Temeljno besedilo: Mt 15,29 do 16,12; Mr 7,31 do 8,21
»Nato je odšel iz pokrajine Tira in šel skozi Sidon proti Galilej-skemu jezeru, po sredi pokrajine Deseteromestja.” (Mr 7,31) JZ 354.1
Obsedena Geražana sta bila ozdravljena na področju Desete-romestja. Tamkajšnji prebivalci so vznemirjeni zaradi uničenja svinj Jezusa prisilili, da je zapustil njihov kraj. Vendar so poslušali glasnika, ki ju je pustil za seboj, zato so si ga želeli videti. Ko je znova prišel v to pokrajino, se je množica zbrala okrog njega. K njemu so pripeljali »gluhega, ki je nerazločno govoril”. (Mr 7,32 CHR) Jezus moža ni, kakor je sicer imel navado, ozdravil samo z besedo. Odvedel ga je stran od množice, položil prste v njegova ušesa in se dotaknil njegovega jezika. Pogledal je proti nebu in zavzdihnil ob misli na ušesa, ki se nočejo odpreti resnici, in jezike, ki niso hoteli priznati Odrešenika. Na besede: »Odpri se!” se je možu povrnila zmožnost govora. Vendar mož ni upošteval ukaza, naj o tem nikomur ne govori, in je vsem pripovedoval o svojem ozdravljenju. JZ 354.2
Jezus je odšel na neki hrib, okrog njega pa je se zbralo veliko ljudi, ki so prinašali svoje bolne in hrome ter jih polagali pred njegove noge. Vse je ozdravil, zato je ljudstvo, čeprav je bilo po-gansko, slavilo Izraelovega Boga. Tri dni so ostali pri Zveličarju, ponoči so spali pod vedrim nebom, čez dan pa so se prerivali, da bi slišali Kristusove besede in videli njegova dela. Po treh dneh pa jim je zmanjkalo hrane. Jezus jih ni želel odpustiti lačnih, zato je od učencev zahteval, naj jim dajo hrano. Učenci so zopet pokazali nevero. V Betsajdi so videli, kako je po Kristusovem blagoslovu njihova mala zaloga zadoščala, da je bila nahranjena množica. Vendar sedaj niso prinesli vsega, kar so imeli, z zaupanjem v njegovo moč, da bo to pomnožila za lačno množico. Poleg tega so bili ti, ki jih je nasitil v Betsajdi, Judje, tukaj pa so bili pogani in mnogobožci. V srcu so še vedno vladali zelo močni judovski predsodki, zato so Jezusu odgovorili: »Od kod bi jih mogel kdo s kruhom nasititi tukaj v puščavi?« (Mr 8,4) Kljub temu so poslušali njegovo besedo in mu prinesli to, kar so imeli sedem kruhov in dve ribi. Množica je bila nahranjena in ostalo je še sedem polnih košev drobcev. Štiri tisoč mož brez žensk in otrok je bilo tako okrepčanih. Jezus jih je odpustil vesele in hvaležnih src. JZ 354.3
Nato je z učenci stopil v čoln in se odpeljal čez jezero do Magdale na južnem delu Genezareške ravnine. Na meji med Tirom in Sidonom je Sirofeničankino globoko zaupanje poživilo njegovega duha. Pogansko ljudstvo iz Deseteromestja ga je z veseljem sprejelo. Sedaj ko se je znova izkrcal v Galileji, kjer se je njegova moč razodela najosupljiveje, kjer je naredil največ dejanj usmiljenja in podal svoje nauke, so ga dočakali z zaničevalno nevero. JZ 355.1
Odposlanstvu farizejev so se pridružili predstavniki bogatih in ponosnih saducejev, stranke duhovnikov, dvomljivcev in narodnih plemičev. Ti dve ločini sta si bili sicer v hudem sovraštvu. Saduceji so si prizadevali za naklonjenost vladajoče oblasti, da bi ohranili svoj položaj in ugled. Farizeji pa so po drugi strani razpihovali narodno sovraštvo do Rimljanov, ker so hrepeneli po dnevu, ko se bodo rešili osvajalčevega jarma. Toda sedaj so se farizeji in saduceji združili proti Kristusu. Podobno se privlači. Zlo, kjer koli že je, se združuje z zlom, da bi uničilo dobro. JZ 355.2
