Temeljno besedilo: Jn 3,1-17
Nikodem je zasedal visoki odgovorni položaj med judovskim narodom. Bil je visoko šolan, izredno nadarjen in ugleden član ljudskega sveta. Z drugimi vred je bil vznemirjen zaradi Jezusove-ga nauka. Čeprav je bil bogat, učen in spoštovan, ga je preprosti Nazarečan nenavadno privlačil. Zveličarjevi nauki so nanj naredili globok vtis, zato je želel kaj več zvedeti o teh čudovitih resnicah. JZ 134.1
Kristusova uporaba oblasti pri čiščenju templja je pri duhov-nikih in poglavarjih izzvala odločno sovraštvo. Bali so se moči tega neznanca. Takšna drznost zakotnega Galilejca se ni smela dovoliti. Odločili so se napraviti konec njegovemu delu. Vendar se niso vsi strinjali s tem načrtom. Nekateri so se bali nasprotovati njemu, ki ga je tako očitno vodil Božji Duh. Spomnili so se, da so bili preroki ubiti zato, ker so grajali grehe izraelskih voditeljev. Vedeli so, da so bili Izraelci v sužnosti pri poganskih narodih samo zato, ker so zavračali Božje opomine. Bali so se, da bodo duhovniki in poglavarji z zaroto proti Jezusu šli po poti svojih očetov in ljudstvu nakopali nove nesreče. Tako je menil tudi Nikodem. Na posvetu, ko so v Velikem zboru razpravljali o tem, kaj je treba ukreniti proti Jezusu, je Nikodem zagovarjal previdnost in zadržanost. Poudaril je, da utegne biti nevarno zavreči opomine, če je Jezus resnično dobil oblast od Boga. Duhovniki si niso upali prezreti tega nasveta, zato nekaj časa niso odkrito ukrepali proti Zveličarju. JZ 134.2
Odkar je Nikodem poslušal Jezusa, je skrbno preiskoval prero-kovanja o Mesiju. Kolikor bolj jih je proučeval, toliko trdneje je bil prepričan, da je Jezus zares tisti, ki mora priti. Z mnogimi Izraelci vred je bil tudi on zelo zaskrbljen zaradi skrunitve templja. Bil je priča dogodku, ko je Jezus iz tempeljskega dvorišča izgnal kupce in prodajalce; videl je veličastno razodetje Božje moči; videl je Zveličarjevo sprejemanje revnih in zdravljenje bolnih; videl je nji-hove vesele poglede in slišal njihove besede hvaležnosti; zato ni mogel več dvomiti, da je Jezus iz Nazareta Božji Poslanec. JZ 134.3
Zelo se je želel pogovoriti z Jezusom, vendar si ga ni upal po-iskati javno. Za judovskega poglavarja je bilo ponižanje izkazati naklonjenost učitelju, ki je bil tako malo znan. Če bo Veliki zbor zvedel za ta obisk, si bo nakopal njegovo zasmehovanje in grajo. Odločil se je za tajni pogovor in to opravičeval s tem, da se utegnejo še drugi ravnati po njegovem zgledu, če bi to naredil javno. Ko je natanko poizvedel po Zveličarjevem osamljenem počivališču na Oljski gori, je počakal, da je mesto utonilo v spanec, nato pa ga je šel iskat. JZ 135.1
V Kristusovi navzočnosti je Nikodem čutil neki čuden strah, ki ga je hotel prikriti s hladnokrvno in dostojanstveno držo. »Rabi,« je rekel, »vemo, da si prišel od Boga kot Učitelj; kajti nihče ne more delati teh znamenj, ki jih ti delaš, če ni Bog z njim.” (Jn 3,2) Govoril je o Kristusovi izredni nadarjenosti kot učitelja in njegovi neverjetni moči, s katero je delal čudeže, ter upal, da bo tako tlakoval pot za svoj pogovor. S temi besedami je hotel pokazati in zbuditi zaupanje, dejansko pa je z njimi izrazil nevero. Jezusa ni priznal za Mesija, temveč zgolj za od Boga poslanega Učitelja. JZ 135.2
