Temeljno besedilo: Lk 22,7-18.24; Jn 13,1-17
Kristus je z učenci sedel za mizo v zgornji sobi v Jeruzalemu. Zbrali so se, da bi praznovali pasho. Zveličar je želel biti za ta praznik z dvanajsterico sam. Vedel je, da je prišla njegova ura. On sam je bil pravo pashalno jagnje in bo darovan tisti dan, ko se bo jedla pasha. V kratkem bo izpil čašo jeze; kmalu bo doživel končni krst trpljenja. Preostalo mu je samo še nekoliko mirnih ur, zato jih je želel izkoristiti za blagor ljubljenih učencev. JZ 567.1
Celotno Kristusovo življenje je bilo življenje nesebične službe. Nauk vseh njegovih dejanj je bil, da ni prišel, »da njemu služijo, ampak da služi«. (Mt 20,28 CHR) Vendar se učenci še niso naučili tega nauka. Jezus je pri tej zadnji pashalni večerji ponovil svoj nauk s ponazoritvijo, da se bi za vselej vtisnila v njihovo srce in um. JZ 567.2
Pogovori med Jezusom in učenci so bili navadno ure mirnega veselja, ki so jih zelo cenili. Pashalne večerje so bile posebno po-membni dogodki. Toda ob tej priložnosti je bil Jezus zaskrbljen. Njegovo srce je bilo obremenjeno, na njegovem obrazu pa je po-čivala senca. Ko je prišel k učencem v zgornjo sobo, so ti takoj opazili, da ga nekaj zelo teži. Čeprav niso poznali vzroka, so soču-stvovali z njim v njegovi žalosti. JZ 567.3
Ko so se zbrali okrog mize, je Jezus ganljivo žalostno sprego-voril: “‘Srčno sem želel jesti z vami to pashalno večerjo, preden bom trpel, kajti povem vam, da je ne bom več jedel, dokler ne bo dopolnjena v Božjem kraljestvu.’ In vzel je kelih, se zahvalil in rekel: ‘Vzemite to in si razdelite med seboj, kajti povem vam, odslej ne bom več pil od sadu vinske trte, dokler ne pride Božje kraljestvo.’« (Lk 22, 15-18) JZ 567.4
Kristus je vedel, da je napočil čas, ko mora oditi s tega sveta k Očetu. Ker je ljubil svoje, ki so bili na svetu, jih je ljubil do konca. Zdaj je stal v križevi senci, zato je bolečina mučila njegovo srce. Vedel je, da ga bodo v trenutku izdaje zapustili. Vedel je, da bo obsojen na smrt na najbolj ponižujočem sojenju, ki so ga bili kdaj deležni hudodelci. Poznal je nehvaležnost in krutost njih, ki jih je prišel rešit. Zavedal se je, kako velika žrtev se zahteva od njega, a prav tako tudi, da bo za mnoge ljudi zaman. Ker je vse to vedel, je bilo naravno, da so ga premagale misli o njegovem ponižanju in trpljenju. Toda pogledal je na dvanajstere, ki so bili z njim kot njegovi najbližji sorodniki, po njegovem ponižanju, žalosti in tr-pljenju pa bodo prepuščeni, da se sami bojujejo na tem svetu. Nje-gove misli o tem, kaj bo moral pretrpeti, so bile vedno povezane z učenci. Ni mislil nase. V njegovih mislih je bila najpomembnejša skrb zanje. JZ 568.1
Jezus je moral ta zadnji večer učencem še veliko povedati. Če bi bili pripravljeni sprejeti to, kar jim je želel povedati, bi bili obvarovani hudih muk, razočaranj in dvoma. Jezus pa je videl, da ne morejo prenesti tega, kar jim je imel povedati. Zaskrbljeno jih je pogledal, besede opominov in tolažbe pa so zamrle na njegovih ustnicah. Trenutki so minevali v tišini. Zdelo se je, da Jezus nekaj čaka. Učenci so se slabo počutili. Kazalo je, da sta izginila sočutje in nežnost, ki ju je spodbudila Kristusova žalost. Njegove otožne besede, ki so kazale na njegovo trpljenje, niso nanje naredile vtisa. Njihovi medsebojni pogledi so izražali zavist in tekmovalnost. JZ 568.2
