»Kdo ne bi spoznal iz vsega tega, da je Gospodova roka storila to?«
(Job 12,9)
Knjiga narave in knjiga razodetja nosita pečat istega vrhovnega uma, zatorej med njima lahko vlada samo skladnost. Na različne načine in v različnem jeziku pričata o istih velikih resnicah. Znanost vedno znova odkriva nova čudesa; vendar pravilno dojeti izsledki njenih raziskav ne pokažejo ničesar, kar bi bilo v nasprotju z božanskim razodetjem. Knjiga narave in pisana Beseda osvetljujeta druga drugo. Seznanjata nas z Bogom, učita nas nekaj o zakonih, po katerih On deluje. Vz 112.1
Napačni sklepi, do katerih so ljudje prišli na podlagi opazovanja dejstev v naravi, so vendarle pripeljali do navideznega nasprotja med znanostjo in razodetjem; v prizadevanju, da se obnovi skladnost, so bile sprejete razlage Svetega pisma, ki spodkopavajo in slabijo moč Božje besede. Obstaja mnenje, da geologija nasprotuje dobesedni razlagi Mojzesovega poročila o stvarjenju. Pravijo, da so bili potrebni milijoni let, da se zemlja razvije iz nereda; da bi Sveto pismo spravili s tem domnevnim znanstvenim odkritjem, si domišljajo, da so bili dnevi stvarjenja dolga, nedoločena obdobja, ki so zajemala na tisoče, celo milijone let. Vz 112.2
Takšen sklep je popolnoma neprimeren. Svetopisemsko poročilo je v skladnosti s samim seboj in z naukom iz narave. O prvem dnevu, ki je zajet v delo stvarjenja, poročilo pravi: »Bil je večer, in bilo je jutro, prvi dan.« (1 Mz 1,5) V bistvu pa so enake besede uporabljene pri vsakem od prvih šestih dni tedna stvarjenja. Za vsakega teh dni navdihnjenje pravi, da sta ga tvorila večer in jutro, kakor tvorita vsak naslednji dan od tega časa. O samem delu stvarjenja se Božje pričevanje glasi: »On je rekel, in se je zgodilo, On je zapovedal, in stalo je trdno.« (Ps 33,9) Koliko časa bi za razvoj zemlje iz nereda potreboval On, ki lahko tako prikliče v obstoj neštete svetove? Ali moramo popačiti Božjo besedo, da bi razložili njegova dela? Vz 112.3
Drži, da ostanki, najdeni v zemlji, pričajo o obstoju ljudi, živali in rastlin, mnogo večjih od katerih koli, ki jih poznamo danes. Te ostanke imajo za dokaz, da je rastlinski in živalski svet obstajal pred časom, o katerem govori Mojzesovo poročilo. Toda o tem svetopisemska zgodovina ponuja zadostno pojasnilo. Pred potopom je razvoj rastlinskega in živalskega sveta daleč prekašal tistega, ki ga poznamo danes. Pri potopu je bilo površje zemlje opustošeno, nastale so izrazite spremembe, pri ponovnem oblikovanju zemeljske skorje pa so se ohranili mnogi dokazi o življenju, ki je obstajalo pred tem. Prostrani gozdovi, prekriti z zemljo med potopom in nato zogleneli, tvorijo prostrana premogovna področja in zagotavljajo nafto, ki danes prispeva k našemu udobju. Te stvari, ki pridejo na svetlo, pomenijo množico dokazov, ki nemo pričajo o resnici Božje besede. Vz 113.1
Teoriji o razvoju zemlje je podobna tista, ki meni, da je človek, slavna krona stvarjenja, nastal z vzpenjajočo se linijo razvoja iz bakterij, mehkužcev in štirinožcev. Vz 113.2
Razmislimo o človekovih možnostih raziskovanja; kako kratko je njegovo življenje; kako omejeno je njegovo področje delovanja; kako ozek je njegov pogled; kako pogosto in zelo se moti pri svojih sklepih, zlasti glede dogodkov, katerim pripisuje datum, ki je starejši od svetopisemske zgodovine; kako pogosto se njegova znanstvena dognanja popravljajo ali zavržejo; s kakšno lahkoto se domnevna obdobja razvoja zemlje od časa do časa povečujejo ali zmanjšujejo za milijone let, in kako si te teorije, ki jih zagovarjajo različni znanstveniki, med seboj nasprotujejo. - Ali se bomo, glede na vse to, zaradi prednosti, da raziskujemo razvoj iz bakterij, mehkužcev in opic, odločili zavreči svetopisemsko poročilo, tako vzvišeno v svoji preprostosti: »Ustvaril je Bog človeka po svoji podobi, po Božji podobi ga je ustvaril: moža in ženo ju je ustvaril.« (1 Mz 1,27) Ali bomo zavrgli ta rodovniški zapis, s katerim se lahko ponašamo bolj kakor s katerim koli, ki ga je najti v kraljevskih dvorih - »sin ... Adamov, Božji«? (Lk 3,23-38) Vz 113.3
