Temeljno besedilo: Lk 1,5-23.57-80; 3,1-18; Mt 3,1-12; Mr 1,1-8
Med zvestimi Izraelci, ki so hrepeneče pričakovali Mesijev prihod, se je pojavil Kristusov znanilec. Prileten duhovnik Zaharija in njegova žena Elizabeta sta bila »pravična pred Bogom”. (Lk 1,6) V njunem mirnem in svetem življenju pa je luč vere zasvetila kakor zvezda v temi tistih hudih dni. Temu bogaboječemu paru je bil obljubljen sin, ki bo hodil pred Gospodovim obličjem in mu pripravil pot. JZ 71.1
Zaharija je prebival v judejskem gorovju, toda odšel je za en teden v Jeruzalem opravljat službo v templju, ki so jo dvakrat na leto morali opravljati vsi duhovniki. »Ko je bila na vrsti Zaharijeva skupina in je opravljal duhovniško službo pred Bogom, ga je po običaju duhovniške službe zadel žreb, da je šel v Gospodovo svetišče zažgat kadilo.” (Lk 1,8.9) JZ 71.2
Stal je pred zlatim oltarjem v svetem prostoru svetišča. Oblak kadila se je z molitvami Izraelcev dvigal k Bogu. Nenadoma se je zavedel navzočnosti nebeškega bitja. Gospodov angel je stal »na desni strani kadilnega oltarja«. (Lk 1,11) Njegov položaj je bil znamenje naklonjenosti, vendar Zaharija tega ni razumel. Veliko let je molil za Odrešenikov prihod; sedaj pa so nebesa poslala poslanca s sporočilom, da bodo njegove molitve uslišane; ampak Božja milost se mu je zdela prevelika, da bi mogel verjeti. Prežela sta ga strah in občutek nevrednosti. JZ 71.3
Toda pozdravljen je bil z veselim zagotovilom; »‘Ne boj se, Za-harija, kajti uslišana je tvoja molitev! Tvoja žena Elizabeta ti bo rodila sina. Daj mu ime Janez. V veselje in radost ti bo in mnogi se bodo veselili njegovega rojstva, ker bo velik pred Gospodom. Vina in opojne pijače ne bo pil in ... bo napolnjen s Svetim Duhom. Veliko Izraelovih sinov bo spreobrnil h Gospodu, njihovemu Bogu. In on sam bo hodil pred njim z Elijevim duhom in močjo, da obrne srca očetov k otrokom, nepokorne k modrosti pravičnih in ustvari za Gospoda pripravljeno ljudstvo.’ Zaharija je nato rekel angelu: ‘Po čem bom to spoznal? Jaz sem namreč star in moja žena je že v letih.’« (Lk 1,13-18) JZ 71.4
Zaharija je dobro vedel, da je bil Abrahamu podarjen otrok v visoki starosti, ker je zvesto veroval njemu, ki je obljubil. Toda priletni duhovnik je za trenutek pomislil na slabosti človeške narave. Pozabil je, da je Bog zmožen uresničiti, kar je obljubil. Kakšno nasprotje med to nevero in krotko, otroško vero nazareškega dekleta Marije, ki je na osupljivo angelovo sporočilo odgovorila: »Glej, Gospodova služabnica sem, zgodi se mi po tvoji besedi.” (Lk 1,38) JZ 72.1
Rojstvo sina Zahariju ter rojstvo Abrahamovega in Marijinega otroka nas mora naučiti vzvišene duhovne resnice, ki se je počasi učimo, a hitro pozabimo. Sami nismo zmožni narediti ničesar do-brega; toda česar ne moremo narediti mi, bo naredila Božja moč v vsakem človeku, ki je ponižen in veruje. Po veri je bil dan otrok obljube. Po veri se poraja tudi duhovno življenje in nas usposablja delati pravična dela. JZ 72.2
Na Zaharijevo vprašanje je angel dejal: »Jaz sem Gabriel, ki stojim pred Bogom. Poslan sem, da spregovorim s teboj in ti sporočim to veselo novico.” (Lk 1,19) Gabriel je petsto let poprej napovedal Danielu preroško obdobje, ki bo segalo do Kristusovega prihoda. Spoznanje, da je konec tega obdobja blizu, je spodbudilo Zaharija k molitvi za Mesijev prihod. Sedaj pa je prišel isti poslanec, po katerem je bilo dano prerokovanje, napovedat njegovo izpolnitev. JZ 72.3