Jezus pa je, namesto da bi sprejel ta pozdrav, uprl oči v sogo-vornika, kakor da bi bral njegovo srce. V svoji brezmejni modrosti je pred seboj videl iskalca resnice. Vedel je, čemu ga je Nikodem obiskal. Ker je želel utrditi prepričanje, ki je že našlo prostor v poslušalčevih mislih, je prešel naravnost k bistvu ter mu slovesno, vendar ljubeznivo dejal: »Resnično, resnično ti pravim: Če se kdo ne rodi na novo, ne more videti Božjega kraljestva.” (Jn 3,3 CHR) JZ 135.3
Nikodem je prišel h Gospodu razpravljat, Jezus pa mu je raz kril temeljna načela resnice. Dejal mu je: »Nikodem, ne potrebuješ obilo teoretičnega znanja, temveč duhovno prenovo. Ni ti treba potešiti radovednosti, temveč moraš imeti novo srce. Preden boš zmožen presojati nebeške reči, moraš prejeti novo življenje od zgoraj. Dokler ne boš doživel te spremembe, ki dela vse novo, zaman kar koli razpravljava o moji oblasti ali mojem poslanstvu.” JZ 135.4
Nikodem je poslušal Janeza Krstnika, ko je pridigal o spokorjenju in spreobrnjenju ter kazal ljudem na tistega, ki jih bo krstil s Svetim Duhom. Tudi sam je menil, da Judom primanjkuje duhov-nosti in jih pretežno vodita pobožnjaštvo in častihlepnost. Upal je, da se bodo razmere zboljšale z Mesijevim prihodom. Vendar ga sporočilo Janeza Krstnika, ki je ljudi spodbujalo k preiskovanju srca, ni prepričalo o svoji grešnosti. Bil je strogi farizej in se ponašal s svojimi dobrimi deli. Daleč naokrog so ga spoštovali zaradi njegove radodarnosti in velikodušnega podpiranja tempeljske službe, zato je bil prepričan, da si je pridobil Božjo naklonjenost. Vznemirila ga je misel o kraljestvu, ki je tako čisto, da ga ne more podedovati takšen, kakršen je sedaj. JZ 136.1
Prispodoba o novorojenju, ki jo je uporabil Jezus, Nikodemu ni bila popolnoma neznana. Spreobrnjence iz poganstva v judovsko vero so pogosto primerjali z novorojenimi otroki. Moral je torej dojeti, da Kristusovih besed ni treba razumeti dobesedno. Ker pa je bil rojeni Izraelec, je bil prepričan, da ima zagotovljen prostor v Božjem kraljestvu. Menil je, da ne potrebuje nikakršne spremembe. Zato so ga Zveličarjeve besede presenetile. Motilo ga je, ker so bile uporabljene neposredno zanj. Farizejski ponos se je bojeval proti iskreni želji iskalca resnice. Čudil se je, da Kristus pri pogovoru ni upošteval njegovega položaja poglavarja v Izraelu. JZ 136.2
Toliko presenečen, da se več ni obvladal, je Kristusu zelo po-smehljivo odgovoril: »Kako se more človek roditi, če je star?” (Jn 3,4) Dokazal je kakor mnogi drugi, ko se ostra resnica dotakne njihove vesti, da meseni človek ne more sprejeti, kar je Božjega Duha. Nič v njem se ne odziva duhovnim stvarem, kajti duhovne stvari je treba duhovno presojati. JZ 136.3