»Med njimi je nastal tudi prepir, kateri izmed njih se zdi največji.” (Lk 22,24) Ta prepir, ki so ga nadaljevali tudi v Kristusovi navzočnosti, ga je razžalostil in prizadel. Učenci so se oklepali svoje najljubše zamisli, da bo njihov Učitelj vzpostavil svojo oblast in sedel na Davidov prestol. Vsak od njih je še vedno v srcu hrepenel po najvišjem položaju v tem kraljestvu. Med seboj so se ocenjevali. Namesto da bi brata imeli za vrednejšega od sebe, so postavljali sebe na prvi prostor. Jakobova in Janezova prošnja, da bi sedela na desni in levi strani Kristusovega prestola, je izzvala jezo drugih. To, da sta si brata drznila prositi za najvišji položaj, je tako razburilo deseterico, da jim je grozila odtujitev. Menili so, da so ju napačno presojali in se njihova zvestoba in nadarjenost nista dovolj cenili. Juda je bil najstrožji do Jakoba in Janeza. JZ 568.3
Ko so učenci stopili v zgornjo sobo, je bilo njihovo srce polno zamer. Juda se je prerinil na Kristusovo levico, Janez pa na desnico. Če je obstajalo najvišje mesto, je bil Juda odločen, da ga bo zasedel, menil pa je, da je ta prostor ob Jezusu. Juda je bil izdajalec. JZ 569.1
Pojavil se je še en vzrok za razprtijo. Na praznik je bila navada, da služabnik umije gostom noge, zato je bilo tudi tokrat vse pripravljeno. Vrč, umivalnik in brisača so bili pripravljeni za umivanje nog; ni pa bilo nobenega služabnika, zato je ta naloga preostala učencem. Ampak nihče izmed njih se ni odločil opraviti dolžnosti služabnika, ker so popustili svojemu užaljenemu pono-su. Vsi so pokazali ravnodušno nezainteresiranost, ne zavedajoč se, da je tukaj nekaj, kar bi morali opraviti. S svojim molkom so kazali, da se nočejo ponižati. JZ 569.2
Kako bo Kristus pripravil te uboge ljudi, da Satan nad njimi ne bi izbojeval odločilne zmage? Kako jim bo pojasnil, da jih položaj učenca ne naredi, da so učenci, in jim ne zagotavlja prostora v njegovem kraljestvu? Kako jim bo pokazal, da prava veličina sestoji iz službe ljubezni in resnične ponižnosti? Kako naj prižge ljubezen v njihovem srcu in jih usposobi dojeti to, kar jim želi povedati? JZ 569.3
Učenci se niso niti premaknili, da bi služili drug drugemu. Je-zus je nekaj trenutkov čakal, da bi videl, kaj bodo naredili. Potem je On, božanski Učitelj, vstal od mize. Odložil je zgornji plašč, da ga ne bi oviral, vzel brisačo in si jo pripasal. Presenečeni učenci so to opazovali in molče čakali, kaj bo naprej. »Potem je v umivalnik vlil vode in začel učencem umivati noge in jih brisati s prtom, s katerim je bil opasan.” (Jn 13,5 EKU) TO dejanje je učencem odprlo oči. Bili so hudo osramočeni in ponižani. Razumeli so neizgovorjeno grajo in se videli v popolnoma novi luči. JZ 569.4
Tako je Kristus izrazil svojo ljubezen do učencev. Njihov sebični duh ga je napolnil z žalostjo, vendar se ni spustil v nikakršno razpravo z njimi o tej njihovi težavi. Namesto tega jim je dal zgled, ki ga nikoli ne bodo pozabili. Njegove ljubezni do njih ni bilo mogoče zlahka ovirati ali udušiti. Vedel je, »da mu je dal Oče vse v roke in da je prišel od Boga in odhaja k Bogu«. (Jn 13,3) Popolnoma se je zavedal svojega božanstva, toda odložil je svojo kraljevsko krono in kraljevsko obleko ter vzel nase podobo služabnika. Eno njegovih zadnjih dejanj zemeljskega življenja je bilo, da se je opasal kakor služabnik in opravil njegovo dolžnost. JZ 569.5
