»Gospod pozna dneve popolnoma mu vdanih in njihova dediščina ostane na vekomaj. Ne bodo osramočeni ob hudem času in v dnevih lakote bodo nasičeni.« (Ps 37,18.19) Vz 124.1
»Kdor živi brezmadežno in ravna pravično ter govori resnico iz svojega srca. . Ko priseže, čeprav v svojo škodo, ne prevrača besede. Kdor stresa svoje roke, da ne prejme podkupila, . in zatiska oči, da ne vidi zlega: ta bo prebival v previsokih krajih, ... njegov kruh se mu bo dajal, vode mu ne bodo usahnile. Kralja v njegovi lepoti bodo videle tvoje oči, gledale bodo daleč razprostranjeno deželo.« (Ps 15,2-4; Iz 33,15-17) Vz 124.2
Bog je v svoji Besedi predstavil cvetočega moža - čigar življenje je bilo v najvišjem pomenu besede uspešno, moža, ki sta mu nebo in zemlja navdušeno izkazovala čast. Sam Job takole govori o svojem življenju: Vz 124.3
»Kakor sem bil v dneh svoje zrelosti,
ko je bilo Božje prijateljstvo nad mojim šotorom,
ko je bil še Vsemogočni z menoj, otroci okoli mene. .
Ko sem šel skozi vrata v mesto,
svoj stol si postavil na ulici,
mladeniči so me videli in se skrili,
in starci so se vzdignili in stali,
nezi so zadrževali besede,
položivši roko na svoja usta. ...
Ker ko je uho slišalo o meni, je blagrovalo mene,
in ko me je oko videlo, je pričalo zame.
Zakaj otel sem ubožca, ki je vpil na pomoč,
in siroto, ki ji ni bilo pomočnika.
Blagoslov tistega, ki bi bil skoro poginil, je prišel nadme, in srce vdove sem spravil v radostno petje.
Oblačil sem pravičnost - bila mi je v obleko,
in gorečnost za pravico mi je bila kakor plašč in venec.
Slepemu sem bil oko in noga hromcu.
Oče sem bil potrebnim in pravdo tistega,
ki ga nisem poznal, sem preiskoval.
Na ulicah ni bilo treba prenočevati tujcu,
svoje duri sem odprl popotniku.
Mene so poslušali in čakali
in molče na uho vlekli moj svet. .
Nasmehljaval sem se jim, kadar so obupavali,
in svetlobe mojega obličja niso mogli omračiti.
Rad sem krenil na pot k njim in sedel kot glava,
in stoloval sem pri njih kakor kralj med vojsko,
kot tisti, ki tolaži žalujoče.« Vz 124.4
(Job 29,4-16; 31,32; 29,21-25)
»Gospodov blagoslov bogati, trud pa ničesar ne pridene.« (Prg 10,22) Vz 125.1
Modrost pravi: »Pri meni so bogastvo in čast, trajno imetje in pravičnost.« (Prg 8,18 ssp) Vz 125.2
Sveto pismo odkriva tudi posledice odstopanja od pravičnih načel v našem odnosu do Boga in drug do drugega. Tistim, ki jim je zaupal svoje darove, vendar se ne menijo za njegove zahteve, Bog pravi: Vz 125.3
»Pazite na svoja pota. Veliko ste sejali, a malo ste spravili pod streho; jeste, pa se ne nasitite, pijete, pa se ne napijete; oblačite se, a nihče se ne ogreje; in kdor prisluži plačilo, ga vrže v raztrgano mošnjo. ... Po velikem ste gledali, in glej, malo je postalo; in če ste kaj prinesli domov, sem to razpihnil. Ko je kdo prišel h kopi žita za dvajset mer, jih je bilo le deset; ko je prišel v tlačilnico, da zajame petdeset veder, in jih je bilo le dvajset. Zakaj to? govori Gospod nad vojskami. Zavoljo moje hiše, ker je pusta. Ali sme človek ukanjati Boga, da me ukanjate? Pa pravite: V čem smo te ukanili? V desetinah in povzdigovalnih darilih. Zato je nebo zadržalo roso nad vami in zemlja je zadržala svoj sad.« (Hag 1,5-8; 2,16; 1,9; Mal 3,8; Hag 1,10) Vz 125.4
