Go to full page →

Poglavje 41—Opustošena zemlja VS 417

“Zakaj njegovi grehi so se nagrmadili do neba in Bog se je spomnil njegovih krivic. Dvojno mu nalijte v čašo, v katero je sam nalival. Kolikor si je privoščil sijaja in naslad, toliko muk in bridkosti mu prizadenite. Zakaj v svojem srcu pravi: ‘Sedim kakor kraljica, nisem vdova in ne bom okusila bridkosti.’ Zaradi tega bodo v enem samem dnevu prišle nadenj nadloge: smrt, žalost in lakota, in bo sežgan v ognju. Zakaj mogočen Gospod je Bog, ki ga je sodil. “Kralji zemlje, ki so se vlačugali in naslajali z njim, bodo jokali in žalovali za njim ... govoreč: gorje, gorje, veliko mesto, Babilon, mogočno mesto, zakaj v eni uri je prišla tvoja obsodba! VS 417.1

Trgovci zemlje so obogateli od njegovega silnega razkošja. Trgovci, ki prekupčujejo s tem blagom in ki so obogateli od tega mesta, bodo iz strahu pred njegovimi mukami stali od daleč, jokali in žalovali ter govorili: “Gorje, gorje, veliko mesto, ki si bilo oblečeno v tančico, v bager in škrlat, bleščeče okrašeno z zlatom, z dragimi kamni in biseri, zakaj v eni uri je bilo opustošeno tolikšno bogastvo” (Raz 18,5-10.3.15-17) VS 417.2

Te sodbe bodo padle na Babilon na dan, ko bo prišla Božja jeza. Napolnil je mero svoje krivičnosti, njegov čas je prišel; dozorel je za uničenje. VS 418.1

Ko bo Božji glas osvobodil svoje ljudstvo iz sužnosti, bo nastalo veliko prebujenje pri tistih, ki so v velikem življenjskem spopadu izgubili vse. Ko je še trajal čas milosti, so bili zaslepljeni s Satanovimi prevarami in so opravičevali svoje grešno življenje. Bogati so se ponašali s svojim bogastvom pred tistimi, ki so bili manj priljubljeni, medtem ko so sami dosegli svoje bogastvo s prestopanjem Božjih zapovedi. Niso hoteli nasititi lačnih, oblačiti nagih, ravnati pravično in ljubiti milosti. Neprestano so si prizadevali k poviševanju in doseganju posebnega spoštovanja pri svojih bližnjih. Sedaj so ostali brez vsega, kar jih je delalo velike; ostala sta jim uboštvo in nebogljenost. S strahom gledajo na uničenje svojih malikov, ki so jih cenili bolj kakor Stvarnika. Svoje duše so prodali zemeljskemu bogastvu in veselju in se niso trudili obogatiti v Bogu. Zaradi tega je njihovo življenje polomija; njihovi užitki so jim prinesli jezo, njihovo bogastvo pa izprijenost. Dobiček, ki so si ga kopičili skozi vse življenje, je v trenutku izginil. Bogati žalujejo, ker so podrte njihove razkošne hiše in je raztreseno njihovo srebro in zlato. Toda njihovo žalovanje je obmolknilo zaradi strahu, da bodo tudi sami propadli s svojimi maliki. VS 418.2

Grešniki čutijo žalost, ampak ne zaradi zanemarjanja svojih dolžnosti do Boga in bližnjih, temveč zato, ker je Bog zmagal. Žalostni so zaradi posledic, ki so nastale, in se ne kesajo zaradi svoje brezbožnosti. Uporabili bi vsa sredstva, da bi zmagali, če bi le mogli. VS 418.3

Svet vidi, da ti, katerim se je posmehoval, se iz njih norčeval in jih hotel tudi uničiti, nepoškodovani preživljajo epidemije, viharje in potrese. Ta, ki je za prestopnike svojih zapovedi požirajoč ogenj, je svojemu ljudstvu zanesljivo zavetišče. VS 418.4

Pridigar, ki se je odpovedal resnici, da bi dosegel naklonjenost pri ljudeh, sedaj spoznava značaj in vpliv svojega nauka. Sedaj mu je jasno, da ga je spremljalo oko Vsemogočnega, ko je stal na prižnici, hodil po ulicah in bil z ljudmi v raznih okoliščinah. Vsak gib duše, vsaka napisana vrsta, vsaka izgovorjena beseda in vsako ravnanje, ki je ljudi zazibalo v zavetje laži, je bilo posejano seme; sedaj v ubogih iz-gubljenih ljudeh okoli sebe vidi žetev. VS 418.5

