Temeljno besedilo: Mr 11,11-14.20.21; Mt 21,17-19
Kristusov zmagoslavni vhod v Jeruzalem je bil bled znanilec njegovega prihoda na nebeških oblakih v moči in slavi sredi zmagoslavja angelov in veselja svetih. Tedaj se bodo izpolnile Kristusove besede duhovnikom in farizejem: »Odslej me ne boste videli, dokler ne porečete: ‘Blagoslovljen, ki prihaja v Gospodovem imenu.’« (Mt 23,39) Prerok Zaharija je v prikazni videl ta dan končnega zmagoslavja in tudi usodo njih, ki so zavrgli Kristusa ob njegovem prvem prihodu: »Ozirali se bodo nanj, ki je bil preboden, in žalovali bodo za njim, kakor žalujejo za sinom edincem, in bridko bodo jokali, kakor bridko jočejo za prvorojencem.” (Zah 12,10 EKU) Kristus je vnaprej videl ta prizor, ko je opazoval mesto in jokal nad njim. V prihodnjem razdejanju Jeruzalema je videl končno uničenje ljudi, ki so bili krivi krvi Božjega Sina. JZ 507.1
Učenci so videli, kako Judje sovražijo Kristusa, vendar še niso dojeli, kam to vodi. Niso še razumeli pravega Izraelovega stanja, niti dojeli kazni, ki bo doletela Jeruzalem. Kristus jim je to razkril s pomembnim nazornim naukom. JZ 507.2
Zadnje opozorilo Jeruzalemu je bilo zaman. Duhovniki in po-glavarji so na vprašanje: »Kdo je ta?” slišali preroško pričevanje iz preteklosti, ki je odmevalo iz množice, toda tega niso sprejeli za glas Navdiha. Jezni in osupli so hoteli narod utišati. Med množico so bili tudi rimski uradniki, tem pa so ga Jezusovi sovražniki zatožili kot vodjo upora. Povedali so, da načrtuje zdajle zavzeti tempelj in zavladati kot kralj v Jeruzalemu. JZ 507.3
Toda mirni Jezusov glas je za hip utišal hrupno množico, ko je znova povedal, da ni prišel vzpostavit zemeljske vladavine. Kmalu bo odšel k Očetu in ga njegovi tožniki ne bodo več videli, dokler ne bo zopet prišel v slavi. Tedaj, ko bo za njihovo zveličanje prepozno, ga bodo priznali. Te besede je Jezus izgovoril z žalostjo in nenavadno močjo. JZ 508.1
Rimski uradniki so bili utišani in pomirjeni. Čeprav jim je bil božanski vpliv tuj, je bilo njihovo srce ganjeno kakor nikoli prej. Na mirnem in dostojanstvenem Jezusovem obrazu so brali ljubezen, dobrohotnost in prikrito vzvišenost. V njih se je zbudila naklonjenost, ki si je niso znali razložiti. Namesto da bi ga prijeli, so se bolj nagibali k temu, da mu izkažejo spoštovanje. Obrnili so se proti duhovnikom in poglavarjem in jih obtožili, da povzročajo nemir. Poglavarji so se užaljeni in poraženi obrnili s pritožbami na ljudstvo in se jezno prepirali med seboj. JZ 508.2
Medtem pa je Jezus neopazno prispel do templja. Tam je bilo vse tiho, ker je ljudstvo privabilo dogajanje na Oljski gori. Jezus je na kratko obstal ob templju in ga opazoval z žalostjo. Potem se je s svojimi učenci umaknil in se vrnil v Betanijo. Ko ga je ljudstvo iskalo, da bi ga posadilo na prestol, ga ni našlo. JZ 508.3
Jezus je vso noč preživel v molitvi, zjutraj pa se je vrnil v tempelj. Med potjo je šel mimo nasada smokev. Bil je lačen. »Od daleč je zagledal smokvino drevo, ki je imelo listje. Šel je pogledat, če bi morda kaj našel na njem. Prišel je do njega, pa ni našel drugega kot listje; ni bil namreč čas za smokve.” (Mr 11,13) JZ 508.4
Ni bil še čas za zrele smokve, razen v nekaterih področjih. Na planotah okrog Jeruzalema se je lahko upravičeno reklo, da »ni bil še čas za smokve”. Toda v sadovnjaku, v katerega je stopil Jezus, je rasla smokva, ki je bila videti naprednejša od drugih in je bila že pokrita z listjem. Naravno je, da se na smokvi pojavijo sadeži pred listjem. Zato je to olistano drevo obetalo tudi dobro razvite sadeže. Toda njegov videz je varal. Ko je Jezus preiskal njegove veje od najnižjih do najvišjih, ni našel na njem nič drugega kakor le listje; veliko prevzetnega listja in nič drugega. JZ 508.5