Juda se je pred pasho drugič sešel z duhovniki in pismouki ter se z njimi dogovoril, da izroči Jezusa v njihove roke. Potem se je neopazno pomešal med učence, kakor da ni ničesar zagrešil, in se udeležil priprav za praznovanje. Učenci niso ničesar vedeli o njegovi nakani. Samo Jezus je poznal njegovo skrivnost. Vendar ga ni razkrinkal. Hrepenel je po njegovem srcu. Do njega je čutil enako odgovornost kakor do Jeruzalema, ko je jokal nad obsojenim mestom. Njegovo srce je vpilo: »Kako bi te mogel zapustiti?« (Oz 11,8 EKU) Tudi Juda je čutil priganjajočo moč te ljubezni. Ko so Zveličarjeve roke umivale njegove umazane noge in jih otirale z brisačo, je njegovo srce močno vztrepetalo ob spodbudi, da bi tukaj in zdaj priznal svoj greh. Vendar se ni hotel ponižati. Zakrknil je svoje srce pred spokorjenjem. Za trenutek odrinjene stare spodbude so ga zopet prevzele. Juda je bil užaljen, ker je Kristus umival noge učencem. Mislil si je, da Jezus ne more biti Izraelov kralj, če se lahko tako poniža. Propadli so vsi upi na posvetne časti v zemeljskem kraljestvu. Juda je bil prepričan, da ne more ničesar dobiti, če bo sledil Kristusu. Potem ko je videl, da je po njegovem mnenju ponižal sebe, je bil še odločnejši, da se mu bo odpovedal in priznal, da je bil prevaran. Obsedel ga je hudobni duh, zato se je odločil dokončati nalogo izdaje svojega Gospoda. JZ 570.1
Pri izbiri prostora za mizo si je Juda prizadeval zasesti prvi prostor, Kristus pa je kot služabnik postregel najprej njemu. Janez, do katerega je Juda čutil veliko zagrenjenost, je tako ostal zadnji. Ampak Janez tega ni imel ne za ukor ne za ponižanje. Učenci so bili globoko ganjeni, ko so opazovali Kristusovo ravnanje. Ko je prišel na vrsto Peter, je osuplo vzkliknil: »Gospod, ti mi boš umival noge?” (Jn 13,6 CHR) Kristusova ponižnost je strla njegovo srce. Sramoval se je ob misli, da nobeden od učencev ne opravlja tega dela. Kristus je rekel: »Tega, kar jaz delam, ti zdaj še ne razumeš, a spoznal boš pozneje.« (Jn 13,7) Peter ni mogel zdržati, da bi svojega Gospoda, za katerega je veroval, da je Božji Sin, gledal opravljati služabnikovo delo. Vse v njem se je upiralo takšnemu ponižanju. Ni dojel, da je Kristus zaradi tega prišel na svet. Odločno je rekel: »Ne boš mi umival nog, nikoli ne!” (Jn 13,8) JZ 570.2
Kristus mu je resno odgovoril: »Če te ne umijem, nimaš deleža z menoj.« (Jn 13,8) Služba, ki jo je Peter zavračal, je bila simbol pomembnejšega čiščenja. Kristus je prišel očistit srce umazanije greha. S tem ko Peter ni hotel dovoliti, da mu Kristus umije noge, se je hkrati branil pomembnejšega čiščenja, ki je bilo zajeto v manj pomembnem. Dejansko je zavrgel svojega Gospoda. Za Učitelja ni poniževalno, če mu dovolimo, da nas očisti. Prava ponižnost je s hvaležnim srcem sprejeti vse, kar dela za nas, in vneto delati za Kristusa. JZ 571.1
