Dobro seme lahko nekaj časa neopazno leži v hladnem, sebičnem posvetnem srcu in ne kaže, da je pognalo korenine. Toda kasneje, ko Božji Duh deluje na srce, skrito seme vzklije in končno obrodi sad na slavo Bogu. Pri svojem delu nikoli ne vemo, katero seme bo zraslo. To ni vprašanje za nas. Mi moramo opraviti svoje delo in sadove prepustiti Bogu. »Zjutraj sej svoje seme in do večera naj ne miruje tvoja roka.« (Prd 11,6) Božja čudovita zavezna obljuba pravi: »Dokler bo zemlja, ne preneha setev in žetev.« (1 Mz 8,22 CHR) Z zaupanjem v to obljubo poljedelec seje in žanje. Z nič manjšim zaupanjem moramo delati tudi za duhovno setev in se zanašati na njegovo zagotovilo: »Tako bo z mojo besedo, ki prihaja iz 265 mojih ust: ne vrne se k meni brez uspeha, temveč bo storila, kar sem hotel, in uspela v tem, za kar sem jo poslal. Odhaja, odhaja z jokom, ko nosi seme za setev; prihaja, prihaja z vri-skanjem, ko nosi svoje snope.« (Iz 55,11; Ps 126,6) /COL, str. 65; KP, str. 38-39/ KS 270.4