Od dvanajstih učencev naj bi štirje prevzeli vodilno vlogo, vsak na svojem področju. Kristus, ki je vse videl vnaprej, jih je za to pripravil. Jakoba, ki ga je čakala hitra smrt z mečem, Janeza, ki bo od vseh najdlje sledil Učitelju v delu in preganjanju; Petra, pionirja v rušenju stoletnih pregrad in v poučevanju poganskega sveta; Juda, ki je bil zmožen prekositi brate v službi, vendar je v srcu koval načrte, katerih konca ni slutil - zanje je Kristus najbolj skrbel in jih najpogosteje in najtemeljiteje poučeval. Peter, Jakob in Janez so vedno iskali priložnosti, da bi prišli v tesen stik z Učiteljem, in njihova želja je bila uslišana. Od vseh dvanajsterih je bil njihov odnos z njim najtesnejši. Janeza je lahko zadovoljil le zaupnejši odnos z njim, in je to tudi dosegel. Na tistem prvem srečanju ob Jordanu, ko je Andrej, ki je slišal za Jezusa, odhitel poklicat brata, je Janez molče obsedel, prevzet ob razmišljanju o čudovitih temah. Od takrat je vedno sledil Jezusu kot vnet in pozoren poslušalec. Vendar Janezov značaj ni bil brez napak. Ni bil krotek, zasanjan občudovalec. On in njegov brat sta bila imenovana »sinova groma«. (Mr 3,17) Janez je bil ponosen, častihlepen in bojevit; toda pod vsem tem je božanski Učitelj zaznal vneto, iskreno in ljubeče srce. Jezus je grajal njegovo sebičnost, razočaral njegovo častihlepnost in preizkusil njegovo vero. Toda razodel mu je to, po čemer je hrepenel - lepoto svetosti, svojo preobražajočo ljubezen. Očetu je rekel: »Razodel sem tvoje ime ljudem, katere si mi dal od sveta.« (Jn 17,6) Vz 77.1
Janez je hrepenel po ljubezni, razumevanju in družabništvu. Tesno se je držal Jezusa, sedel je ob njem in se naslanjal na njegove prsi. Kakor cvetlica vpija sonce in roso, tako je on vpijal božansko svetlobo in življenje. Z občudovanjem in ljubeznijo je opazoval Zveličarja, dokler si ni želel samo enega - postati podoben Kristusu in imeti občestvo z njim ter v svojem značaju odsevati značaj svojega Učitelja. Vz 77.2
»Poglejte, kakšno ljubezen nam je podaril Oče: Božji otroci se imenujemo in to tudi smo. Svet nas zato ne spoznava, ker ni spoznal njega. Ljubi, zdaj smo Božji otroci; ni pa še razodeto, kaj bomo. Vemo pa, da mu bomo podobni, ko se bo razodel, ker ga bomo gledali takšnega, kakršen je, in vsak, kdor ima to upanje vanj, se očiščuje, kakor je tudi On čist.« (1 Jn 3,1-3 ssp) Vz 78.1