Temeljno besedilo: Lk 2,21-38
Okoli štirideset dni po Kristusovem rojstvu sta Jožef in Marija odnesla otroka v Jeruzalem, da bi ga predstavila Gospodu in opravila daritev. To je zahtevala judovska postava, Kristus kot člo-vekova zamena pa je moral biti pokoren zakonu v vseh podrob-nostih. Bil je tudi podvržen obredu obreze kot znamenju svoje poslušnosti postavi. JZ 34.1
Postava je zahtevala, da mati daruje za žgalno daritev enoletno jagnje in mladega goloba ali grlico v daritev za greh. Če so bili starši prerevni, da bi darovali jagnje, je lahko bila sprejeta daritev para grlic ali mladih golobov, enega za žgalno daritev in drugega kot daritev za greh. JZ 34.2
Daritve, ki so jih darovali Gospodu, so morale biti brez madeža. Predstavljale so Kristusa, iz tega pa je jasno, da je bil Jezus brez kakršne koli telesne hibe. Bil je Jagnje »brez hibe in brez madeža«. (1 Pt 1,19 CHR) Njegovo telo je bilo brez madeža, krepko in zdravo. Vse svoje življenje je živel v skladnosti z naravnimi zakoni. Telesno in duhovno je bil zgled tega, kar je načrtoval Bog, da bi bilo vse človeštvo po poslušnosti njegovim zakonom. JZ 34.3
Posvetitev prvorojenca izvira iz najzgodnejših časov. Bog je obljubil, da bo dal nebeškega Prvorojenca za rešitev grešnikov. Vsaka družina naj bi priznala ta dar s posvetitvijo prvorojenca. Ta naj bi bil posvečen za duhovniško službo kot Kristusov predstavnik med ljudmi. JZ 34.4
Ob osvoboditvi Izraela iz Egipta je bila znova ukazana posve-titev prvorojencev. Medtem ko so bili Izraelci v egiptovski sužnosti, je Gospod ukazal Mojzesu, naj gre k faraonu, egiptovskemu kralju, in mu reče: »Tako govori Jahve: ‘Moj prvorojenec je Izrael. Zato ti pravim: Odpusti mojega sina, da mi bo služil. Če pa ga nočeš odpustiti, glej, usmrtim tvojega prvorojenca.’« (2 Mz 4,22.23 EKU) JZ 34.5
Mojzes je podal sporočilo, toda ošabni kralj je odgovoril: »Kdo je Gospod, da bi moral poslušati njegov glas in odpustiti Izraela? Ne poznam Gospoda in tudi ne odpustim Izraela.« (2 Mz 5,2) Gospod je z znamenji in čudeži delal za svoj narod in poslal strašne sodbe nad faraona. Na koncu je angel pokončevalec dobil ukaz, naj umori vse egiptovske prvorojence med ljudmi in živalmi. Da bi bili Izraelci pri tem obvarovani, jim je bilo naročeno namazati podboje s krvjo zaklanega jagnjeta. Vse hiše so morale biti zaznamovane, da bi lahko angel, ko pride opravljat svojo smrtonosno nalogo, šel mimo izraelskih domov. JZ 35.1
Po tej sodbi nad Egiptom je Gospod rekel Mojzesu: »Posveti mi vse prvorojeno, ... pri ljudeh in živini je moje. Na dan, ko sem udaril vse prvorojence v egiptovski deželi, sem si posvetil vse prvorojence v Izraelu, pri ljudeh in pri živini; moji so, jaz sem Gospod.” (2 Mz 13,2; 4 Mz 3,13) Ko je Gospod vzpostavil tempeljsko službo, je namesto prvencev iz vsega Izraela izbral Levijev rod za službo v svetišču. Vendar pa so prvenci še naprej veljali za Gospodove, zato so morali biti odkupljeni. JZ 35.2
Tako je zakon o posvetitvi prvorojencev dobil poseben pomen. Medtem ko je bil spomin na Gospodovo čudovito rešitev Izraelcev, je kazal na pomembnejšo osvoboditev po edinorojenem Božjem Sinu. Kakor je po podbojih poškropljena kri rešila izraelske prvorojence, tako ima Kristusova kri moč rešiti svet. JZ 35.3
