»Imenovali ga bodo Emanuel... Bog z nami.” (Mt 1,23) JZ 11.1
»Svetlo spoznanje Božje slave” se je videlo »na obrazu Kristusa Jezusa«. (2 Kor 4,6 EKU) Gospod Jezus Kristus je eno z Očetom od večnih časov; je podoba Boga, podoba njegove veličine in veli-čanstva, »odsvit slave ... njegovega bitja«. (Heb 1,3 CHR) Na naš svet je prišel pokazat to slavo. Prišel je na to od greha pomračeno zemljo razodet luč Božje ljubezni da bi bil »Bog z nami”. Zato je bilo zanj prerokovano, da bo imenovan »Emanuel”. (Iz 7,14) JZ 11.2
Namen Jezusovega prihoda je bil razodeti Boga ljudem in angelom. Bil je Božja beseda Božja misel, ki se je lahko slišala.V molitvi za svoje učence je rekel: »Razodel sem jim tvoje ime,« — »usmiljen in milostljiv Bog, počasen v jezi in bogat v dobroti in zvestobi,” »da bo ljubezen, s katero si me ljubil, v njih in bom jaz v njih.” (2 Mz 34,6; Jn 17,26) Ampak to razodetje ni bilo namenjeno samo Božjim otrokom na zemlji. Naš mali svet je učbenik za vesolje. Božji čudovit namen milosti, skrivnost odrešitvene ljubezni, je tema, ki jo »žele spoznati celo angeli« (1 Pt 1,12 EKU) in bo proučevana vse neskončne veke. Kristusov križ bo tako za odrešene kakor tudi za bitja, ki nikoli niso padla, pred met njihovega raziskovanja in njihova pesem. Videlo se bo, da je slava, ki sije z Jezusovega obličja, slava požrtvovalne ljubezni. V luči z Golgote se bo videlo, da je zakon te samoodpovedovalne ljubezni življenjski zakon za zemljo in nebesa; da ima ljubezen, ki »ne išče svojega,« (1 Kor 13,5) svoj vir v Božjem srcu; da se je v Krotkem in Ponižnem (Mt 11,29) razodel značaj njega, ki prebiva v svetlobi, kateri se ne more približati noben človek. (1 Tim 6,16) JZ 11.3
V začetku se je Bog razodeval po vseh delih stvarjenja. Kristus je bil ta, ki je razprostrl nebesa in položil temelje zemlji. Njegova roka je postavila svetove v prostoru in oblikovala poljsko cvetje. »Gore utrjuješ v svoji kreposti. Njegovo je morje, On ga je naredil.« (Ps 65,6 CHR; 95,5) On je napolnil zemljo z lepoto in zrak s pesmijo. Na vsem, kar je na zemlji, v zraku in na nebu, pa je napisal sporočilo Očetove ljubezni. JZ 12.1
Potem pa je greh pokvaril Božje popolno delo, toda pisava je ostala. Še danes vse ustvarjeno oznanja slavo njegove popolnosti. Nič razen človekovega sebičnega srca ne živi samo zase. Ni ptice, ki para zrak, niti živali, ki se giblje po zemlji, ki ne bi služila kateremu drugemu življenju. Ni nobenega lista v gozdu ali skromne travne bilke, ki ne bi imela svoje službe. Vsako drevo, vsak grm in list oddaja življenjsko prvino, brez katere ne bi mogli živeti ne ljudje ne živali, ljudje in živali pa služijo življenju dreves, grmov in listov. Cvetje oddaja vonj in širi svojo lepoto v blagoslov svetu. JZ 12.2
Sonce razliva svojo svetlobo, da bi razveseljevalo tisoče svetov. Ocean, čeprav je vir vseh naših izvirov in studencev, sprejema vase vodotoke vseh dežel, toda sprejema, da bi dajal. Hlapi, ki izhajajo iz njegovih neder, padajo kot dež in namakajo zemljo, da bi iz nje lahko vzklilo novo življenje. JZ 12.3
