»Pri tvojih nogah so sedeli, sprejemali so tvoje besede.«
(5 Mz 33,3 ssp)
Ko so Izraelci upoštevali Božji načrt vzgoje, so njegovi sadovi pričali o njegovem snovalcu. Vendar so bili zelo redki domovi, v katerih je veljala vzgoja, ki so jo določila Nebesa, zato je bil redek tudi značaj, ki se je tako razvil. Božji načrt so izvajali le delno in nepopolnoma. Zaradi nevere in neupoštevanja Gospodovih navodil so se Izraelci izpostavljali skušnjavam, katerim so se le redki lahko uprli. Ko so posedli Kanaan, »niso iztrebili ljudstev, o katerih jim je bil Gospod govoril, temveč so se pomešali z narodi, učili so se njihovih del. Služili so njihovim malikom, in ti so jim postali past. Njihovo srce ni bilo odkritosrčno do njega, niso bili zvesti njegovi zavezi. On pa jim je usmiljeno odpuščal krivdo in jih ni uničeval, pogosto je zadržal svojo jezo. . Spomnil se je, da so meso, dih, ki odhaja in se ne vrača.« (Ps 106,34-36; 78,3739 eku) Izraelski očetje in matere so postali brezbrižni glede obveznosti do Boga in otrok. Zaradi nezvestobe v domu in malikovalskih vplivov od zunaj so bili mnogi mladi Izraelci deležni vzgoje, ki se je močno razlikovala od te, ki jo je zanje predvidel Bog. Naučili so se poganskih običajev. Vz 41.1
Da bi Bog ustavil to naraščajoče zlo, je priskrbel še druga sredstva kot pomoč staršem pri vzgoji. Že od pradavnine so bili preroki priznani kot od Boga določeni učitelji. Prerok je bil v najglobljem pomenu besede ta, ki je govoril pod neposrednim navdihnjenjem in ljudem povedal sporočila, ki jih je prejel od Boga. Ampak ta naziv se je nanašal tudi na tiste, ki so bili, čeprav ne neposredno navdihnjeni, poklicani od Boga, da ljudi poučujejo o Božjih delih in poteh. Za usposabljanje takšnih učiteljev je Samuel po Gospodovem navodilu ustanovil preroške šole. Vz 41.2
Namen teh šol je bil služiti kot zaščita pred široko razširjeno pokvarjenostjo, zagotoviti umsko in duhovno blaginjo mladih ter spodbujati napredek naroda s tem, da so priskrbele sposobne voditelje in svetovalce, ki delajo v Gospodovem strahu. Samuel je zbral mlade, ki so bili pobožni, bistroumni in marljivi. Imenovali so jih preroški sinovi. Ko so proučevali Božje besede in njegova dela, je njegova poživljajoča moč krepila umske in duševne sposobnosti, učenci pa so prejemali modrost od zgoraj. Učitelji niso bili samo izkušeni v poznavanju Božje resnice, marveč so tudi sami imeli občestvo z Bogom in poseben dar njegovega Duha. Ljudstvo jih je spoštovalo in jim zaupalo zaradi njihove učenosti in pobožnosti. V Samuelovih dneh sta obstajali dve takšni šoli - ena v Rami, v kraju, kjer je bil prerok doma, in druga v KirjatJearimu. Pozneje so jih osnovali tudi drugje. Vz 42.1
Učenci v teh šolah so se preživljali s svojim delom - obdelovali so polja ali se ukvarjali s kakšno obrtjo. V Izraelu tega niso imeli za čudno in ponižujoče; pravzaprav so šteli za greh, če je bilo otrokom dovoljeno odraščati, ne da bi se naučili kakega koristnega dela. Vsak mladenič, bodisi da so bili njegovi starši bogati ali revni, se je izučil nekega poklica. Četudi se je izobraževal za sveto službo, so imeli življenjsko praktično znanje za nujno, da bi postal najbolj uporaben. Tudi mnogi od učiteljev so se preživljali s telesnim delom. Vz 42.2
V šolah in po domovih je poučevanje večinoma potekalo ustno, vendar so mlade učili tudi brati hebrejske spise, zato jim je bilo omogočeno proučevati starozavezne pergamentne zvitke. Glavni učni predmeti v teh šolah so bili Božji zakon z vsemi navodili, ki so bila dana Mojzesu, sveta zgodovina, sveta glasba in poezija. V poročilih svete zgodovine so odkrivali Gospodove stopinje. Spoznavali so velike resnice, ki jih je simbolično prikazovala svetiščna služba, z vero pa so sprejeli osrednjo osebnost vsega tega ustroja - Božje Jagnje, ki bo odvzelo greh sveta. Gojili so duha pobožnosti. Učence so poučevali ne le, da so dolžni moliti, marveč tudi, kako naj molijo, kako naj se bližajo Stvarniku, utrjujejo vero vanj ter razumejo in ubogajo nauke Svetega Duha. Posvečen učiteljev um je iz Božje zakladnice prinašal novo in staro, Sveti Duh pa se je razodeval v prerokovanjih in svetih pesmih. Vz 42.3
Te šole so se izkazale kot eno najučinkovitejših sredstev za spodbujanje pravičnosti, ki »povišuje narod«. (Prg 14,34) Precej so prispevale k postavitvi temeljev sijajnemu napredku, ki je bil značilen za Davidovo in Salomonovo vladavino. Vz 43.1
