Temeljno besedilo: Mt 17,22 do 18,20: Mr 9,30-50; Lk 9,46-48
Jezus po vrnitvi iz Kafarnauma ni odšel v dobro znan kraj, kjer bi poučeval ljudstvo, temveč je z učenci naskrivaj iskal hišo, ki bi postala njegov začasni dom. Njegov cilj je bil v preostalem času svojega bivanja v Galileji poučevati učence, namesto da bi delal za množice. JZ 379.1
Na poti po Galileji je Kristus znova poskušal pripraviti učence na dogodke, ki so ga čakali. Povedal jim je, da mora oditi v Jeru-zalem, da bi tam umrl in nato vstal. Dodal je nenavadno in resno napoved, da bo izdan v roke sovražnikom. Učenci pa niti sedaj niso razumeli njegovih besed. Čeprav je senca velike žalosti padla nanje, je tekmovalni duh našel prostor v njihovem srcu. Med seboj so se prepirali, kdo naj bi bil največji v kraljestvu. Ta spor so hoteli prikriti pred Jezusom, zato niso hodili ob njem kakor ponavadi, temveč so zaostali za njim tako, da je bil pred njimi, ko so prišli v Kafarnaum. Jezus je bral njihove misli, zato jim je želel svetovati in jih poučiti. Vendar je čakal na miren trenutek, ko bo njihovo srce dovzetno za njegove besede. JZ 379.2
Kmalu po njihovem prihodu v mesto je pobiralec tempeljskega davka pristopil k Petru z vprašanjem: »Ali vaš učitelj ne plačuje dveh drahem (davka)?« (Mt 17,24) Ta davek ni bil državljanska obveznost, temveč verski prispevek, ki ga je letno moral plačati vsak Jud za vzdrževanje templja. Neplačevanje tega davka se je imelo za nezvestobo templju, kar je bilo po mnenju rabinov naj-hujši greh. Zveličarjevo stališče do rabinskih predpisov in njegova jasna graja zagovornikov izročil sta jim ponudila pretvezo za obtožbo, da želi odpraviti tempeljsko službo. Sedaj so njegovi sovražniki videli priložnost, da bi ga spravili na slab glas. V pobi-ralcu davka so našli primernega zaveznika. JZ 379.3
Peter je v vprašanju pobiralca davka videl namig, ki se je nana-šal na Kristusovo vdanost templju. Vnet za čast svojega Učitelja je hitro odgovoril, ne da bi se z njim posvetoval, da bo Jezus plačal davek. JZ 380.1
Peter pa je le delno razumel namen tega vpraševalca. Obstajali so nekateri sloji, ki so bili osvobojeni plačevanja tega davka. Ko so bili v Mojzesovem času leviti določeni za službo v svetišču, niso dobili dediščine med ljudstvom. Gospod je rekel: »Levi nima deleža, ne dediščine s svojimi brati; Gospod je njegova dediščina.« (5 Mz 10,9 CHR) V Kristusovem času so duhovniki in leviti še vedno veljali za posebno posvečene templju, zato se od njih ni zahteval letni prispevek za njegovo vzdrževanje. Tudi preroki so bili osvobojeni tega plačevanja. S tem ko so rabini od Jezusa zahtevali tempeljski davek, so zavrgli njegovo trditev, da je prerok ali učitelj, in ravnali z njim kakor z navadnim človekom. Če ne plača davka, pomeni, da ne spoštuje templja, če pa ga plača, bi to imeli za opravičilo, da so ga zavrgli kot preroka. JZ 380.2
Peter je malo poprej priznal Jezusa za Božjega Sina, sedaj pa je zamudil priložnost, da bi pojasnil položaj svojega Učitelja. Ko je pobiralcu davka odgovoril, da bo Jezus plačal davek, je pravzaprav potrdil napačno predstavo o njem, ki so jo poskušali razširiti duhovniki in poglavarji. JZ 380.3
