»Blagor človeku, ki doseza modrost.«
(Prg 3,13)
Vzgojni ustroj, ki je bil vpeljan v začetku sveta, bi moral biti človeku vzorec za vse prihodnje čase. Za ponazoritev njegovih načel je bila ustanovljena vzorčna šola v raju, v bivališču naših prastaršev. Edenski vrt je bil učilnica, narava je bila učbenik, sam Stvarnik je bil učitelj, prastarši človeške družine pa so bili učenci. Vz 17.1
Adam in Eva, ustvarjena, da bi bila »Božja podoba in slava«, (1 Kor 11,7) sta dobila sposobnosti, vredne svojega vzvišenega poklica. Z ljubko in somerno obliko, s pravilnimi in prekrasnimi potezami, z obličjem, ki je žarelo od zdravja, veselja in upanja, sta bila po zunanjosti podobna Stvarniku. Ta podobnost se ni kazala le v njuni telesni naravi. Vse umske in duševne sposobnosti so odsevale Stvarnikovo slavo. Adam in Eva sta bila obdarjena z imenitnimi umskimi in duhovnimi darovi, ustvarjena »le malo nižja od angelov«, (Heb 2,7 EKU) da bi lahko spoznavala ne samo čudesa vidnega vesolja, marveč dojela tudi svoje moralne odgovornosti in dolžnosti. Vz 17.2
»Zasadi pa Gospod Bog vrt v Edenu proti jutru in postavi vanj človeka, ki ga je bil upodobil. In stori Bog, da je pognalo iz tiste zemlje vsaktero drevje, prijetno očesu in dobro v jed, tudi drevo življenja sredi vrta in drevo spoznanja dobrega in hudega.« (1 Mz 2,8.9) Tukaj, sredi čudovitih prizorov narave, neomadeževane z grehom, bi morali biti vzgajani naši prastarši. Vz 17.3
Nebeški Oče je v zanimanju za svoja otroka osebno bedel nad njuno vzgojo. Pogosto so ju obiskovali nebeški poslanci, Božji angeli, da so jima svetovali in ju poučevali. Ko sta se sprehajala po vrtu ob hladilnem vetriču dneva, sta pogosto slišala Božji glas in se iz obličja v obličje pogovarjala z Večnim. Njegove misli zanju so bile »misli o miru, ne pa o nadlogi«. (Jer 29,11) Vsi njegovi nameni so imeli za cilj njuno najvišje dobro. Vz 18.1
Adamu in Evi je bila zaupana skrb za vrt, »da bi ga obdelovala in varovala.« (1 Mz 2,15) Čeprav sta imela vse bogastvo, ki jima ga je lahko priskrbel Gospodar vesolja, ni bilo predvideno, da bi živela v brezdelju. Koristna zaposlitev jima je bila določena kot blagoslov, da bi krepila telo, širila duha in razvijala značaj. Vz 18.2
Knjiga narave, ki jima je odpirala žive nauke, je pomenila neizčrpen vir poučevanja in naslade. Na vseh gozdnih listih in gorskih kamnih, na vseh sijočih zvezdah, na zemlji, v morju in na nebu, je bilo napisano Božje ime. Prebivalca rajskega vrta sta bila v stiku z živim in neživim stvarstvom - z listom, s cvetlico in z drevjem ter z vsakim živim bitjem, od morskega zmaja do drobnega bitja, ki lebdi v sončnem žarku - od vseh sta nabirala skrivnosti njegovega obstoja. Božja slava na nebu, nešteti svetovi in njihovo urejeno gibanje, »plavanje oblakov«, (Job 37,16) skrivnosti svetlobe in zvoka, dneva in noči - vse to je bilo predmet proučevanja učencev v prvi zemeljski šoli. Vz 18.3
Neskončni Stvarnik vsega jima je omogočil spoznavati zakone in delovanje narave ter velika načela resnice, ki upravljajo duhovni svet. V luči »spoznanja Božjega veličastva«, (2 Kor 4,6 EKU) so se razvijale njune umske in duhovne moči, tako da sta spoznala najvišje zadovoljstvo svojega svetega obstoja. Vz 18.4
Ne samo rajski vrt, temveč tudi vsa zemlja je bila prekrasna, ko je prišla iz Stvarnikovih rok. Ni bilo nobenega madeža greha ali sence smrti, ki bi kazil lepoto stvarstva. »Njegovo veličastvo pokriva nebesa in zemlja je polna njegove hvale.« (Hab 3,3) Ob stvarjenju »so se skupaj veselile jutranje zvezde in vriskali vsi Božji sinovi«. (Job 38,7 SSP) Tako je bila zemlja primerna predstava njega, ki je »obilen v milosti in resnici«, (2 Mz 34,6) in vredna, da jo proučujejo tisti, ki so bili ustvarjeni po njegovi podobi. Edenski vrt je bil prikaz tega, kar je Bog želel, da bi postala vsa zemlja, njegov namen pa je bil, da bi ljudje, kakor bi se številčno množili, ustanavljali domove in šole, kakršna je bila ta, ki jo je ustanovil. Tako bi bila sčasoma lahko vsa zemlja polna domov in šol, kjer bi proučevali Božje besede in njegova dela in bi se učenci pripravljali, da bi v neskončnih vekih vedno bolj odsevali luč spoznanja njegove slave. Vz 19.1