Temeljno besedilo: Mt 23; Mr 12,41-44; Lk 20,45 do 21,4
Bil je zadnji dan Kristusovega poučevanja v templju. Pritegnil je pozornost velike množice ljudi, ki je bila zbrana v Jeruzalemu. Ljudje so napolnili preddverje templja in opazovali razpravo, ki se je vodila, ter željno lovili vsako besedo, ki je prišla iz Jezusovih ust. Nikoli poprej niso videli takšnega prizora. Tam je stal mladi Galilejec brez posvetne časti in kraljevskega znamenja. Obdan je bil z duhovniki v njihovih razkošnih oblekah, z voditelji v njihovih uradnih oblačilih in z oznakami, ki so razodevale njihov visoki položaj, in s pismouki, ki so imeli v rokah zvitke, na katere so se mnogokrat sklicevali. Pred njimi je mirno stal Jezus, kraljevsko dostojanstven. Ker je imel nebeško oblast, je odločno opazoval nasprotnike, ki so zavrgli in prezrli njegov nauk ter mu stregli po življenju. Mnogokrat so ga napadli, toda njihovi načrti, da bi ga ujeli v past in obsodili, so bili brezuspešni. Premagal je izziv za izzivom tako, da je podajal čisto, jasno resnico v nasprotju s temo in zmotami duhovnikov in farizejev. Tem voditeljem je predočil njihovo pravo stanje in kazen, ki jih bo zanesljivo doletela, če bodo vztrajali pri svojih hudobnih dejanjih. Bili so zvesto opozorjeni. Toda Kristusu je preostala še neka naloga. Moral je doseči še en cilj. JZ 535.1
Ljudstvo se je vse bolj zanimalo za Kristusa in njegovo delo. Bili so očarani nad njegovim naukom, a hkrati tudi zelo zmedeni. Doslej so duhovnike in rabine spoštovali zaradi njihove modrosti in navidezne pobožnosti. Brezpogojno so zaupali njihovi veljavi glede vseh verskih zadev. Toda sedaj so videli, da ti možje poskušajo ponižati Jezusa, učitelja, čigar neoporečnost in znanje sta se po vsakem napadu še bolj zablestela. Opazovali so mrke obraze duhovnikov in starešin in na njih videli nejevoljo in zmedenost. Čudili so se, zakaj poglavarji niso hoteli verovati v Jezusa, ko so njegovi nauki vendar tako jasni in preprosti. Sami niso vedeli, po kateri poti naj gredo. Željno in zaskrbljeno so opazovali ukrepe njih, katerih nasvete so vedno upoštevali. JZ 535.2
Kristus je s svojimi prilikami hotel opozoriti poglavarje in po-učiti ljudi, ki so bili dovzetni za pouk. To pa je zahtevalo, da je govoril še bolj odkrito. Ljudstvo je bilo zasužnjeno zaradi svojega spoštovanja izročil in slepega zaupanja v pokvarjeno duhovni štvo. Kristus je moral razbiti te okove. Popolnoma je moral izpostaviti značaj duhovnikov, poglavarjev in farizejev. JZ 536.1
Rekel je: »Mojzesov stol so zasedli pismouki in farizeji. Delajte vse in se držite vsega, kar vam rečejo, po njihovih delih pa se ne ravnajte; govorijo namreč, pa ne delajo.” (Mt 23,2.3) Pismouki in farizeji so trdili, da jim je podeljena božanska oblast, kakršno je imel Mojzes. Domišljali so si, da so zasedli njegov prostor kot razlagalci postave in sodniki ljudstva. Kot taki so od ljudstva zah-tevali največje spoštovanje in poslušnost. Jezus je pozval poslu-šalce, naj delajo to, kar rabini učijo v skladnosti z zakonom, toda naj se ne ravnajo po njihovem zgledu. Sami niso delali po svojih naukih. JZ 536.2
Učili so veliko tega, kar je bilo v nasprotju s Svetimi spisi. Jezus je rekel: »Vežejo težka in neznosna bremena in jih nalagajo ljudem na rame, sami pa jih še s prstom nočejo premakniti.” (Mt 23,4) Farizeji so vpeljali številne predpise, ki so temeljili na izro-čilu, in čezmerno omejili osebno svobodo. Določene dele postave so razlagali tako, da so ljudstvu naložili take dolžnosti, za katere se sami na skrivaj niso hoteli meniti; če pa je to koristilo njihovim ciljem, so trdili, da so jih osvobojeni. JZ 536.3