Sijajni angeli se veselijo, kadar dajejo kadar ljudem, ki so padli in nesveti, izkazujejo ljubezen in neutrudno bedijo nad njimi. Nebeška bitja skušajo pridobiti človeška srca; na ta grešni svet prinašajo luč iz nebeških dvorov; s potrpežljivim in nežnim služenjem vplivajo na človeški um, da bi izgubljene ljudi spodbudili k občestvu s Kristusom, ki je veliko tesnejše, kakor si ga lahko predstavljajo. JZ 12.4
Če pa se obrnemo od vseh teh malih prikazov, vidimo Boga v Jezusu. Kadar opazujemo Jezusa, vidimo, da je dajanje slava našega Boga. Kristus je dejal zase: »Ničesar ne delam sam od sebe. Kakor je mene poslal živi Oče in jaz živim po Očetu. Ne iščem svoje slave,« temveč slavo tistega, ki me je poslal. (Jn 8,28; 6,57; 8,50; 7,18) V teh besedah je podano vzvišeno načelo, ki je življenjski zakon vesolja. Kristus je vse dobil od Boga, toda prejel je, da bi dal. To velja tudi za nebeške dvore, za njegovo službo za vsa stvarstva: po ljubljenem Sinu se Očetovo življenje izliva na vse; po Sinu pa se s hvalo in veselo službo kakor plima ljubezni vrača nazaj k velikemu Viru vsega. Tako se po Kristusu sklene krog dobrodelnosti, ki razodeva značaj vzvišenega Darovalca zakona življenja. JZ 12.5
Ta zakon je bil prekršen v samih nebesih. Greh je nastal iz sebičnosti. Lucifer, kerub zaslanjalec, je želel biti v nebesih prvi. Prizadeval si je doseči nadzor nad nebeškimi bitji, jih odvrniti od Stvarnika in pridobiti njihovo spoštovanje. Zato je napačno predstavljal Boga pripisoval mu je težnjo po samopoviševanju. Svoje slabe lastnosti je skušal pripisati ljubečemu Stvarniku. Tako je zapeljal angele in tudi ljudi. Napeljal jih je, da so podvomili o Božji besedi in izgubili zaupanje v njegovo dobroto. Ker je Bog Bog pravičnosti in strah vzbujajočega veličastva, jih je Satan napeljal, da so ga imeli za neprizanesljivega in neizprosnega. Tako jih je pridobil, da so se pridružili njegovemu uporu proti Bogu, na svet pa se je spustila noč gorja. JZ 13.1
Na zemlji je zavladala tema zaradi napačnega dojemanja Boga. Da bi se lahko temne sence razsvetlile in bi se svet lahko povrnil k Bogu, je morala biti uničena Satanova goljufiva moč. Tega pa ni bilo mogoče doseči s silo. Uporaba sile je v nasprotju z načeli Božje vladavine; On želi samo službo iz ljubezni; te pa se ne da ukazati; ni je mogoče doseči s silo ali veljavo. Samo ljubezen lahko zbudi ljubezen. Poznati Boga pomeni ljubiti ga; njegov značaj se je moral pokazati nasproti Satanovemu značaju. To je lahko opravilo samo eno Bitje v vsem vesolju. Božjo ljubezen je lahko razodel samo On, ki pozna njeno višino in globino. Nad temno zemeljsko nočjo je moralo vziti Sonce pravičnosti z ozdravljenjem na njegovih perutih. (Mal 4,2 CHR) JZ 13.2
Načrt za našo odkupitev ni bil poznejši domislek, torej narejen šele po Adamovem padcu. Bil je razodetje »skrivnosti, ki je bila zamolčana skozi večne čase«. (Rim 16,25) Je razkritje načel, ki so bila od večnosti temelj Božjega prestola. Bog in Kristus sta od začetka vedela za Satanov odpad in za človekov padec zaradi goljufive moči odpadništva. Ni Božja volja, da bi obstajal greh, le videl ga je vnaprej in pripravil ukrep, s katerim se bo postavil po robu tej strašni nevarnosti. Njegova ljubezen do sveta je bila tako velika, da se je zaobljubil dati svojega edinorojenega Sina, »da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak imel večno življenje«. (Jn 3,16) Lucifer je rekel: »Nad zvezde mogočnega Boga povišam svoj prestol ... enak bom Najvišjemu.” (Iz 14,13.14 CHR) Kristus pa, »čeprav je bil ... v podobi Boga, se ni ljubosumno oklepal svoje enakosti z Bogom, ampak je sam sebe izpraznil tako, da je prevzel podobo služabnika in postal podoben ljudem. Po zunanjosti je bil kakor človek.” (Flp 2,6.7) JZ 13.3