Zveličar pa na dokaz ni odgovoril z dokazom. S svečanim, za držanim dostojanstvom je dvignil roko in še odločneje ponovil resnico: »Resnično, resnično, ti pravim: Če se kdo ne rodi iz vode in Duha, ne more priti v Božje kraljestvo.” (Jn 3,5 CHR) Nikodem je vedel, da je Kristus govoril o krstu z vodo in obnovitvi srca z Božjim Duhom. Bil je prepričan, da sedi v navzočnosti njega, ki ga je napovedal Janez Krstnik. JZ 136.4
Jezus je nadaljeval: »Kar je rojeno iz mesa, je meso, in kar je rojeno iz Duha, je duh.« (Jn 3,6) Srce je po naravi hudobno; kdo pa je »kdaj prišel čist iz nečistega? Niti eden!” (Job 14,4 CHR) Nobena človeška domiselnost ne more najti zdravila za grešno srce. »Zato ker je meseno mišljenje sovraštvo do Boga, ker se Božji postavi ne pokorava, saj se tudi ne more. Iz srca namreč prihajajo hudobne misli, umori, prešuštva, nečistovanja, tatvine, kriva pričevanja, kletve.” (Rim 8,7 CHR; Mt 15,19) Izvir srca mora biti očiščen, da bi lahko potok postal čist. Kdor poskuša pridobiti nebesa s svojimi deli, izpolnjujoč postavo, poskuša nemogoče. Ni gotovosti za nikogar, ki ima zgolj vero, ki sloni na izpolnjevanju predpisov. To je zgolj podoba pobožnosti. Krščansko življenje ni spreminjanje ali popravljanje starega življenja, temveč sprememba narave. Človek mora umreti samemu sebi in grehu ter začeti popolnoma novo življenje. Ta sprememba se doseže samo z odločnim delovanjem Svetega Duha. JZ 137.1
Nikodem je bil še vedno zmeden, zato je Jezus uporabil prispodobo vetra, da bi ponazoril svojo misel: »Veter veje, koder hoče, njegov glas slišiš, pa ne veš, od kod prihaja in kam gre. Tako je z vsakim, ki je rojen iz Duha.” (Jn 3,8) JZ 137.2
Veter slišimo v drevesnih vejah, ker povzroča šelestenje listja in cvetja, vendar je neviden in nihče ne ve, od kod prihaja in kam gre. Tako tudi Sveti Duh deluje na srce. Njegovega delovanja ne moremo razložiti bolje kakor z gibanjem vetra. Morda kdo ne more natančno opisati časa in kraja in vseh danosti v poteku spreobrnjenja, vendar to ni dokaz, da ni spreobrnjen. S sredstvi, nevidnimi kakor veter, Kristus stalno deluje na srce. Postopoma, morda tako, da se človek niti ne zaveda, se pojavijo vtisi, ki pritegujejo srce h Kristusu. To se lahko dogaja z razmišljanjem o njem, z branjem Svetega pisma ali s poslušanjem pridigarjevih besed. Na lepem, po neposrednem vabilu Svetega Duha, se človek z veseljem izroči Jezusu. Mnogi to imenujejo nenadna spreobrnitev, toda to je sad dolgotrajnih vabil Božjega Duha, potrpežljiv dolgotrajen potek. JZ 137.3
Čeprav veter ni viden, se njegovo delovanje vendar vidi in čuti. Tako se bo tudi delovanje Svetega Duha na srce razodelo v vsakem dejanju človeka, ki je doživel njegovo odrešujočo moč. Ko Božji Duh zasede srce, se življenje spreminja. Človek opušča grešne misli, se odpove slabim dejanjem; ljubezen, ponižnost in mir zasedejo prostor jeze, zavisti in prepirov. Veselje pride na mesto žalosti, obraz pa odseva nebeško luč. Nihče ne opazi roke, ki je odvzela breme, kakor ne more videti niti svetlobe, ki prihaja iz nebeških dvorov. Blagoslov se izliva, ko se človek z vero izroči Bogu. Tedaj moč, ki je človeško oko ne more videti, ustvarja novega človeka po Božji podobi. JZ 138.1