Stalno so si prizadevali razkazovati svojo pobožnost. Nič ni bilo presveto za doseganje tega cilja. Bog je o svojih zapovedih rekel Mojzesu: »Priveži si jih za znamenje na roko in naj ti bodo za čelni nakit med očmi.” (5 Mz 6,8) Te besede imajo globok pomen. Če človek premišlja o Božji besedi in se ravna po njej, bo popolnoma oplemeniten. Roke, ki opravljajo pravična in usmiljena dela, bodo načela Božjega zakona razodele kot pečat. Ne bodo omadeževane niti s podkupovanjem niti z ničimer koli drugim, kar je pokvarjeno in varljivo. Namesto tega bodo opravljale dela ljubezni in usmiljenja. Oči, ki so usmerjene k plemenitemu cilju, bodo gledale jasno in pošteno. Izrazit videz in zgovoren pogled bosta dokaz o neomadeževanem značaju človeka, ki ljubi in spoštuje Božjo besedo. Toda na Judih Kristusovega časa se to ni vide lo. Odredbo, ki je bila dana Mojzesu, so razlagali kot navodilo, da morajo predpise Svetih spisov dobesedno nositi na sebi. Zato so jih napisali na pergamentne trakove in vidno privezali na glavo in zapestje. Vendar zaradi tega Božji zakon ni močneje vplival na um in srce. Te pergamente so nosili zgolj kot znamenje, da bi pritegovali pozornost. Menili so, da temu, ki jih je nosil, daje videz pobožnosti, ki bo zagotovil, da jih bodo ljudje spoštovali. Jezus se je uprl takšnemu nečimrnemu pretvarjanju. JZ 536.4
»Vsa svoja dela opravljajo zato, da bi jih ljudje videli. Napra-vljajo si širše molitvene jermene in podaljšujejo robove na obleki. Radi imajo častno mesto na gostijah, prve sedeže v shodnicah, pozdrave na trgih in da jim ljudje pravijo ‘rabi’. Vi pa si ne pravite ‘rabi’, kajti eden je vaš Učitelj, vi vsi pa ste bratje. Tudi na zemlji nikomur ne pravite ‘oče’, kajti eden je vaš Oče, ta, ki je v nebesih. Tudi si ne pravite ‘vodnik’, kajti eden je vaš Vodnik, Mesija.” (Mt 23,5-10) S temi jasnimi besedami je Zveličar razodel sebično častihlepnost, ki stalno sega po položaju in moči, kaže lažno ponižnost, srce pa je polno pohlepa in zavisti. Kadar so bili ljudje povabljeni na gostijo, so goste posadili ustrezno njihovemu položaju. Njim, ki so dobili najbolj časten prostor, so izkazovali največjo pozornost in posebne prednosti. Farizeji so si vselej pri-zadevali zagotoviti takšne časti. Takšno ravnanje je Jezus grajal. JZ 537.1
Obsodil je tudi nečimrnost, ki se je kazala v hlepenju po nazivu rabi ali učitelj. Povedal je, da takšen naziv ne pripada ljudem, temveč Kristusu. Duhovniki, pismouki in poglavarji, razlagalci in uslužbenci postave so vsi bratje, otroci enega Očeta. Jezus je izrecno poudaril, naj ljudje ne dajejo častnega naziva nikomur, ki kaže, da bi rad vladal nad njihovo vestjo in verovanjem. JZ 537.2
Če bi Kristusa danes na zemlji obdajali ljudje, ki imajo naziv »velečastni” ali »presvetli”, mar ne bi ponovil svoje izjave: »Vi pa si ne pravite ‘rabi’, kajti eden je vaš Učitelj.« Sveto pismo pravi o Bogu: »Sveto in častitljivo je njegovo ime.« (Ps 111,9) Kateremu človeku je primeren takšen naziv? Kako je človek nezmožen razodeti modrost in pravičnost, ki ju takšen naziv naznanja! Kako mnogi, ki si lastijo takšen naziv, napačno predstavljajo Božje ime in njegov značaj! Kako pogosto se pod široko obleko visoke in svete službe skrivajo posvetna častihlepnost, nasilje in najnizkotnejši grehi! JZ 538.1