Ob besedah: »Če te ne umijem, nimaš deleža z menoj,« (Jn 13.8) se je Peter odpovedal ošabnosti in samovolji. Ni mogel zdržati misli o ločitvi od Kristusa; to bi zanj pomenilo smrt. Dejal je: »Gospod, potem pa ne samo nog, ampak tudi roke in glavo.« (Jn 13.9) Jezus mu je odvrnil: »Kdor se je skopal, mu ni treba drugega, kakor da si umije noge, ves je namreč čist.” (Jn 13,9.10) JZ 571.2
Te besede pomenijo več kakor telesno čistočo. Kristus še vedno govori o pomembnejšem čiščenju, ki je bilo ponazorjeno z manj pomembnim. Kdor se skopa, je čist. Noge v sandalih se kmalu zaprašijo, zato jih je treba spet umiti. Tako so bili Peter in njegovi bratje očiščeni v velikem studencu, ki je na voljo za greh in moralno umazanost. Kristus jih je priznal za svoje. Skušnjava pa jih je zapeljala v zlo, zato jim je bila še vedno potrebna njegova očiščujoča milost. Ko si je Jezus pripasal brisačo, da bi umil prah z njihovih nog, je hotel ravno s tem dejanjem umiti njihovo srce odtujitve, ljubosumnosti in ošabnosti. To je pomenilo veliko več kakor umivanje njihovih prašnih nog. Zaradi duha, ki so ga gojili tedaj, ni bil nihče od njih pripravljen za občestvo s Kristusom. Brez duha ponižnosti in ljubezni niso bili pripravljeni zaužiti pashalne večerje ali se udeležiti spominske službe, ki jo je Kristus nameraval tedaj vzpostaviti. Njihovo srce je moralo biti očiščeno. Ošabnost in sebičnost povzročata neslogo in sovraštvo, vse to pa je Jezus opral, ko jim je umil noge. Njihova čustva so se spremenila. Ko jih je Jezus pogledal, je lahko rekel: »Vi ste čisti.« (Jn 13,10) Sedaj sta zavladali edinost srca in medsebojna ljubezen. Postali so ponižni in pripravljeni sprejemati nauke. Razen Juda so bili vsi pripravljeni drugemu odstopiti najvišji položaj. Sedaj so lahko s podrejenim in hvaležnim srcem sprejemali Kristusove besede. JZ 571.3
Tudi mi smo kakor Peter in njegovi bratje umiti v Kristusovi krvi. Ampak mnogokrat se čisto srce omadežuje v stiku z zlom. Zato moramo priti h Kristusu po njegovo očiščujočo milost. Peter se je zgrozil pred tem, da bi dovolil svojemu Gospodu in Uči telju dotikati se njegovih prašnih nog. Toda kako pogosto pride naše grešno in umazano srce v stik s Kristusovim srcem! Kako ga užalosti naša hudobna narava, nečimrnost in ošabnost! Vendar moramo priti k njemu z vsemi svojimi pomanjkljivostmi in omadeževanostjo. Samo On nas lahko tega očisti. Če nismo očiščeni z njegovo močjo, nismo pripravljeni za občestvo z njim. JZ 572.1
Jezus je rekel učencem: »Vi ste čisti, vendar ne vsi.« (Jn 13,10) Tudi Judu je umil noge, toda njegovo srce se mu ni odprlo. Ni bilo očiščeno. Juda se ni izročil Kristusu. JZ 572.2
Potem ko je Kristus učencem umil noge, se je ogrnil s plaščem, sedel za mizo in rekel: »Razumete, kaj sem vam storil? Vi me kličete ‘Učitelj’ in ‘Gospod’. In prav govorite, saj to sem. Če sem torej jaz, Gospod in Učitelj, vam umil noge, ste tudi vi dolžni drug drugemu umivati noge. Zgled sem vam namreč dal, da bi tudi vi delali tako, kakor sem jaz vam storil. Resnično, resnično, povem vam: Služabnik ni večji kot njegov gospodar in poslanec ne večji kot tisti, ki ga je poslal.” (Jn 13,12-16) JZ 572.3
