Prerok Izaija je napovedal delo obnove sobote, ki se mora opraviti v zadnjih dneh: “Tako govori Gospod: Pazite na pravico, ravnajte pravično, kajti moje odrešenje bo kmalu prišlo in moja pravičnost se bo kmalu razodela. Blagor človeku, ki to dela, in sinu človekovemu, ki se tega drži: ki pazi na soboto, da je ne skruni, in varuje svojo roko, da ne stori nič hudega. Tujce, ki se bodo pridružili Gospodu, da bi mu služili, ljubili Gospodovo ime in bili njegovi služabniki, vse, ki bodo pazili na soboto in je ne bodo skrunili, temveč se bodo držali moje zaveze, bom pripeljal na svojo sveto goro in jih razveseljeval v svoji hiši molitve: njihove žgalne in klavne daritve bodo prijetne na mojem oltarju, kajti moja hiša se bo imenovala hiša molitve za vsa ljudstva.” (Iz 56,1.2.6.7) VS 289.1
Te besedilo se nanaša na krščansko obdobje, kot je razvidno iz besed: “Gospod BOG, ki zbira Izraelove razkropljence: še bom zbiral k njemu, k njegovim že zbranim.” (Vr. 8) Tukaj je napovedano zbiranje poganov z evangelijem. Nad tistimi, ki bodo tedaj posvečevali soboto, je izrečen blagoslov. Tako se obveznost četrte zapovedi razteza čez čas Kristusovega križanja, njegovega vstajenja in vnebohoda; zajema čas, ko morajo njegovi služabniki oznanjati veselo sporočilo vsem ljudstvom. VS 289.2
Po istem preroku je Gospodukazal: “Zakleni pričevanje, zapečati postavo v srca mojih učencev.” (Iz 8,16) Pečat Božjih zapovedi je v četrti zapovedi. Samo ta za-poved med vsemi desetimi podaja poleg imena zakonodajalca tudi njegov naziv. Označuje ga za Stvarnika nebes in zemlje in s tem kaže, da ima samo On pravico do poveličevanja in češčenja. Poleg te zapovedi med desetimi ni ničesar, kar bi kazalo, s čigavo veljavo so dane. Ko je papeška moč spremenila soboto, je z zapovedi strgala pečat. Jezusovi učenci so povabljeni, da ga zopet postavijo nazaj, tako da bodo soboto iz četrte zapovedi povišali na njen pravi prostor kot dan spomina na Stvarnika in znamenje njegove oblasti. VS 290.1
“Postave in pričevanj naj se oklepajo.” Naukov in teorij je mnogo, toda Božje zapovedi so edino nezmotljivo merilo, po katerem se presojajo vsa mnenja, nauki in teorije. Prerok pravi: “Če ne govore po tej besedi, ni zanje jutranje zarje.” (Iz 8,20 CHR) VS 290.2
Potem je dan ukaz: “Vpij iz vsega grla, ne prenehaj! Kakor trobenta povzdigni svoj glas in oznanjaj mojemu ljudstvu njih pregreho in Jakobovi hiši njene grehe!” (Iz 58,1 CHR) Te besede niso namenjene zlobnim posvetnim ljudem, ampak njim, ki jih je Bog določil kot svoje ljudstvo; ti bodo kaznovani zaradi svojih prestopkov. Dalje pravi: “Iščejo me pač vsak dan in žele spoznati moja pota kakor narod, ki streže pravičnosti in ni zapustil pravice svojega Boga; vprašujejo me po pravičnih naredbah, žele, da bi se jim Bog približal.” (Iz 58,2 CHR) Tukaj je beseda o ljudeh, ki mislijo, da so pravični, in kažejo na videz veliko zanimanje za službo Bogu. Toda resna in slovesna graja od njega, ki preiskuje srca, jim dokazuje, da teptajo Božje predpise. VS 290.3
Prerok takole opozarja na zanemarjeni razglas: “Pozidal boš prastare razvaline, vzpostavil boš temelje prejšnjih rodov. Dobil boš ime Zazidalec razpok, Obnovitelj ulic za prebivanje. Če zadržiš svojo nogo na soboto, da ne delaš po svoji volji na moj sveti dan, če imenuješ soboto užitek in GOSPODOV sveti dan častitljiv, če ga častiš, namesto da bi šel po svojih poteh, namesto da bi iskal svojo voljo in govoril prazne besede, tedaj se boš veselil pred GOSPODOM.” (Iz 58,12-14) To prerokovanje se nanaša tudi na naš čas. Razpoka v Božjih zapovedih je nastala, ko je rimska oblast spremenila soboto. Vendar je nastopil čas, ko mora biti ta Božja ustanova obnovljena. Razpoka se mora popraviti in stari temelji pozidati. VS 290.4