Zveličar je nadaljeval: »Kdor je največji med vami, bodi vam služabnik. Kdor pa se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan.« (Mt 23,11.12 CHR) Kristus je vedno znova učil, da se prava veličina meri po moralni vrednosti. Po nebeški sodbi veličina značaja sestoji iz življenja za blaginjo naših bližnjih, iz opravljanja dejanj ljubezni in usmiljenja. Kristus, kralj slave, je bil služabnik grešnemu človeku. JZ 538.2
»Gorje vam, pismouki in farizeji, hinavci,« je rekel Jezus, »ker pred ljudmi zaklepate nebeško kraljestvo. Vi sami namreč ne vsto-pate, tistim, ki bi radi vstopili, pa ne dovolite vstopiti.” (Mt 23,13) S prevračanjem Pisem so duhovniki in farizeji zaslepili um njih, ki bi sicer sprejeli spoznanje o Kristusovem kraljestvu in o takšnem duhovnem, božanskem življenju, ki je temelj prave pobožnosti. JZ 538.3
»Gorje vam, pismouki in farizeji, hinavci. Vdovam požirate hiše in na videz opravljate dolge molitve; zaradi tega boste strože obsojeni.” (Mt 23,14) Farizeji so imeli velik vpliv na ljudstvo in ga izkoriščali za svojo korist. Pridobivali so si zaupanje pobožnih vdov, nato pa jim predočili, da je njihova dolžnost posvetiti svoje imetje v verske namene. Ko so si zagotovili nadzor nad njihovim denarjem, so ga ti prekanjeni sleparji uporabili v svojo korist. Da bi prikrili goljufijo, so opravljali dolge javne molitve in hlinili veliko pobožnost. Kristus je rekel, da jim bo ta hinavščina prinesla večjo obsodbo. Ista graja velja mnogim, ki se v našem času hvalijo s pobožnostjo. Njihovo življenje je omadeževano s sebičnostjo in pohlepom, toda vse to pokrivajo s plaščem navidezne čistosti in tako za nekaj časa zavajajo svoje bližnje. Ampak Boga ne morejo prevarati. On pozna vsako namero srca in bo sodil vsakega človeka po njegovih delih. JZ 538.4
Kristus je neusmiljeno obsojal zlorabe, vendar je bil pozoren, da ne bi zmanjšal obveznosti. Grajal je sebičnost, ki je izsiljevala in zlorabljala darove vdov. Hkrati pa je pohvalil vdovo, ki je prinesla svoj dar v tempeljsko zakladnico. Zloraba darov ne more odvrniti Božjega blagoslova od darovalca. JZ 539.1
Jezus je bil v tempeljskem preddverju, kjer je stala skrinja, in pozorno opazoval ljudi, ki so prišli darovat svoje darove. Mnogi bogataši so prinesli velike vsote in jih zelo razkazovalno prilagali. Jezus jih je žalostno opazoval, vendar ni povedal nikakršne pripombe o njihovih bogatih darovih. Ko je zagledal neko ubogo vdovo, ki se je obotavljajoče bližala, ker se je bala, da bi jo opazili, se je njegov obraz razvedril. Ko so bogati in ošabni hiteli mimo, da bi vrgli svoj dar v skrinjo, je stopila nazaj, kakor da si komaj upa iti naprej. Vendar je želela nekaj narediti za delo, ki ga je lju-bila, pa če je še tako majhno. Pogledala je na dar v svoji roki. Bil je tako majhen v primerjavi z darovi drugih. Toda to je bilo vse, kar je imela. Izrabila je svojo priložnost, hitro vrgla dva denarca v skrinjo in se obrnila, da bi odšla. Pri tem pa je ujela Jezusov pogled, ki je bil slovesno uprt vanjo. JZ 539.2
Zveličar je poklical učence in jih opozoril na vdovino uboštvo. Tedaj so do njenih ušes prišle njegove besede pohvale: »Resnično, povem vam: Ta uboga vdova je vrgla več kot vsi, ki so metali v zakladnico.” (Mr 12,43) Njene oči so se napolnile s solzami, ko je spoznala, da je bilo njeno dejanje razumljeno in cenjeno. Mnogi bi ji svetovali, naj svojo majhno vsoto obdrži za svoje potrebe, saj bi se v rokah dobro rejenih duhovnikov popolnoma izgubila med mnogimi bogatimi darovi, ki so bili prineseni v zakladnico. Toda Jezus je razumel njen nagib. Verovala je, da je Bog določil tempeljsko službo, zato je želela narediti največ, kar je mogla, da bi jo podprla. Naredila je, kar je le mogla, njeno dejanje pa je postalo spomenik kot spomin nanjo za vse čase in njeno veselje v večnosti. Njeno srce je spadalo k njenemu daru in njegov pomen ni bil ocenjen po kovančevi vrednosti, temveč po ljubezni do Boga in po skrbi za njegovo delo, ki sta spodbudili dejanje. JZ 539.3