Omejen um ne more dojeti dela odrešitve. Njegova skrivnost presega človeško spoznanje; vendar ta, ki preide iz smrti v življenje, ve, da je to božanska resničnost. Začetek odrešitve lahko tukaj poznamo iz svojih izkušenj, njeni sadovi pa segajo v večnost. JZ 138.2
Medtem ko je Jezus govoril, je nekaj žarkov resnice prodrlo v poglavarjev um. Vpliv Svetega Duha, ki mehča in podreja, je pre-pričal njegovo srce. Vendar ni popolnoma razumel Zveličarjevih besed. Bolj ga je zanimal način novorojenja kakor pa potreba po njem. »Kako se more to zgoditi?« (Jn 3,9) je vprašujoče dejal. JZ 138.3
»Ti si učitelj v Izraelu, in tega ne veš?« (Jn 3,10) je vprašal Jezus. Človek, ki mu je bila zaupana dolžnost poučevati ljudstvo v veri, gotovo ne bi smel biti nevednež o tako pomembnih resnicah. Jezusove besede so Nikodema poučile, da mora skromneje misliti o sebi, namesto da je užaljen zaradi odkritih besed resnice na račun svoje duhovne nevednosti. Kristus je govoril s takim slovesnim dostojanstvom, s svojim glasom in pogledom pa izražal tako iskreno ljubezen, da Nikodem ni bil prizadet, ko je dojel svoje ponižujoče stanje. JZ 138.4
Toda Jezusova razlaga, da je njegova naloga vzpostaviti duhovno kraljestvo namesto zemeljskega, je zmedla njegovega poslušalca. Ko je Jezus to videl, je dodal: »Če ne verjamete, kar sem vam govoril o zemeljskih stvareh, kako boste verjeli, če vam bom govoril o nebeških?” (Jn 3,12) Če Nikodem ni mogel dojeti Kristusovega nauka o delovanju Božje milosti na človeško srce, kako naj potem dojame naravo njegovega slavnega nebeškega kraljestva? JZ 138.5
Če ne dojame narave Kristusovega dela na zemlji, kako naj dojame njegovo delo v nebesih? Judje, ki jih je Jezus nagnal iz templja, so se imeli za Abrahamove otroke, vendar so zbežali pred Zveličarjevo navzočnostjo, ker niso mogli zdržati Božje slave, ki se je razodela v njem. Tako so dokazali, da niso pripravljeni po Božji milosti sodelovati v svetih tempeljskih službah. Ljubosumno so ohranjali videz svetosti, zanemarili pa so svetost srca. Medtem ko so dlakocepili glede črke zakona, so stalno prestopali njenega duha. Njihova velika potreba je bila sprememba, ki jo je Kristus razložil Nikodemu novo duhovno rojstvo, očiščenje od greha ter obnovitev spoznanja in svetosti. JZ 139.1
Ni bilo opravičila za Izraelovo slepoto glede obnovitvenega dela. S Svetim Duhom navdihnjeni Izaija je napisal: »Vsi smo postali kakor umazanec, vsa naša pravična dela kakor umazana obleka.” (Iz 64,5) David je molil: »Čisto srce, o Bog, mi ustvari in duha stanovitnosti v meni obnovi.” (Ps 51,12 EKU) Po Ezekielu pa je bila dana obljuba: »Dam vam novo srce in novega duha denem v vašo notranjost. Odstranim kamnito srce iz vašega telesa in vam dam meseno srce. Svojega duha denem v vašo notranjost in storim, da se boste ravnali po mojih zakonih, se držali mojih odlokov in jih izpolnjevali.” (Ezk 56,26.27) JZ 139.2
Nikodem je z zamegljenim umom bral ta besedila, ampak šele sedaj je začel dojemati njihov pomen. Spoznal je, da najstrožja poslušnost zgolj črki postave, izražena samo v javnem življenju, nikomur ne daje pravice stopiti v nebeško kraljestvo. Po človeški presoji je bilo njegovo življenje pravično in pošteno, v Kristusovi navzočnosti pa je čutil, da je njegovo srce nečisto in življenje nesveto. JZ 139.3