Farizeji in saduceji so torej prišli h Kristusu in zahtevali znamenje iz nebes. Ko se je v Jozuetovih dneh Izrael bojeval proti Kanaancem pri Bethoronu, se je sonce ustavilo na ukaz vodje, dokler niso zmagali. Še veliko podobnih čudežev se je zgodilo v njihovi zgodovini. Od Jezusa so zahtevali takšno znamenje. Vendar to, kar so potrebovali Judje, niso bila takšna znamenja. Zgolj zunanji dokaz jim ne bi veliko koristil. Niso potrebovali umske razsvetljenosti, temveč duhovno obnovo. JZ 355.3
»Hinavci,” je rekel Jezus, »obličje zemlje in neba znate presojati” z opazovanjem neba so lahko napovedali vreme »kako da ne znate presojati tega časa?” (Lk 12,56) Kristusove besede, izgovorjene v moči Svetega Duha, ki so jih prepričale o grehu, so bile znamenje, ki ga je Bog dal za njihovo zveličanje. Neposredno iz nebes so bila dana znamenja, da bi potrdila Kristusovo poslanstvo. Angelska pesem, ki so jo slišali pastirji, zvezda, ki je vodila modre, golob in glas iz nebes ob njegovem krstu so pričali zanj. JZ 356.1
»On pa je v duhu zavzdihnil in rekel: ‘Kaj, ta rod zahteva zna-menje? Toda ne bo mu dano znamenje razen Jonovega znamenja.’« (Mr 8,12; Mt 16,4) Kakor je Jona preživel tri dni in tri noči v kitovem trebuhu, tako bo moral biti tudi Kristus toliko časa v »osrčju zemlje”. (Mt 12,40) Kakor je bilo Jonovo oznanjevanje znamenje za Ninivljane, tako je bilo tudi Kristusovo oznanjevanje znamenje za njegove sodobnike. Toda kakšno nasprotje je bilo v sprejemanju besede! Meščani velikega poganskega mesta so trepetali, ko so slišali Božji opomin. Kralj in plemiči so se ponižali, mali in veliki so skupaj jokali pred nebeškim Bogom, zato so dobili njegovo milost. Kristus je rekel: »Ninivljani bodo vstali ob sodbi s tem rodom in ga obsodijo, kajti oni so se spokorili po Jonovi pridigi, in glej, tu je večji od Jona.” (Mt 12,41 CHR) JZ 356.2
Vsak čudež, ki ga je naredil Kristus, je bil znamenje njegovega božanstva. Opravljal je prav tisto delo, ki je bilo napovedano za Mesija. Toda za farizeje so pomenila ta dela usmiljenja izrecno žalitev. Judovski voditelji so gledali na človeško trpljenje z brez-srčno ravnodušnostjo. V mnogih primerih sta njihova sebičnost in zatiranje povzročila trpljenje, ki ga je Kristus odpravil. Tako so bili njegovi čudeži zanje graja. JZ 356.3
To, kar je Jude napeljalo, da so zavrgli Zveličarjevo delo, je bil največji dokaz njegovega božanskega položaja. Največji pomen njegovih čudežev se kaže v dejstvu, da so bili v blagoslov ljudem. Njegovo življenje je razodevalo Božji značaj, in to je največji dokaz, da je prišel od Boga. Delal je Božja dela in govoril njegove besede. Takšno življenje je največje izmed vseh čudežev. JZ 356.4
