Judov življenjepis razodeva žalosten konec življenja, ki bi lahko bilo Bogu na čast. Če bi Juda umrl pred zadnjim odhodom v Jeruzalem, bi ga imeli za moža, vrednega prostora med dvanajsterimi in za nekoga, ki bi ga zelo pogrešali. Gnus, ki ga spremlja skozi stoletja, ne bi obstajal, če se ne bi na koncu njegovega življenja razodele njegove lastnosti. Razkritje njegovega značaja pred svetom pa je imelo določen namen. Pomenilo naj bi svarilo vsem, ki bi izdali sveto zaupanje, kakor ga je on. JZ 628.1
Malo pred praznikom pashe je Juda obnovil svojo pogodbo z duhovniki, da bo izročil Jezusa v njihove roke. Dogovorjeno je bilo, da bodo Zveličarja prijeli na enem njegovih počivališč, kamor se je umikal, da je lahko premišljeval in molil. Od gostije v Simonovi hiši je Juda imel možnost razmišljati o svoji nameri, za katero se je obvezal, da jo bo izpeljal; ampak svojega načrta ni spremenil. Za trideset srebrnikov ceno sužnja je izročil Gospoda slave sramoti in smrti. JZ 628.2
Juda je imel po naravi zelo rad denar, toda ni bil vedno tako pokvarjen, da bi bil zmožen narediti dejanje, kakršno je bilo to. Gojil je grešnega duha lakomnosti, dokler ta ni postal prevladujoči nagib njegovega življenja. Ljubezen do denarja je premagala njegovo ljubezen do Kristusa. Ko je postal suženj te slabosti, se je izročil v roke Satanu, da bi ga lahko popolnoma potegnil v greh. JZ 628.3
Juda se je pridružil učencem, ko je množica hodila za Kristusom. Zveličarjevi nauki so ganili njihova srca, ko so prevzeti poslušali njegove besede, ki jih je govoril v shodnici, ob morski obali in pod goro. Juda je videl, da so bolni, hromi in slepi iz vseh krajev in mest prihajali k Jezusu. Videl je, da so k njegovim nogam polagali umirajoče. Bil je priča mogočnih Zveličarjevih del, ko je ozdravljal bolne, izganjal hudobne duhove in obujal mrtve. Na samem sebi je občutil Kristusovo moč. Spoznal je, da Kristusov nauk prekaša vse, kar je dotlej slišal. Ljubil je vzvišenega Učitelja in si želel biti z njim. Hrepenel je, da bi se njegov značaj in življenje spremenila, in upal, da bo to doživel s svojo zvezo z Jezusom. Zveličar ni zavrnil Juda. Sprejel ga je med dvanajsterico. Zaupal mu je službo evangelista. Obdaril ga je z močjo, da je zdravil bolne in izganjal hudobne duhove. Vendar Juda ni prišel do točke, da bi se popolnoma izročil Kristusu. Ni se odpovedal svoji posvetni častihlepnosti ali ljubezni do denarja. Čeprav je sprejel službo Kristusovega poslanca, se ni prepustil božanskemu oblikovanju. Menil je, da lahko obdrži svoje razsojanje in mnenje, bil pa je nagnjen h kritiziranju in obtoževanju. JZ 628.4
Juda so učenci zelo spoštovali in je močno vplival nanje. Imel je visoko mnenje o svojih sposobnostih, na svoje brate pa je gledal kot na manjvredne. Menil je, da ne vidijo svojih priložnosti in ne znajo izkoristiti okoliščin. Cerkev ne bo mogla napredovati, če jo bodo vodili tako kratkovidni ljudje. Peter je bil vihrav; mnogokrat je ravnal nepremišljeno. Janez, ki je hranil resnice, ki so prihajale s Kristusovih ust, je bil v Judovih očeh slab poslovnež. Matej, ki je bil naučen biti