To je bila prostovoljna daritev. Jezus bi bil lahko ostal poleg svojega Očeta. Lahko bi obdržal nebeško slavo in angelsko izka23 zovanje časti. Toda izbral je, da bo vrnil žezlo v Očetove roke in sestopil z vesoljskega prestola, da bi lahko prinesel luč njim, ki so v temi, in življenje umirajočim. JZ 14.1
Skoraj pred dva tisoč leti se je od Božjega prestola slišal glas skrivnostnega pomena: »Žrtve in daritve nisi hotel, a telo si mi pripravil ... Glej, prihajam; v zvitku knjige je pisano o meni, da izpolnim, o Bog, tvojo voljo.« (Heb 10,5.7) V teh besedah je napo-vedana izpolnitev cilja, ki je bil skrit od večnih časov. Kristus je bil pripravljen priti na svet in se učlovečiti. Zato je rekel: »Telo si mi pripravil.« (Heb 10,5) Če bi se pojavil v slavi, ki jo je imel z Očetom pred stvarjenjem sveta, ne bi mogli prenesti svetlobe njegove navzočnosti. Da bi ga lahko gledali, ne da bi bili uničeni, je bila njegova slava zastrta. Njegova božanska narava je bila ogrnjena s človeško nevidna slava v vidni človeški obliki. JZ 14.2
Ta veličastni namen je bil nakazan v vzorcih in simbolih. Goreči grm, v katerem se je Kristus pokazal Mojzesu, je razodeval Boga. Za simbol, ki bo predstavil Boga, je bil izbran nizek grm, ki na videz ni imel nobene privlačnosti. Ta je zastri Neskončnega. Bog vsakega usmiljenja je skril svojo slavo v najpreprostejšem vzorcu, da bi ga Mojzes lahko gledal in ostal živ. Bog je z Izraelom vzdrževal zvezo podnevi z oblakovim, ponoči pa z ognjenim stebrom ter je tako ljudem razodeval svojo voljo in izkazoval svojo milost. Božja slava je bila zadušena, njegovo veličanstvo pa zastrto, da bi ju slabotni vid omejenega človeka lahko gledal. Tako naj bi Kristus prišel v našem ponižanem telesu, (Flp 3,21) »podoben ljudem”. (Flp 2,7) V očeh sveta ni imel lepote, zaradi katere bi si ga poželeli; vendarle je bil učlovečeni Bog, svetloba nebes in zemlje. Njegova slava je bila zastrta, njegova veličina in veličanstvo sta bila prikrita, da bi se lahko približal nesrečnim, izkušanim ljudem. JZ 14.3
Bog je po Mojzesu ukazal Izraelcem: »Postavijo naj mi svetišče, da bom prebival med njimi.« (2 Mz 25,8) V njem je prebival sredi svojega naroda. Simbol njegove navzočnosti je bil z njimi ves čas njihovega težavnega tavanja po puščavi. Tako je Kristus postavil svoj šotor sredi človeškega taborišča. Postavil je svoj šotor poleg naših, da bi prebival med nami in nas seznanil s svojim božanskim značajem in življenjem. »Beseda je postala meso in je prebivala med nami (in videli smo njeno slavo, slavo kakor Edino24 rojenega od Očeta), polna milosti in resnice.« (Jn 1,14 CHR) JZ 15.1
Odkar je Jezus prišel prebivat med nas, vemo, da Bog pozna naše skušnjave in sočustvuje z našimi bridkostmi. Vsak Adamov sin in hči lahko razume, da je naš Stvarnik prijatelj grešnikov. JZ 15.2
