Bog je ustvaril človeka s plemenitimi lastnostmi in s popolnoma uravnovešenim duhom. Telesno je bil popolno bitje, a moralno docela v skladnosti z Bogom. Njegove misli so bile čiste, a namere svete. Toda zaradi neposlušnosti so postale vse njegove lastnosti pokvarjene in namesto prave ljubezni sc je v njegovem srcu pojavila sebičnost. Ko se je človek pregrešil, je moralno tako oslabel, da mu je bilo nemogoče upreti se grehu z lastno močjo. Tako je postal suženj Satana in bi to tudi večno ostal, če se ne bi Bog v svoji večni ljubezni vmešal kot posrednik. Hudič je hotel preprečiti izvedbo Božjega načrta pri stvarjenju človeka in napolniti svet z žalostjo in propadom. Še več, ni se obotavljal predstaviti vsako zlo kot posledico ustvaritve človeka. PK 10.1
V svojem brezgrešnem stanju je človek živel v srečnem občestvu z Bogom, »V katerem so skriti vsi zakladi modrosti in vrednosti!« (Kol. 2, 3. ) Toda po storjenem grehu človek ni več našel radosti v svetosti, temveč se je skušal skriti pred Božjim obličjem. Takšen je še sedaj tisti, ki se še ni prerodil in obnovil svojega srca. Tudi ne živi v skladnosti z Bogom, niti najde zadovoljstva ali radosti v skupnosti z njim. PK 10.2
Grešnik se v Božji navzočnosti ne bi počutil srečnega in v družbi svetih bitij ne bi zdržal. Celo, ko bi imel dostop v nebesa, to zanj ne bi bil kraj blaženosti. Nesebična ljubezen, ki tam vlada, kjer so vsa bitja v popolni slogi z neskončno Božjo ljubeznijo, ne bi našla odmeva v njegovem srcu. Njegove misli, spodbude in želje bi bile popolnoma drugačne od teh, ki prežemajo srca brezgrešnih prebivalcev nebes. On bi torej motil nebeško skladnost. Nebesa bi bila zanj kraj muk. Podvzel bi prav vse, da se skrije pred tem, ki je Večna luč in Vir vseh dobrot. Bog ne izključuje brezbožnikov iz nebes po svoji samovoljni odločitvi; oni se iz te skupnosti z lastno krivdo izključujejo. Božja slava bi jih sežgala. Rajši bi izbrali smrt, samo da se skrijejo pred obličjem tega, ki je umrl na križu za njihovo zveličanje... PK 10.3
S svojo močjo se ne moremo rešiti iz prepada, v katerega smo padli zaradi greha. Hrepenenja našega srca so hudobna in mi jih ne moremo spremeniti. »Kdo je čist iz nečistega? Nihče!« (Job 14. 4. ) »Kajti meseno mišljenje je sovraštvo nasproti Bogu, ker se ne pokorava Božji postavi; saj se niti ne more.« (Rimlj. 8, 7. ) Vzgoja in izobrazba razuma in volje, vsi človeški napori imajo svoje področje dela, vendar ostanejo tukaj brez moči. Lahko sicer privedejo do poboljšanja v navadah, vendar ne morejo spremeniti srca, niti očistiti tajne spodbude, ki gibljejo življenje. Da bi človek spremenil svoje grešno stanje in se posvetil, je potrebno, da deluje neka sila na srce in pride novo življenje od zgoraj. A ta moč je Kristus. Edino njegova milost lahko oživi speče plemenite duševne sposobnosti in jih napoti k Bogu, popolni svetosti. Sam Zveličar pravi: »Resnično, resnično, povem ti: Ako se kdo iznova ne rodi, ne more videti Božjega kraljestva.« (Jan. 3, 3. ) Človek se mora preroditi, dobiti novo srce, nove želje, namere in hre-penenja. Če mislimo, da zadostuje v človeku razvijati tisto dobro, ki mu je prirojeno, potem se pošteno motimo. »Čutni človek pa ne sprejema, kar je Božjega Duha, kajti zanj je nespamet in ne more razumeti, kar se duhovno presoja!« (1. Kor. 2, 14. ) »Ne čudi se, da sem ti rekel: Treba vam je, da se rodite znova!« (Jan. 3, 7. ) O Kristusu je pisano: »V njem je bilo življenje in življenje je bilo luč ljudem.« (Jan. 1, 4. ) »In v nikomer drugem ni zveličanja; zakaj nobeno drugo ime pod nebom ni dano ljudem, da bi se mi mogli v njem zveličati.« (Dej. 4, 12. ) PK 11.1
