Temeljno besedilo: Lk 2,41-51
Judje so imeli dvanajsto leto življenja za prelomnico med otro štvom in mladostjo. Ko je judovski deček dopolnil to leto, je bil imenovan sin postave in tudi Božji sin. Dali so mu posebno prednost verskega pouka, od njega pa so pričakovali, da se je udeležil svetih praznikov in obredov. V skladnosti s to navado je Jezus v svoji deški dobi obiskal praznik pashe v Jeruzalemu. Jožef in Marija sta z vsemi pobožnimi Izraelci vred šla vsako leto na pashalne slovesnosti; ko pa je Jezus dopolnil zahtevano starost, sta ga vzela s seboj. JZ 55.1
Na treh letnih praznikih, pashi, petdesetnici in prazniku šotorov, so se morali vsi moški v Izraelu pokazati pred Gospodom v Jeruzalemu. Od vseh teh praznikov je bila najbolj obiskovana pasha. Mnogi Judje so prišli iz vseh dežel, v katerih so bili razkropljeni. Verniki so se množično zgrinjali iz vse Palestine. Potovanje iz Galileje v Jeruzalem je trajalo več dni. Judovski romarji so se med potjo združevali v skupine zaradi družbe in varnosti. Ženske in starci so jezdili na volih ali oslih po strmih in kamnitih po teh. Krepkejši možje in mladi so pešačili. Pasho so praznovali ob koncu marca ali v začetku aprila, vsa dežela pa je bila poživljena zaradi cvetja in vesela od ptičjega petja. Vzdolž poti so se vrstili znameniti kraji iz izraelske zgodovine in starši so pripovedovali svojim otrokom o čudežih, ki jih je Bog naredil za svoj narod v preteklosti. Potovanje so si razvedrili s petjem in glasbo. Ko pa so končno zagledali jeruzalemske stolpe, so se vsi glasovi združili v zmagoslavni zbor: JZ 55.2
»Naše noge že stoje med tvojimi vrati, Jeruzalem! JZ 56.1
Mir bodi v tvojem obzidju, pokoj v tvojih palačah!« (Ps 122,2.7 CHR) JZ 56.2
Obhajanje pashe se je začelo z rojstvom judovskega naroda. Zadnjo noč njihovega sužnjevanja v Egiptu, ko nič ni kazalo na osvoboditev, je Bog ukazal, naj se pripravijo za takojšnjo rešitev. Posvaril je faraona pred končno sodbo nad Egipčani, Judom pa je dal navodila, naj se zberejo v svojih domovih, poškropijo podboje s krvjo zaklanega jagnjeta in pojedo pečeno jagnje z opresnimi kruhi in grenkimi zelišči. »Takole pa ga jejte: Imejte ledja prepasana, čevlje na nogah in palico v roki; in jejte ga v naglici. To je Gospodov mimohod.« (2 Mz 12,11 EKU) Opolnoči so bili umorjeni vsi egiptovski prvorojenci. Tedaj je kralj poslal Izraelu sporočilo: »Vstanite in odidite izmed mojega ljudstva, ... pojdite, služite Gospodu, kakor sta govorila.” (2 Mz 12,31 CHR) Judje so odšli iz Egipta kot neodvisen narod. Gospod je ukazal obhajati pasho vsako leto. »Kadar vas vaši sinovi vprašajo: ‘Kaj pomeni ta obred?’ recite: To je daritev pashe za Gospoda, ki je šel mimo hiš Izraelovih sinov v Egiptu, ko je udaril Egipčane.’« (2 Mz 12,26.27) Vsem prihodnjim rodovom je bilo treba ponavljati zgodbo o tej čudoviti osvoboditvi. JZ 56.3
Po pashi se je začel sedemdnevni praznik nekvašenih kruhov. Drugi dan tega praznika so Gospodu prinesli prve sadove žetve, snop ječmena. Vsi praznični obredi so bili simbol Kristusovega dela. Osvoboditev Izraelcev iz Egipta je bil nazoren nauk o odrešitvi, pasha pa je bila določena ohraniti ga v spominu. Zaklano Jagnje, nekvašeni kruhi in snop prvin pridelkov so predstavljali Zveličarja. JZ 56.4