Kajti v vsakem nauku milosti, v vsaki veseli obljubi, v vsakem dejanju ljubezni, v vsaki božanski privlačnosti, predstavljeni v Zveličarjevem življenju na zemlji, vidimo »Boga z nami«. JZ 15.3
Satan predstavlja Božji zakon ljubezni kot zakon sebičnosti. Trdi, da nam ni mogoče biti poslušni njegovim predpisom. Za padec naših prastaršev z vsem gorjem, ki ga je prinesel, obtožuje Stvarnika in napeljuje ljudi, da imajo Boga za začetnika greha, tr-pljenja in smrti. Jezus je moral razkriti to prevaro. Kot eden izmed nas nam je moral dati zgled poslušnosti. Zato je vzel nase našo naravo in doživljal naše izkušnje. »Zato se je moral v vsem izenačiti z brati.« (Heb 2,17) Če bi morali zdržati nekaj, česar Jezus ni zdržal, potem bi Satan na podlagi tega pokazal, da Božja moč ne zadostuje za nas. Zato je bil Jezus skušan »v vsem kakor mi«. (Heb 4,15 CHR) Zdržal je vsako skušnjavo, ki smo ji izpostavljeni tudi mi. Zase ni uporabil nobene moči, ki ni radodarno ponujena nam. JZ 15.4
Kot človek se je spopadel s skušnjavo in jo premagal z močjo, ki jo je dobil od Boga. Dejal je: »Izpolnjevati tvojo voljo, moj Bog, me veseli, tvoja postava je v mojem srcu.” (Ps 40,9) Ko je hodil iz kraja v kraj in delal dobro ter zdravil vse, ki jih je mučil Satan, je ljudem razodel značaj Božjih zapovedi in naravo svoje službe. Njegovo življenje dokazuje, da je tudi nam mogoče biti poslušni Božjemu zakonu. JZ 15.5
Kristus se je s svojo človeško naravo dotaknil človeštva; s svojo božansko naravo pa se je oprijel Božjega prestola. Kot Sin človekov nam je dal zgled poslušnosti; kot Božji Sin pa nam je podaril moč, da smo poslušni. Kristus je bil ta, ki je govoril z Mojzesom iz grma na gori Horeb, rekoč: »JAZ SEM, KI SEM ... Tako reci Izraelovim sinovom: ‘JAZ SEM’ me je poslal k vam.« (2 Mz 3,14) To je bilo jamstvo za Izraelovo osvoboditev. Ko je prišel k nam v človeški podobi, se je predstavil kot JAZ SEM. Dete iz Betlehema, krotki in ponižni Zveličar, je Bog »razodet v mesu«. (1 Tim 3,16) Nam pa pravi: »JAZ SEM dobri pastir. JAZ SEM živi kruh. JAZ SEM pot, resnica in življenje. Dana mi je vsa oblast v nebesih in na zemlji.” (Jn 10,11; 6,51; 14,6; Mt 28,18) JAZ SEM je jamstvo vsake obljube. JAZ SEM, ne bojte se. »Bog z nami« je porok naše osvoboditve od greha, jamstvo naše moči za poslušnost nebeškemu zakonu. JZ 16.1
Ko se je Kristus ponižal in vzel nase človeško naravo, je razodel značaj, ki je nasproten Satanovemu značaju. Toda na poti ponižanja se je spustil še niže: »Po zunanjosti je bil kakor človek in je sam sebe ponižal tako, da je postal pokoren vse do smrti, in sicer smrti na križu.« (Flp 2,7.8) Kakor je veliki duhovnik slekel svoja krasna duhovniška oblačila in opravljal svojo službo v beli laneni obleki navadnega duhovnika, tako je tudi Kristus vzel nase podobo hlapca in daroval daritev, samega sebe; On sam je bil hkrati duhovnik in daritev. »Bil je ranjen zaradi naših prestopkov, strt zaradi naših krivd; kazen za naš mir je padla nanj.” (Iz 53,5) JZ 16.2
S Kristusom se je ravnalo tako, kakor smo si zaslužili mi, da bi se z nami ravnalo tako, kakor si je zaslužil On. Bil je obsojen zaradi naših grehov, katerih ni bil deležen, da bi bili mi opravičeni zaradi njegove pravičnosti, v kateri nimamo deleža. Pretrpel je smrt, ki je bila naša usoda, da bi mi lahko prejeli njegovo življenje. »Po njegovih ranah smo bili ozdravljeni.« (Iz 53,5) JZ 16.3