v vsem izredno natančen, je bil nenavadno pošten. Vedno je preudarjal Kristusove besede, ki so ga tako prevzele, da mu po Judovem mnenju niso mogle biti zaupane naloge, ki zahtevajo ostroumnost in daljnovidnost. Tako je Juda ocenil vse učence in si laskal, da bi se cerkev pogosto znašla v zadregi in zmedi, če ne bi bilo njega z njegovo sposobnostjo dobrega gospodarja. Imel se je za sposobnega človeka, ki ga nihče ne more prekositi. Po svoji oceni je bil v čast Božjemu delu, temu primerno pa se je tudi predstavljal. JZ 629.1
Juda je bil slep za svoje značajske slabosti, zato ga je Kristus postavil tja, kjer jih je imel možnost spoznati in popraviti. Kot blagajnik učencev je bil določen skrbeti za potrebe te majhne skupnosti in pomagati revnim v njihovih potrebah. Ko mu je Jezus v sobi, kjer so obhajali pashalno večerjo, rekel: »Kar nameravaš storiti, stori hitro,« (Jn 13,27) so učenci mislili, da mu je naročil, naj kupi kaj potrebnega za praznik ali podari kaj ubogim. S službo za druge bi si Juda lahko razvil nesebičnega duha. Toda četudi je vsak dan poslušal Kristusove nauke in bil priča njegovemu nesebičnemu življenju, je popuščal svojemu nagnjenju do pohlepa. Majhne vsote, ki so šle skozi njegove roke, so bile zanj stalna skušnjava. Mnogokrat, ko je Kristusu naredil kakšno majhno uslugo ali pa je uporabil čas za verske namene, si je sam vzel plačilo iz tega skromnega sklada. V njegovih očeh so bili takšni izgovori opravičilo za njegova dejanja, v Božjih očeh pa je bil tat. JZ 629.2
Juda je jezilo, ker je Kristus pogosto ponavljal trditev, da njegovo kraljestvo ni od tega sveta. Pričakoval je, da se bo Kristus ravnal po smernicah, ki jih je postavil. Načrtoval je osvoboditi Janeza Krstnika iz ječe. Toda, glej, Janez je ostal zaprt in bil obglavljen. Jezus pa, namesto da bi uveljavil svojo kraljevsko pravico in maščeval smrt Janeza Krstnika, se je z učenci umaknil na podeželje. Juda je želel bolj napadalno bojevanje. Menil je, da bi bilo delo bolj uspešno, če jih Jezus ne bi vedno odvrnil od izvajanja njihovih načrtov. Zaznal je naraščajočo sovražnost judovskih poglavarjev in videl, da Kristus ni odgovoril na njihov izziv, da bi pokazal znamenje iz nebes. Njegovo srce je bilo dovzetno za nevero, sovražnik pa je vanj posejal misli dvoma in upora. Zakaj se Jezus tako dolgo ukvarja s tem, kar jemlje pogum? Zakaj napoveduje nadloge in preganjanje, ki bo doletelo njega in učence? Juda je podprl Kristusovo delo, ker je pričakoval visoki položaj v novem kraljestvu. Ali bodo njegovi upi razočarani? Juda ni sklenil, da Jezus ni Božji Sin, vendar je bil negotov in je poskušal najti neko pojasnilo za njegova mogočna dejanja. JZ 630.1