Kakšen pomen je torej imela Kristusova posvetitev! Toda duhovnik ni videl skozi tančico; ni razbral skrivnosti za njo. Posvetitev otrok je bil običajen prizor. Dan za dnem je duhovnik pri posvetitvi otrok Gospodu sprejemal odkupnino. Dan za dnem je opravljal svoje ustaljeno delo, ne da bi se kaj dosti menil za starše ali otroka, razen če je opazil znamenja, da so starši bogati ali pa imajo visok položaj. Jožef in Marija sta bila revna; in ko sta prišla s svojim otrokom, so duhovniki videli zgolj moškega in žensko v galilejski noši in preprosto oblečena Galilejca. Nič na njuni zu-nanjosti ni vzbudilo posebne pozornosti, prinesla sta tudi daritev siromašnih. JZ 35.4
Duhovnik je opravil obred svoje uradne naloge. Otroka je vzel v roke in ga dvignil pred oltarjem. Potem ga je vrnil materi in vpisal ime »Jezus« v zvitek prvorojencev. Sploh ni pomislil, da je Dete, ki ga je pravkar držal v rokah, Veličastvo nebes, Kralj slave. Ni pomislil na to, da je to otrok, o katerem je Mojzes pisal: »Gospod, vaš Bog, vam bo med vašimi brati obudil preroka kakor mene. Njega poslušajte v vsem, kar koli vam bo govoril.« (Apd 3,22) Ni pomislil, da je bilo to dete On, čigar slavo je Mojzes želel videti. Na duhovnikovih rokah pa je ležal večji od Mojzesa. Ko je duhovnik vpisal otrokovo ime v zvitek, je vpisal ime njega, ki je bil temelj celotne judovske ureditve. To ime je pomenilo zanjo smrtno obsodbo; kajti ustroj daritev in darov je zastaral, simbol je skoraj dosegel svoj vzorec, senca pa svojo resničnost. JZ 36.1
Božja slava nad skrinjo zaveze je zapustila svetišče, toda v Otroku iz Betlehema je bila zastrta slava, pred katero se priklanjajo angeli. Ta otrok, ki se sploh še ni zavedal sebe, je bil obljubljeni potomec, na katerega je kazal prvi oltar pred edenskimi vrati. On je bil Šilo, darovalec miru. Bil je On, ki se je Mojzesu predstavil kot JAZ SEM. On, ki je v oblakovem in ognjenem stebru vodil Izraela. Bil je ta, ki so ga preroki že zdavnaj napovedali. Bil je Hrepenenje vseh narodov, Davidova Korenina in Poganjek, svetla jutranja zvezda. Ime tega nebogljenega otroka, vpisano v Izraelovo listino, kar ga razglaša za našega brata, je bilo upanje padlega človeštva. Otrok, za katerega je bilo treba plačati odkupnino, je bil On, ki bo plačal odkupnino za grehe vsega sveta. Bil je pravi veliki duhovnik »nad Božjo hišo«, poglavar, ki ima »nespremenlji vo duhovništvo«, zagovornik na desnici »veličastva na višavah«. (Heb 10,21; 7,24; 1,3 EKU) JZ 36.2
Duhovne stvari je treba duhovno presojati. Božji Sin je bil v templju posvečen za delo, ki ga je prišel opravit. Duhovnik je nanj gledal kakor na katerega koli drugega otroka. Toda čeprav ni videl ali čutil nič posebnega, je bilo potrjeno dejstvo, da je Bog dal svojega Sina svetu. Ta dogodek ni minil, ne da bi kdo prepoznal Kristusa. »Bil je pa v Jeruzalemu mož, ki mu je bilo ime Simeon; bil je pravičen in bogaboječ. Pričakoval je Izraelovo tolažbo in Sveti Duh je bil nad njim. In Sveti Duh mu je razodel, da ne bo videl smrti, dokler ne bo videl Gospodovega Mesija.” (Lk 2,25.26) JZ 36.3
Ko je Simeon stopil v tempelj, je videl družino, ki je predstavila svojega prvorojenca duhovniku. Njuna zunanjost je pričala o siromaštvu; toda Simeon je razumel opozorilo Duha in je bil glo-boko ganjen, ko je spoznal, da je ta Gospodu posvečeni otrok Izra-elova Tolažba, ki si ga je tako zelo želel videti. Presenečenemu duhovniku se je Simeon zdel kot zamaknjen. Simeon je dete, ki je bilo vrnjeno Mariji, vzel v naročje, da bi ga pokazal pred Bogom, med tem pa ga je preželo veselje, ki ga ni čutil nikoli poprej. Dete Zveličarja je dvignil proti nebu in rekel: »Zdaj odpuščaš, Gospod, po svoji besedi svojega služabnika v miru, zakaj moje oči so videle tvoje zveličanje, ki si ga pripravil pred obličjem vseh narodov: luč v razsvetljenje poganov in slavo Izraela, tvojega ljudstva.” (Lk 2,29-32 EKU) JZ 37.1