Tedaj je Kristus preklel drevo: »Naj od tebe nikoli več nihče ne je sadu!” (Mr 11,14) Ko je Zveličar naslednje jutro spet šel z učenci v mesto, so njihovo pozornost pritegnile posušene veje in uvelo listje. »Rabi,« je rekel Peter, »poglej, smokva, ki si jo preklel, se je posušila.” (Mr 11,21) JZ 508.6
Kristusovo prekletstvo smokve je učence presenetilo. To se jim je zdelo drugače od njegovih navad in načina dela. Mnogokrat jim je rekel, da ni prišel sveta obsodit, temveč da bi se zveličal po njem. Spomnili so se njegovih besed: »Sin človekov ni prišel življenj uničevat, ampak reševat.« (Lk 9,56 EKU) Njegova čudovita dela so bila narejena, da bi obnavljala, nikoli da bi uničevala. Učenci so ga poznali samo kot Obnovitelja in Zdravnika. To dejanje je stalo osamljeno. Spraševali so se, kaj je bil njegov namen. JZ 509.1
Bog se veseli milosti. (Mih 7,18 CHR) “‘Kakor res živim,’ govori Gospod Jahve, ‘nikakor mi ni po volji brezbožnikova smrt.’« (Ezk 33,11 CHR) Zanj je uničenje in izrekanje obsodbe »neobičajno delo«. (Iz 28,21 CHR) Toda v svoji milosti in ljubezni je odgrnil tenčico s prihodnosti in ljudem pokazal posledice grešnega živ-ljenja. JZ 509.2
Prekletstvo nad smokvo je bilo nazorna prilika. Nerodovitno drevo, ki se je pred Kristusom košatilo s svojim prevzetnim listjem, je bilo simbol judovskega naroda. Zveličar je hotel učencem pojasniti vzrok in zanesljivost Izraelove usode. Zato je temu drevesu pripisal moralne lastnosti in ga uporabil za razlago božanske resnice. Judje so se ločevali od drugih narodov, tako da so hlinili vdanost Bogu. Podaril jim je posebne prednosti, zato so trdili, da so pravičnejši od vseh drugih narodov. Toda ljubezen do sveta in prevelika pohlepnost sta jih pokvarili. Hvalili so se s svojim spoznanjem, vendar niso poznali Božjih zahtev, zato so bili polni hinavščine. Kakor nerodovitno drevo so visoko iztegovali svoje domišljave, bujne in za oko lepe veje, ki pa niso nudile nič drugega kakor le listje. Judovska vera je bila na zunaj videti zares lepa s svojim veličastnim templjem, s svojimi svetimi oltarji, z duhovniki, ki so nosili mitre, in dojemljivimi obredi, manjkale pa so ji ponižnost, ljubezen in dobrohotnost. JZ 509.3
Tudi vsa druga drevesa v sadovnjaku so bila brez sadov, ampak drevje brez listja ni vzbujalo pričakovanja in ni povzročalo razo-čaranja. To drevje je predstavljalo pogane. Prav kakor Judom jim je manjkala pobožnost, vendar niso trdili, da služijo Bogu. Niso bahavo hlinili dobrote. Bili so slepi za Božja dela in njegove poti; pri njih še ni bil čas za smokve. Še vedno so čakali na dan, ki jim bo prinesel luč in upanje. Judje, ki so od Boga dobili večje blagoslove, so bili odgovorni za zlorabo teh darov. Prednosti, s katerimi so se hvalili, so samo povečale njihovo krivdo. JZ 509.4