Jezus je rekel o siromašni vdovi, da je vrgla več kakor vsi. Bogati so dali od svojega obilja, mnogi izmed njih pa zato, da bi jih ljudje videli in spoštovali. Njihovi veliki prispevki jih niso prikrajšali za udobje ali celo razkošje. Ker niso zahtevali nobene žrtve, se po vrednosti niso mogli primerjati z vdovinima novčičema. JZ 540.1
Spodbude dajejo značaj našim dejanjem; označijo jih s sramoto ali z visoko moralno vrednostjo. Za Boga niso najdragocenejše velike reči, ki jih vidi vsako oko in hvali vsak jezik. Z veseljem opravljene majhne dolžnosti in majhne darove, s katerimi se ne razkazujemo, ki se zdijo človeškim očem brezvredni, pogosto ima za največje. Srce, ki je prežeto z vero in ljubeznijo, je Bogu vrednejše od najdragocenejšega daru. Revna vdova je dala svoj živež, da bi opravila svoje malo dejanje. Odpovedala se je hrani, da bi lahko prispevala dva novčiča za delo, ki ga je ljubila. To pa je naredila z vero, ker je zaupala, da njen nebeški Oče ne bo spregledal njene potrebe. Zveličar je pohvalil njenega nesebičnega duha in otroško zaupanje. JZ 540.2
Med siromašnimi jih je mnogo, ki bi se radi Bogu zahvalili za njegovo milost in resnico. Zelo si želijo sodelovati s premožnimi brati v podpiranju Božjega dela. Ne smejo biti zavrnjeni. Naj priložijo svoje novčiče v nebeško zakladnico. Če so dani iz srca, prežetega z ljubeznijo do Boga, bodo te navidezne malenkosti po-stale posvečeni darovi, neprecenljive daritve, ki so Bogu všeč in jih blagoslavlja. JZ 540.3
Ko je Jezus rekel, da je uboga vdova vrgla več kakor vsi, so njegove besede veljale ne samo za spodbudo, temveč tudi za sadove njenega daru. »Dva novčiča, to je en kvadrant,” (Mr 12,42) sta prispevala v Božjo zakladnico večjo vsoto kakor vsi prispevki bogatih Judov. Vpliv tega malega daru je bil kakor potok, majhen v svojem začetku, toda širši in globlji, čim dalje je tekel skozi veke. Na tisoče načinov je prispeval k podpiranju siromašnih in širjenju evangelija. Njen zgled samopožrtvovalnosti je deloval in spodbudil na tisoče src v vseh deželah in vseh obdobjih. Vplival je na bogate in siromašne, njihovi darovi pa so povečali vrednost njenega daru. Božji blagoslov nad vdovinima novčičema je mali dar naredil za vir obilnih sadov. Tako je tudi z vsakim podarjenim darom in z vsakim delom, narejenim z iskreno željo, da se poveliča Bog. Pridružuje se namenom Vsemogočnega. Njegovih sadov za dobro pa ne more oceniti noben človek. JZ 540.4
Zveličar je dalje žigosal pismouke in farizeje: »Gorje vam, slepi vodniki, ki pravite: ‘Če kdo priseže pri templju, ni to nič, če pa priseže pri tempeljskem zlatu, ga prisega veže.’ Norci in slepci! Kaj je vendar več: zlato ali tempelj, ki zlato posvečuje? Govorite tudi: ‘Če kdo priseže pri oltarju, ni to nič, če pa priseže pri daru, ki je na njem, ga prisega zaveže.’ Slepci! Kaj je vendar več: dar ali oltar, ki dar posvečuje?« (Mt 23,16-19) Duhovniki so razlagali Božje zahteve po svojih napačnih in omejenih merilih. Umišljali so si, da natančno razlikujejo velikost krivde različnih grehov. Nalahno so prezrli nekatere grehe, druge, ki so morda imeli manjše posledice, pa so imeli za neodpustljive. Za denarno nadomestilo so ljudi odvezali priseg. Za velike vsote denarja pa so bili včasih pripravljeni spregledati celo večja hudodelstva. Hkrati pa so ti duhovniki in poglavarji v drugih primerih izrekali velike kazni za nepomembne prestopke. JZ 541.1