Znanstvena odkritja in življenjska dejstva so, če jih pravilno razumemo, v skladnosti s pričevanjem Svetega pisma o Božjem stalnem delovanju v naravi. Vz 114.1
V pesmi, ki jo je zapisal Nehemija, leviti pojejo: »Ti si Gospod, ti edini! Ti si naredil nebo, nebesa nebes in vso njihovo vojsko, zemljo in vse, kar je na njej, morja in vse, kar koli je v njih.« (Neh 9,6) Vz 114.2
Sveto pismo glede te zemlje pove, da je bilo delo stvarjenja dokončano: »Vendar so bila Božja dela končana od ustanovitve sveta.« (Heb 4,3) Vz 114.3
Toda Božja moč še vedno deluje, da vzdržuje svoje stvarstvo. Srce ne utripa in vdih ne sledi dihu zato, ker bi stroj, katerega delovanje je enkrat sproženo, delal naprej s svojo vrojeno energijo. Vsak dih, vsak utrip srca je dokaz o skrbi njega, v katerem živimo, se gibljemo in obstajamo. Vsako živo bitje od najmanjše žuželke do človeka je vsak dan odvisno od Božje Previdnosti. Vz 114.4
»Vse to čaka tebe. . . .
Kadar jim daješ, pobirajo,
odpreš jim svojo roko, in sitijo se z dobrotami.
Kadar jim skriješ svoje obličje, se prestrašijo; vzameš jim sapo, in ginejo ter se povračajo v svoj prah.
Pošiljaš svojo sapo in jih spet ustvarjaš,
in tako obličje obnavljaš zemlji.« Vz 114.5
(Ps 104,27-30)
»On razteza severno nebo čez praznino
in zemljo obeša na ničemer.
Vkup veže vode v svojih oblakih
in oblačje se pod njimi ne razdere. .
Zaokrožil je mejo na površju voda
do zadnjega kraja, kjer mejita svetloba in tema.
Stebri neba se stresajo
in se groze od njegovega karanja.
Po svoji moči razburja morje. ...
Njegov duh razvedruje nebo,
njegova roka je prebodla bežečega zmaja.
Glej, to je majhen obris njegovega dejanja;
In kako rahlo šepetanje, ki ga slišimo o njem.
A grmenje njegove vsemogočnosti kdo more razumeti?« Vz 115.1
(Job 26,7-10.11-14)
»Gospodov pot je v viharju in nevihti
in oblaki prah njegovim nogam.« Vz 115.2
(Nah 1,3)
Silna moč, ki deluje v vsej naravi in vse vzdržuje, ni, kakor pravijo nekateri znanstveniki, zgolj neko vsesplošno načelo, neka poganjajoča energija. Vz 115.3
Bog je duh; vendar je oseba, bitje, kajti človek je bil ustvarjen po njegovi podobi. Kot bitje se je razodel v svojem Sinu. Jezus, odsev Očetove slave »in podoba njegovega bitja«, (Heb 1,3 EKU) je na zemlji bival kot človek. Zveličar je prišel na svet kot oseba in kot oseba je bil tudi vzet v višave. Zveličar kot oseba posreduje v nebeških dvorih. Pred Božjim prestolom za nas služi »Eden kakor sin človekov« (Dan 7,13) Vz 115.4
Apostol Pavel pod navdihom Svetega Duha o Kristusu piše: »Vse je ustvarjeno po njem in zanj. In On je pred vsem in vse ima v njem svoj obstoj.« (Kol 1,16.17 EKU) Roka, ki vzdržuje svetove v vesolju, roka, ki ohranja pravilno ureditev in stalno delovanje vseh stvari v Božjem vesolju, je roka, ki je bila pribita za nas na križ. Vz 116.1
Božja veličina je za nas nedojemljiva. »Gospod ima svoj prestol v nebesih;« (Ps 11,4 ssp) vendar je po svojem Duhu povsod navzoč. Dobro pozna vsa dela svojih rok in se zanje osebno zanima. Vz 116.2
»Kdo je enak Gospodu, našemu Bogu,
ki stoluje v višavi, ki se ponižava,
da vidi, kar koli je v nebesih in na zemlji?« Vz 116.3
(Ps 113,5.6)
»Kam naj grem pred tvojim duhom,
ali kam naj bežim pred tvojim obličjem?