V Kristusovem času se je praznovanje pashe pri večini Judov sprevrglo v formalizem. Toda kakšen pomen je imelo za Božjega Sina! JZ 56.5
Deček Jezus je prvič zagledal tempelj. Videl je, kako so v belo oblečeni duhovniki opravljali svojo slovesno službo. Opazoval je krvavečo žrtev na oltarju. Skupaj z vernimi je pokleknil v molitvi, medtem ko se je oblak kadila dvigal k Bogu. Bil je priča dojemljivemu obredu pashalne službe. Njen pomen mu je iz dneva v dan postajal vse jasnejši. Bilo je videti, da je vsako dejanje tesno po-vezano z njegovim življenjem. V njegovi duši so se zbudile nove spodbude. Zdelo se je, da tih in zatopljen skuša rešiti težko vpra-šanje. Zveličarju se je razkrivala skrivnost njegovega poslanstva. JZ 56.6
Zatopljen v premišljevanje o teh prizorih, se je umaknil od svojih staršev. Hotel je biti sam. Ko so se pashalne službe končale, se je še vedno mudil v tempeljskem preddverju, ko pa so molivci zapustili Jeruzalem, so pozabili nanj. JZ 57.1
Jezusovi starši so ga med obiskom Jeruzalema hoteli seznaniti z velikimi učitelji v Izraelu. Medtem ko je bil poslušen Božji besedi v vsaki podrobnosti, ni upošteval obredov in običajev pismoukov. Jožef in Marija sta upala, da bo spodbujen spoštovati učene rabine in si bolj prizadeval upoštevati njihove zahteve. Toda Jezusa je v templju poučeval sam Bog. Kar je prejel, je začel takoj razglašati. JZ 57.2
V tistem času je bil neki s templjem povezan prostor določen za versko šolo po zgledu preroških šol. Tam so se zbirali vodilni rabini s svojimi učenci, tja pa je prišel tudi deček Jezus. Sede ob nogah teh resnih in učenih mož, je poslušal njihove nauke. Kot ta, ki išče modrosti, je te učitelje spraševal o prerokovanjih in tedanjih dogodkih, ki so kazali na Mesijev prihod. JZ 57.3
Jezus se je predstavil kot nekdo, ki je žejen spoznanja o Bogu. Njegova vprašanja so napeljevala na globlje resnice, ki so bile že dolgo zamegljene, a vendar tako pomembne za zveličanje ljudi. Medtem ko je odkril, kako omejena in površna je bila modrost pismoukov, jim je vsako njegovo vprašanje izpostavilo božanski nauk in predstavilo resnico v novi luči. Rabini so govorili o sijajnem vzponu, ki ga bo Mesijev prihod prinesel judovskemu narodu. Jezus pa je podal Izaijevo prerokovanje in jih povprašal o pomenu teh besedil, ki poudarjajo trpljenje in smrt Božjega Jagnjeta. JZ 57.4
Učeni možje so mu zastavili vprašanja in osupnili nad njegovimi odgovori. Z otroško krotkostjo je ponovil besede Svetega pi sma in jim dal tako globok pomen, kakor si ga modri možje sploh niso predstavljali. Ko bi se ravnali po teh kažipotih resnice, ki jih je poudaril, bi opravili obnovo tedanje vere. Nastalo bi globoko zanimanje za duhovne stvari, in ko bi Jezus začel svojo službo, bi ga bili mnogi pripravljeni sprejeti. JZ 57.5
Rabini so vedeli, da se Jezus ni šolal v njihovih šolah, vendar je kljub temu njegovo razumevanje prerokovanj daleč prekašalo njihovo. Spoznali so, da ta globokoumni galilejski deček veliko obeta. Zaželeli so si, da bi bil njihov učenec in bi lahko postal učitelj v Izraelu. Želeli so prevzeti skrb za njegovo vzgojo, prepričani, da morajo sami izoblikovati tako poseben um. JZ 58.1
