»Kdor prikriva svoje pregrehe, nima sreče, kdor pa se jih obtoži in jih opusti, doseže usmiljenje.« (Preg. 28, 13. ) PK 23.1
Pogoji, pod katerimi dobimo odpuščenje od Boga, so enostavni, pravični in razumni. Bog ne zahteva od nas, da bi za naše grehe trpeli in da bi bili zato odpuščeni. Niso po-trebna dolga in težavna romanja, a tudi ne mučne pokore, da bi dosegli naklonjenost Stvarnika nebes in zemlje in tako bili osvobojeni svojih grehov. Vsakdo, ki prizna in zapusti svoj greh, bo pomiloščen. PK 23.2
Apostol piše: »Priznavajte torej drug drugemu grehe in molite drug za drugega, da ozdravite!« (Jak. 5, 16. ) Priznajte Bogu svoje grehe, ker vam jih edino on lahko odpusti, a vaše prestopke drug drugemu. Ce si svojemu prijatelju ali sosedu storil kakšno nevšečnost, ga morda užalil, potem mu moraš priznati svojo krivico. Njegova dolžnost pa je, da ti od srca odpusti. Potem prosi odpuščanja od Boga. ker oseba, ki si jo užalil, Božja last, s čimer si se pregrešil tudi zoper njega, ki je njegov Stvarnik in Odrešenik. Tak primer bo prinesen pred edinega, pravičnega Posrednika, našega Velikega duhovnika, ki je bil »enako skušan v vsem, razen v grehu!« (Hebr. 4, 15. ) On je usmiljen do naših slabosti in nas lahko reši vsake krivice. PK 23.3
Tisti, ki še niso ponižali svojega srca pred Bogom s tem, da bi priznali svoje grehe, niso izpolnili niti prvega pogoja za sprejem. Če se še nismo iskreno spokorili in v globoki ponižnosti s skrušenim in strtim srcem priznali svoje grehe ter jih z gnusom zapustili, se še nikoli nismo resno potrudili dobiti odpuščanja za svoje grehe. Samo tedaj bomo spravljeni z Bogom, če za to iskreno prosimo. Edini razlog, da še nismo dobili odpuščanja grehov, je ta, da še nismo ponižali svojega srca, niti izpolnili pogojev Besede resnice. Sveto pismo nas v zadostni meri usmerja k temu predmetu. Prizna- vanje grehov, javno ali tajno, mora biti brez prisiljevanja, torej svobodno, prostovoljno. Vendar tega ne smemo priča-kovati od teh, ki se še ne zavedajo grozot greha. Naše priznanje bo dospelo do prestola milosti, če je prišlo iz naše notranjosti. David pravi: »Blizu je Gospod njim, ki so potrtega srca, in v duhu skrušenim pomaga!« (Psalm 34, 18. ) PK 23.4
Pravilno priznanje ima vedno svojstveno označbo in zajema vedno določene grehe. Obstajajo grehi s takšno naravo, katere lahko priznamo samo Bogu, a tudi takšni, ki jih moramo priznati svojim bližnjim, ker so zaradi pomanjkanja naše ljubezni morali trpeti krivico. Dalje obstajajo grehi, ki so splošnega značaja. Te je treba javno priznati. A vsa priznanja morajo biti določena in jasna, da celo imenujemo grehe, ki smo jih storili. PK 24.1
V Samuelovem času so Izraelci odpadli od Boga. Zato so morali prenašati posledice svojih grehov. Izgubili so vero v Boga, poznavanje njegove moči in modrosti, s katero urejuje usodo ljudstev, in zaupanje v njegovo krepost, s katero šči-ti in vodi svoje delo. Odvrnili so se od velikega Vladarja vesolja in hrepeneli za načinom vladavine sosednih narodov. Preden so zopet dobili izgubljeni mir, so iskreno in jasno priznali svoje grehe: »Kajti vsem svojim grehom smo dodali še krivico, da smo si prosili kralja!« (1. Sam. 12, 19. ) Ravno ta greh je bil tisti, ki so ga morali priznati. Ta nehvaležnost je težila njihova srca in jih odtujila Bogu. PK 24.2