Ko se danes podaja sporočilo resnice, mnogi kakor Judje vpijejo: »Pokažite nam znamenje, storite čudež!« Kristus ni naredil nobenega čudeža na zahtevo farizejev. Tudi v puščavi ni naredil čudeža na Satanova podtikanja. Ni nas pooblastil, da bi zagovarjali sebe ali zadovoljili zahtevam nevere in ošabnosti. Vendar evangelij ni brez znamenja svojega božanskega vira. Ali ni čudež, da se lahko iztrgamo iz Satanove sužnosti? Sovraštvo do Satana ni prirojeno človeškemu srcu, vsajeno je po Božji milosti. Ko se človek, ki mu je vladala trmasta in omahljiva volja, osvobodi in z vsem srcem izroči Božji privlačni moči, gre za čudež. Prav tako je čudež, kadar človek, ki je živel v veliki zmoti, dojame moralno resnico. Kadar koli se človek spreobrne in se uči ljubiti Boga in izpolnjevati njegove zapovedi, se izpolnjuje Božja obljuba: »Dam vam novo srce in novega duha denem v vašo notranjost.” (Ezk 36,26) Sprememba človeškega srca ali preobrazba njegovega značaja je čudež, ki odkriva, da Zveličar, ki vedno živi, posreduje za rešitev ljudi. Dosledno življenje v Kristusu pomeni velik čudež. Znamenje, ki mora vedno spremljati oznanjevanje Božje besede, je navzočnost Svetega Duha, ki naredi, da je beseda prenavljajoča moč v njih, ki jo poslušajo. To je Božje pričevanje svetu o božanskem poslanstvu njegovega Sina. JZ 356.5
Ti, ki so zahtevali znamenje od Jezusa, so zaradi nevere tako zakrknili srce, da v njegovem značaju niso spoznali Božje podobe. Niso hoteli videti, da so se v njegovem poslanstvu izpolnila Pisma. V priliki o bogatašu in Lazarju je Jezus rekel farizejem: »Če ne poslušajo Mojzesa in prerokov, se ne bodo dali prepričati, četudi kdo vstane od mrtvih.” (Lk 16,31) Ne bi jim koristilo nobeno znamenje niti na nebu niti na zemlji. JZ 357.1
Jezus je vzdihnil v svojem duhu in se obrnil od skupine dlakocepcev in z učenci zopet stopil v čoln. V mučni tišini so se prepeljali čez jezero. Niso se vrnili na kraj, od koder so odrinili, temveč so se usmerili proti Betsajdi, kjer je bilo v bližini nahranjenih pet tisoč mož. Ko so prispeli na drugo stran, je Jezus rekel: »Pazite in varujte se farizejskega in saducejskega kvasa.« (Mt 16,6) Judje so še iz Mojzesovih časov imeli navado med pasho odpraviti kvas iz svojih domov. Poučeni so bili, da so ga imeli za simbol greha. Vendar učenci niso razumeli Jezusa. Ob naglem odhodu iz Magdale so pozabili vzeti s seboj kruh, zato so ga imeli samo en hleb. Razumeli so, da Kristus misli na okoliščine in jih opozarja, naj ne kupujejo kruha od farizejev in saducejev. Njihovo pomanj-kanje vere in duhovnega razsojanja jih je mnogokrat napeljalo k temu, da so napačno razumeli njegove besede. Sedaj jih je Jezus grajal, ker so mislili, da je ta, ki je z nekaj ribami in ječmenovimi kruhi nasitil tisoče, s tem opozorilom mislil zgolj na takšno hrano. Pretila je nevarnost, da bi prekanjeno razlaganje farizejev in saducejev Kristusove učence okužilo z nevero in jih zapeljalo, da nalahno jemljejo njegova dela. JZ 357.2
Učenci so se nagibali k mnenju, da bi njihov Učitelj moral iz-polniti zahtevo po znamenju iz nebes. Verovali so, da je bil vseka-kor zmožen to narediti in da bi takšno znamenje utišalo njegove sovražnike. Niso spoznali hinavščine teh dlakocepcev. JZ 358.1
Nekaj mesecev pozneje, ko »se je zbralo na tisoče ljudi, tako da so hodili drug po drugemu,« je Jezus ponovil isti nauk in »najprej začel govoriti svojim učencem: Varujte se farizejskega kvasa, ki je hinavščina.’« (Lk 12,1) JZ 358.2