Adam je v svoji nedolžnosti v raju pos-večeval soboto, ki je bila posvečena s Stvarnikovim počitkom in blagoslovom; posvečeval jo je tudi tedaj, ko je bil po padcu izgnan iz svoje srečne domovine, zaradi česar se je bridko jokal. Vsi očaki - od Abela do pravičnega Noeta, Abrahama in Jakoba - so posvečevali soboto. Med prebivanjem Božjih izvoljencev v egiptovski sužnosti so mnogi izgubili spoznanje Božjih zapovedi zaradi malikovalstva, ki je tam vladalo. Ko pa je Gospod osvobodil Izrael, je veličastno oznanil svoje zapovedi pred zbranim ljudstvom, da bi vsi zvedeli za njegovo voljo, se ga bali in mu bili vedno poslušni. VS 290.5
Od takrat pa vse do danes je ohranjeno spoznanje o Božjih zapovedih; posvečevala se je tudi sobota - četrta zapoved. Čeprav je človeku greha uspelo poteptati Božji sveti dan, so vendar tudi v obdobju papeške nadoblasti zvesti ljudje na skrivnih krajih posvečevali soboto. Od časa reformacije je bilo v vsakem rodu nekaj ljudi, ki so spoštovali tudi to zapoved. Kljub pogostim zasmehovanjem in preganjanjem so mnogi v vseh časih pričali o večnosti Božjih zapovedi in o svečani obveznosti do sobote kot spomina na stvarjenje. VS 290.6
Te resnice, ki so v Raz 14 prikazane v zvezi z večnim evangelijem, bodo značilne za Kristusovo cerkev v času njegovega prihoda. Kot sad oznanjanja trojnega angelskega sporočila je rečeno: “Tukaj je stanovitnost svetnikov, kateri hranijo Božje zapovedi in Jezusovo vero.” To sporočilo je zadnje, ki se mora oznaniti pred Gospodovim prihodom. Takoj po njegovi oznanitvi je prerok videl, da Sin človekov prihaja v slavi požet žetev sveta. VS 290.7
Vse, ki so sprejeli luč o svetišču in ne-spremenljivosti Božjih zapovedi, je navdalo veselje in občudovanje, ko so videli lepoto in skladnost resnic, ki so jim postale jasne. Želeli so, da bi luč, ki se jim je zdela tako dragocena, zasvetila še nad drugimi kristjani. Trdno so verovali, da jo bodo tudi oni z veseljem sprejeli. Toda te resnice so nasprotovale svetu, zato so za mnoge, ki so se imeli za Kristusove sledilce, bile nezaželene. Biti poslušen četrti zapovedi je zahtevalo žrtev, kateri se je večina izmikala. VS 291.1
Zahteve o soboti so bile podane, a so jih mnogi presojali s posvetnega stališča. Govorili so: “Vedno smo praznovali nedeljo; praznovali so jo tudi naši očetje in mnogi dobri pobožni ljudje, ki so s tem srečno umrli. Če so oni imeli prav, imamo tudi mi. Praznovanje novega dne počitka bi uničilo harmonijo s svetom in tako ne bi mogli vplivati nanj. Kaj lahko stori majhna skupina tistih, ki posvečujejo sedmi dan, proti vsemu svetu, ki praznuje nedeljo?” S podobnimi izgovori so poskušali tudi Judje opravičiti zavrnitev Kristusa. Bog je sprejel njihove očete, ki so darovali daritve; zakaj se ne bi mogli rešiti tudi otroci, če hodijo po isti poti? Prav tako so v Lutrovem času rimski pristaši trdili, da so zvesti kristjani umirali v katoliški veri; torej ta vera zadostuje za zveličanje. Takšno dojemanje je velika ovira slehernega napredovanja v veri in življenju. VS 291.2
Mnogi so trdili, da je praznovanje nedelje v cerkvi ukoreninjen nauk in zelo razširjen običaj, ki traja že več stoletij. To trditev je možno zanikati z dokazi, da sta sobota in njeno posvečevanje mnogo starejša; starejša sta namreč od samega sveta in potrdili so ju Bog in angeli. Temelji sobote so bili položeni, ko so bili postavljeni temelji zemlje, “ko so se skupaj veselile jutranje zvezde in vriskali vsi Božji sinovi”. (Job 38,6.7; 1 Mz 2,1-3) Glede na to bi morala ta zapoved uživati globoko spoštovanje. Ni je vzpostavila človeška oblast, niti je niso utemeljila človeška izročila. Utemeljil jo je Večni in jo zapovedal s svojo večno besedo. VS 292.1