Bog ne sprejme priznanje grehov, ki ni spremljano s pravim spokorjenjem in reformo. Vse naše življenje se mora spremeniti in odvreči moramo vse, kar Bogu ne ugaja. To je posledica pravega spokorjenja zaradi storjenih grehov. Naše dolžnosti so nam predočene jasno in razločno z naslednjimi besedami: »Umijte se, očistite se, odpravite svoja hudobna dejanja izpred mojih oči, nehajte zlobno delati! Učite sc dobro delati, skrbite za pravico, pomagajte zatiranemu, pra-vico prisojajte siroti, branite pravdo vdove!« (Iz. 1, 16. 17. ) Ce pa hudobni »da nazaj zastavo, povrne oropano, se ravna po zakonih življenja, tako da ne stori več hudobije: ostane gotovo pri življenju, ne umre.« (Ezek. 33, 15. ) Apostol Pavel pravi o spokorjenju: »Zakaj glejte, prav to, da ste se po volji Božji užalostili, koliko vnemo vam je zbudilo, pa tudi opravičevanje, nevoljo, strah, hrepenenje, gorečnost in kaznovanje. V vsem ste se skazali, da ste nedolžni v tej stvari« (2. Kor. 7, 11. ) PK 24.3
Toda če je greh ubil moralno zavest, se grešnik več ne zaveda svojih napak, niti ne vidi velikost svojih grehov. Če se popolnoma ne podredi vplivu Svetega Duha, bo ostal delno slep do storjenih grehov. Tedaj njegovo priznanje ni iskreno, niti resno. Za vsak greh bo našel opravičilo z razlago, da tega ne bi storil, če bi ga ne prisilile prilike. PK 25.1
Ko sta Adam in Eva okusila sad s prepovedanega drevesa, ju je prevzel strah in sramežljivost. Njuna prva misel je bila, kako opravičiti svoj greh, da se izogneta kazni, ki jima je pretila. Ko ju je Bog poklical na odgovor, je Adam skušal del krivice zvaliti na Boga, a drugi del na svojo ženo: »Zena, ki si mi jo dal za družico, la mi je dala od drevesa in sem jedel,« A Eva je valila krivdo na kačo, rekoč: »Kača me je zapeljala in sem jedla!« (1. Mojz. 3, 12. 13. ) S tem sta hotela reči Bogu: Zakaj si ustvaril kačo? Zakaj si jo pustil v raj? S tem sta hotela narediti Boga odgovornega za storjeni greh. Vsako samoopravičevanje izhaja od očeta laži in se javlja pri vseh Adamovih sinovih in hčerah. Takšna priznanja niso posledica vpliva Svetega Duha in zaradi tega niso Bogu ugodna. Pravo spokorjenje uči človeka, da sam nosi svoj greh in ga prizna brez laži in dvoličnosti. Kot ubogi cestninar, ki si ni upal pogledati proti nebu, bo vzkliknil tudi sam: »Bog, milostljiv mi bodi grešniku!« Vsi, ki tako priznajo svoj greh, bodo opravičeni in sprejeli odpuščanje grehov, ker Kristus s svojo krvjo prosi Boga za vsako dušo, ki se kesa. PK 25.2
Primeri pravega spokorjenja in ponižnosti, ki jih najdemo v Božji besedi, nas opozarjajo na priznanje, v katerem ni opravičenja za greh, niti poskusa oblažitve krivde. Pavel se ne skuša skriti, niti olepšati ali morda zmanjšati svoje grehe, marveč jih podaja povsem jasno: »Kar sem tudi storil v Jeruzalemu. Ko sem dobil oblast od velikih duhovnikov, sem veliko svetih zaprl v ječe; in ko so jih morili, sem soglašal. Po vseh shodnicah sem jih s pogostimi kaznimi silil k sramotenju in čez mero sem divjal zoper nje ter jih preganjal celo po tujih mestih.« (Dej. 26, 10. 11) Ne brani se povedati: »Da je Kristus Jezus prišel na svet reševat grešnike, med katerimi sem jaz prvi!« (1. Tim. 1, 15. ) PK 25.3
Skromno in strto srce, napolnjeno s pravim spokorjenjem, zna ceniti Božjo ljubezen in velikost žrtve na Golgoti. Kakor sin priznava svojo krivdo ljubljenemu očetu, tako tudi duša, ki se iskreno kesa, priznava Bogu svoje grehe: »Ako svoje grehe priznamo, je zvest in pravičen, da nam naše grehe odpusti in nas očisti vse krivičnosti.« (1. Jan. 1, 9.) PK 25.4