Jezus je prišel k smokvi z željo, da bi si našel hrano. Tako je prišel k Izraelu z željo, da bi pri njih našel sadove pravičnosti. Obsipal jih je s svojimi darovi, da bi lahko obrodili sad v blagoslov svetu. Podarjene so jim bile vse priložnosti in prednosti, v zameno pa je Bog pričakoval, da se mu pridružijo in sodelujejo z njim pri njegovem delu milosti. Hrepenel je po tem, da bi v njih videl požrtvovalnost in usmiljenje, gorečnost za Boga in globoko željo po zveličanju njihovih bližnjih. Če bi izpolnjevali Božji zakon, bi opravljali enaka nesebična dela, kakor jih je Kristus. Toda ošabnost in samozadostnost sta zatemnili ljubezen do Boga in bližnjih. Ker niso hoteli služiti drugim, so nase priklicali pogubo. Svetu niso dali zakladov resnice, ki jim jih je zaupal Bog. V nerodovitnem drevesu so lahko videli svoj greh in kazen zanj. Smokva, ki je zaradi Zveličarjevega prekletstva odmrla, uvenela in se do korenin posušila, je razodevala stanje judovskega naroda, ko se bo Božja milost odmaknila od njih. Ker Izrael ni hotel deliti blagoslova, ga ne bo več prejemal. Gospod pravi: »Uničil te bom, Izrael.” (Oz 13,9) JZ 510.1
Ta opomin velja za vse čase. Kristusovo prekletstvo drevesa, ki ga je ustvaril s svojo močjo, je opomin za vse cerkve in vse kristjane. Nihče ne more izpolnjevati Božjega zakona, če ne služi drugim. Toda veliko jih je, ki ne živijo Kristusovega usmiljenega in nesebičnega življenja. Nekateri, ki se imajo za popolne kristjane, ne razumejo, kaj pomeni služiti Bogu. Načrtujejo in razmišljajo, kako bi ugodili sebi. Delajo samo zase. Čas ima zanje vrednost samo, če ga lahko uporabijo zase. To je njihov cilj v vsem, kar počnejo. Ne služijo svojim bližnjim, temveč sebi. Bog jih je ustvaril, da živijo v svetu, kjer bi morali nesebično služiti. Njegov namen z njimi je, da pomagajo ljudem na vse možne načine. Toda njihov jaz je tako velik, da ne morejo videti ničesar drugega. Ne družijo se z ljudmi. Ti, ki tako živijo samo zase, so podobni smokvi, ki je veliko obetala, a ni imela nobenega sadu. Izpolnjujejo bogoslužne obrede, vendar brez spokorjenja ali vere. Trdijo, da spoštujejo Božji zakon, toda manjka jim poslušnost. Govorijo, a ne delajo. Kristus je s svojo obsodbo smokve pokazal, kako odvratno je v njegovih očeh takšno prazno pretvarjanje. Povedal je, da je ta, ki javno greši, manj kriv od tistega, ki trdi, da služi Bogu, a ne obrodi sadu v njegovo slavo. JZ 510.2
Prilika o smokvi, ki jo je Kristus povedal, preden je obiskal Jeruzalem, je v neposredni zvezi z naukom, ki ga je podal s prekletstvom nerodovitnega drevesa. V priliki je vrtnar prosil za nerodovitno drevo: »Gospod, pusti jo še letos, da jo okopljem in pognojim. Morda bo naposled obrodila sad; če pa ne, jo boš posekal.« (Lk 13,8.9) Nerodovitno drevo naj bi bilo deležno večje skrbi. Uživalo naj bi sleherno ugodnost. Toda če bi ostalo nerodovitno, ga nič ne bi rešilo pred uničenjem. V priliki ni napovedan izid vrtnarjevega truda. Odvisen je bil od ljudi, katerim je Kristus izrekel te besede. Bili so predstavljeni z nerodovitnim drevesom, sami pa so morali odločati o svoji usodi. Dane so jim bile vse prednosti, ki so jih lahko podarila nebesa, vendar se niso okoristili s temi pomnoženimi blagoslovi. Kristusovo prekletje nerodovitnega drevesa je pokazalo posledice. Sami so si določili svoje uničenje. JZ 511.1
Več kakor tisoč let je judovski narod zlorabljal Božjo milost in tako izzval njegove sodbe. Zavračal je njegove opomine in ubijal njegove preroke. Ljudstvo Kristusovega časa je bilo odgovorno za te grehe, ker je šlo po isti poti. Krivda tega rodu je bila zavračanje sedanje milosti in opominov. Ljudje Kristusovih dni so se vklenili v okove, ki jih je njihov narod koval že stoletja. JZ 511.2