Preroški duh je prežel tega Božjega moža. Medtem ko sta se Marija in Jožef čudila njegovim besedam, ju je blagoslovil in rekel Mariji: »Glej, ta je postavljen v padec in v vstajenje mnogih v Izraelu in v znamenje, ki se mu nasprotuje, in tvojo lastno dušo bo presunil meč, da se razodenejo misli mnogih src.« (Lk 2,34.35) JZ 37.2
Prišla pa je tudi prerokinja Ana in potrdila Simeonovo priče-vanje o Kristusu. Medtem ko je Simeon govoril, je njen obraz raz-svetlila Božja slava. Iz dna srca se je zahvalila za to, da ji je bilo omogočeno videti Kristusa Gospoda. JZ 37.3
Ti ponižni častilci niso zaman raziskovali prerokovanj. Toda ti, ki so bili poglavarji in duhovniki v Izraelu, čeprav so tudi poznali dragocene besede prerokov, niso hodili po Gospodovih poteh, zato njihove oči niso bile odprte, da bi videle Luč življenja. JZ 37.4
Tudi danes je tako. Dogodkov, na katere so pozorna vsa nebe sa, verski voditelji in častilci v Božjem domu ne vidijo in gredo neopazno mimo njih. Ljudje priznavajo Kristusa kot zgodovinsko osebnost, odvračajo pa se od živega Kristusa. Kristusa, ki po svoji besedi, po siromašnih in trpečih, ki prosijo za pomoč, ter po pravični stvari revnih, lačnih in poniževanih vabi k samopožrtvovalnosti, ljudje danes niso nič bolj pripravljeni sprejeti kakor pred mnogimi stoletji. JZ 37.5
Marija je premišljevala o Simeonovem obsežnem in daljno-sežnem prerokovanju. Kadar koli je opazovala otroka v svojem naročju, se je spomnila besede betlehemskih pastirjev ter bila polna hvaležnega veselja in vedrega upanja. Simeonove besede so v njen spomin priklicale Izaijevo prerokovanje: »Mladika požene iz Jesejeve korenike, poganjek obrodi iz njegove korenine. Na njem bo počival Gospodov Duh, duh modrosti in razumnosti, duh sveta in moči, duh spoznanja in Gospodovega strahu. Pravičnost bo pas njegovih ledij, zvestoba bo pas njegovih kolkov. Ljudstvo, ki je hodilo v temi, je zagledalo veliko luč, nad prebivalci v deželi smrtne sence je zasvetila luč. Zakaj dete nam je rojeno, sin nam je dan, in vladarstvo pride na njegovo ramo, in njegovo ime se bo imenovalo: Čudoviti, Svetovalec, Mogočni Bog, Oče večnosti, Knez miru.” (Iz 11,1.2.5; 9,1; 9,5 CHR) JZ 38.1
Vendar pa Marija ni dojela Kristusovega poslanstva. Simeon je o njem prerokoval kot o luči, ki bo razsvetlila pogane, in kot o slavi za Izraela. V tem pomenu so angeli oznanili Zveličarjevo rojstvo kot veselo sporočilo za vse narode. Bog je želel spremeniti omejeno judovsko predstavo o Mesijevi nalogi. Želel je, da v njem ne bi videli zgolj Izraelovega osvoboditelja, temveč tudi Odrešenika sveta. Toda moralo je miniti še mnogo let, da je sama Jezusova mati dojela njegovo poslanstvo. JZ 38.2
Marija je pričakovala, da bo Mesija vladal na Davidovem pre-stolu, ni pa dojela, da bo to dosegel šele po krstu trpljenja. Po Simeonu ji je bilo razodeto, da Mesijevo življenje na svetu ne bo brez ovir. Po besedah Mariji: »Tvojo ... dušo bo presunil meč,« (Lk 2,35) je Bog v svoji nežni milosti Jezusovi materi napovedal, kakšne bolečine bo doživela zaradi njega. JZ 38.3