Angelove besede: »Jaz sem Gabriel, ki stojim pred Bogom,« razodevajo, da ima zelo spoštovan položaj v nebeških dvorih. Ko je prišel s sporočilom k Danielu, je rekel: »Nikogar ... ni, ki bi se z menoj bojeval proti njim razen vašega kneza Mihaela (Kristusa).” (Dan 10,21) V Razodetju je Zveličar govoril o Gabrielu, ko je rekel: »Po svojem angelu ga je dal oznaniti svojemu služabniku Janezu.” (Raz 1,1 EKU) Janezu pa je angel pojasnil: »Služabnik sem kakor ti in tvoji bratje preroki.« (Raz 22,9 EKU) Kakšna čudovita misel angel, ki je po časti najbližji Božjemu Sinu, je bil poklican, da bi razodel Božje namene grešnim ljudem. JZ 72.4
Zaharija je izrazil dvom o angelovih besedah. Zato ni mogel govoriti, dokler se niso izpolnile. Angel mu je rekel: »Ker nisi verjel mojim besedam, ki se bodo izpolnile ob svojem času, boš onemel in ne boš mogel govoriti do dne, ko se bo to zgodilo.« (Lk 1,20) Dolžnost duhovnikov je bila, da so pri svoji službi molili za odpuščanje javnih in narodovih grehov ter za Mesijev prihod; toda ko je Zaharija skušal to narediti, ni mogel spregovoriti nobene besede. JZ 73.1
Ko je prišel ven blagoslovit ljudi, jim je dajal znamenja, vendar je ostal nem. Dolgo so čakali in začelo jih je skrbeti, da ga je zadela Božja kazen. Ker pa je po prihodu iz svetega njegov obraz žarel od Božje slave, »so spoznali, da je imel v svetišču videnje”. (Lk 1,22) Zaharija jim je razložil, kaj je videl in slišal, ko pa so se iztekli dnevi njegove službe, je odšel domov. JZ 73.2
Očetu se je kmalu po rojstvu obljubljenega otroka razvezal jezik »in je spet govoril ter slavil Boga. Vse njihove sosede je obšel strah in po vsem judejskem gričevju se je govorilo o vseh teh rečeh. In vsi, ki so zanje slišali, so si jih vtisnili v svoje srce in govorili: ‘Kaj neki bo ta otrok?’« (Lk 1,64-66) Vse to je pomagalo usmeriti pozornost na Mesijev prihod, za katerega je moral Janez pripraviti pot. JZ 73.3
Sveti Duh je počival na Zahariju, in z naslednjimi prekrasnimi besedami je napovedal poslanstvo svojega sina: JZ 73.4
»In ti, dete, se boš imenovalo prerok Najvišjega. Pojdeš namreč pred Gospodom, da pripraviš njegova pota in daš njegovemu ljudstvu spoznati odrešenje v odpuščanju njihovih grehov po prisrčnem usmiljenju našega Boga, zaradi katerega nas bo obi-skalo vzhajajoče sonce z višave, da razsvetli vse, ki sedijo v temi in smrtni senci, da naravna naše noge na pot miru.” (Lk 1,76-79) JZ 73.5
»Otrok pa je rastel in se krepil v duhu. In živel je v puščavi do dne, ko je nastopil pred Izraelom.” (Lk 1,80) Pred Janezovim rojstvom je angel rekel: »Velik bo pred Gospodom. Vina in opojne pijače ne bo pil in ... bo napolnjen s Svetim Duhom.« (Lk 1,15) Bog je poklical Zaharijevega sina za veliko nalogo, največjo, ki je bila kdaj zaupana ljudem. Da pa bi jo lahko opravil, je moral Gospod sodelovati z njim. Božji Duh bo z njim, če bo upošteval angelova navodila. JZ 73.6
Janez je moral delovati kot Jahvejev poslanec in ljudem prinesti Božjo luč. Preusmeriti je moral njihove misli. Moral jih je navdati z občutkom za svetost Božjih zahtev in o njihovi potrebi po njegovi popolni pravičnosti. Takšen glasnik mora biti svet. Mora biti tempelj Svetega Duha. Da bi lahko opravil svoje poslanstvo, mora imeti zdravo telo ter umsko in duhovno moč. Zato je moral nadzorovati svoj tek in strasti. Moral je biti zmožen nadzorovati vse svoje moči tako, da bi lahko med ljudmi kljub razmeram stal tako neomajen kakor skale in gore v puščavi. JZ 74.1
