Vsem, ki delate s Kristusom, svetujem, da kadar koli obiščete ljudi na njihovem domu, dobro izkoristite ponujeno priložnost. Vzemite Sveto pismo in odpirajte pred njimi njegove velike resnice. Uspeh ni toliko odvisen od vašega znanja in nadarjenosti, kakor pa od vaše zmožnosti, da najdete pot do srca. Če boste družabni in se boste približali ljudem, boste lahko spremenili tok njihovih misli prej kakor z najboljšo pridigo. Predstavitev Kristusa v družinskem krogu, ob ognjišču in na malih srečanjih po domovih je pogosto bolj uspešen način pridobivanja ljudi za Jezusa kakor pridiganje množicam na prostem, v dvoranah ali cerkvah. /GW, str. 193/ KS 126.3
Kristusov zgled povezovanja sebe s koristmi ljudi bi morali posnemati vsi, ki oznanjajo njegovo Besedo in so sprejeli evangelij njegove milosti. Ni se nam treba odpovedati druženju z ljudmi. Ni se nam treba oddaljiti od drugih. Da bi dosegli vse družbene sloje, se jim moramo približati tam, kjer so. Malokdaj nas bodo poiskali sami. Božanska resnica ne gane src samo s prižnice. Obstaja drugo delovno področje, morda skromnejše, ampak zelo obetavno. Najdemo ga tako v domovih preprostih kakor tudi v hišah imenitnih ljudi, za gostoljubno mizo in pri srečanjih za nedolžno družabno razveseljevanje. /DA, str. 152; JŽ, str. 121-122/ KS 126.4
Kristus ni bil domišljav. Farizeje je razžalil, ker je odklonil spoštovanje njihovih strogih predpisov. Ugotovil je, da so področje vere obdajali visoki zidovi odmaknjenosti, kakor da bi bilo presveto za vsakdanje življenje. Te ločilne zidove je podrl. Ko je prišel v stik z ljudmi, jih ni vprašal: »Kaj veruješ? Kateri verski skupnosti pripadaš?” Pomagal je vsem, ki so potrebovali pomoč. Namesto da bi se umaknil v puščavniško celico, da bi tako pokazal svoj nebeški značaj, je vneto delal za človeštvo. Širil je načelo, da svetopisemska vera ni mučenje telesa. Učil je, da čista in neomadeževana vera ni namenjena samo za določene čase in posebne priložnosti. Vedno in povsod je razodeval svoje ljubeče zanimanje za ljudi in okrog sebe širil luč vedre pobožnosti. /DA, str. 86; JŽ, str. 64-65/ KS 127.1
Kljub njihovim predsodkom je sprejel gostoljubnost preziranega ljudstva. Spal je pod njihovo streho, jedel z njimi pri njihovi mizi - užival hrano, ki so jo pripravljale in stregle njihove roke - poučeval je na njihovih ulicah ter se do njih vedel skrajno prijazno in spoštljivo. /DA, str. 193; JŽ, str. 156/ KS 127.2