Ko je Peter stopil v hišo, Zveličar ni omenil tega, kar se je zgodilo, temveč ga je vprašal: »‘Kaj se ti zdi, Simon? Od koga pobirajo zemeljski kralji carino ali davek? Od svojih sinov ali od tujcev?’ ‘Od tujcev,’ je dejal. Jezus mu je rekel: ‘Torej so sinovi oproščeni.’” (Mt 17,25.26) Državljani neke države so obdavčeni za vzdrževanje svojega vladarja, vladarjevi otroci pa so tega prosti. Tako se je od Izraela, ki se je imel za Božji narod, zahtevalo, da je podpiral bogoslužje, toda Jezus, Božji Sin, ni imel te obveznosti. Če so bili duhovniki in leviti prosti tempeljskega davka zaradi svoje zveze s templjem, koliko bolj bi moral biti ta, za katerega je tempelj bil hiša njegovega Očeta. Če bi Jezus plačal davek brez ugovora, bi dejansko priznal upravičenost te zahteve in se tako odpovedal svojemu božanstvu. Čeprav je imel za primerno izpolniti zahtevo, je zavračal trditev, s katero so jo utemeljevali. Ko je poskrbel za plačilo davka, je podal dokaz o svojem božanskem položaju. Jasno je pokazal, da je eno z Bogom in zato ni obvezen plačati davka kakor navaden podložnik kraljestva. JZ 380.4
»Pojdi k jezeru,” je naročil Petru, »vrzi trnek in potegni ven prvo ribo, ki se bo ujela. Odpri ji usta in našel boš stater. Vzemi ga in jim ga daj zame in zase.” (Mt 17,27) JZ 381.1
Čeprav je Kristus ogrnil svoje božanstvo s človeško naravo, je s tem čudežem razodel svojo slavo. Bilo je očitno, da je On ta, ki je po Davidu razglasil: »Moje so vse zveri v gozdovih, tisoče živali na mojih gorah. Poznam vse ptice pod nebom, in kar se giblje po polju, mi je znano. Ko bi bil lačen, ne bi govoril tebi, moj je namreč svet in kar ga napolnjuje.” (Ps 50,10-12 EKU) JZ 381.2
Čeprav je Jezus pojasnil, da ni obvezen plačevati davka, se ni spustil v razpravo z Judi o tem vprašanju, ker bi napačno razlagali njegove besede in jih obrnili proti njemu. Da jih ne bi pohujšal z zavračanjem plačila davka, je naredil to, česar od njega ni bilo mogoče upravičeno zahtevati. Ta nauk bo za učence zelo pomemben. Kmalu se bodo zgodile pomembne spremembe v njihovem odnosu do tempeljske službe, zato jih je Kristus poučil, naj po nepotrebnem ne nasprotujejo veljavnemu redu. Kolikor je le možno, se morajo izogibati temu, da bi dali vzrok za napačno razlago svoje vere. Kristjani ne smejo žrtvovati nobenega načela resnice, kadar koli pa je mogoče, se morajo izogniti sporu. JZ 381.3
Med Petrovim odhodom k jezeru je bil Kristus z drugimi učenci sam v hiši. Poklical jih je k sebi in vprašal: »O čem ste se menili med potjo?« (Mr 9,33) Jezusova navzočnost in njegovo vprašanje sta postavila vso zadevo v povsem drugačno luč, v kakršni so jo videli takrat, ko so se prepirali med potjo. Zara di sramu in občutka krivde so molčali. Jezus jim je povedal, da bo zaradi njih umrl, zato je bila njihova sebična častihlepnost v bridkem nasprotju z njegovo nesebično ljubeznijo. JZ 381.4
Ko jim je povedal, da ga bodo usmrtili in bo nato vstal od mr-tvih, jih je poskušal pritegniti k pogovoru o veliki preizkušnji nji-hove vere. Če bi bili pripravljeni sprejeti to, s čimer jih je hotel seznaniti, bi jim bila prizanesena grenko trpljenje in obup. Njegove besede bi jih tolažile v uri žalosti in razočaranja. Toda čeprav je tako odkrito govoril o tem, kaj ga čaka, je njegovo omenjanje dejstva, da bo moral kmalu oditi v Jeruzalem, znova razvnelo njihove upe o skorajšnji vzpostavitvi kraljestva. To je povzročilo vprašanje o tem, kdo bo zasedel najvišje položaje. Ko se je Peter vrnil od jezera, so mu učenci povedali Zveličarjevo vprašanje. Končno se je nekdo ojunačil vprašati Jezusa: »Kdo je največji v nebeškem kraljestvu?” (Mt 18,1 EKU) JZ 382.1