Gospod pravi: “Zlom hčere mojega ljud-stva hočejo ozdraviti na lahko, s tem da govorijo: “Mir, mir”, ko vendar ni miru. Ker ste z lažjo užalostile srce pravičnega, ki ga jaz nisem hotel užalostiti, in okrepile roke krivičnega, da se ni spreobrnil od svoje hudobne poti, da bi se ohranil pri življenju.” (Jer 8,11; Ezk 13,22) VS 418.6

“Gorje pastirjem, ki pogubljajo in raz-ganjajo ovce moje paše, govori GOSPOD. ... Bom pa jaz skrbel, da kaznujem vaša hudobna dejanja, govori GOSPOD. Tulite, pastirji, kričite! Valjajte se po pepelu, vodje črede, kajti dopolnili so se vam dnevi pokola; razpršil vas bom. ... Uničeno je zatočišče pastirjem, za vodje črede ni več pribežališča.” (Jer 23,1.2; Jer 25,34.35) VS 418.7

Pridigarji in ljudstvo vidijo, da niso imeli pravilnega odnosa do Boga. Spoznavajo, da so se upirali Stvarniku vseh dobrih in pravičnih zakonov. Razveljavitev božanskih predpisov je povzročila veliko gorja: prepire, sovraštvo, krivičnost, tako da je zemlja postala ogromno žarišče spopadov in pokvarjenosti. Ta podoba se sedaj razprostira pred tistimi, ki so zavrgli resnico in se odločili, da bodo v čast postavljali laž. Noben jezik ne more izraziti hrepenenja, ki ga neposlušni in neverni čutijo po tem, kar so za vselej izgubili - večno življenje. Ljudje, ki jih je svet častil zaradi njihovih sposobnosti in zgovornosti, sedaj vse to vidijo v pravi luči. Spoznavajo, kaj so izgubili s prestopanjem, in padajo pred noge tistih, katerih vrednost so prezirali in se jim posmehovali, ter priznavajo, da jih je Bog ljubil. VS 418.8

Ljudstvo spoznava, da je bilo preslepljeno. Obtožbe, kdo je koga vodil v pogubo, padajo vsepovprek. Toda vsi svoje najbolj ogorčeno preklinjanje usmerijo na pridigarje. Nezvesti pastirji so prerokovali samo mile stvari. Svoje poslušalce so spodbujali, naj zavržejo Božje zapovedi in preganjajo tiste, ki so jih hoteli izpolnjevati. Sedaj ti učitelji v obupu priznavajo pred svetom svojo prevaro. Ljudstvo jezno vpije: “Izgubljeni smo, in sicer zaradi vas!” Tedaj vstanejo proti svojim lažnim pastirjem. Prav tisti, kateri so jih najbolj občudovali, bodo zoper njih izgovorili najstrašnejše kletvice. Iste roke, ki so jih nekoč kronale z lovorikami, se bodo dvignile, da jih uničijo. Meči, ki bi morali pobiti Božje ljudstvo, bodo sedaj uporabljeni za uničenje njegovih sovražnikov. Vsepovsod se vnemajo spopadi in se preliva kri. VS 419.1

“Do konca zemlje se razlega hrup, kajti Gospod ima tožbo zoper narode, sodil bo vse meso, krivične bo izročil meču.” (Jer 25,31) Veliki spopad je trajal šest tisoč let. Božji Sin in njegovi nebeški poslanci so se spopadali z močmi hudega, da bi opozorili, razsvetlili in rešili človeške sinove. Zdaj so vsi sprejeli končno odločitev; grešniki so se popolnoma združili s Satanom v njegovem boju proti Bogu. Prišel je čas, da Bog opraviči veljavo svojih poteptanih zapovedi. Sedaj se boj ne vodi samo s Satanom, temveč tudi z ljudmi. “GOSPOD ima tožbo zoper narode, krivične bo izročil meču.” VS 419.2