V času Janeza Krstnika sta se zelo razširila pohlep po bogastvu in ljubezen do razkošja in razkazovanja. Čutna zadovoljstva, gostije in popivanja so povzročili telesne bolezni in izrojenost, oslabili duhovno dojemanje in zmanjšali občutljivost za greh. Janez je bil določen za prenovitelja. S svojim zdržnim življenjem in preprosto obleko je moral grajati pretiravanja svojega časa. Zato so Janezovi starši prejeli navodila nauk o zmernosti ki jim jih je podal angel z nebeškega prestola. JZ 74.2
Na značaj se najlaže vpliva v otroštvu in mladosti, zato se mora tedaj pridobiti moč samoobvladovanja. V domu in pri družinski mizi se širi vpliv, katerega učinki segajo v večnost. Navade, ki so pridobljene v otroških letih, bolj kakor katera koli naravna nadarjenost odločajo o tem, ali bo človek v življenjskem boju zmagovalec ali poraženec. Mladost je čas setve. Ta določa, kakšna bo žetev kakor v tem tako tudi v prihodnjem življenju. JZ 74.3
Janez je moral kot prerok obrniti »srca očetov k otrokom, ne-pokorne k modrosti pravičnih«, in ustvariti pripravljeno ljudstvo za Gospoda. (Lk 1,17) S pripravljanjem poti prvemu Kristusovemu prihodu je zgled vsem, ki morajo pripraviti ljudstvo za drugi prihod našega Gospoda. Svet se je vdal zadovoljevanju svojih želja. Poln je zmot in laži. Satanove pasti za uničenje ljudi se množijo. Vsi, ki želijo v Božjem strahu doseči svetost, se morajo učiti zmernosti in samoobvladovanja. Poželenja in strasti se morajo podvreči višjim umskim močem. To samoobvladovanje je bistveno za doseganje umske moči in duhovnega razumevanja, ki nas bosta usposobila razumeti in udejanjiti posvečene resnice Božje besede. Zaradi tega ima zmernost svoj prostor v pripravi za drugi Kristusov prihod. JZ 74.4
Po ustaljenem redu bi bil Zaharijev sin vzgojen za duhovniško službo. Toda izobrazba v rabinskih šolah bi ga onesposobila za njegovo delo. Bog ga ni poslal k učiteljem bogoslovja, da bi se učil razlagati Pisma. Poklical ga je v puščavo, da bi se učil od narave in njenega Boga. JZ 75.1
Prebivališče si je našel v osamljenem predelu sredi pustih gričev, divjih sotesk in skalnih votlin. Sam se je odločil odreči se zadovoljstvom in razkošju zaradi stroge discipline v puščavi. To okolje mu je omogočilo pridobiti navade preprostega življenja in samoobvladovanja. Ker ga tukaj posvetni trušč ni motil, se je lahko učil naukov iz narave, razodetja in previdnosti. Njegovi bogaboječi starši so mu večkrat ponavljali besede, ki jih je angel povedal Zahariju. Že od otroštva so mu govorili o njegovem poslanstvu in on je sprejel sveto dolžnost. Zanj je bila samota puščave dobrodošlo zatočišče pred družbo, ki se je skoraj popolnoma pogreznila v dvom, nevero in nečednost. Ni zaupal svoji moči, da bi se uprl skušnjavi; umaknil se je stalnemu stiku z grehom, da ne bi izgubil čuta za njegovo skrajno grešnost. JZ 75.2
Janez je bil od rojstva posvečen Bogu, a tudi sam se je zaobljubil, da bo vse življenje posvečen. Oblačil se je podobno kakor stari preroki v plašč iz velblodje dlake, opasan z usnjenim pasom. »Hranil se je s kobilicami in z divjim medom” (Mt 3,4) ter s tem, kar je našel v puščavi, in pil čisto vodo z gričev. JZ 75.3