Juda je kljub vsemu, kar je Zveličar učil, stalno širil zamisel, da bo Kristus vladal kot kralj v Jeruzalemu. Ko je bilo nasičenih pet tisoč mož, je poskusil to izpeljati. Pri tem dogodku je pomagal deliti hrano lačni množici. Imel je priložnost spoznati, kakšna korist se skriva v njegovi zmožnosti dajanja drugim. Čutil je zadovoljstvo, ki vedno spremlja službo Bogu. Pomagal je pripeljati h Kristusu bolne in trpeče, ki so bili med množico. Videl je, kakšno olajšanje, zadovoljstvo in veselje ozdravljajoča Obnoviteljeva moč prinaša v človekovo srce. Lahko bi doumel Kristusov način dela. Ampak njegove sebične želje so ga zaslepile. Juda je bil prvi, ki je hotel izkoristiti navdušenje množice nad čudežem s hlebci. Prav on je bil pobudnik načrta, da bi Kristusa s silo odve- dli in postavili za kralja. Gojil je visoke upe. Njegovo razočaranje je bilo grenko. JZ 630.2
Kristusova pridiga v kafarnaumski shodnici o kruhu življenja je bila prelomnica v Judovem življenju. Slišal je besede: »Če ne jeste mesa Sina človekovega in ne pijete njegove krvi, nimate življenja v sebi.” (Jn 6,53) Dojel je, da Kristus ponuja duhovne dobrine prej kakor pa posvetne. Imel se je za daljnovidnega, zato je menil, da Jezus ne bo imel nikakršne časti in ne bo mogel sledilcem zagotoviti nobenega visokega položaja. Sklenil je, da se Kristusu ne bo pridružil tako tesno, da se ne bi mogel ločiti. Mora opazovati. In je opazoval. JZ 631.1
Odtlej je izražal dvome, kar je učence begalo. Zastavljal je sporna vprašanja in spodbujal razprtije s tem, da je ponavljal tr-ditve pismoukov in farizejev proti Kristusovim besedam. Juda je vse večje in manjše nadloge in nasprotovanja, težave in navidezne ovire pri širjenju evangelija razlagal kot dokaze proti njegovi verodostojnosti. Navajal je besedila Svetega pisma, ki niso imela nobene zveze z resnicami, ki jih je oznanjal Kristus. Ti navedki, iz-trgani iz sobesedila, so učence begali in povečevali malodušnost, ki jih je stalno mučila. Vendar je Juda vse počel na takšen način, da je bil videti vesten. Medtem ko so učenci iskali dokaze, ki bi potrdili besede vzvišenega Učitelja, jih je Juda skoraj neopazno speljal v drugo smer. Na ta pobožni in navidezno modri način je predstavil zadeve v drugačni luči, kakor jih je podal Jezus, in njegovim besedam pripisoval pomen, ki jim ga On ni dal. Njegovi predlogi so v učencih stalno zbujali častihlepne želje po posvetnih položajih, tako pa jih je odvračal od pomembnih stvari, s katerimi bi se morali ukvarjati. Prepire, kdo naj bi bil največji med njimi, je večinoma sprožil Juda. JZ 631.2
Ko je Jezus povedal bogatemu mladeniču pogoje, pod katerimi bi lahko postal njegov učenec, je bil Juda nezadovoljen. Menil je, da je bila storjena napaka. Če bi se z vernimi povezali takšni možje, kakršen je bil ta poglavar, bi pomagali podpirati Kristusovo delo. Ko bi le poslušali Juda kot svetovalca, bi po njegovem mnenju predlagal mnoge načrte, ki bi koristili majhni cerkvi. Njegova načela in metode bi se nekoliko razlikovali od Kristusovih; vsekdar se je glede tega imel za modrejšega od Kristusa. JZ 631.3
V vsem, kar je Jezus povedal učencem, je bilo nekaj, s čimer se Juda skrivoma ni strinjal. Pod njegovim vplivom je začel hitro delovati kvas nezadovoljstva. Učenci niso spoznali pravega pobudnika vsega tega, Jezus pa je vedel, da Satan močno vpliva na Juda in si tako utira pot, da bi lahko vplival na druge učence. Eno leto pred izdajo je Kristus to razodel: »Ali vas nisem jaz izbral dvanajst? In vendar je eden izmed vas hudič.« (Jn 6,70 EKU) JZ 632.1