Znamenje osvoboditve je dano nanje, “ki zdihujejo in žalujejo zavoljo vseh gnusob”, ki se gode. Sedaj prihaja angel smrti, ki je v Ezekielovi prikazni predstavljen z tistimi, ki imajo v roki smrtno orožje. Ukazano jim je: “Pomorite jih do zadnjega, starce, mladeniče in device, otročiče in žene, a ne približajte se nikomur, ki ima znamenje na sebi; začnite pa pri mojem svetišču.” Prerok dodaja: “Začno torej pri starih možeh, ki so bili pred hišo.” (Ezk 9,1-6 CHR) Uničenje se začne pri tistih, ki so bili duhovni čuvaji ljudstva. Lažni čuvaji so prvi, ki bodo padli. Nikogar se ne bodo usmilili ali mu prizanesli. Moški, ženske, dekleta in otroci bodo pokončani skupaj. VS 419.3

“Kajti glej, GOSPOD prihaja s svojega mesta, da bo kaznoval krivdo prebivalcev na zemlji. Zemlja bo odkrila svojo kri in ne bo več zakrivala svojih pobitih. VS 419.4

To pa bo nadloga, s katero bo Gospod udaril vsa ljudstva, ki so se bojevala proti Jeruzalemu: segnilo jim bo meso, ko bodo še stali na nogah, strohnele jim bodo oči v očesnih jamicah in posušil se jim bo jezik v ustih. Tisti dan se bo zgodilo: velika zme-šnjava od GOSPODA bo med njimi, da bodo drug drugega popadali za roke in vzdignili svoje pesti drug proti drugemu.” (Iz 26,21; Zah 14,12.13) V groznem spopadu, razvneti s svojimi strastmi in zaradi strašnega izlivanja Božje pravične jeze bodo padali hudobni Zemljani - duhovniki, starešine in ljudstvo, bogati in revni, veliki in mali. “Oni dan bodo tisti, ki jih je GOSPOD smrtno ranil, ležali od enega konca zemlje do drugega. Ne bodo objokovani ne pobrani ne pokopani: za gnoj bodo na površju zemlje.” (Jer 25,33) VS 419.5

Grešniki bodo pri Kristusovem prihodu iztrebljeni s površja vse zemlje - ubiti bodo z dihom njegovih ust in uničeni s slavo nje-govega prihoda. Kristus bo popeljal svoje ljudstvo v Božje mesto, zemlja pa bo ostala brez prebivalcev. “Glej, GOSPOD bo razoral zemljo in jo razril, spačil bo njeno površje in razkropil njene prebivalce. Zemlja bo razorana in razrita, oropana in oplenjena, kajti GOSPOD je izrekel to besedo. Zemlja je oskrunjena pod njenimi prebivalci, ker so prestopali postave, kršili predpise, razdrli večno zavezo. Zato prekletstvo žre zemljo, njeni prebivalci se morajo pokoriti, zato se prebivalci zemlje redčijo, le malo ljudi je ostalo.” (Iz 24,1.3.5.6) VS 419.6

Vsa zemlja postaja podobna opustošeni puščavi. Ruševine mest in vasi, podrtih zaradi potresov, izruvano drevje, skale, ki jih je izvrglo morje ali pa so se odvalile od gora - vse leži razmetano po površju zemlje. Kjer so včasih bile gore, zijajo ogromni prepadi. VS 420.1

Sedaj se bo začel dogodek, ki je bil sim-bolično predstavljen z zadnjo slovesno službo na spravni dan. Ko je bila služba v najsvetejšem dokončana in so bili grehi Izraela odstranjeni iz svetišča s krvjo daritve za greh, so pred Gospoda pripeljali živega kozla. V navzočnosti ljudstva je veliki duhovnik priznal nad njim “vse krivde in hudodelstva Izraelovih sinov, vse njihove grehe” (3 Mz 16,21) ter jih tako prenesel nanj. Enako bodo tudi, ko bo dokončano spravno delo v nebeškem svetišču, v navzočnosti Boga, svetih angelov in množice odrešenih, grehi Božjega ljudstva preneseni na Satana. Razglašen bo za odgovornega za vse hudobije, h katerim jih je zapeljal. Kakor je bil živi kozel odpeljan v puščavo, bo tudi Satan pregnan na opustošeno zemljo - neposeljeno in golo puščavo. VS 420.2