Kristus je pritegnil Nikodema. Potem ko mu je Zveličar pojasnil novorojenje, si je zaželel doživeti takšno spremembo. S katerimi sredstvi jo je mogoče doseči? Na to neizgovorjeno vprašanje je Jezus odgovoril: »Kakor je Mojzes povišal kačo v puščavi, tako mora biti povišan Sin človekov, da se ne pogubi, kdor koli veruje vanj, temveč da ima večno življenje.« (Jn 3,14.15 CHR) JZ 139.4
To pa je bilo za Nikodema znano področje. Simbol dvignjene kače mu je pojasnil Zveličarjevo poslanstvo. Ko so Izraelci umirali zaradi ugrizov strupenjač, je Bog naročil Mojzesu, naj naredi bronasto kačo in jo dvigne sredi tabora. Potem je bilo po vsem taboru objavljeno, da bo ostal živ vsak, ki bo pogledal na kačo. Ljudstvo je dobro vedelo, da kača nima v sebi moči, da bi pomagala. To je bil simbol Kristusa. Kakor je bila podoba narejena po vzorcu strupenjač in povišana zaradi njihovega ozdravljenja, tako je tudi Jezus moral biti njihov Odrešenik »v podobi grešnega mesa”. (Rim 8,3) Mnogi Izraelci so mislili, da jih daritve lahko rešijo grehov. Bog jih je želel poučiti, da daritve nimajo večje vrednosti kakor bronasta kača. Te bi morale njihove misli usmeriti k Zveličarju. Ničesar drugega niso mogli narediti zase, ne za ozdravitev od svojih ran, ne za odpuščanje grehov, razen da pokažejo svojo vero v Božji dar. Morali so le gledati, da bi živeli. JZ 140.1
Od kač pičeni so lahko odlašali dvigniti pogled; lahko so se spraševali o učinkovitosti bronastega simbola kače; lahko so zah-tevali znanstveno razlago. Toda nobeno pojasnilo ni bilo dano. Morali so sprejeti Božjo besedo, ki jim jo je dal po Mojzesu. Če niso hoteli pogledati, so umrli. JZ 140.2
Prerekanje in razprave ne razsvetlijo človeka. Moramo gledati in živeti. Nikodem je z vero sprejel ta nauk in se ga oklenil. Začel je na nov način preiskovati Pisma, ne zaradi teoretičnih razprav, temveč da bi dobil življenje za svoje srce. Ko se je podredil vodstvu Svetega Duha, je začel dojemati nebeško kraljestvo. JZ 140.3
Danes tisoči potrebujejo spoznanje iste resnice, ki se je je Ni-kodem naučil iz povzdignjene kače. Zanašajo se na svojo poslušnost Božjemu zakonu, da bi jim zagotovila Božjo naklonjenost. Ko pa so povabljeni, naj pogledajo v Jezusa in verujejo, da jih rešuje po milosti, vzklikajo: »Kako se more to zgoditi?« (Jn 3,9) Kakor je bil Nikodem, moramo biti tudi mi pripravljeni stopiti v življenje enako kakor največji grešniki. Poleg Kristusa ni »pod nebom ljudem danega drugega imena, po katerem bi se mi mogli zveličati«. (Apd 4,12 CHR) Božjo milost sprejemamo z vero, ampak vera ni naš zveličar. Ne prinaša nikakršnih zaslug. Je zgolj roka, s katero se oprimemo Kristusa in sprejemamo njegove zasluge, ki so zdravilo zoper greh. Niti spokoriti se ne moremo brez pomoči Božjega Duha. Sveto pismo pravi za Kristusa: »Tega je Bog s svojo desnico povišal za Kneza in Zveličarja, da dodeli Izraelu spokorjenje in odpuščanje grehov.” (Apd 5,31 CHR) Spokorjenje prihaja od Kristusa prav tako naravno kakor odpuščanje. JZ 140.4