Ko bi stopil na nebesa, tam si ti,
ali bi si ležišče izbral v kraju mrtvih, tudi ondi si.
Ko bi si vzel peruti zarje
in odletel prebivat ob najzadnjem kraju morja,
tudi tja bi me spremljala tvoja roka
in zgrabila bi me tvoja desnica.« Vz 116.4
(Ps 139,7-10)
»Ti poznaš moje sedenje in moje vstajanje,
moje mišljenje umeš od daleč.
Mojo hojo in mojo ležo zasleduješ
in znana so ti vsa moja pota.
Ko ni še beseda na mojem jeziku,
glej, Gospod, jo poznaš docela.
Zadaj in spredaj me obdajaš
in name pokladaš svojo roko. Taka vednost je prečudovita zame,
visoka je, ne morem je doseči.« Vz 116.5
(Ps 139,2-6)
Stvarnik vsega je naredil, da so sredstva čudovito prilagojena namenu in zaloge potrebam. On je poskrbel, da so v materialnem svetu zadovoljene vse načrtovane potrebe. On je ustvaril človeka z zmožnostjo spoznavati in ljubiti. Sam po sebi ni takšen, da bi duhovne potrebe pustil nezadovoljene. Nobeno nedotakljivo načelo, nobeno neosebno absolutno bitje ali gola abstrakcija ne more zadovoljiti človekove potrebe in hrepenenja v tem življenju boja z grehom, žalostjo in bolečino. Ni dovolj verovati v zakon in v silo, v nekaj, kar ne pozna usmiljenja in nikoli ne sliši krikov na pomoč. Spoznati moramo vsemogočno roko, ki nas bo podpirala, neskončnega Prijatelja, ki bo sočustvoval z nami. Oprijeti se moramo roke, ki je topla, zanesti se na srce, ki je polno nežnosti. Prav takšen pa je Bog, ki se nam razodeva v svoji Besedi. Vz 117.1
Kdor najgloblje razišče skrivnosti narave, se bo najpopolneje zavedal svoje nevednosti in šibkosti. Dojel bo, da obstajajo globine in višine, ki jih ne more doseči, skrivnosti, v katere ne more prodreti, da pred njim ležijo neizmerna področja nepreiskane resnice. Pripravljen bo reči skupaj z Newtonom: »Sam sebi se zdim, da sem kakor otrok, ki na obali zbira prodnike in školjke, medtem ko pred menoj leži nepreiskan ogromen ocean resnice.« Vz 117.2
Učenjaki, ki raziskujejo najgloblje skrivnosti znanosti, so prisiljeni priznati, da v naravi deluje neskončna moč. Toda za človeški um, ki je prepuščen samemu sebi, so nauki iz narave samo nasprotujoči si in nerazveseljivi. Pravilno jih lahko dojamejo le v luči razodetja: »Po veri spoznavamo.« (Heb 11,3 EKU) Vz 117.3
»V začetku je Bog.« (1 Mz 1,1) Samo tukaj lahko um v hlepečem vpraševanju, kakor golob, ki prileti k barki, (1 Mz 8,8.9) najde počitek. V višini, globini in širini biva neskončna Ljubezen, ki uporablja vse stvari, da dopolni svojo dobro namero. (2 Tes 1,11) Vz 117.4
»Kajti kar se od njega ne more videti, njegova večna moč in božanstvo, to se od ustvarjenja sveta zaznava z umom in vidi po njegovih delih.« (Rim 1,20) Toda njihovo pričevanje je mogoče dojeti samo s pomočjo božanskega Učitelja. »Kdo ve izmed ljudi, kaj je v človeku, razen človekovega duha, ki je v njem? Tako tudi ne ve nihče, kaj je v Bogu, razen le Božji Duh.« (1 Kor 2,11) Vz 118.1
»Kadar pa On pride, Duh resnice, vas bo vodil v vso resnico.« (Jn 16,13) Samo s pomočjo tega Duha, ki je na začetku »plaval nad vodami«; (1 Mz 1,2) s pomočjo te Besede, po kateri »je vse postalo«; (Jn 1,3) te resnične Luči, »ki razsvetljuje vsakega človeka« (Jn 1,9) se lahko pričevanje znanosti razlaga pravilno. Samo pod njihovim vodstvom lahko spoznamo njene najgloblje resnice. Vz 118.2
Samo pod vodstvom Vsemogočnega bomo pri proučevanju njegovih del zmožni slediti njegovim mislim. Vz 118.3