Zveličar je zbral učence okrog sebe in jim rekel: »Če kdo hoče biti prvi, naj bo izmed vseh zadnji in vsem služabnik.« (Mr 9,35) Te besede so bile prežete z resnostjo in močjo, ki ju učenci sploh niso mogli razumeti. Niso mogli brati tega, kar je videl Kristus. Niso razumeli narave Kristusovega kraljestva. Ta nevednost je bila očiten vzrok njihovega prepira. Toda pravi vzrok je tičal veliko globlje. Kristus je z razlago narave kraljestva lahko začasno pomiril njihov prepir, ampak s tem ni zadel osnovnega vzroka. Celo potem ko bi jim bilo vse pojasnjeno, bi lahko vprašanje o tem, kdo je večji, obnovilo težavo. Po Kristusovem odhodu bi ta nesreča zadela njegovo cerkev. Boj za najvišji položaj je bil delo istega duha, ki je bil začetek velikega boja v nebesih in je pripeljal Kristusa iz nebes na zemljo, da bo umrl. Pred njim se je pojavila podoba Luciferja, »sina jutranje zarje”, (Iz 14,12 CHR) ki je s slavo prekašal vse angele okrog prestola in bil najtesneje povezan z Božjim Sinom. Lucifer je rekel: »Enak bom Najvišjemu,” (Iz 14,14 EKU) želja po samopoviševanju pa je povzročila razdor v nebesih in iz njih pregnala množico Božjih čet. Če bi Lucifer resnično hotel biti podoben Najvišjemu, nikoli ne bi zapustil svojega položaja, ki mu je bil določen v nebesih, kajti duh Najvišjega se kaže v nesebični službi. Lucifer si je želel Božjo moč, ne pa njegovega značaja. Želel si je zase najvišji položaj, zato bo vsak, ki ga spodbuja njegov duh, ravnal enako. Tako neizogibno nastajajo odtujenost, nesloga in razdor. Oblast postane nagrada najmočnejših. Satanovo kraljestvo je kraljestvo moči; vsak ima drugega za oviro na svoji poti k napredovanju ali pa za stopnice, po katerih se bo povzpel na višji položaj. JZ 382.2
Medtem ko je Lucifer menil, da mora doseči enakost z Bogom, je Kristus, Vzvišeni, »sam sebe izpraznil tako, da je prevzel podobo služabnika in postal podoben ljudem. Po zunanjosti je bil kakor človek in je sam sebe ponižal tako, da je postal pokoren vse do smrti, in sicer smrti na križu«. (Flp 2,7.8) Zdaj je bil križ neposredno pred njim, njegovi učenci pa so bili tako polni sebičnosti samega načela Satanovega kraljestva da niso mogli sočustvovati s svojim Gospodom, niti ga razumeti, ko jim je govoril o svojem ponižanju zaradi njih. JZ 383.1
Zelo nežno, toda s slovesnim poudarkom se je Jezus trudil po-praviti zlo. Pokazal je, katero načelo vlada v nebeškem kraljestvu in v čem je prava velikost po merilih iz nebeških dvorov. Kogar spodbujata napuh in častihlepnost, misli samo nase in na nagrado, ki jo bo dobil, ne pa na to, kako bi povrnil Bogu darove, ki jih je prejel. Za take ni prostora v nebeškem kraljestvu, ker so se poistovetili s Satanovimi vrstami. JZ 383.2
»Pred častjo gre ponižnost.« (Prg 18,12 CHR) Nebesa za zasedbo visokega položaja pred ljudmi izberejo delavca, ki se je ponižal pred Bogom kakor Janez Krstnik. Učenec, ki je najbolj podoben otroku, je najuspešnejši v delu za Boga. Nebeške sile lahko sodelujejo s človekom, ki ne želi povišati sebe, temveč reševati ljudi. JZ 383.3
Kdor se najgloblje zaveda svoje potrebe po božanski pomoči, bo molil zanjo, Sveti Duh pa mu bo pomagal pogledati na Jezusa, kar bo okrepilo in oplemenitilo srce. Zaradi zveze s Kristusom se bo lotil dela zanje, ki bi propadli v svojih grehih. Pomaziljen je za svoje poslanstvo in doseže uspeh tam, kjer bi mnogi učeni in modri doživeli neuspeh. JZ 383.4