»Gorje vam, pismouki in farizeji, hinavci, ker dajete desetino od mete, kopra in kumine, opustili pa ste, kar je v postavi pomembnejše: pravičnost, usmiljenje in zvestobo. To bi bilo treba storiti in onega ne opustiti.” (Mt 23,23) Kristus je s temi besedami spet obsodil zlorabo svetih obveznosti. Ni odpravil same obveznosti. Ustroj desetine je vzpostavil Bog in je bil spoštovan že od najzgodnejših časov. Abraham, oče vernih, je dajal desetino od vsega, kar je imel. Tudi judovski poglavarji so priznavali obveznost dajanja desetine, in tako je bilo prav. Vendar ljudstvu niso dovolili ravnati se po svojem prepričanju o dolžnosti. Za vsak posamezni primer so samovoljno določali pravila. Zahteve so postale tako zapletene, da jih ljudstvo ni moglo izpolniti. Nikomur ni bilo jasno, kdaj je opravil svoje obveznosti. Ustroj, ki ga je dal Bog, je bil pravičen in primeren, duhovniki in rabini pa so iz njega naredili utrudljivo breme. JZ 541.2
Vse, kar Bog zahteva, ima svoj smisel. Kristus je imel dajanje desetine za dolžnost, toda opozoril je, da ta nikakor ne more opra-vičiti zanemarjanja drugih obveznosti. Farizeji so bili zelo natančni pri dajanju desetine od vrtnih rastlin, kakršne so meta, kumina in koper. To jih je stalo malo, zagotovilo pa jim je vendar ugled zaradi natančnosti in svetosti. Hkrati so tlačili ljudstvo z nekoristnimi omejitvami in tako uničili spoštovanje svetih uredb, ki jih je določil Bog. Misli ljudi so zaposlovali z nepomembnimi malenkostmi in tako odvračali njihovo pozornost od temeljnih resnic. To, kar je bilo pomembnejše v zakonu pravičnost, usmiljenje in zvestoba je bilo zanemarjeno. Zato je Kristus upravičeno rekel, da je to treba storiti in onega ne opuščati. JZ 541.3
Rabini so na podoben način popačili tudi druga pravila. V na-vodilih, ki so bila dana po Mojzesu, je bilo prepovedano jesti vse nečisto. Prepovedano je bilo uživati svinjino in meso še nekaterih drugih živali, ker onesnažuje kri in skrajšuje življenje. Ampak fa-rizeji niso pustili teh omejitev takšnih, kakršne je dal Bog. Šli so v neupravičene skrajnosti. Med drugim so od ljudi zahtevali, da pred uporabo precedijo vso vodo, ki jo uporabljajo, da ne bi v njej ostala niti najmanjša žuželka, ki utegne spadati k nečistim živalim. Jezus je primerjal dlakocepske zahteve farizejev z velikostjo njihovih dejanskih grehov in jim rekel: »Slepi vodniki! Precejate komarja, kamelo pa požirate.” (Mt 23,24) JZ 542.1
»Gorje vam, pismouki in farizeji, hinavci, ker ste podobni po-beljenim grobovom, ki se na zunaj zdijo lepi, znotraj pa so polni mrtvaških kosti in vsakršne nečistosti.” (Mt 23,27) Kakor je pobeljen in lepo okrašen grob skrival v sebi razpadajoče ostanke, tako je tudi zunanja svetost duhovnikov in poglavarjev skrivala krivičnost. JZ 542.2
Jezus je nadaljeval: »Gorje vam, pismouki in farizeji, hinavci, ker zidate grobnice prerokov in krasite spomenike pravičnih ter govorite: ‘Če bi mi živeli v dneh naših očetov, ne bi sodelovali z njimi pri prelivanju krvi prerokov.’ Tako spričujete sami proti sebi, da ste sinovi tistih, ki so umorili preroke.« (Mt 23,29-31) Judje so zelo vneto krasili grobove umrlih prerokov, da bi pokazali svoje spoštovanje do njih, niso pa imeli koristi od njihovih naukov, niti niso upoštevali njihovih opominov. JZ 542.3