Kristus je s svojim življenjem in smrtjo dosegel veliko več kakor zgolj rešitev iz pogube, ki jo je povzročil greh. Satanov namen je bil za vselej ločiti Boga in človeka; toda po Kristusu smo tesneje povezani z Bogom, kakor če ne bi nikoli grešili. Ko je Zveličar prevzel našo naravo, se je neločljivo povezal s človeštvom. Za vso večnost je povezan z nami. »Tako je Bog ljubil svet, da je dal svojega edinorojenega Sina.” (Jn 3,16 CHR) Ni ga dal zgolj zato, da bi nosil naše grehe in kot daritev umrl za nas; daroval ga je padlemu človeštvu. Da bi nam Bog zajamčil nespremenljivost svojega mirovnega sklepa, je dopustil svojemu edinorojenemu Sinu postati član človeške družine in za vedno obdržati človeško naravo. To je jamstvo, da bo Bog izpolnil svojo obljubo. »Dete nam je rojeno, Sin nam je dan, in vladarstvo pride na njegovo ramo.” (Iz 9,5 CHR) Bog je po svojem Sinu vzel nase človeško naravo in jo prenesel v najvišja nebesa. »Sin človekov« deli prestol vesolja. »Sin človekov« se imenuje »Čudoviti, Svetovalec, Mogočni Bog, Oče večnosti, Knez miru«. (Iz 9,6 CHR) JAZ SEM je posrednik med Bogom in človekom, ki polaga svoje roke na oba. Ta, ki je »svet, nedolžen, brezmadežen, ločen od grešnikov”, se nas »ne sramuje imenovati ... brate«. (Heb 7,26 CHR; 2,11 CHR) V Kristusu sta med seboj povezani pozemska in nebeška družina. Poveličani Kristus je naš brat. Nebesa so zavita v človeško naravo, človeštvo pa je objeto v naročju neskončne ljubezni. JZ 16.4
Bog pravi za svoje ljudstvo: »Kakor dragulji na kroni se bodo zalesketali na zemlji. In kakšna bo njegova dobrota, kakšna njego-va lepota!” (Zah 9,16 EKU; 9,17) Poveličanje zveličanih bo večno pričevanje o Božji milosti. »V prihodnjih vekih” bo Bog razodeval »presilno bogastvo svoje milosti v dobrotljivosti do nas v Kristusu Jezusu. Zato, da se naznani... poglavarstvom in oblastem v nebesih ... mnogotera Božja modrost, po sklepu od vekomaj, ki ga je storil v Kristusu Jezusu, našem Gospodu.« (Ef 2,7 CHR; 3,10.11 CHR) JZ 17.1
Kristusovo odrešenjsko delo je opravičilo Božjo vladavino. Vsemogočni je oznanjen kot Bog ljubezni. Satanove obtožbe so zavrnjene, njegov značaj pa je razkrit. Upor nikoli več ne more nastati. Greh se nikoli več ne bo pojavil v vesolju. Vsi so za vso večnost zavarovani pred odpadništvom. Daritev ljubezni je prebi-valce zemlje in nebes povezala z njihovim Stvarnikom v neuni-čljivo zvezo. JZ 17.2
Odrešitveno delo bo dokončano. Tam, kjer je nekoč vladal greh, bo še obilnejša Božja milost. Sama zemlja, prav to področje, ki si ga Satan lasti kot svoje, ne bo zgolj odkupljena, temveč tudi poveličana. Naš mali svet, ki je bil zaradi prekletstva greha edini temni madež v čudovitem Božjem stvarstvu, bo počaščen bolj kakor vsi drugi svetovi v vesolju. Tukaj, kjer je Božji Sin prebival med ljudmi, kjer je Kralj slave živel, trpel in umrl, tukaj bo, ko bo On ustvaril vse novo, Božje prebivališče med ljudmi, »in prebival bo z njimi; oni bodo njegova ljudstva in Bog sam bo z njimi njihov Bog”. (Raz 21,3) Ko bodo odrešeni vse neskončne veke hodili v Gospodovi svetlobi, ga bodo hvalili za njegov neizrekljivi Dar, za Emanuela, »Boga z nami«. JZ 18.1