V vsakem obdobju so ljudem dani dnevi luči in prednosti, čas preizkušnje, v katerem se lahko spravijo z Bogom. Ampak ta milost ima meje. Milost lahko leta vabi, če pa se prezira in zavrača, potem pride čas, ko poda svoje zadnje vabilo. Srce postane tako zakrknjeno, da se preneha odzivati Božjemu Duhu. Potem blagi in pritegujoči glas ne prosi več ter preneha grajati in opominjati. JZ 511.3
Za Jeruzalem je napočil ta dan. Jezus je jokal zaradi bolečine nad obsojenim mestom, vendar ga ni mogel rešiti. Izčrpal je vse možnosti. Izrael je z zavračanjem opominov Božjega Duha zavrnil edino sredstvo pomoči. Ni bilo nobenega drugega vpliva, ki bi ga lahko rešil. JZ 511.4
Judje so bili simbol ljudi vseh časov, ki so prezirali pozive Ne-skončne ljubezni. Kristusove solze, ko je jokal nad Jeruzalemom, so bile solze zaradi grehov vseh časov. Vsi, ki zaničujejo karanja in svarila Božjega Svetega Duha, lahko v napovedani sodbi nad Izraelom berejo svojo obsodbo. JZ 512.1
Danes mnogi hodijo po isti poti kakor nekoč neverujoči Judje. Vidijo razodetje Božje moči, Sveti Duh govori njihovemu srcu, vendar se trdno držijo svoje nevere in upora. Bog jih opominja in svari, ampak nočejo priznati svojih napak, zato zavračajo njegovo sporočilo in njegovega poslanca. Ravno sredstva, ki jih Bog upo-rablja, da bi jih rešil, zanje postanejo kamen spotike. JZ 512.2
Odpadli Izrael je sovražil Božje preroke, ker so razkrivali njihove skrivne grehe. Ahab je imel Elija za svojega sovražnika zato, ker je prerok zvesto grajal kraljeve skrivne krivičnosti. Tako tudi danes Kristusov služabnik, ki kara greh, trpi zasmehovanje in zavračanje. Svetopisemska resnica, Kristusova vera, se bojuje proti močnemu toku moralne pokvarjenosti. V človeškem srcu so danes predsodki močnejši, kakor so bili v Kristusovem času. Kristus ni izpolnil človeških pričakovanj. Njegovo življenje je grajalo njihove grehe, zato so ga zavrgli. Resnica Božje besede se tudi danes ne ujema z ravnanjem ljudi in njihovimi naravnimi nagnje-nji, zato tisoči zavračajo njeno luč. Ljudje, ki jih spodbuja Satan, mečejo dvom na Božjo besedo in se odločajo živeti po svojem neodvisnem mnenju. Izbirajo si temo namesto luči, s tem pa spravljajo v nevarnost svojo dušo. Ti, ki so dlakocepili s Kristusovimi besedami, so našli vedno nove vzroke za dlakocepstvo, dokler se niso odvrnili od Resnice in Življenja. Tako je tudi danes. Bog ne namerava odstraniti vseh ugovorov, ki jih meseno srce lahko poda proti njegovi resnici. Zanje, ki zavrnejo dragocene žarke luči, ki bi lahko razsvetlili temo, ostanejo skrivnosti Božje besede nerazumljive za vedno. Zanje je resnica prikrita. Hodijo na slepo, zato ne vidijo pogube pred seboj. JZ 512.3
Kristus je gledal na svet in vse čase z vrha Oljske gore. Njegove besede veljajo za vsakogar, ki se ne meni za vabila božanske milosti. Kot zasmehovalca njegove ljubezni danes nagovarja tudi tebe. Prav ti si ta, ki bi moral spoznati, kaj je za tvoj mir. Kristus preliva grenke solze zaradi tebe, ki ne jočeš zase. Ta usodna zakrknjenost srca, ki je pogubila farizeje, se kaže tudi v tebi. Vsak dokaz božanske milosti, vsak žarek božanske luči ali gane srce in ga naredi ponižnega ali ga okrepi v njegovi brezupni zakrknjenosti. JZ 512.4
Kristus je naprej videl, da bo Jeruzalem ostal zakrknjen in se ne bo spokoril. Ampak vsa krivda in vse posledice zavrnjene milosti so ležale na njem. Tako se bo zgodilo vsakemu človeku, ki hodi po isti poti. Gospod pravi: »Uničil te bom, Izrael. Poslušaj, zemlja! Glej, nad to ljudstvo bom spravil nesrečo, sad njihovih naklepov; saj niso pazili na moje besede, zavrgli so mojo postavo.« (Oz 13,9; Jer 6,19) JZ 513.1