Kako se torej lahko zveličamo? »Kakor je Mojzes povzdignil kačo v puščavi, tako mora biti povzdignjen Sin človekov,” (Jn 3,14) da lahko pogleda vanj in živi vsak, ki ga je prevarala ali pičila kača. »Glejte, Božje Jagnje, ki odvzema greh sveta.« (Jn 1,29) Luč, ki sveti s križa, razodeva Božjo ljubezen. Njegova ljubezen nas privlači k njemu. Če se ji ne upiramo, nas bo privedla h križevemu podnožju v spokorjenju za grehe, ki so križali Zveličarja. Tedaj Božji Duh po veri ustvarja v človeku novo življenje. Misli in želje postanejo poslušne Kristusovi volji. Srce in um sta na novo ustvarjena po podobi njega, ki deluje v nas, da bi si vse podvrgel. Božji zakon se vpisuje v naše misli in srce, da lahko skupaj s Kri-stusom rečemo: »Veselje mi je delati tvojo voljo, moj Bog, in tvoja postava je v mojem srcu.” (Ps 40,8 CHR) JZ 141.1
Jezus je v pogovoru z Nikodemom razkril načrt zveličanja in svoje poslanstvo za svet. V nobenem poznejšem pogovoru Jezus ni tako dovršeno postopoma opisal dela, katero se mora opraviti v srcih njih, ki bodo podedovali nebeško kraljestvo. Na samem začetku svoje službe je s to resnico seznanil člana Velikega zbora in učitelja ljudstva, čigar um je bil dovzeten. Izraelski poglavarji niso pozdravili luči, zato je Nikodem skril resnico v svoje srce. V treh letih ni bilo videti očitnega sadu. JZ 141.2
Jezus je vedel, v kakšno zemljo je posejal seme. Besede, iz-govorjene ponoči enemu samemu poslušalcu na samotnem griču, niso bile izgubljene. Nikodem ni takoj javno priznal Kristusa, spremljal pa je njegovo življenje in premišljeval o njegovih naukih. Na posvetovanjih Velikega zbora je večkrat preprečil načrte duhovnikov, ki so hoteli Kristusa umoriti. Ko pa je bil na koncu Jezus dvignjen na križ, se je Nikodem spomnil nauka z Oljske gore: »Kakor je Mojzes povišal kačo v puščavi, tako mora biti povišan Sin človekov, da se ne pogubi, kdor koli veruje vanj, temveč da ima večno življenje.« (Jn 3,14.15 CHR) Luč s tega tajnega pogovora je osvetlila golgotski križ. Nikodem je videl v Jezusu Odrešenika sveta. JZ 141.3
Po Gospodovem vnebohodu so se učenci razkropili zaradi preganjanja, toda Nikodem je pogumno stopil naprej. S svojim bogastvom je vzdrževal cerkev v povojih, za katero so Judje mislili, da bo izginila ob Kristusovi smrti. On, ki je bil tako previden in omahljiv, se je v dnevih nevarnosti izkazal trden kakor skala. Spodbujal je vero učencev in zagotovil sredstva za širjenje evangelija. Tisti, ki so ga nekoč spoštovali, so ga sedaj zasmehovali in preganjali. Obubožal je v pozemskih dobrinah, vendar je kazal neomajno vero, ki je vzklila med nočnim pogovorom z Jezusom. JZ 142.1
Nikodem je apostolu Janezu povedal vsebino tega nočnega pogovora, Janez pa ga je zapisal v pouk milijonom. Resnice, ki izhajajo iz njega, so danes enako pomembne, kakor so bile v tisti slovesni noči na hribu, zavitem v temo, ko je judovski vodja prišel vprašat ponižnega Učitelja iz Galileje za pot življenja. JZ 142.2