Kadar pa ljudje povišujejo sebe, ker menijo, da so nenadome-stljivi za uspeh Božjega velikega načrta, bo Gospod poskrbel, da bodo odstranjeni. To bo jasno dokazalo, da Gospod ni odvisen od njih. Delo se ne bo ustavilo, ker so izključeni iz njega, temveč bo napredovalo s še večjo močjo. JZ 383.5
Za Jezusove učence ni bilo dovolj, da so bili poučeni o naravi njegovega kraljestva. Potrebovali so spremembo srca, kar jih bo uskladilo z njegovimi načeli. Zato je Jezus poklical k sebi majhnega otroka, ga postavil mednje, ga nežno vzel v svoje naročje in dejal: »Če se ne spreobrnete in ne postanete kakor otroci, nikakor ne pridete v nebeško kraljestvo.” (Mt 18,3) Preprostost, pozabljanje nase in zaupljiva ljubezen majhnega otroka so lastnosti, ki jih cenijo nebesa. To so značilnosti prave veličine. JZ 383.6
Jezus je učencem znova pojasnil, da značilnosti njegovega kra-ljestva nista pozemska čast in razkazovanje. Pri Jezusovih nogah se pozabi na vse te razlike. Bogati in siromašni, učeni in neizobraženi so združeni in ne mislijo več na družbene razlike ali posvetno premoč. Vsi so zbrani kot ljudje, ki so odkupljeni s krvjo in so enako odvisni od njega, ki jih je odkupil. JZ 384.1
Iskren in skesan človek je dragocen v Božjih očeh. Bog ne vtisne svojega pečata na ljudi zaradi njihovega položaja, bogastva ali umske veličine, temveč zaradi njihove edinosti s Kristusom. Gospodu slave ugajajo tisti, ki so krotkega in ponižnega srca. David pravi: »Dal si mi tudi ščit svojega zveličanja ... in tvoja ljube-znivost«, kot prvina človekovega značaja, »me je poveličala.” (Ps 18,35 CHR) JZ 384.2
»‘Kdor sprejme tega otroka v mojem imenu,’« je rekel Jezus, »‘mene sprejme, in kdor mene sprejme, sprejme tistega, ki me je poslal.’ Tako govori Gospod: ‘Nebo je moj prestol in zemlja pod-nožje mojih nog. ... Gledam pa na tistega, ki je ponižen, ki je potrt v duhu in se trese pred mojo besedo.’” (Lk 9,48; Iz 66,1.2) JZ 384.3
Zveličarjeve besede so v učencih spodbudile občutek nezaupanja vase. Njegove besede niso bile usmerjene na nikogar posebej, toda Janeza so spodbudile, da je vprašal, ali je v nekem primeru ravnal pravilno. V otroškem duhu je zadevo opisal Jezusu. Rekel je: »Učitelj, nekoga smo videli, da je v tvojem imenu izganjal demone, in smo mu branili, ker ni hodil za nami.” (Mr 9,38) JZ 384.4
Jakob in Janez sta menila, da sta z nadzorovanjem tega človeka imela pred očmi čast svojega Gospoda. Začela sta spoznavati, da sta bila ljubosumna na svojo čast. Priznala sta svojo napako in sprejela Jezusovo grajo: »Ne branite mu! Nihče namreč ne more storiti mogočnega dela v mojem imenu in takoj grdo govoriti o meni.” (Mr 9,39) Nihče, ki bi na kakršen koli način pokazal prijateljstvo do Kristusa, ne sme biti zavrnjen. Mnoge so globoko ganila Kristusova dela in značaj, zato je njihovo srce dovzetno zanj z vero. Učenci pa ne morejo brati spodbud, zato se morajo varovati, da jim ne vzamejo poguma. Ko Jezusa ne bo več osebno med njimi in bo delo zaupano njim, ne smejo biti ozkosrčnega in izključevalnega duha, temveč morajo pokazati enako daljnosežno naklonjenost, ki so jo videli pri svojem Učitelju. JZ 384.5
Dejstvo, da se kdo ne strinja na vseh področjih z našimi osebnimi mnenji, ni opravičilo za to, da mu prepovemo delati za Boga. Kristus je vzvišeni Učitelj. Naše delo ni, da sodimo, niti da ukazujemo, temveč da se vsi ponižno usedemo k Jezusovim nogam in se učimo od njega. Vsak človek, ki ga je Bog naredil voljnega, je orodje, po katerem želi Kristus razodeti svojo odpuščajočo ljubezen. Kako pozorni moramo biti, da ne bi jemali poguma komu izmed nosilcev Božje luči in tako prekinili žarke, s katerimi želi razsvetliti svet! JZ 385.1