Ampak Juda se ni odkrito uprl Zveličarjevim naukom; niti ni kazalo, da bi dvomil o njih. Do gostije v Simonovi hiši ni javno izrazil svojega nezadovoljstva. Ko je Marija mazilila Zveličarjeve noge, se je pokazala njegova pohlepna narava. Jezusova graja ga je razjezila. Prizadet ponos in želja po maščevanju sta podrla ovire, lakomnost, kateri je doslej popuščal, pa mu je popolnoma zavladala. Enako se bo zgodilo z vsakim, ki se vztrajno igra z grehom. Satanove skušnjave naletijo na odziv v grešnih lastnostih, ki se jim ne upiramo in jih ne premagamo, človek pa postane suženj njegove volje. JZ 632.2
Vendar Juda še ni postal popolnoma zakrknjen. Celo potem, ko je že dvakrat sklenil izdati Zveličarja, je še imel možnost, da bi se spokoril. Pri pashalni večerji je Jezus dokazal svoje božanstvo s tem, ko je razkril izdajalčev namen. Ljubeznivo je vključil Juda v svojo službo učencem. Toda zadnje vabilo ljubezni je ostalo neupoštevano. Nato je bil Judov primer odločen, noge, ki jih je Jezus umil, pa so odhitele ven opravit izdajstvo. JZ 632.3
Juda je razmišljal takole: če Jezus mora biti križan, se to mora tudi zgoditi. Če bo torej Zveličarja izdal, to ne bo spremenilo takšnega izida. Če Jezusu ni treba umreti, ga bo to le prisililo, da se bo rešil. Kar koli se bo že zgodilo, bo Juda imel korist od svoje izdaje. Računal je, da je naredil dobro kupčijo z izdajo svojega Gospoda. JZ 632.4
Vendar Juda ni verjel, da se bo Kristus pustil prijeti. S svojo izdajo mu je hotel dati lekcijo. Nameraval je odigrati vlogo, ki bi Zveličarja pripravila, da ga bo v prihodnje obravnaval z dolžnim spoštovanjem. Toda ni vedel, da je Kristusa izročil smrti. Kolikokrat so bili pismouki in farizeji, ko je Zveličar govoril v prilikah, očarani nad njegovimi osupljivimi ponazoritvami! Kolikokrat so si sami izrekli obsodbo! Mnogokrat, ko jih je resnica zadela v srce, so bili prežeti z jezo in so zagrabili kamenje, da bi ga vrgli nanj, ampak On se je vedno znova rešil. Ker je ušel že toliko pastem, je Juda sklepal, da se zagotovo tudi tokrat ne bo pustil prijeti. JZ 632.5
Odločil se je preizkusiti zadevo. Če je Jezus resnično Mesija, se bo ljudstvo, za katero je toliko naredil, zbralo okrog njega in ga razglasilo za kralja. To bi za vedno prepričalo mnoge, ki so bili zdaj neodločni. Judu bi bile pripisane zasluge, da ga je spravil na Davidov prestol. To dejanje pa bi mu zagotovilo najvišji položaj, takoj za Kristusom v novem kraljestvu. JZ 633.1
Lažni učenec je odigral svojo vlogo pri izdaji Jezusa. Ko je vodjem drhali v vrtu rekel: »Kogar bom poljubil, tisti je; njega primite,« (Mt 26,48 EKU) je bil trdno prepričan, da se bo Kristus rešil iz njihovih rok. Če bi ga pozneje grajali, bi jim lahko rekel: »Ali vam nisem rekel, da ga trdno primete?” JZ 633.2
Juda je opazoval tiste, ki so Kristusa prijeli, kako so ga po njegovih besedah trdno zvezali. Osuplo je gledal, da se je Zveličar pustil odpeljati. Zaskrbljeno mu je sledil iz vrta do zasliševanja pred judovskimi poglavarji. Pri vsakem njegovem gibu je pričakoval, da bo presenetil svoje sovražnike s tem, da se bo pred njimi razodel kot Božji Sin ter izpostavil posmehu vse njihove zarote in njihovo moč. Ko pa je minevala ura za uro in je Jezus trpel vse zasramovanje, je izdajalca popadel grozen strah, da je svojega Učitelja prodal v smrt. JZ 633.3