Jezusove besede so spodbudile njihovo srce, kakor ga še nikoli poprej niso spodbudile besede iz človeških ust. Bog je poskušal tem duhovnim voditeljem Izraela dati luč; za to je uporabil edino sredstvo, po katerem bi jih lahko dosegel. Zaradi njihove ošabnosti jim je bilo pod častjo priznati, da lahko sprejmejo nauke od kogar koli. Če bi se jim zdelo, da jih Jezus poskuša poučiti, ga ne bi hoteli poslušati. Vendar so si laskali, da ga poučujejo ali vsaj preverjajo njegovo znanje Svetih spisov. Jezusova mladostna skromnost in vljudnost sta razorožili njihove predsodke. Njihov um se je nehote odprl za Božjo besedo in Sveti Duh je govoril njihovemu srcu. JZ 58.2
Morali so dojeti, da preroštvo ne podpira njihovih pričakovanj glede Mesija; vendar se niso hoteli odpovedati naukom, ki so laskali njihovi častihlepnosti. Niso hoteli priznati, da napačno razumejo Svete spise, za katere so trdili, da jih poučujejo. Med seboj so se spraševali: »Kako ta pozna spise, saj se ni učil?” (Jn 7,15) Luč je svetila v temi, »a tema je ni sprejela«. (Jn 1,5) JZ 58.3
Medtem sta bila Jožef in Marija zelo zbegana. Ko sta odhajala iz Jeruzalema, sta pozabila na Jezusa in nista vedela, da je ostal v mestu. Tedaj je bila dežela gosto poseljena, karavane iz Galileje pa so bile zelo velike. Ko sta odhajala iz mesta, je vladala v njem velika zmeda. Veselje, da lahko potujeta s prijatelji in znanci, je popolnoma prevzelo njuno pozornost, zato do večera nista opazila njegove odsotnosti. Potem ko sta se ustavila zaradi počitka, sta pogrešala ustrežljivo roko svojega dečka. Nista bila zaskrbljena, ker sta menila, da je z njuno druščino. Čeprav je bil še tako mlad, sta mu brezpogojno zaupala in pričakovala, da jima bo, ko bo potrebno, pripravljen pomagati in bo predvidel njune potrebe, kakor je vedno delal. Toda sedaj sta se zbala. Zaman sta ga iskala povsod v druščini. Zgrožena sta se spomnila, kako ga je Herod nameraval ubiti kot otročička. Temne slutnje so napolnile njuno srce. Grenko sta si očitala. JZ 58.4
Vrnila sta se v Jeruzalem in tam dalje iskala. Ko sta se naslednji dan pomešala med vernike v templju, je njuno pozornost pri-tegnil znani glas. Nista se mogla zmotiti, kajti noben glas ni zvenel tako slovesno in resno, vendar tako miloglasno kakor njegov. JZ 59.1
Jezusa sta našla v rabinski šoli. Kljub svojemu velikemu veselju nista mogla pozabiti svoje žalosti in skrbi. Ko je bil znova z njima, mu je mati z rahlim očitanjem dejala: »Otrok, zakaj si nama to storil? Glej, tvoj oče in jaz sva te žalostna iskala.” (Lk 2,48.49 EKU) JZ 59.2
»Kako da sta me iskala?” jima je odvrnil Jezus. »Mar nista vedela, da moram biti v tem, kar je mojega Očeta?« (Lk 2,49) Ker pa je kazalo, da ne razumeta njegovih besed, je pokazal navzgor. Njegov obraz se je tako zasvetil, da sta osupnila. Božanstvo se je zablestelo skozi človeško naravo. Ko sta ga našla v templju, sta slišala to, kar se je dogajalo med njim in rabini, ter se čudila nje-govim vprašanjem in odgovorom. Njegove besede so spodbudile celi niz misli, ki jih nikoli več ni bilo mogoče pozabiti. JZ 59.3