V Kristusovem času so ljudje praznoverno spoštovali počivališča mrtvih in zapravljali velike vsote denarja za njihovo okrasevanje. V Božjih očeh je bilo to malikovanje. Ljudje so s svojim neprimernim spoštovanjem mrtvih kazali, da ne ljubijo Boga nad vsem, niti svojih bližnjih kakor sami sebe. Enako malikovanje se tudi danes goji v še večjem obsegu. Mnogi zanemarjajo vdove in sirote, bolne in siromašne, da bi lahko postavili drage spomenike mrtvim. Čas, denar in delo se neomejeno zapravlja v ta namen, medtem ko ostanejo neizpolnjene obveznosti do živih obveznosti, ki jih je Kristus jasno ukazal. JZ 542.4
Farizeji so gradili grobnice prerokom in jih krasili ter govorili drug drugemu: »Če bi mi živeli v dneh svojih očetov, ne bi sode-lovali z njimi v prelivanju krvi Božjih služabnikov.« Hkrati pa so načrtovali usmrtiti njegovega Sina. To bi moral biti nauk za nas. JZ 543.1
Moral bi nam odpreti oči, da bi spoznali Satanovo moč, da zavede um in ga tako odvrne od luči resnice. Mnogi hodijo po poti fari-zejev. Spoštujejo ljudi, ki so umrli za svojo vero. Čudijo se slepoti Judov, ki so zavrgli Kristusa. Pravijo: »Če bi živeli v njegovem času, bi z veseljem sprejeli njegove nauke. Nikoli ne bi sodelovali v grehu njih, ki so zavrgli Zveličarja.” Ko pa poslušnost Bogu zahteva samoodpoved in ponižnost, prav ti ljudje zatajijo svoje prepričanje in zavračajo poslušnost. Tako kažejo enakega duha kakor farizeji, ki jih je Kristus obsodil. JZ 543.2
Judje niso dojeli strašne odgovornosti, ki so jo prevzeli nase, ko so zavračali Kristusa. Od časa, ko je bila prelita prva nedolžna kri, ko je pravični Abel padel po Kajnovi roki, se ponavlja enaka zgodovina s stopnjujočo se krivdo. V vseh časih so preroki dvigali svoj glas proti grehom kraljev, poglavarjev in ljudstva oznanjali so to, kar jim je Bog naročil, in poslušali njegovo voljo kljub nevarnosti za svoje življenje. Iz roda v rod se je kopičila strašna kazen zanje, ki so zavrgli luč in resnico. To so si sedaj Kristusovi sovražniki priklicali nase. Greh duhovnikov in poglavarjev je bil večji od greha katerega koli prejšnjega rodu. Ker so zavrgli Zveličarja, so postali krivi za kri vseh umorjenih pravičnih od Abela do Kristusa. Kmalu bodo napolnili čašo svoje krivičnosti. Ta se bo kmalu izlila na njihove glave kot maščevanje pravice. JZ 543.3
Jezus jih je na to opozoril: »Zato ... pride nad vas vsa pravična kri, prelita na zemlji, od krvi pravičnega Abela do krvi Zaharija, Berehjájevega sina, ki ste ga ubili med templjem in oltarjem. Re-snično, povem vam: Vse to bo prišlo nad ta rod.« (Mt 23,34-36) JZ 543.4
Pismouki in farizeji, ki so Jezusa poslušali, so vedeli, da so njegove besede resnične. Vedeli so, kako je bil umorjen prerok Zaharija. Ko so še bile v njegovih ustih besede Božjega opomina, je odpadlega kralja zgrabila satanska jeza in na njegov ukaz so preroka umorili. Njegova kri je na kamnih tempeljskega preddverja zapustila neizbrisne sledove, ki so ostali kot priča proti odpadlemu Izraelu. Dokler bo tempelj stal, bodo sledovi krvi tega pravičnika vpili k Bogu po maščevanju. Ko je Jezus opozoril na posledice teh grozljivih grehov, je množica zatrepetala od groze. JZ 544.1