Ampak Janez ni živel v brezdelju, puščavniški otožnosti ali sebični osamljenosti. Občasno je šel med ljudi in vedno pozorno opazoval, kaj se dogaja v svetu. Iz svojega tihega zatočišča je opazoval potek dogodkov. S svojim pogledom, razsvetljenim z božanskim Duhom, je proučeval značaje ljudi, da bi bolje dojel, kako bi lahko dosegel njihova srca z nebeškim sporočilom. Čutil je breme svojega poslanstva. V samoti se je s premišljevanjem in molitvijo prizadeval pripraviti za življenjsko delo, ki ga je čakalo. JZ 75.4
Čeprav je živel v puščavi, mu s skušnjavami ni bilo prizaneseno. Kolikor je le bilo mogoče, je zaprl vsak dohod, po katerem bi lahko Satan vstopil, vendar ga je skušnjavec še vedno napadal. Toda njegovo duhovno razsojanje je bilo jasno, razvil je moč in trdnost značaja ter je lahko s pomočjo Svetega Duha zasledil Satanove poskuse in se uprl njegovi moči. JZ 76.1
Janez je v puščavi našel svojo šolo in svoj tempelj. Kakor so nekoč Mojzesa obdajali madianski griči, tako je bil on obdan z Božjo navzočnostjo in z dokazi o njegovi moči. Ni mu bilo dano, da kakor veliki izraelski vodja prebiva sredi slovesnega veličastva osamljenih gora; toda pred njim so stale moabske višave na drugi strani Jordana; te so mu govorile o njem, ki je ustvaril gore in jih opasal z močjo. Žalosten in strašen videz narave v njegovem divjem domu je živopisno ponazarjal Izraelovo stanje. Gospodov rodovitni vinograd je postal razdejana divjina. Nad puščavo se je sklanjalo jasno in čudovito nebo. Toda nakopičene oblake, ki so skrivali nevihto, je obdajala mavrica obljube. Tako je nad Izraelovim padcem sijala obljubljena slava Mesijevega kraljestva. Oblake jeze je obdajala mavrica njegove zavezne milosti. JZ 76.2
Osamljen je v tihih nočnih urah bral Božje obljube Abrahamu, da bo njegovo potomstvo nešteto kakor zvezde. Svetloba porajajoče se zore, ki je pozlatila moabsko gorovje, mu je govorila o njem, o katerem je rečeno, da bo »kakor jutranji svit, ko v brezoblačnem jutru posije sonce”. (2 Sam 23,4) V opoldanski svetlobi pa je videl krasoto Božjega prikazovanja: »In razodene se Gospodovo veličastvo in ga bo vse meso hkrati gledalo”. (Iz 40,5 EKU) JZ 76.3
Z globokim spoštovanjem, toda z veseljem v duši je v preroških spisih raziskoval oznanila o Mesijevem prihodu o obljubljenem potomcu, ki bo kači strl glavo; o Knezu miru, ki se bo pojavil, preden bo prenehal vladati kralj na Davidovem prestolu. Sedaj je napočil ta čas. Rimski vladar je sedel v palači na gori Sion. Po zanesljivi Gospodovi besedi se je Kristus že rodil. JZ 76.4
Izaijev prevzet opis Mesijeve slave je bil njegov najljubši predmet dnevnega in nočnega proučevanja Mladika iz Jesejeve korenine; Kralj, ki bo vladal pravično in »v pravičnosti sodil siro-make” v deželi, ki bo »zavetje pred vetrom ... kakor senca mogočne skale v izsušeni deželi”; Izraelu ne bodo več rekli »Zapuščena«, niti njegovi deželi »Osamljena”, temveč jo bo Gospod imenoval »Moja radost« in svojo deželo »Omožena”. (Iz 11,4 CHR; 32,2; 62,4) S to veličastno vizijo je bilo prežeto srce osamljenega izgnanca. JZ 76.5
Gledal je kralja v njegovi lepoti in pozabil nase. Videl je veli-čanstvo svetosti in se počutil nebogljen in nevreden. Bil je pripra-vljen oditi kot nebeški poslanec brez strahu pred človekom, kajti gledal je na Božanstvo. Lahko je pokončno in brez strahu stal pred zemeljskimi vladarji, kajti priklonil se je pred Kraljem kraljev. JZ 77.1