Kristus je želel, da bi njegovi učenci razumeli, da se njegovo dostojanstvo niti malo ni zmanjšalo zato, ker jim je umil noge. »Vi me kličete ‘Učitelj’ in ‘Gospod’. In prav govorite, saj to sem.« (Jn 13,13) Ker je bil tako neskončno višji, je naredil to službo častno in pomembno. Nihče ni bil tako vzvišen kakor Kristus, a se je vendar ponižal do najskromnejše dolžnosti. Da njegovo ljudstvo ne bi bilo zapeljano s sebičnostjo, ki je prirojena mesenemu srcu in jo samoljubje še krepi, je Kristus sam podal zgled ponižnosti. Ni hotel pustiti, da bi o tej pomembni temi odločali ljudje. Zanj je bilo to tako pomembno, da je On osebno, ki je enak Bogu, bil služabnik svojim učencem. Medtem ko so se oni borili za najvišji položaj, se je ta, pred katerim bi se moralo pripogniti vsako koleno, On, ki mu služijo angeli in imajo to za čast, sklonil pred njimi, ki so ga klicali Gospod, in jim umil noge. Umil jih je tudi svojemu izdajalcu. JZ 572.4
Kristus je s svojim življenjem in svojimi nauki dal popoln zgled nesebične službe, ki ima svoj vir v Bogu. Bog ne živi zase. S tem ko je ustvaril svet in vzdržuje vse stvari, stalno služi drugim. »On veleva svojemu soncu, da vzhaja nad hudobnimi in dobrimi ter pošilja dež pravičnim in krivičnim.« (Mt 5,45 EKU) Ta zgled služenja je Oče zaupal Božjemu Sinu. Jezus je bil postavljen na čelo človeškega rodu, da bi ga s svojim zgledom učil, kaj pomeni služiti. Vse njegovo življenje je bilo podrejeno zakonu službe. Služil in pomagal je vsem. Tako je udejanjil Božji zakon in nam z zgledom pokazal, kako ga moramo mi izpolniti. JZ 573.1
Jezus si je vedno znova prizadeval uveljaviti to načelo med učenci. Ko sta Jakob in Janez prosila za prednost, je rekel: »Kdor hoče postati med vami velik, naj bo vaš strežnik.” (Mt 20,26) V mojem kraljestvu ni prostora za načelo prilaščanja prednosti in premoči. Edina prava veličina je ponižnost. Edina razlika se kaže v posvečenem služenju drugim. JZ 573.2
Potem ko je Jezus učencem umil noge, je rekel: »Zgled sem vam ... dal, da bi tudi vi delali tako, kakor sem jaz vam storil.” (Jn 13,15) S temi besedami Kristus ni samo predpisal dolžnosti go-stoljubnosti. S tem je bilo mišljeno veliko več kakor samo umivanje od potovanja zaprašenih nog gostom. Kristus je tedaj vzpostavil versko službo. Z dejanjem našega Gospoda je ta poniževalna navada postala posvečena služba. Učenci jo bodo morali vedno opravljati, da bi ohranili v spominu njene nauke o ponižnosti in službi. JZ 573.3
Ta obred je Kristus določil za pripravo na sveto službo. Vse dokler ljudje gojijo ošabnost, needinost in željo po oblasti, srce ne more vzpostaviti občestva s Kristusom. Nismo pripravljeni udeležiti se jemanja simbolov njegovega telesa in krvi. Zato je Jezus določil, naj se najprej obhaja spomin na njegovo ponižnost. JZ 573.4
Kadar se Božji otroci zberejo k temu obredu, se morajo spomi-njati besed Gospoda življenja in slave: »Razumete, kaj sem vam storil? Vi me kličete ‘Učitelj’ in ‘Gospod’. In prav govorite, saj to sem. Če sem torej jaz, Gospod in Učitelj, vam umil noge, ste tudi vi dolžni drug drugemu umivati noge. Zgled sem vam namreč dal, da bi tudi vi delali tako, kakor sem jaz vam storil. Resnično, resnično, povem vam: Služabnik ni večji kot njegov gospodar in poslanec ne večji kot tisti, ki ga je poslal. Če to veste, blagor vam, če boste to delali.” (Jn 13,12-17) Človek je nagnjen, da sebe ceni višje kakor svojega brata ter da se trudi zase in stremi za višjim položajem, kar pogosto povzroča zlobna ugibanja in zagrenjenost. Obred ponižnosti pred Gospodovo večerjo mora odpraviti ta nesoglasja, ljudi osvoboditi sebičnosti, jih od samopoviševanja spraviti k srčni ponižnosti, ki jih bo pripravila služiti svojemu bratu. JZ 574.1