Grobost ali hladnost, ki jo učenci kažejo do koga, ki ga Kristus priteguje kakršna je bila Janezova prepoved nekomu delati čudeže v Kristusovem imenu lahko povzroči obračanje na sovražnikovo pot in pogubo. Za takega, ki ravna tako, Jezus pravi, da »bi bilo bolje, ... da bi mu obesili mlinski kamen na vrat in ga vrgli v morje”. (Mr 9,42) Dodal je še: »Če te tvoja roka pohujšuje, jo odsekaj! Bolje je zate, da prideš pohabljen v življenje, kakor da bi imel obe roki, pa bi prišel v peklensko dolino, v neugasljivi ogenj. Če te tvoja noga pohujšuje, jo odsekaj! Bolje je zate, da prideš hrom v življenje, kakor da bi imel obe nogi, pa bi bil vržen v peklensko dolino.” (Mr 9,43.45) JZ 385.2
Čemu te resne besede, od katerih nobene ne morejo biti odločnejše? Zato, ker je Sin človekov prišel, da »zveliča, kar se je izgubilo«. (Mt 18,11 CHR) Ali bodo njegovi učenci kazali manj obzirnosti do življenja svojih bližnjih, kakor ga je pokazalo Veličanstvo nebes? Za vsakega človeka je plačana neskončna cena, zato je strašen greh odvrniti nekega človeka od Kristusa, tako da bodo zanj zaman Zveličarjeva ljubezen, ponižanje in smrtna muka. JZ 385.3
»Gorje svetu zaradi pohujšanj! Pohujšanja sicer morajo priti.« (Mt 18,7) Svet, ki ga navdihuje Satan, bo zagotovo nasprotoval Kristusovim sledilcem in si prizadeval uničiti njihovo vero, toda gorje njemu, ki si je nadel Kristusovo ime, a kljub temu opravlja to nalogo. Našega Gospoda sramotijo tisti, ki trdijo, da mu služijo, vendar napačno predstavljajo njegov značaj, zato so mnogi prevarani in speljani na krive poti. JZ 385.4
Vsako navado ali dejanje, ki vodi v greh in sramoti Kristusa, bi bilo treba opustiti, ne glede na žrtev. Kar onečašča Boga, ne more koristiti človeku. Nebeški blagoslov ne more spremljati nobenega človeka, ki prestopa večna načela pravičnosti. En sam priljubljeni greh je dovolj, da pokvari značaj in zapelje druge. Če smo si pri-pravljeni odsekati roko ali nogo ali iztakniti oko, da bi telo rešili pred smrtjo, koliko odločneje moramo opustiti greh, ki prinaša smrt! JZ 386.1
Pri obredni službi se je vsaki daritvi dodajala sol. Ta obred in darovanje kadila sta pomenila, da je samo Kristusova pravičnost lahko naredila službo sprejemljivo Bogu. Na ta obred se nanašajo Jezusove besede: »Vsaka daritev mora biti osoljena s soljo. ... Imejte sol v sebi in živite med seboj v miru.” (Mr 9,49.50 EKU) Vsi, ki hočejo dati sebe v »živo, sveto, Bogu všečno žrtev«, (Rim 12,1) morajo sprejeti zveličavno sol, pravičnost našega Zveličarja. Tedaj postanejo »sol zemlje«, (Mt 5,13) ki brzdajo zlo med ljudmi, kakor sol varuje pred gnitjem. Če pa sol izgubi svoj okus, če je pobožnost zgolj po imenu brez Kristusove ljubezni, potem ni moči za dobro. Takšno življenje ne more več zveličavno vplivati na svet. Jezus nam pravi: »Vaša moč in uspeh pri vzpostavljanju mojega kraljestva sta odvisna od tega, ali prejemate od mojega Duha. Da bi bili dišava življenja za življenje, morate postati deležni moje milosti. Tedaj ne bo tekmovalnosti, sebičnosti in želje po višjem položaju. Imeli boste takšno ljubezen, ki ne išče svojega dobrega, temveč dobro drugih.« JZ 386.2