Vprašanje, ki ga je zastavil, je vsebovalo nauk. »Mar nista ve-dela, da moram biti v tem, kar je mojega Očeta?« Jezus je opravljal poslanstvo, zaradi katerega je tudi prišel na svet; toda Jožef in Marija sta zanemarila svojo nalogo. Bog jima je izkazal veliko čast, ko jima je zaupal svojega Sina. Sveti angeli so usmerjali Jožefovo ravnanje, da bi zaščitili Jezusovo življenje. Vendar sta za ves dan izgubila spred oči njega, na kogar ne bi smela pozabiti niti za trenutek. Ko pa je njuna zaskrbljenost minila, nista očitala sebi, temveč zvrnila krivdo nanj. JZ 59.4
Naravno je bilo, da sta Marija in Jožef imela Jezusa za svojega otroka. Vsak dan je bil z njima, njegovo življenje je bilo v mnogih ozirih podobno življenju drugih otrok, zato jima je bilo težko dojeti, da je On Božji Sin. Bila sta v nevarnosti, da ne bi cenila blagoslova, ki jima je bil podarjen v navzočnosti Odrešenika sveta. Skrb zaradi ločitve od njega in blag očitek, ki so ga vsebovale njegove besede, sta bila določena, da v njuno dušo vtisneta svetost tega, kar jima je bilo zaupano. JZ 59.5
V odgovoru materi je Jezus prvič pokazal, da razume svoj odnos z Bogom. Pred njegovim rojstvom je angel rekel Mariji: »Ta bo velik in se bo imenoval Sin Najvišjega. Gospod Bog mu bo dal prestol njegovega očeta Davida, in kraljeval bo v Jakobovi hiši vekomaj.« (Lk 1,32.33) Te besede je Marija hranila v svojem srcu; in čeprav je verovala, da bo njen otrok Izraelov Mesija, ni dojela njegovega poslanstva. Tudi sedaj ni razumela njegovih besed, spoznala pa je, da zanika sorodstvo z Jožefom in da se je razglasil za Božjega Sina. JZ 60.1
Jezus ni zanemaril svojega odnosa z zemeljskimi starši. Z njimi se je vrnil iz Jeruzalema domov in jim pomagal pri njihovem napornem življenjskem delu. Skrivnost svojega poslanstva je skril v svojem srcu in pokorno čakal na določen trenutek, da bi se lotil svoje naloge. Potem je vseh osemnajst let, preden se je razodel kot Božji Sin, spoštoval vezi, ki so ga tesno povezovale z domom v Nazaretu, in vestno izpolnjeval sinovske, bratovske, prijateljske in državljanske dolžnosti. JZ 60.2
Ko je Jezus v templju dojel svoje poslanstvo, se je umaknil stiku z množico. Želel se je v tišini vrniti iz Jeruzalema z njimi, ki so poznali skrivnost njegovega življenja. S pashalno službo je hotel Bog odvrniti svoj narod od pozemskih skrbi in jih spomniti na njegovo veličastno delo pri njihovi osvoboditvi iz Egipta. Želel je, da bi v tem delu spoznali obljubo o osvoboditvi od greha. Kakor je kri zaklanega jagnjeta ščitila Izraelove domove, tako naj bi tudi Kristusova kri rešila nje; rešijo pa se lahko samo, če z vero v Kristusa njegovo življenje postane njihovo. Simbolična služba je imela smisel samo tedaj, če je vernike usmerjala na Kristusa kot osebnega Zveličarja. Bog jih je želel spodbuditi k pobožnemu proučevanju in razmišljanju o Kristusovem poslanstvu. Toda takoj ko je množica zapustila Jeruzalem, sta vznemirljivo potovanje in družba toliko zaposlila njihovo pozornost, da so pozabili na službo, ki so se je udeležili. Zveličar ni bil zanimiv za njihovo druščino. JZ 60.3
