Zvezde prav tako imajo veselo sporočilo za vsakega človeka. Vsi doživljamo trenutke, ko nam srce opeša in skušnjava kruto pritiska, ko se ovire zdijo nepremagljive, življenjski cilji nedosegljivi, ko so njegovi lepi obeti kakor stolpi v zraku. Vz 101.1
Kje tedaj lahko najdemo takšen pogum in neomajnost, kakor v nauku, katerega nas Bog želi naučiti iz zanesljive poti zvezd? Vz 101.2
»Povzdignite kvišku oči in glejte: kdo je ustvaril te zvezde? On, ki vodi po številu njihovo vojsko, jih kliče vse po imenu; zaradi njegove presilne moči in ker je mogočen v krepkoti, se niti ena ne pogreša. Zakaj praviš, o Jakob, in govoriš, o Izrael: Skrita je moja pot pred Gospodom in moja pravda gre mimo mojega Boga. Ali ne veš in ali nisi slišal: Gospod je večni Bog, Stvarnik krajev zemlje; On ne opeša in se ne utrudi, nedoumna je njegova razumnost. Trudnemu daje krepkosti in onemoglemu podeljuje obilo moči. Ne boj se, ker jaz sem s teboj, ne oziraj se plaho, ker jaz sem tvoj Bog; krepčam te, res, pomagam ti, res, podpiram te z desnico svoje pravičnosti. Zakaj jaz, Gospod, tvoj Bog, primem tvojo desnico, veleč ti: Ne boj se, jaz ti pomagam.« (Iz 40,26-29; 41,10.13) Vz 101.3
Palma, izpostavljena žgočemu soncu in siloviti peščeni nevihti, stoji zelena, sveža in rodovitna sredi puščave. Njene korenine se napajajo iz živih izvirov. Njena krošnja zelenja je vidna daleč naokoli po razbeljeni pusti ravnini; popotnik, že blizu smrti, pa pospeši slabotne korake proti hladni senci in poživljajoči vodi. Vz 101.4
Drevo v puščavi je simbol tega, kar Bog želi, da bi bilo življenje na tem svetu. Njegovi otroci morajo utrujene duše, polne nemira in na robu pogube v puščavi greha, usmeriti k izviru žive vode. Bližnjim morajo pokazati njega, ki vabi: »Če je kdo žejen, naj pride k meni in pije.« (Jn 7,37) Vz 101.5
Široka in globoka reka, ki služi kot mednarodna trgovska in potniška plovna pot, je cenjena kot svetovna dobrina; toda kako je s potočki, ki prispevajo k nastanku te veličastne reke? Če jih ne bi bilo, bi reka izginila. Od njih je odvisen sam njen obstoj. Tako ljudje, ki so poklicani voditi kakšno veliko delo, štejejo, kakor da je treba njihov uspeh pripisati le njim; ampak ta uspeh je zahteval zvesto sodelovanje skoraj nešteto skromnih delavcev, o katerih svet ne ve ničesar. Naloge, ki ne dobijo pohvale, delo, ki ne dobi priznanja - to je usoda večine delavcev po svetu. Zaradi takšne usode so mnogi polni nezadovoljstva. Zdi se jim, da je njihovo življenje zapravljeno. Toda potoček, ki se tiho vije skozi loge in travnike ter prinaša zdravje, rodovitnost in lepoto, je na svoj način tako koristen kakor velika reka. Ko prispeva k življenju reke, ji pomaga doseči to, česar sama nikoli ne bi mogla opraviti. Vz 102.1
Mnogi so potrebni tega nauka. Nadarjenost se preveč obožuje in preveč se hlepi po visokih položajih. Premnogi ne naredijo ničesar, dokler niso priznani za vodje; preveč jih je, ki morajo dobiti pohvale, ali pa ne kažejo zanimanja za delo. Moramo se naučiti zvesto in na najboljši možni način izkoristiti sposobnosti in priložnosti ter biti zadovoljni z vlogo, ki so nam jo določila nebesa. Vz 102.2