Sveti Stražnik iz nebes je navzoč pri tem obredu, da bi ga naredil za čas preiskovanja samega sebe, spoznanja grehov in blagoslovljene gotovosti o odpuščanju grehov. Tukaj je Kristus s polnoto svoje milosti, da bi spremenil tok misli, ki so tekle po strugi sebičnosti. Sveti Duh spodbuja rahločutnost njih, ki posnemajo zgled svojega Gospoda. Ko se spominjamo Zveličarjeve ponižno sti zaradi nas, se misel pridruži misli. Pojavi se cela vrsta spominov na Božjo veliko dobroto in na naklonjenost in prijaznost zemeljskih prijateljev. V spomin prikličemo pozabljene blagoslove, usmiljenja, prezrte prijaznosti. Razkrijejo se korenine grenkobe, ki so zadušile dragoceno rastlino ljubezni. Zavemo se značajskih napak, opuščenih dolžnosti, nehvaležnosti do Boga in ravnodušnosti do bratov. Greh bomo videli v luči, v kakršni ga gleda Bog. Naše misli niso misli samovšečnosti, temveč stroge samograje in ponižanja. Naš um je okrepljen tako, da lahko podre vse ovire, ki jih je povzročila odtujenost. Odstranjeni sta hudoželjnost in obrekovanje. Grehi so priznani in odpuščeni. Podrejajoča Kristusova milost prihaja v dušo in njegova ljubezen združuje srca v blagoslovljeno edinost. JZ 574.2
Če se tako naučimo nauka o pripravljalni službi, se v nas prebudi želja po višjem duhovnem življenju. Božanska Priča bo odgovorila na tako željo. Duša bo oplemenitena. Gospodove večerje se bomo udeležili z zavestjo, da so nam grehi odpuščeni. Sončna svetloba Kristusove pravičnosti bo napolnila prostore uma in tempelj duše. Gledali bomo »Božje Jagnje, ki odvzema greh sveta«. (Jn 1,29) JZ 575.1
Zanj, ki tako sprejme duha te službe, nikoli ne bo goli obred. Njegov stalni nauk bo: »Drug drugemu služite z ljubeznijo.” (Gal 5,13 EKU) Z umivanjem nog učencem je Kristus dokazal, da bi opravil vsako še tako ponižujočo službo, da bi lahko z njim postali dediči večnega bogastva nebeške zakladnice. Kadar njegovi učenci opravljajo ta obred, se prav tako obvezujejo služiti svojim bratom. Kadar koli se ta obred obhaja pravilno, se Božji otroci združujejo med seboj v sveto zvezo, da bi si lahko med seboj pomagali in si bili v blagoslov. Obvezujejo se, da bodo svoje življenje posvetili nesebični službi. Vendar ne samo drug drugemu. Njihovo delov-no področje je tako obširno, kakor je bilo Učiteljevo. Svet je poln ljudi, ki potrebujejo našo službo. Povsod so siromašni, nemočni in neuki. Ti, ki so bili s Kristusom v zgornji sobi, bodo služili, kakor je služil On. JZ 575.2
Jezus, kateremu so vsi služili, je prišel za služabnika vsem. Ker je služil vsem, bodo tudi njemu vsi služili in ga častili. Kdor želi biti deležen njegovih božanskih lastnosti in se veseliti ob pogledu na odrešene, mora posnemati njegov zgled nesebične službe. JZ 575.3
Vse to vsebujejo Jezusove besede: »Zgled sem vam namreč dal, da bi tudi vi delali tako, kakor sem jaz vam storil.” (Jn 13,15) To je bil namen službe, ki jo je vzpostavil. Zato je dejal: »Če to veste,« če poznate namen njegovih naukov, »blagor vam, če boste to delali.” (Jn 13,17) JZ 575.4