Ker so se morali Jožef, Marija in Jezus sami vrniti iz Jeruzalema, je Jezus upal, da bo lahko usmeril njune misli na prerokovanja o trpečem Zveličarju. Na Golgoti si je prizadeval ublažiti materino bolečino. Sedaj je mislil nanjo. Marija je morala biti priča njegovemu zadnjemu smrtnemu boju, zato je Jezus želel, da bi razumela njegovo poslanstvo, da bi lahko zdržala, ko ji bo meč prebodel srce. Kakor je bil Jezus ločen od nje in ga je žalostno iskala tri dni, tako bo zanjo tri dni izgubljen tudi tedaj, ko bo darovan za grehe sveta. Ko pa bo vstal iz groba, se bo njena žalost zopet spremenila v veselje. Toda koliko laže bi zdržala muko 83 zaradi njegove smrti, če bi razumela besedila, na katera je sedaj poskušal usmeriti njene misli! JZ 60.4
Če bi se Marija in Jožef oprla na Boga z razmišljanjem in moli-tvijo, bi bolje spoznala svetost tega, kar jima je bilo zaupano, in ne bi izgubila Jezusa spred oči. Zaradi malomarnosti v enem dnevu sta izgubila Zveličarja; potrebovala pa sta tri dni zaskrbljenega iskanja, preden sta ga zopet našla. Tako je tudi z nami. Zaradi praznega govoričenja, opravljanja ali zanemarjanja molitve lahko v enem dnevu ostanemo brez Zveličarjeve navzočnosti, potem pa lahko mine mnogo dni bolečega iskanja, preden ga zopet najdemo in pridobimo izgubljeni mir. JZ 61.1
Tudi v našem medsebojnem druženju se moramo varovati, da ne bi pozabili na Jezusa in da se nam ne bi zgodilo, da ga ni z nami. Če dovolimo, da nas pozemske stvari tako zaposlijo, da več ne mislimo nanj, v komer je osredotočeno naše upanje za večno življenje, se ločimo od njega in njegovih nebeških angelov. Ta sveta bitja ne morejo biti tam, kjer Zveličarjeva navzočnost ni zaželena in kjer sploh ne opazijo, da ga ni. Zato se tudi pri njih, ki se imajo za kristjane, mnogokrat pojavi malodušje. JZ 61.2
Mnogi so navzoči pri bogoslužju in jih Božja beseda osveži in poživi. Toda ker zanemarjajo premišljevanje, budnost in molitev, izgubijo blagoslov in se počutijo še bolj nebogljeni kakor poprej. Mnogokrat potem menijo, da Bog ravna z njimi pretrdo. Ne za-vedajo se, da so za to krivi sami. Ko se ločijo od Jezusa, izključijo tudi luč njegove navzočnosti. JZ 61.3
Za nas bi bilo dobro, da bi vsak dan preživeli eno uro zatopljeni v resno premišljevanje o Kristusovem življenju. Proučevati bi ga morali točko za točko in dovoliti domišljiji, da se vživi v vsak dogodek, zlasti pa v sklepne prizore njegovega življenja. Če bomo tako premišljevali o njegovi veliki daritvi za nas, bo naše zaupanje vanj bolj stanovitno, naša ljubezen bo vzplamtela in bomo globlje prežeti z njegovim duhom. Če na koncu želimo biti zveličani, se moramo pri križevem vznožju učiti nauka spokorjenja in ponižnosti. JZ 61.4
V medsebojnem druženju smo lahko drug drugemu v blagoslov. Če smo Kristusovi, bodo naše najdražje misli o njem. Radi bomo govorili o njem; medtem ko bomo drug drugemu pripovedovali o njegovi ljubezni, pa bodo božanski vplivi omehčali naše srce. Med opazovanjem lepote njegovega značaja se bomo spreminjali »v isto podobo, iz veličastva v veličastvo«. (2 Kor 3,18) JZ 62.1