Grešnik, ki se kesa, naj usmeri svoj pogled na »Božje Jagnje, ki odvzema greh sveta”. (Jn 1,29) Ko ga bo opazoval, se bo spreminjal. Njegov strah se bo spremenil v veselje, njegovi dvomi v upanje. Pognala bo hvaležnost. Kamnito srce se bo razbilo. Plima ljubezni bo preplavila njegovo dušo. Kristus je v njem izvir vode, »ki teče v večno življenje”. (Jn 4,14) Ko gledamo Jezusa, Moža bo lečin, ki pozna trpljenje, kako je delal za izgubljene, medtem ko so ga poniževali, prezirali, zasmehovali, preganjali iz mesta v mesto, dokler ni izpolnil svojega poslanstva; ko ga gledamo v Getsemaniju, oblitega s krvavimi potnimi kapljami, ko je v smrtni muki umiral na križu ko vse to vidimo, bo naš jaz prenehal vpiti po priznanju. Ko gledamo na Jezusa, se bomo sramovali svoje brezsrčnosti, nedejavnosti in sebičnosti. Potem bomo pripravljeni biti nekaj ali nič, tako da bomo lahko z vsem srcem služili Učitelju. Veselili se bomo, da nosimo križ za Jezusom in prenašamo tudi nadloge, sramoto in preganjanje zaradi njega. JZ 386.3
»Mi, ki smo močni, smo dolžni prenašati slabosti šibkih, ne pa ugajati sebi.” (Rim 15,1) Nikogar, ki veruje v Kristusa, ne smemo podcenjevati, pa če je njegova vera še tako slabotna, njegovi koraki pa negotovi kakor pri majhnem otroku. Zaradi vsega, kar nam daje prednost pred drugim najsi je to izobrazba, uglajenost, plemenitost značaja, krščanska vzgoja, verska izkušnja smo dolžniki njim, ki jim je življenje manj naklonjeno, zato jim, kolikor je v naši moči, moramo služiti. Če smo močni, moramo podpirati roke slabotnih. Angeli slave, ki stalno gledajo obličje nebeškega Očeta, se veselijo, da lahko služijo njegovim malčkom. Posebno skrbijo za ljudi, ki so v negotovosti in imajo mnogo neprijetnih značajskih potez. Angeli so vedno navzoči tam, kjer so najbolj potrebni, ob njih, ki morajo bojevati najhujše boje proti svojemu jazu in živijo v razmerah, ki jim jemljejo pogum. V taki službi morajo sodelovati pravi Kristusovi sledilci. JZ 387.1
Če bi bil kdo od teh nepomembnih zapeljan in bi ti storil krivico, je tvoja naloga, da si prizadevaš, da bi se popravil. Ne pričakuj od njega, da si bo prvi prizadeval za spravo. »Kaj se vam zdi?« je vprašal Jezus: »Če ima neki človek sto ovc in ena od njih zaide, ali ne bo pustil devetindevetdesetih v gorovju in šel iskat tisto, ki je zašla? In če se mu posreči, da jo najde, resnično, povem vam, se je veseli bolj kakor devetindevetdesetih, ki niso zašle. Tako tudi ni volja vašega Očeta, ki je v nebesih, da bi se pogubil kateri od teh malih.« (Mt 18,12-14) JZ 387.2
V duhu krotkosti »pazi nase, da ne boš tudi sam padel v skušnjavo”, pojdi k njemu, ki greši in »ga posvari na štiri oči”. (Gal 6,1; Mt 18,15) Ne osramoti ga z razkritjem njegove napake drugim. Ne onečasti Kristusa s tem, da javno razglašaš greh ali napako koga, ki nosi njegovo ime. Velikokrat se mora grešniku resnica povedati odkrito. Pripraviti ga je treba do tega, da uvidi svojo napako, da bi se lahko poboljšal. Ampak ti nisi poklican, da bi ga sodil ali obsojal. Tudi ne poskušaj doseči samoopravičenja. Naj bodo vsi tvoji napori usmerjeni k temu, da se bo poboljšal. Z duševnimi ranami je treba ravnati najobzirneje in skrajno rahločutno. Tukaj lahko pomaga samo ljubezen, ki prihaja od Moža bolečin z Golgote. Brat naj z bratom ravna s sočutno blagostjo in se zaveda, da bo, če mu bo uspelo, »rešil njegovo dušo iz smrti in pokril množico grehov«. (Jak 5,20 CHR) JZ 387.3