Janez ni popolnoma razumel narave Mesijevega kraljestva. Pričakoval je, da bo Izrael osvobojen narodovih sovražnikov; toda veliki cilj njegovih upov je bil prihod kralja v pravičnosti in usta-novitev Izraela kot svetega naroda. Veroval je, da se bo tako izpol-nilo prerokovanje, ki je bilo podano ob njegovem rojstvu: JZ 77.2
»In se spomni svoje svete zaveze,... da mu, rešeni iz rok svojih sovražnikov, služimo brez strahu v svetosti in pravičnosti pred njim vse svoje žive dni.« (Lk 1,72-75 CHR) JZ 77.3
Videl je, da je njegov narod prevaran in samozadovoljen ter spi v svojih grehih. Želel ga je prebuditi za svetejše življenje. Od Boga dano sporočilo naj bi Izraelce predramilo iz zaspanosti in jih spodbudilo, da zatrepetajo zaradi svoje velike grešnosti. Preden bo lahko seme evangelija našlo prostor, mora biti obdelano zemljišče srca. Preden bodo pri Jezusu iskali ozdravljenje, se mo-rajo zavedati nevarnosti od rane greha. JZ 77.4
Bog ne pošilja svojih poslancev, da bi laskali grešnikom. Ne pošilja sporočila miru, da bi neposvečene zazibal v pogubno brez-skrbnost. Vest hudodelca obremenjuje s težkimi bremeni in pre-bada dušo s puščicami prepričanja o krivdi. Angeli ga seznanjajo s strašnimi Božjimi sodbami, da bi se globlje zavedel svoje potrebe, in ga spodbujajo k vzkliku: »Kaj mi je treba storiti, da se zveličam?” (Apd 16,30 CHR) Potem bo roka, ki ponižuje v prah, spokornika dvignila. Glas, ki obsoja greh in osramoti ošabnost in slavoljubje, z nežnim sočutjem vpraša: »Kaj hočeš, da ti storim?” (Mr 10,51) JZ 77.5
Ko je Janez nastopil svojo službo, je bil ves narod v stanju vznemirjenosti in nezadovoljstva, ki je prehajalo v upor. Judeja je po odstavitvi Arhelaja prišla pod neposredno rimsko oblast. Surovost in nasilje rimskih upraviteljev in njihova odločna prizadevanja, da bi vpeljali poganske simbole in običaje, so podžgali vstajo, ta pa je bila zadušena v krvi tisočev najpogumnejših Izraelcev. Vse to je stopnjevalo narodovo sovraštvo do Rima in željo, da se osvobodijo njegove oblasti. JZ 78.1
Sredi nesloge in spopadov se je zaslišal glas iz puščave, grozeč in strog, vendar poln upanja: »Spokorite se, kajti približalo se je nebeško kraljestvo!” (Mt 3,2 CHR) Z novo, čudno močjo je ganil ljudi. Preroki so napovedali Kristusov prihod kot dogodek daljne prihodnosti; tukaj pa je odmevalo sporočilo, da je blizu. Janezov čuden videz je poslušalce spomnil na stare vidce. S svojim nasto-pom in obleko je bil podoben preroku Eliju. Z njegovim duhom in močjo je ožigosal narodovo pokvarjenost in grajal prevladujoče grehe. Njegove besede so bile jasne, odločne in prepričljive. Mnogi so verovali, da je eden prerokov, ki je vstal od mrtvih. Ves narod je bil razburkan. Množice so se zgrinjale v puščavo. JZ 78.2
Janez je oznanjal Mesijev prihod in vabil ljudi k spokorjenju. V znamenje očiščenja od grehov jih je krščeval v Jordanu. Tako je s pomenljivim nazornim naukom oznanjal, da so bili ti, ki se ime-nujejo Božji izvoljeni narod, omadeževani z grehom, in da brez očiščenja srca in življenja ne morejo imeti deleža v Mesijevem kraljestvu. JZ 78.3
Preroka so prišli poslušat knezi in verski učitelji, vojaki, ce stninarji in kmetje. Slovesno Božje svarilo jih je nekaj časa vzne-mirjalo. Mnogi so se spokorili in se dali krstiti. Ljudje vseh slojev so se podredili zahtevam Janeza Krstnika, da bi imeli delež v kra-ljestvu, ki ga je napovedoval. JZ 78.4