Ni dovolj, da samo razumemo očetovsko skrb, ljubezen in Božjo usmiljenost; ni dovolj, da spoznamo modrost in pra-vičnost njegovega zakona; ne zadostuje niti spoznanje, da je ta zakon zasnovan na večnem temelju — ljubezni. Apostol Pavel pravi: »Če pa to delam, česar nočem, potrjujem posta-vo, da je dobra. Tako je torej postava sveta in zapoved sveta ter pravična in dobra.« (Rimlj. 7, 16. 12. ) Toda dodaja v duševnem strahu in obupu: »Jaz pa sem mesen, prodan grehu!« (Rimlj. 7, 14. ) Iskal je čistost in pravičnost, ki ju ni mogel doseči s svojo močjo, zato se mu je iz prsi izvil boleč vzklik: »Jaz nesrečni človek, kdo me bo rešil telesa te smrti?« (Rimij. 7, 24. ) To je taisti vzklik, ki ga je moč slišati iz globine mnogih duš, ki so obremenjene z grehom in žive v vseh deželah in vseh časovnih obdobjih. Za vse te je en sam odgovor: »Glejte, Jagnje Božje, ki odjemlje greh sveta!« (Jan. 1, 29. ) PK 11.2
Božji Duh z mnogimi prispodobami in primerjavami razlaga to resnico jasno in razločno tem, ki hrepenijo, da se osvobode greha. Ko je Jakob, ki je prevaral svojega brata Ezava in zato moral pobegniti od očetove hiše, prišel do spoznanja, da se je pregrešil, se je nemočen zgrudil na zemljo. Tako zapuščenega, pregnanega in ločenega od vsega, kar je dajalo smisel in vrednost njegovemu življenju, je najbolj mučila misel, da ga je njegov greh ločil od Boga in da so ga zapustila tudi nebesa. Obdan z osamljenimi bregovi in zvezdnatim nebom iznad sebe, je legel na golo zemljo, da bi tako prebil noč. Ko je zaspal, je imel čudne sanje. Videl je, kako se iznad zemlje, na kateri leži, dviga lestev proti nebu, po kateri se sprehajajo gor in dol Božji angeli; a iz odprtih nebes je zaslišal božanski glas upanja in tolažbe. Na ta način je Jakob prišel do spoznanja, da potrebo in hrepenenje njegove duše lahko zadovolji samo Zveličar. Z veseljem in hvaležnostjo je spoznal pot, po kateri se bo kot grešnik zopet lahko vrnil k Bogu. Skrivnostna lestev iz njegovih sanj je predstavljala Jezusa, edinega posrednika med Bogom in ljudmi. PK 12.1
V razgovoru z Natanaelom uporablja Kristus isto pri-merjavo: »Resnično, resnično, povem vam: Videli boste nebo odprto in angele Božje gor in dol hoditi nad Sinom človeko-vim.« (Jan. 1, 51. ) Greh je ločil človeka od Boga, a zemljo od nebes. Tako je nastal med njima nepremostljiv prepad. Toda po Kristusu je ponovno vzpostavljena zveza med nebesi in zemljo. Z njegovimi zaslugami je zgrajen most čez prepad, ki ga je naredil greh, a Božji angeli so ponovno stopili v zvezo s človekom. Kristus je zopet povezal grešno človeštvo z neskončno Božjo vsemogočnostjo. PK 12.2
Človeštvo zastonj sanjari o napredku, zastonj so vsa hre-penenja, da bi ljudje postali plemeniti, če se pri tem ne vzame v obzir edini vir vsega upanja in pomoči za grešni rod. »Vsak dober dar in vsako popolno darilo je od zgoraj in prihaja od Očeta luči.« (Jak. 1, 17). Brez Boga ni popolnosti, a edina pot k Bogu je Kristus. On sam pravi: »Jaz sem pot in resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu, razen po meni!« (Jan. 14, 6. ) PK 12.3
Božje srce je napolnjeno z ljubeznijo do svojih otrok na svetu, a ta ljubezen je močnejša od smrti. Bog nam je v žrtvi svojega Sina, v tem edinem daru, podaril vsa nebesa. Zveličarjevo življenje in smrt, njegovo posredovanje med nami in Bogom, služba angelov, delovanje njegovega Duha, Oče, ki dela s pomočjo vsega in skozi vse, nenehna služba nebeških bitij: vse služi za zveličanje grešnega človeštva. PK 13.1
O, opazujmo z vero to čudovito žrtev, ki je darovana za nas! Priznajmo potrpežljivost in trud, s katerim nebesa želijo rešiti grešno človeštvo in ga zopet vrniti v Očetov dom! Nikdar niso bile uporabljene močnejše pobude in močnejša sredstva. Mar nas ne bo spodbudila nepojmljiva nagrada, veselje nebes, družba angelov, občestvo z Bogom in njegovim Sinom, izpopolnjevanje in razvijanje vseh naših duhovnih sposobnosti skozi večne čase, da sedaj svoje srce posvetimo Zveličarju in Odrešeniku? Nas mar ne bo vse to, kar govori Sveto pismo o sodbi nad grešnikom in uničenju greha, o slabljenju značaja in končnem uničenju, odvrnilo od tega, da bi služili Satanu? PK 13.2
Mar ne uvidimo, kolikšna je Božja ljubezen? Kaj bi še bil lahko storil za nas? Imejmo pravi odnos do tega, ki nas ljubi z nepopisno ljubeznijo! Izkoristimo priliko, ki se nam nudi, da se preobrazimo po njegovi podobi, se povrnemo v družbo angelov, v skladnost in skupnost z Očetom ter njego-vim Sinom! PK 13.3