Vendar je tudi takšno prizadevanje lahko neuspešno. Za tak primer je Jezus rekel; »Vzemi s seboj še enega ali dva.« (Mt 18,16) Lahko da bo njihov združeni vpliv imel uspeh tam, kjer je bil vpliv prvega brez uspeha. Ker nista povezana s sporom, je verjetneje, da bosta ravnala nepristransko, to dejstvo pa bo njunemu nasvetu dalo večjo vrednost pri njem, ki greši. JZ 388.1
Če tudi teh ne bo poslušal, potem, nikakor pa ne prej, je treba celotno zadevo podati pred vsem občestvom vernikov. Naj se verniki cerkve kot Kristusovi predstavniki združijo v molitvi in ljubeči prošnji, da bi se grešnik poboljšal. Sveti Duh bo govoril po svojih služabnikih in tavajočega povabil, naj se vrne k Bogu. Navdihnjeni apostol Pavel pravi: »Po nas vas kliče Bog. Zavoljo Kristusa vas prosimo: Spravite se z Bogom.« (2 Kor 5,20) Kdor zavrne te skupne poskuse, je pretrgal zvezo, ki ga je povezovala s Kristusom in se je tako sam ločil od občestva cerkve. Jezus pravi, naj ti bo potem »kakor pogan in cestninar”. (Mt 18,17) Toda z njim se ne sme ravnati kakor z ločenim od Božje milosti. Njegovi dosedanji soverniki ga ne smejo zaničevati ali zanemarjati, temveč morajo ravnati z njim prijazno in sočutno kakor z izgubljeno ovco, ki jo Kristus še vedno želi pripeljati v svoj hlev. JZ 388.2
Kristusovo navodilo, kako obravnavati grešnika, se ponavlja v bolj izrecni obliki nauka, ki ga je Izrael dobil po Mojzesu. »Ne sovraži svojega brata v svojem srcu; odkrito posvari svojega bli-žnjega, da si zaradi njega ne nakoplješ greha!« (3 Mz 19,17) To pomeni, da kdor opusti dolžnost, ki jo je ukazal Kristus, in se ne potrudi tavajočih grešnikov vrniti na pravo pot, postane soudeležen tega greha. Za grehe, ki bi jih lahko ustavili, smo prav toliko odgovorni, kakor če bi jih naredili sami. JZ 388.3
Toda greh moramo predočiti samemu prestopniku. To ne sme postati predmet medsebojnega razpravljanja in kritiziranja. Tudi potem, ko je bila zadeva podana pred cerkvijo, je nimamo pravice ponavljati drugim. Če neverniki zvedo za napake kristjanov, bo to zanje samo vzrok spotikanja. Če se zadržujemo na teh zadevah, lahko škodujejo tudi nam, kajti z gledanjem se spreminjamo. Če želimo popraviti bratove napake, nas bo Kristusov Duh spodbujal, da ga kar se da zaščitimo pred kritiziranjem celo sovernikov, veliko bolj pa pred obsojanjem nevernega sveta. Tudi mi smo zmotljivi in potrebujemo Kristusovo usmiljenje in odpuščanje. Tako kakor si želimo, da On ravna z nami, ukazuje tudi nam, da ravnamo drug z drugim. JZ 389.1
»Kar koli zvežete na zemlji, bo zvezano v nebesih, in kar koli razvežete na zemlji, bo razvezano v nebesih.« (Mt 18,18 CHR) Delate kot nebeški poslanci, sadovi vašega dela pa so za večnost. JZ 389.2
Teh velikih odgovornosti pa ni treba, da bi jih prenašali sami. Kristus prebiva, kjer koli njegovo besedo poslušajo z iskrenim srcem. Ni navzoč samo na zborovanjih v cerkvi, temveč povsod, kjer so njegovi učenci zbrani v njegovem imenu, pa če jih je še tako malo. Zato pravi: »Če se dva izmed vas na zemlji zedinita v čemer koli, da bosta za to prosila, se jima zgodi od mojega Očeta, ki je v nebesih.« (Mt 18,19 CHR) JZ 389.3
Jezus je z besedami »od mojega Očeta, ki je v nebesih«, spomnil učence, da medtem ko je zaradi svojega učlovečenja povezan z njimi in deli njihove skušnjave ter sočustvuje z njimi v njihovem trpljenju, je zaradi svojega božanstva povezan tudi s prestolom Neskončnega. Čudovito zagotovilo! Nebeške sile sodelujejo z ljudmi pri sočutju in delu za reševanje izgubljenih. Vsa nebeška moč je pripravljena zediniti se s človeškimi sposobnostmi pri pridobivanju ljudi za Kristusa. JZ 389.4