Ko je bila pozornost ljudi usmerjena k obnovi sobote, so znani pridigarji sprevračali Božjo besedo. Razlagali so jo tako, da bi kar se da uspešno pomirili prebujeno vest. Tisti, ki niso sami preiskovali Svetega pisma, so se zadovoljili z mnenjem, ki se je ujemalo z njihovimi željami. Mnogi so na razne načine poskušali ovreči resnico: s številnimi dokazi, zvijačami, izročili očetov in cerkveno oblastjo. Njeni zagovorniki pa so vzeli v roke Sveto pismo, da bi dokazali pomembnost četrte zapovedi. Ponižni ljudje so se oborožili samo z Božjo besedo. Z njo so se uprli vsem napadom šolanih ljudi, ki so presenečeni in jezni spoznali, da vsa njihova prebrisanost odpove pred preprosto in iskreno razlago ljudi, ki so bolje poznali Sveto pismo kakor človeško modrost. VS 292.2
Nasprotniki resnice niso imeli primernih svetopisemskih dokazov. Pozabili so, da so bile enake pripombe podane tudi proti Kristusu in njegovim učencem, zato so vztrajno zastavljali vprašanja: “Zakaj naši vplivni ljudje ne razumejo tega vprašanja o soboti? Malo jih veruje kakor vi. To, da bi vi imeli prav, vsi šolani ljudje sveta pa bi bili v zmoti, je nemogoče.” VS 292.3
Za izpodbijanje takih dokazov je bilo treba uporabiti nauk Svetega pisma in opozoriti, kako je Gospod v vseh časih ravnal s svojim ljudstvom. Bog dela po tistih, ki slišijo njegov glas, ga ubogajo ter po potrebi podajajo neprijetne resnice in se ne boje grajati priljubljenih grehov. Pogosto za vodje reformnih gibanj ne postavlja šolanih in uglednih ljudi, ker ti zaupajo v človeške nauke, teorije in teološke sisteme. Prav tako ne čutijo potrebe, da bi jih Bog poučeval. Samo tisti, ki imajo osebno zvezo z Izvirom modrosti, so sposobni razumeti in razlagati Sveto pismo. Včasih so poklicani oznanjat resnico manj šolani ljudje, ker se ne zanašajo nase in dovoljujejo Bogu, da jih poučuje. Učijo se v Kristusovi šoli. Njihova ponižnost in pos-lušnost jim dajeta veličino. Ker jim je Bog zaupal poznanje svoje resnice, jim izkazuje takšno čast, proti kateri so zemeljske časti in človeške odlike zgolj ničevost. VS 292.4
Večina adventistov je zavrgla resnice o svetišču in Božjih zapovedih. Mnogi so izgubili zaupanje v adventno gibanje. Sprejeli so napačna in protislovna mnenja o prerokovanjih, ki se nanašajo na to delo. Nekateri so padli v zmoto in so znova začeli določati čas drugega Kristusovega prihoda. Luč, ki je sedaj razsvetljevala vprašanje svetišča, jim je lahko pokazala, da noben preroški čas ne seže do drugega prihoda in da ta časovno ni natančno napovedan. Ker so se obrnili od luči, še vedno postavljajo datum Gospodovega prihoda in so vsakič razočarani. VS 292.5
Ko je tesaloniška cerkev sprejela napačna mnenja o Kristusovem ponovnem prihodu, jim je Pavel svetoval, naj svoje upanje in pričakovanje pozorno raziščejo z Božjo besedo. Naštel jim je prerokovanja o dogod-kih, ki se morajo zgoditi pred Kristusovim prihodom, in jim pokazal, da ga zastonj pričakujejo v svojem času. “Naj vas nihče ne vara na kakršen koli način,” (2 Tes 2,3) jih je opomnil. Če bi gojili pričakovanja, ki nimajo svetopisemskega temelja, bi jih to zapeljalo na napačno smer delovanja. Razočaranje bi jih izpostavilo posmehu nevernih. Bili bi v nevarnosti, da izgubijo pogum, padejo v skušnjavo in začnejo dvo-miti o temeljnih resnicah, ki se nanašajo na njihovo zveličanje. Apostolov opomin tesaloničanom vsebuje pomemben nauk za živeče v zadnjih dneh. Mnogi adventisti so čutili, da ne morejo biti marljivi in goreči pri delu priprave brez usmeritve vere na določen čas ponovnega Gospodovega prihoda. Če so se njihovi upi vznemirjali samo zato, da bi bili znova uničeni, je to njihovi veri prineslo zgolj udarec. Zato je bilo skoraj nemogoče, da bi nanjo vplivale vzvišene resnice preroštva. VS 292.6