Malo pred koncem zaslišanja Juda ni mogel več prenašati mučenja svoje slabe vesti. Nenadoma se je v dvorani zaslišal hripav krik, ki je izzval grozo v vseh srcih: »Nedolžen je! O Kajfa, prizanesi mu!” JZ 633.4
Vsi so opazovali, kako se je Juda prerival skozi osuplo množico. Njegov obraz je bil bled in upadel, čelo pa je imel orošeno z debelimi kapljami znoja. Ko se je prebil do sodnega stola, je srebrnike, plačilo za izdajo svojega Gospoda, vrgel pred noge velikemu duhovniku. Nestrpno je zgrabil Kajfovo oblačilo in ga rotil, naj Jezusa izpusti, ker ni naredil ničesar, kar bi zaslužilo smrt. Kajfa ga je jezno odrinil. Bil je zbegan in ni vedel, kaj naj reče. Razodela se je potuhnjenost duhovnikov. Očitno je bilo, da so podkupili učenca, da je izdal Učitelja. JZ 633.5
Juda je znova zavpil: »Grešil sem, ker sem izdal nedolžno kri!« Toda veliki duhovnik, ki se je znova zbral, mu je zaničljivo odgovoril: »Kaj nam mar? Ti glej!” (Mt 27,4) Duhovniki so radi uporabili Juda za svoje orodje, toda zaničevali so njegovo nizkotnost. Ko se je nanje obrnil s priznanjem, so ga prezirljivo odrinili. JZ 634.1
Tedaj se je Juda vrgel pred Jezusove noge, ga priznal za Božjega Sina in ga rotil, naj se osvobodi. Zveličar ni ničesar očital izdajalcu. Vedel je, da se Juda ni spokoril. Priznanje, ki je izbruhnilo iz njegove grešne duše, in pričakovanje prihodnje sodbe sta izsilila strašen občutek, da je obsojen; vendar sploh ni čutil globoke žalosti, ki trga srce, ker je izdal nedolžnega Božjega Sina in zatajil Izraelovega Svetega. Ampak Jezus ni izgovoril niti ene besede obtožbe. Sočutno ga je pogledal in rekel, da je za to uro prišel na svet. JZ 634.2
Med zbrano množico se je zaslišalo presenečeno momljanje. Osupli so opazovali Kristusovo blagohotnost do izdajalca. Ta dogodek je znova spodbudil v njih prepričanje, da je ta mož več kakor smrtnik. Toda spraševali so se: »Če je Božji Sin, zakaj se ne osvobodi vezi in zmaga nad tožniki?« JZ 634.3
Ko je Juda videl, da je bila njegova prošnja zaman, je odhitel iz sodne palače in vpil: »Prepozno! Prepozno!” Zavedel se je, da ne more zdržati, da bi vse življenje gledal pred seboj križanega Jezusa. Obupan je odšel in se obesil. JZ 634.4
Malo pozneje, še isti dan na poti od Pilatove sodne dvorane proti Golgoti, je hudobna množica, ki je spremljala Jezusa na kraj križanja, prekinila vpitje in zasmehovanje. Na nekem osamljenem kraju so ob nekem usahlem drevesu zagledali Judovo truplo. To je bil zelo odvraten prizor. Njegova teža je pretrgala vrv, s katero se je obesil na drevo. Pri padcu se je njegovo telo strašno zmaličilo, zdaj pa so ga žrli psi. Njegove ostanke so nemudoma pokopali, da jih ljudje ne bi gledali. Zasmehovanje med množico je pojenjalo in marsikateri bledi obraz je razodeval, o čem so premišljevali. Kazalo je, da povračilo že obiskuje nje, ki so bili krivi za Jezusovo kri. JZ 634.5