Prišli so mnogi pismouki in farizeji, priznali svoje grehe in za-prosili za krst. Imeli so se za boljše od drugih ljudi in so pripravili ljudstvo do tega, da je imelo visoko mnenje o njihovi pobožnosti; sedaj pa so bile razkrite pregrešne skrivnosti njihovega življenja. Toda Sveti Duh je Janezu razodel, da mnogi med njimi niso resnično prepričani o grehu. Bili so preračunljivci. Upali so, da bodo kot prerokovi prijatelji uživali prednosti pri prihajajočem Knezu. Menili so, da bo njihov vpliv na ljudstvo večji, če jih bo krstil ta mladi priljubljeni učitelj. JZ 78.5
Janez jih je pričakal z ostrim vprašanjem: »Gadja zalega! Kdo vas je poučil, da ubežite prihodnji jezi? Rodite torej sad, vreden spokorjenja, in ne domišljajte si, da bi govorili v sebi: Abrahama imamo za očeta; zakaj pravim vam, da more Bog iz tega kamenja obuditi Abrahamu sinove.” (Mt 3,7-9 CHR) JZ 79.1
Judje so si napačno razlagali Božjo obljubo o večni naklonjenosti do Izraela: »Tako pravi Gospod, ki daje sonce za luč podnevi, mesec in zvezde po njihovih postavah za luč ponoči, ki razburkava morje, da šume njegovi valovi, Gospod nad vojskami je njegovo ime: ‘Če se te postave odpravijo izpred mojega obličja,’ govori Gospod, ‘neha tudi Izraelovo potomstvo biti narod pred mojim obličjem vse dni.’ Tako pravi Gospod: ‘Če se bodo mogla meriti ne-besa gori in preiskati podstave zemlje doli, zavržem tudi jaz vse Izraelovo potomstvo zavoljo vsega, kar so storili,’ govori Gospod.” (Jer 31,35-37 CHR) Judje so menili, da jim njihov naravni izvor od Abrahama daje pravico do te obljube. Toda niso se menili za pogoje, ki jih je natančno razložil Bog. Preden jim je dal obljubo, je dejal: »Svojo postavo bom dal v njihovo notranjost in v njihovo srce jo bom zapisal. Jaz bom njihov Bog in oni bodo moje ljudstvo Kajti njihovo krivdo bom odpustil in njihovega greha se ne bom več spominjal.« (Jer 31,33.34) JZ 79.2
Božja naklonjenost je zagotovljena ljudem, ki imajo v srcu zapisan njegov zakon. Ti so eno z njim. Toda Judje so se ločili od njega. Zaradi grehov so trpeli njegove sodbe. To je bil tudi vzrok njihovega sužnjevanja poganskim narodom. Zaradi prestopka se je pomračil njihov um; ker pa jim je Gospod v preteklosti izkazoval tako veliko naklonjenost, so opravičevali svoje grehe. Laskali so si, da so boljši od drugih ljudi in upravičeni do Božjih blagoslovov. JZ 79.3
Vse to pa se je napisalo »v svarilo nam, ki smo doživeli do-polnitev časov«. (1 Kor 10,11 EKU) Kolikokrat napačno razlagamo Božje blagoslove in si laskamo, da bomo zaradi neke svoje čednosti uživali prednost! Bog ne more za nas narediti tega, kar bi rad. Njegove darove uporabljamo, da bi povečali svoje samozadovolj-stvo, svoje srce pa zakrknili v neveri in grehu. JZ 79.4
Janez je povedal Izraelovim učiteljem, da njihova ošabnost, sebičnost in brezsrčnost dokazujejo, da so gadja zalega in strašno prekletstvo za narod, namesto da bi bili otroci pravičnega in poslušnega Abrahama. Glede na luč, ki so jo dobili od Boga, so bili še slabši od poganov, od katerih so se imeli za tako veliko boljše. Pozabili so na skalo, iz katere so bili izklesani, in na jamo, iz katere so bili izkopani. Bog pri uresničevanju svojih namenov ni bil odvisen od njih. Kakor je Abrahama poklical iz poganskega naroda, tako bi lahko poklical tudi druge v svojo službo. Njihovo srce je lahko videti mrtvo kakor kamni v puščavi, vendar ga lahko njegov Duh znova oživi, da se bodo ravnali po njegovi volji in doživeli izpolnitev njegove obljube. JZ 80.1
