Kot Kristusovi sledilci moramo doseči, da z besedami za-gotavljamo pomoč in spodbudo drug drugemu v krščanskem življenju. Veliko pogosteje, kakor to počnemo sedaj, bi morali govoriti o dragocenih poglavjih svojih izkušenj. /COL, str. 338; KP, str. 232-233/ KS 217.5
Cerkve potrebujejo sveže in žive izkušnje vernikov, ki živijo v stalnem občestvu z Bogom. Suhoparna stara pričevanja in molitve, v katerih se ne razodeva Kristus, ne pomagajo ljudem. Kako čudovito pričevanje bi bilo podano tistim, ki pridejo poslušat o resnici, če bi vsak, ki trdi, da je Božji otrok, bil prežet z vero, lučjo in življenjem! Koliko ljudi bi bilo pridobljenih za Kristusa! /T VI, str. 64/ KS 218.1
Naše priznanje Kristusove zvestobe je sredstvo, ki so ga nebesa določila za njegovo razodevanje svetu. Njegovo milost moramo oznaniti tako, kakor so jo razglašali sveti ljudje v preteklosti; naše izkušnje bodo najuspešnejše pričevanje. Božje priče smo, kadar kažemo, da božanska moč deluje na nas. Posameznikovo življenje se razlikuje od življenja drugih, zato je tudi njegova izkušnja bistveno drugačna od njihove. Bog želi, da se naša hvala dviga k njemu, zaznamovana s tistim, kar je značilno za nas. Takšna dragocena priznanja, ki poveličujejo slavo njegove milosti in jih podpira življenje, ki je podobno Kristusovemu, imajo nepremagljivo moč, ki dela za zveličanje ljudi. /MH, str. 100; ZDR, str. 55-56/ KS 218.2