Simeon je rekel: »Glej, ta je postavljen v padec in vstajenje mnogim v Izraelu in za znamenje, kateremu se bo nasprotovalo.” (Lk 2,34 CHR) Kdor hoče ponovno vstati, mora pasti. Pasti moramo na Skalo in se razbiti, preden nas bo Kristus lahko dvignil. Naš jaz mora biti odstavljen s prestola, naš ponos pa se mora ponižati, če želimo spoznati slavo duhovnega kraljestva. Judje niso hoteli sprejeti časti, ki se doseže s ponižnostjo. Zato niso hoteli sprejeti niti svojega Odrešenika. Bil je znamenje, ki so mu nasprotovali. JZ 38.4
»Da se razodenejo misli mnogih src.« (Lk 2,35) V luči Zveličarjevega življenja se bodo razodela srca vseh, od samega Stvarnika do kneza teme. Satan je predstavil Boga kot sebičnega in zatiralnega, ki zahteva vse zase, a ničesar ne da; ki zahteva službo svojih stvarstev za svojo slavo, ne žrtvuje pa se za njihovo blaginjo. Kristusova daritev pa razodeva Očetovo srce. Dokazuje, da so Božje misli za nas samo »misli o miru, ne pa o nadlogi”. (Jer 29,11 CHR) Pravi, da je sicer Božje sovraštvo do greha močno kakor smrt, a vendar je njegova ljubezen do grešnika močnejša od nje. Ker se je zavezal, da nas bo odkupil, ne bo dal na stran ničesar, ne glede na to, kako je dragoceno, da bi uresničil svojo nalogo. Nobene resnice, ki je bistvena za naše zveličanje, ne bo prikril, nobenega milostnega čudeža ne bo opustil, nobena božanska pomoč ne bo ostala neuporabljena. Izkazuje nam dobroto za dobroto in daje dar za darom. Vse nebeške zakladnice so odprte zanje, ki si jih prizadeva rešiti. Vse vesoljske zaklade in vsa sredstva brezmejne moči je dal v Kristusove roke, rekoč: »Vse to je za človeka. Uporabi te darove, da bi ga prepričal, da niti v nebesih niti na zemlji ni večje ljubezni od moje. Svojo največjo srečo bo našel v ljubezni do mene.« JZ 39.1
Ob golgotskem križu sta si stali nasproti ljubezen in sebičnost. Tam sta se obe vrhunsko razodeli. Kristus je živel zgolj zato, da bi tolažil in blagoslavljal; Satan pa je s tem, ko ga je umoril, pokazal vso zlobnost svojega sovraštva do Boga. Jasno je pokazal, da je bil pravi cilj njegovega upora vreči Boga s prestola in uničiti njega, po katerem se je razodela Božja ljubezen. JZ 39.2
Kristusovo življenje in smrt sta razodela tudi človeške misli. Njegovo življenje od jasli do križanja je pomenilo stalno vabilo k podrejanju samega sebe in k udeležbi v njegovem trpljenju. Odstranilo je krinko s človeških namenov. Jezus je prišel z nebeško resnico in vsi, ki so poslušali glas Svetega Duha, so bili pritegnjeni k njemu. Častilci svojega jaza so se odločili pripadati Satanovemu kraljestvu. S svojim odnosom do Kristusa bo vsak pokazal, na čigavi strani je. Tako si vsak sam izreka svojo sodbo. JZ 39.3
Na dan končne sodbe bo vsak izgubljen človek dojel naravo svojega zavračanja resnice. Vsak, čigar um je bil zaslepljen zaradi prestopkov, bo spoznal križ in videl njegovo resnično težo. Grešniki bodo pred prizorom Golgote z njeno skrivnostno Daritvijo stali obsojeni. Vsak lažni izgovor bo ničen. Človekovo odpadništvo bo prišlo na dan v vsej svoji ostudni naravi. Vsak bo spoznal, kaj si je izbral. Vsako vprašanje resnice in zmote v dolgem boju bo pojasnjeno. Pred vesoljsko sodbo bo Bog stal osvobojen odgovornosti za obstoj in trajanje zla. Izkazalo se bo, da Božji predpisi niso ničesar prispevali grehu. Božja vladavina ni v ničemer pomanjkljiva in ni vzrok za nezadovoljstvo. Ko se bodo razodele misli mnogih src, bodo zvesti in uporni skupno vzkliknili: JZ 40.1
»Pravična in resnična so tvoja pota, Kralj narodov. Kdo se ne bi bal, Gospod, in ne slavil tvojega imena? ... Ker so se razodele tvoje sodbe.« (Raz 15,3.4) JZ 40.2