Oznanjanje natančnega časa sodbe v obdobju prvega angelskega sporočila je ukazal Bog. To sporočilo je temeljilo na računanju preroškega časa, ki določa, da se 2300 dni konča jeseni 1844, kar ostaja neovrgljivo. Ponovni poskusi, da bi se ugo-tovili novi datumi za začetek in konec tega preroškega časa, in neutemeljene trditve, ki so bile potrebne za potrditev takega stališča, so odvračale misli s sedanje resnice. Prav tako so spodbujale preziranje vsakega poskusa za razlago prerokovanj. Satanov cilj je, da se datum drugega prihoda določa čim večkrat in se oznanja v čim širšem krogu. Kajti ko mine čas, izpostavi roganju in preziru glasnike tega prihoda. Prav tako sramoti veliko adventno gibanje, ki je nastalo v letih 1843 in 1844. Tisti, ki vztrajajo v teh zmotah, bodo nazadnje do-ločili dan Kristusovega prihoda predaleč v prihodnosti. Tako bodo zapeljani v lažno gotovost, in šele tedaj, ko bo prepozno, bodo spoznali, da so v zmoti. VS 293.1
Zgodovina starodavnega Izraela je naj-boljša prispodoba izkušenj, ki so jih doživeli adventisti. Bog je vodil svoje ljudstvo v adventističnem gibanju, kakor je vodil Izraelce iz Egipta. V velikem razočaranju je bila njihova vera na preizkušnji, kakor je bila vera Judov pri Rdečem morju. Še naprej bi morali zaupati roki, ki jih je vodila do tedaj, pa bi videli Božjo rešitev. Če bi vsi, ki so leta 1844 skupaj delovali v gibanju, sprejeli sporočilo treh angelov in ga oznanjali z močjo Svetega Duha, bi Gospod mogočno deloval po njih. Luč bi preplavila svet. Zemljani bi bili opozorjeni že pred mnogimi leti, delo bi bilo dokončano in Kristus bi že prišel rešit svoje ljudstvo. VS 293.2
Ni bila Božja volja, da so Izraelci 40 let tavali po puščavi. Hotel jih je odpeljati naravnost v Kanaan in jih tam nastaniti, da bi bili srečno sveto ljudstvo. Vendar niso mogli vstopiti “zaradi nevere”. (Heb 3,19)Njihova nevera in odpadništvo sta bila vzrok, da so pomrli v puščavi. Roditi so se morali drugi, da bi stopili v obljubljeno deželo. Prav tako ni bila Božja volja, da se Kristusov prihod tako zavlačuje in da njegovo ljudstvo toliko let ostane na tem svetu, ki je poln greha in stisk. Toda nevera jih je ločila od Boga. Ker niso hoteli opraviti dela, ki jim je bilo zaupano, so bili za oznanjanje tega sporočila poklicani drugi. Jezus iz usmiljenja do sveta prelaga svoj prihod, da bi grešniki imeli priložnost slišati opomin in najti v Njem pribežališče prej, preden se bo izlila Božja jeza. VS 293.3
Tudi danes oznanjanje resnice, ki opozarja na grehe in zmote svojega časa, izziva odpor. “Kdor namreč dela hudo, sovraži luč in ne pride k luči, da se ne bi pokazala njegova dela.” (Jn 3,20) Mnogi spoznajo, da svojih trditev ne morejo opravičiti s Svetim pismom, zato se odločijo, da jih bodo branili za vsako ceno. Zlobno napadajo značaj in spodbude tistih, ki zagovarjajo nepriljubljene resnice. Tako je bilo v vseh časih. Elija so obtožili, da spravlja v nesrečo Izrael, Jeremija, da ga izdaja, in Pavla, da skruni tempelj. Od tistega časa pa do danes so tisti, ki so hoteli ostati zvesti resnici, razglašeni za upornike, krivoverce in odpadnike. Mnogi, ki imajo preslabo vero, da bi lahko sprejeli preroško besedo, zlahka verjamejo obtožbam proti njim, ki si upajo opozarjati na priljubljene grehe. Ta duh bo neprestano rastel. Sveto pismo nas jasno uči, da se približuje čas, ko bodo državni zakoni prišli v nasprotje z Božjimi zapovedmi. Takrat bo moral biti vsak, kdor se bo hotel držati Božjih predpisov, pripravljen kot hudodelec pretrpeti sramoto in kazen. VS 293.4