»Zatorej, ker teptate ubožca, . sezidali ste hiše iz obdelanih kamnov, a ne boste prebivali v njih, zasadili ste krasne vinograde, a ne boste pili vina z njih. Gospod pošlje nadte prekletstvo, zmešnjavo in grožnjo v vsem, česar se lotiš z roko. Tvoji sinovi in hčere bodo izročeni drugemu narodu, da tvoje oči vidijo in ginejo od koprnenja po njih vse dni; a moči ne bo v tvojih rokah.« (Am 5,11; 5 Mz 28,20.32) Vz 126.1
»Kdor pridobiva bogastvo, pa po krivici, . sredi svojih dni ga mora zapustiti in ob svojem koncu je neumen.« (Jer 17,11) Vz 126.2
Poročila o vsakem poslu, podrobnosti vsake kupčije, natančno pregledujejo nevidni revizorji, zastopniki njega, ki nikoli ne sklepa kompromisov s krivičnostjo, nikoli ne spregleda greha in nikoli ne prikriva krivice. Vz 126.3
»Kadar vidiš, da stiskajo uboge ter da siloma dero sodbo in pravičnost v deželi, ne čudi se tej reči; kajti visok čuva nad visokim, a nad njima je še višji. Ni teme, ni smrtne sence, da bi se v njej skrili, ki delajo krivico.« (Prd 5,7; Job 34,22) »Proti nebu dvigajo usta in . govore: Kako naj Bog ve? Ali je pač kaj znanja pri Najvišjem? To si delal, in ker sem molčal, si menil, da sem prav tebi enak? A karal te bom in vse ti postavil pred oči.« (Ps 73,9-11; 50,21) Vz 126.4
»Zopet povzdignem oči in vidim, glej, zvit list leti. In mi reče: Kaj vidiš? Rečem: Vidim zvit list, da leti; dvajset komolcev je dolg in deset komolcev širok. In mi reče: To je prekletstvo, ki izhaja nad vso deželo; kdor koli namreč krade, bo iztrebljen po tem, kar je na tej strani lista pisano; in kdor koli prisega krivo, bo iztrebljen po tem, kar je pisano na oni strani. Po mojem povelju je izšlo, govori Gospod nad vojskami, in pride v tatovo hišo in v hišo njega, ki lažnivo prisega v mojem imenu, in se nastani v njegovi hiši ter jo pokonča z njenim lesovjem in kamenjem vred.« (Zah 5,1-4) Vz 126.5
Božji zakon izreka obsodbo nad vsakim hudodelcem. Lahko ta glas omalovažuje, lahko poskuša zadušiti njegov opomin, toda zaman. On ga zasleduje in se mu oglaša. Ne da mu miru. Če ga ne posluša, ga zasleduje do groba. Pri sodbi bo pričal zoper njega. Bo neugasljivi ogenj, ki bo na koncu požrl njegovo dušo in telo. Vz 127.1
»Kaj namreč pomaga človeku, če ves svet pridobi, svoji duši pa škoduje? Kajti kaj more dati človek v zameno za svojo dušo?« (Mr 8,36.37) Vz 127.2
O tem bi moral razmišljati vsak starš, vsak učitelj, vsak učenec - vsak človek, mlad ali star. Noben poslovni ali življenjski načrt ne more biti zanesljiv ali popoln, če zajema samo kratka leta sedanjega življenja, ne pripravlja pa za neskončno prihodnost. Poučujte mlade, naj v načrte vključijo večnost. Poučujte jih, naj si izberejo načela in iščejo premoženje, ki je trajno - da si nabirajo »zaklad v nebesih, kjer se tat ne približuje in tudi molj ne razjeda«; naj si pridobijo »prijatelje s krivičnim mamonom«, da jih »sprejmejo v večna stanovanja«. (Lk 12,33; 16,9) Vz 127.3
Kdor tako dela, se na najboljši možni način pripravlja za življenje na tem svetu. Človek si ne more nabirati zakladov na nebu, ne da bi ugotovil, da je s tem njegovo življenje na zemlji obogateno in oplemeniteno. Vz 127.4
»Pobožnost pa je za vse koristna, ker ima obljubo sedanjega in prihodnjega življenja.« (1 Tim 4,8) Vz 127.5