Kvas, ki ga damo v testo, deluje neopazno in spreminja celotno snov v skladnosti s svojo naravo. Tako tudi hinavščina, če ji do-volimo živeti v srcu, prežame značaj in življenje. Osupljiv primer farizejske hinavščine je Kristus že grajal, ko je ožigosal običaj »korban«, s katerim so prikrivali zanemarjanje dolžnosti otrok do staršev pod krinko darežljivosti do templja. Pismouki in farizeji so neopazno vrinili zmotna načela. Prikrivali so pravi namen svojih naukov in izrabili vse priložnosti, da bi jih spretno vtisnili v misli poslušalcev. Ko se ta lažna načela sprejmejo, delujejo kakor kvas v testu prežamejo in spremenijo značaj. Ta zmotni nauk je povzročil, da je ljudstvo tako težko sprejemalo Kristusove besede. JZ 358.3
Isti vplivi delujejo tudi danes po teh, ki poskušajo Božje zapo-vedi razlagati tako, da jih uskladijo s svojimi običaji. Ta skupina ne napada zakona odkrito, temveč uvaja preračunljive teorije, ki spodkopavajo njegova načela. Razlaga ga tako, da uniči njegovo moč. JZ 358.4
Hinavščina farizejev je bila sad sebičnosti. Cilj njihovega ži-vljenja je bil poviševanje samih sebe. To jih je pripeljalo do tega, da so popačili in napačno razlagali Pisma ter zaradi tega postali slepi za namen Kristusovega poslanstva. Tudi Kristusovi apostoli so bili v nevarnosti, da gojijo to zahrbtno zlo. Tisti, ki so se imeli za Jezusove sledilce, niso pa zapustili vsega, da bi postali njegovi učenci, so bili pod močnim vplivom farizejskega razlaganja. Mnogokrat so omahovali med vero in nevero in niso spoznali zakladov modrosti, ki so bili skriti v Jezusu. Celo učenci, ki so navidezno zapustili vse zaradi Jezusa, v srcu niso prenehali zahtevati zase pomembnih stvari. Takšen duh je povzročal prepire o tem, kdo bo največji. To jih je ločevalo od Kristusa in povzročilo, da so kazali tako malo razumevanja za njegovo poslanstvo samoodpovedi in tako počasi dojemali skrivnost odkupitve. Kakor kvas, če mu dovolimo dokončati delo, povzroča kvarjenje in razkroj, tako bo tudi sebični duh, če se goji, oskrunil in pogubil človeka. JZ 358.5
Ta zahrbtni in zapeljivi greh je še kako razširjen med današnjimi sledilci našega Gospoda enako, kakor je bil v starih časih! Kolikokrat sta naša služba Kristusu in naše medsebojno občestvo skaljena zaradi skrivne želje po povišanju našega jaza! Kako lahko se pojavi misel po samohvali in želja po odobravanju ljudi! Samoljubje, želja po neki lažji poti od te, ki jo je določil Bog, vodi k zamenjavi božanskih predpisov s človeškimi nauki in izročili. Kristus je besede opomina: »Varujte se farizejskega kvasa,« izgovoril učencem. JZ 359.1
Kristusova vera je sama iskrenost. Gorečnost za Božjo slavo je nagib, ki ga Sveti Duh vsadi v srce. Samo močno delovanje Duha lahko vsadi ta nagib. Samo Božja moč lahko odpravi sebičnost in hinavščino. Ta sprememba je znamenje njegovega delovanja. Ko vera, ki smo jo sprejeli, uniči sebičnost in hinavščino, ko nas spodbuja, da iščemo Božjo slavo namesto svoje, smo lahko prepričani, da gre za pravo pot. »Oče, poveličaj svoje ime!« (Jn 12,28) je bilo temeljno načelo Kristusovega življenja, in če hodimo za njim, bo tudi temeljno načelo našega življenja. Ukazuje nam, da moramo »živeti, kakor je On živel. Po tem vemo, da ga poznamo, če spolnjujemo njegove zapovedi«. (1 Jn 2,6.3 EKU) JZ 359.2