»Sekira je že nastavljena drevesom na korenino,” je rekel prerok. »Vsako drevo, ki ne rodi dobrega sadu, posekajo in vržejo v ogenj.« (Mt 3,10) Vrednost drevesa se ne določa po njegovem imenu, temveč po njegovih sadovih. Če so sadovi ničvredni, ime ne more drevesa rešiti pred posekom. Janez je Judom povedal, da njihov značaj in življenje določata njihov položaj pred Bogom. Izpoved vere je brez vrednosti. Če njihovo življenje in značaj nista v skladnosti z Božjim zakonom, niso njegovo ljudstvo. JZ 80.2
Njegove besede, ki so preiskovale srce, so prepričale njegove poslušalce. Prišli so ga vprašat: »Kaj naj torej storimo?« (Lk 3,10) Odgovoril jim je: »Kdor ima dve suknji, naj eno podari tistemu, ki je nima, in kdor ima jedi, naj ravna enako.« (Lk 3,11 EKU) Cestninarje je svaril pred krivičnostjo, vojake pa pred nasilnostjo. JZ 80.3
»Vsi, ki postanejo državljani Kristusovega kraljestva,” je dejal, »morajo podati dokaze za vero in spokorjenje.« V njihovem življenju se morajo videti prijaznost, poštenost in zvestoba. Stregli bodo potrebnim in Bogu prinašali darove. Ščitili bodo nebogljene in dajali zgled kreposti in usmiljenja. Tako bodo Kristusovi sledilci dali dokaze o spreminjajoči moči Svetega Duha. V vsakdanjem življenju se bodo videli pravičnost, usmiljenje in Božja ljubezen. V nasprotnem primeru pa bodo kakor pleve, ki se jih vrže v ogenj. JZ 80.4
Janez je povedal: »Jaz vas krščujem z vodo za spokorjenje, a ta, ki gre za menoj, je močnejši od mene, kateremu nisem vreden nositi obuvala: On vas bo krstil s Svetim Duhom in ognjem.” (Mt 3,11 EKU) Prerok Izaija je rekel, da bo Gospod očistil svoj narod njegovih prestopkov »z duhom sodbe in z duhom očiščenja«. (Iz 4,4 EKU) Gospodova beseda Izraelu se je glasila: »Svojo roko bom obrnil proti tebi, kot plavž bom izžgal tvojo žlindro in izločil ves tvoj svinec.” (Iz 1,25) Za greh, kjer koli se že najde, je naš Bog »ogenj, ki uničuje«. (Heb 12,29 CHR) V vseh, ki se podredijo Božji moči, bo njegov Duh sežgal greh. Če pa se ljudje oklenejo greha, se z njim istovetijo. Božja slava, ki uničuje greh, mora uničiti tudi nje. Jakob je po noči boja z angelom vzkliknil: »Videl sem Boga z obličja v obličje in kljub temu ostal živ.« (1 Mz 32,31) Ja kob se je hudo pregrešil proti svojemu bratu Ezavu, vendar se je spokoril. Njegov prestopek je bil odpuščen in njegov greh opran; zato je lahko zdržal razodetje Božje navzočnosti. Toda kadar koli so ljudje stopili pred Boga, medtem ko so namerno gojili zlo, so morali umreti. Kristus bo ob svojem drugem prihodu grešnike uničil z »dihom svojih ust” in jih pokončal »z veličastjem svojega prihoda”. (2 Tes 2,8) Svetloba Božje slave, ki pravičnim zagotavlja življenje, bo grešnike uničila. JZ 81.1
V času Janeza Krstnika se je Kristus nameraval vsak čas pojaviti kot ta, ki razodeva Božji značaj. Že sama njegova navzočnost je ljudem odkrivala njihove grehe. Samo če se bodo pripravljeni očistiti od greha, bodo lahko sklenili občestvo z njim. Samo čisti v srcu bo lahko prebival v njegovi navzočnosti. JZ 81.2
Tako je Janez Krstnik oznanjal Božje sporočilo Izraelu. Mnogi so upoštevali njegov nauk. Mnogi so žrtvovali vse, da bi bili poslušni. Množice so hodile za Janezom iz kraja v kraj; veliko pa jih je upalo, da bi utegnil biti Mesija. Toda ko je Janez opazil, da se srca poslušalcev obračajo k njemu, je uporabil vse priložnosti, da je njihovo vero usmeril nanj, ki je imel priti. JZ 81.3