Kaj je glede na vse to dolžnost človeka, ki oznanja resnico? Mar naj sklene, da je ne sme oznanjati samo zato, ker ljudi pogosto spodbuja k izmikanju ali upiranju njenim zahtevam? Ne. Kakor prejšnji reformatorji tudi on nima pravice zadrževati pričevanja Božje besede zaradi nasprotovanja, ki ga povzroča. Priznanje vere svetih ljudi in mučencev je bilo zapisano v korist poznejšim rodovom. Živi zgledi svetosti in neomahljive poštenosti so ohranjeni, da bi vlivali pogum tistim, ki so sedaj poklicani nastopiti kot priče za Boga. Milosti in resnice niso sprejeli samo zase, ampak da bo po njih tudi zemlja razsvetljena s poznanjem Boga. Ali je Bog v tem rodu dal luč svojim služabnikom? Potem naj dovoli, da sveti svetu. VS 294.1
V starem času je Gospod rekel nekomu, ki je govoril v njegovem imenu: “Ali Izraelova hiša te ne bo hotela poslušati, ker nočejo mene poslušati.” Vendar pa je rekel tudi to: “Govori jim moje besede, najsi poslušajo ali ne.” (Ezk 3,7; 2,7 CHR) Na Božje služabnike v našem času se nanaša naslednji ukaz: “Vpij iz vsega grla, ne prenehaj! Kakor trobenta povzdigni svoj glas in oznanjaj mojemu ljudstvu njihove prestopke in Jakobovi hiši njih grehe!” (Iz 58,1 CHR) VS 294.2
Vsakdo, ki je spoznal luč resnice, stoji v skladu z okoliščinami pred enako svečano in strašno odgovornostjo, kakor je bil Izraelov prerok, ko mu je bila poslana Gospodova beseda, govoreč: “Tebe, sin člo-vekov, sem postavil za stražarja Izraelovi hiši. Kadar slišiš besedo iz mojih ust, jih posvari v mojem imenu! Če porečem krivičnežu: “Krivičnež, zagotovo umreš!” pa ne govoriš, da bi posvaril krivičneža zaradi njegove poti, umre ta krivičnež zaradi svoje krivičnosti, a njegovo kri bom terjal iz tvojih rok. Če pa posvariš krivičneža, naj se spreobrne od svoje poti, pa se ne spreobrne od svoje poti, umre zaradi svoje krivičnosti, ti pa si si rešil življenje.” (Ezk 33,7-9) VS 294.3
Velika ovira sprejemanja in širjenja resnice je, da prinaša neprijetnosti in sramoto. To je edini dokaz proti resnici, ki je njeni zagovorniki nikoli niso mogli ovreči. Vendar to pravih Kristusovih sledilcev ne moti. Ti ne čakajo, da bi resnica postala priljubljena. Prepričani o svoji dolžnosti, z zavestjo sprejemajo nase križ in mislijo z apostolom Pavlom, da jim “trenutna lahka stiska namreč pripravlja čez vso mero težko, večno bogastvo slave”. (2 Kor 4,17) Skupaj s starim prerokom imajo “Kristusovo sramoto za večje bogastvo nad egiptovske zaklade”. (Heb 11,26 CHR) Ljudje, ki ne glede na svoje verovanje ravnajo v verskih stvareh po posvetni modrosti in ne po pravih načelih, služijo svetu. Izbrati moramo to, kar je prav, zato ker je prav. Posledice prepustimo Bogu. Svet se ima za svoje velike reforme zahvaliti načelnim, vernim in pogumnim ljudem. Tudi v našem času morajo takšni ljudje voditi obnovitveno delo. VS 294.4
Gospod govori takole: “Poslušajte me vi, ki poznate pravičnost, ljudstvo, ki ima mojo postavo v svojem srcu: ne bojte se zas-ramovanja smrtnega človeka in ne plašite se njih preklinjanja. Zakaj kakor suknjo jih razje molj, kakor volno jih razgrize črvič; moja pravičnost pa bo vekomaj in moje zveličanje od roda do roda.” (Iz 51,7.8) VS 294.5