Jezus, ki je gledal naprej, je povedal, da bo zakrknjenost Judov in njihova nestrpnost do Božjih služabnikov v prihodnosti enaka, kakor je bila v preteklosti: »Zato, glejte, pošiljam k vam preroke, modrece in pismouke. Nekatere od njih boste pobili in križali, druge boste bičali v svojih shodnicah in preganjali od mesta do mesta.« (Mt 23,34) Preroki in modri možje, ki so bili polni vere in Svetega Duha Štefan, Jakob in mnogi drugi bodo obsojeni in umorjeni. Kristus je, z roko dvignjeno k nebu in obdan z božansko svetlobo, govoril kot sodnik vseh, ki so stali pred njim. Njegov glas, ki je tolikokrat nežno vabil, je sedaj karal in obsojal. Poslušalci so vztrepetali. Vtis njegovih besed in njegovega pogleda nikoli ni bil izbrisan iz njihovega spomina. JZ 544.2
Kristusova jeza je bila usmerjena proti hinavščini, hudim gre-hom, s katerimi so ljudje ugonabljali svojo dušo, varali ljudstvo in onečaščali Boga. V zmotnem razsojanju duhovnikov in poglavarjev je videl delovanje satanskih sil. Strogo in preiskujoče je bičal greh, vendar ni izgovoril nobene besede maščevanja. Čutil je sveto jezo zoper kneza teme, toda ni kazal razdraženosti. Tako bo tudi kristjan, ki živi v skladnosti z Bogom in ga odlikujeta blagodejni lastnosti ljubezen in usmiljenje čutil do greha upravi čeno ogorčenje, toda ne bosta ga vodili, da bi žalil te, ki ga žalijo. V Kristusu bo ohranil mir in oblast nad seboj tudi tedaj, ko se bo srečal z njimi, ki jih moč od spodaj spodbuja, da zagovarjajo laž. JZ 544.3
Obraz Božjega Sina je kazal božansko sočutje, ko je vrgel dolg pogled na tempelj in na svoje poslušalce. Z glasom, ki so ga zadušile globoka srčna bolečina in grenke solze, je zaklical: »Jeruzalem, Jeruzalem, ki ubijaš preroke in kamnaš tiste, ki so poslani k tebi! Kolikokrat sem hotel zbrati tvoje otroke, kakor zbira koklja svoja piščeta pod peruti, pa niste hoteli!” (Mt 23,37 CHR) To je bil boj ločitve. S Kristusovim žalovanjem se je izlivalo samo Božje srce. Šlo je za skrivnostno slovo potrpežljive Božje ljubezni. JZ 544.4
Farizeji in saduceji so bili utišani. Jezus je poklical učence in zapustil tempelj. Ni odšel kot premaganec, ki so ga sovražniki prisilili k temu, temveč kot ta, čigar delo je bilo opravljeno. Iz tega spopada se je umaknil kot zmagovalec. JZ 545.1
Dragulje resnice, ki jih je Kristus izgovoril tistega pomembnega dne, so mnogi shranili v srcu. Iz njih so se porajale nove misli, zbujale nove želje in nastala je nova zgodovina. Po Kristusovem križanju in vstajenju so ti ljudje odločno stopili v ospredje in opravili svojo božansko nalogo z modrostjo in gorečnostjo, ki je ustrezala velikosti dela. Oznanjali so sporočilo, ki je nagovarjalo srce ljudi in premagovalo stara praznoverja, ki so dolgo zasužnjevala na tisoče ljudi. Pred njihovim pričevanjem so človeški nauki in modrovanja postali ničevne zgodbe. Zveličarjeve besede, ki jih je govoril začudeni in spoštovanja polni množici v jeruzalemskem templju, so obrodile mogočne sadove. JZ 545.2
Toda Izrael kot narod se je ločil od Boga. Naravne oljkove veje so se odlomile. Ko je Jezus še zadnjič pogledal notranjost templja, je žalosten rekel: »Glejte, vaša hiša bo prazna. Zakaj povem vam, da me odslej ne boste videli, dokler ne porečete: ‘Blagoslovljen, ki prihaja v Gospodovem imenu.’« (Mt 23,38.39 EKU) Doslej je tempelj imenoval hišo svojega Očeta, sedaj pa, ko bo kot Božji Sin zapustil te zidove, se bo Božja navzočnost za vedno umaknila iz templja, ki je bil postavljen njemu v slavo. Odslej njegovi obredi ne bodo imeli več nobenega pomena, njegova bogoslužja pa bodo zgolj slab ponaredek. JZ 545.3