Srce, ki sprejme Božjo besedo, ni kakor mlaka, ki izhlapeva, ali kakor počen zbiralnik, ki pušča vodo. Podobno je gorskemu potoku, ki ga napajajo neusahljivi izviri, katerih mrzla in iskriva voda poskakuje po skalah ter osvežuje utrujene, žejne in obremenjene. Je kakor reka, ki neprestano teče in se ob tem poglablja in širi, dokler njene poživljajoče vode ne zajamejo vse zemlje. Žuboreča reka za sabo pušča svoj dar zelenja in obilja. Trava na njenih bregovih je sveže zelena, drevje ima bujnejše krošnje, tudi cvetja je več. Ko je zemlja v žgoči poletni vročini pusta in rjava, pas zelenja označuje tok reke. KS 109.3
Tako je tudi s pravimi Božjimi otroki. Kristusova vera se samodejno razodeva kot poživljajoče in prodorno načelo, kot živa in dejavna duhovna moč. Ko se srce odpre nebeškemu vplivu resnice in ljubezni, ta načela znova potečejo kakor potoki v puščavi in ustvarijo rodovitnost tam, kjer sta sedaj puščava in pomanjkanje. /PK, str. 233-234; PKr, str. 146/ KS 109.4