Ista načela, o katerih so se učili v preroških šolah, so izoblikovala tudi Davidov značaj in usmerjala njegovo življenje. Božja Beseda je bila njegova učiteljica. Sam pravi: »Po tvojih poveljih pridobivam razumnost. ... Nagnil sem svoje srce, da izpolnjuje tvoje postave.« (Ps 119,104-112) Prav zaradi tega je Gospod Davida, ko ga je poklical za vladarja, imenoval »moža po svojem srcu«. (Apd 13,22) Vz 43.2
Tudi na začetku Salomonovega življenja so vidni vplivi Božje vzgoje. Salomon je kot mladenič sprejel enako odločitev kakor David. Boga je prosil za modro in razumno srce namesto za zemeljske dobrine. Gospod mu je dal ne le to, za kar je prosil, marveč tudi tisto, za česar ni - bogastvo in čast. Moč njegovega duha, širina njegovega znanja in sijaj njegove vladavine so postali svetovno čudo. Vz 43.3
Izrael je med Davidovim in Salomonovim vladanjem dosegel višek veličine. Obljuba, dana Abrahamu in obnovljena po Mojzesu, je bila izpolnjena: »Če boste zvesto hranili vso to zapoved, ki vam jo zapovedujem, izpolnjujoč jo s tem, da ljubite Gospoda, svojega Boga, hodite po vseh njegovih potih in se ga oklepate, tedaj prežene Gospod vse te narode pred vami in posedete last narodov, ki so večji in močnejši od vas. Vsak kraj, na katerega stopi vaša noga, bo vaš: od puščave in Libanona, od velereke Evfrata tja do Zahodnega morja bodo vaše meje. Nihče ne bo mogel obstati pred vami.« (5 Mz 11,22-25) Vz 43.4
Toda v blaginji je prežala nevarnost. Greh, ki ga je David storil v poznejših letih, čeprav se je zanj iskreno spokoril in bil boleče kaznovan, je ljudi opogumil prestopati Božje zapovedi. Tudi Salomonovo življenje, po tako obetavnem jutru, je bilo zatemnjeno z odpadništvom. Želja po politični moči in samopoveličevanju je pripeljala do zveze s poganskimi narodi. Tarsiško srebro in ofirsko zlato je bilo pridobljeno z žrtvovanjem poštenosti in z izdajo svetega zaupanja. Druženje z malikovalci in poroke s poganskimi ženami so pokvarile njegovo vero. Tako so bile porušene pregrade, ki jih je Bog postavil za zaščito svojega ljudstva, Salomon pa se je vdal češčenju lažnih bogov. Na vrhu Oljske gore nasproti Jahvejevemu templju so bile postavljene ogromne podobe in oltarji za službo poganskim božanstvom. Ko je Salomon zavrgel zvestobo Bogu, je izgubil oblast nad seboj. Njegova plemenita rahločutnost je otopela. Vesten in obziren duh iz začetka njegove vladavine se je spremenil. Ponos, stremuštvo, razsipnost in vdajanje užitkom so obrodili krutost in zatiranje. Nekoč pravičen, usmiljen in bogaboječ vladar je postal tiranski in nasilen. Ta, ki je ob posvetitvi templja molil za ljudstvo, da bi se z vsem srcem izročilo Gospodu, jih je zapeljal v zlo. Salomon je osramotil sebe, svoj narod in Boga. Vz 44.1
Narod, ki je bil nekoč nanj tako ponosen, se je ravnal po njegovem zgledu. Čeprav se je pozneje spokoril, to ni preprečilo žetve zla, ki ga je posejal. Z disciplino in vzgojo, ki ju je Bog določil Izraelcem, bi se na vseh življenjskih področjih razlikovali od drugih narodov. Ta posebnost, ki bi jo morali imeti za izredno prednost in blagoslov, zanje ni bila dobrodošla. Preprostost in vzdržnost, ki sta bistveni za najvišji razvoj, so raje zamenjali s sijajem in razbrzdanostjo poganskih narodov. Hoteli so biti »kakor vsi narodi«. (1 Sam 8,5) Božji vzgojni načrt so zavrgli, Božje oblasti niso priznavali. Vz 44.2
Ko je Izrael zavrgel Božje poti in si izbral človeške, se je začel njegov padec. To je šlo tako daleč, dokler Judje niso postali plen prav teh narodov, katerih navade so prevzeli. Vz 45.1
Izraelci kot narod niso prejeli blagoslovov, ki jim jih je Bog želel dati. Niso cenili njegovega namena zanje, niti niso sodelovali pri njegovem uresničevanju. Toda čeprav se posamezniki in ljudstva prostovoljno ločijo od Boga, njegov namen za te, ki zaupajo vanj, ostaja nespremenjen. »Vse, kar Bog dela, ostane na veke.« (Prd 3,14 eku) Vz 45.2
Medtem ko obstajajo različne stopnje in razodetja njegove moči, da bi zadovoljil potrebe ljudi v različnih obdobjih, je Božje delo v vseh časih enako. Učitelj je isti, Božji značaj in njegov načrt sta ista. Pri njem »ni spremembe ne sence menjave«. (Jak 1,17 ssp) Vz 45.3
Kar so doživeli Izraelci, je bilo zapisano nam za nauk. »To vse pa se jim je zgodilo kot zgledi, a napisalo se je za svarilo nam, na katere so prišli konci vekov.« (1 Kor 10,11) Kakor je veljalo za starodavne Izraelce, je naš uspeh pri vzgoji odvisen od zvestobe pri izvajanju Stvarnikovega načrta. Vdanost načelom Božje besede nam bo prinesla tako velike blagoslove, kakršne bi lahko prinesla Izraelcem. Vz 45.4