Pisec Razodetja opisuje Satanovo preg-nanstvo in razmere nereda in pustošenja, v katerih bo zemlja. Pravi, da bodo takšne razmere trajale tisoč let. Po opisu drugega Gospodovega prihoda in uničenja grešnikov se prerokovanje nadaljuje: “Nato sem videl angela, ki se je spuščal z neba. V roki je držal ključ k breznu in veliko verigo. Ugnal je zmaja, staro kačo, to je hudiča in satana, in ga zvezal za tisoč let. Nato ga je vrgel v brezno, ga tam zaklenil in zapečatil nad njim, da ne bi več zapeljeval narodov, dokler se ne dopolni tisoč let. Potem mora biti za nekaj časa odvezan.” (Raz 20,1-3) VS 420.3

Izraz “brezno” označuje zemljo v razme-rah zmede in teme, kar potrjujejo tudi druga svetopisemska besedila. Svetopisemsko besedilo pravi, da je bila zemlja na začetku “pusta in prazna, in tema je bila nad brez-nom”. (1 Mz 1,2 CHR) Prerokovanje nas uči, da se bo zemlja vsaj delno vrnila v takšne razmere. Ko je prerok Jeremija gledal naprej na veliki Božji dan, je rekel: “Gledam zemljo - in glej: pusta je in prazna; k nebu - njegove svetlobe ni. Gledam gore - in glej: tresejo se, vsi hribi drhtijo. Gledam - in glej: ni več človeka, vse ptice neba so odletele. Gledam - in glej: rodovitna dežela je puščava. Razdejana so vsa njena mesta pred GOSPODOM, pred njegovo srdito jezo.” (Jer 4,23-26) VS 420.4

Tukaj bo prebivališče Satana in njegovih hudobnih angelov za tisoč let. Omejen bo samo na to zemljo. Ne bo imel dostopa na druge svetove, da bi skušal in vznemirjal tiste, ki se nikoli niso pregrešili. To, da je zvezan, pomeni, da nima več koga, nad komer bi lahko uporabljal svojo moč. Ne more več zapeljevati in uničevati, kar je bilo stoletja njegovo edino veselje. VS 420.5

Izaija je gledal dan, ko bo Satan strmog-lavljen. Vzkliknil je: “Kako si padel z neba, o Lucifer, sin jutranje zarje! Kako si posekan na tla, ki si poraze napravljal narodom! Ti si pač govoril v svojem srcu: v nebesa se dvignem, nad zvezde mogočnega Boga povišam svoj prestol... enak bom Najvišjemu. A pahnjen boš v pekel, v najglobljo jamo. Kateri te vidijo, te natanko ogledujejo in se ozirajo vate, govoreč: ‘Ali je to tisti mož, ki je majal zemljo, ki je pretresal kraljestva; ki je delal iz naseljenega kraja puščavo in je podiral mesta na njem, ki svojih jetnikov ni izpuščal domov?’” (Iz 14,12-17 CHR) Šest tisoč let se je naša zemlja tresla zaradi Satanovih uporov. On je bil ta, “ki je delal iz naseljenega sveta puščavo in je podiral mesta na njem” in “svojih jetnikov ni izpuščal domov”. Šest tisoč let je njegova ječa sprejemala Božje ljudstvo. Če Kristus ne bi razbil okovov sužnjev in jih osvobodil, bi jih Satan za vedno obdržal v svojem ujetništvu. VS 421.1

Celo grešniki so sedaj izven Satanove moči. Ostal je sam s svojimi hudobnimi angeli, da bi lahko spoznal posledice prekletstva, ki jih je prinesel greh. “Vsi kralji narodov počivajo v slavi, vsak v svoji grobnici. Ti pa si vržen stran od svojega groba, kakor ostuden izrodek, pokrit si s pobitimi, z mečem prebodenimi, ki se pogrezajo na kamnito dno jame, kakor poteptano truplo. Ne boš se jim pridružil s pogrebom, ker si uničil svojo deželo, pobil svoje ljudstvo.” (Iz 14,18-20) VS 421.2

Tisoč let bo Satan taval sem ter tja po pusti zemlji in opazoval posledice svojega upora proti Božjim zapovedim. V tem času bo zelo trpel. Od takrat, ko je padel, mu njegovo življenje neprestane dejavnosti ni ponujalo časa za razmišljanje. Sedaj, ko je ostal brez moči, je puščen, da razmišlja o vlogi, ki jo je imel, odkar se je prvič uprl nebeški vladavini. S strahom in trepetom gleda v strašno prihodnost, ko bo moral trpeti zaradi vsega, kar je naredil, in bo kaznovan za grehe, ki jih je povzročil. VS 421.3

Božjemu ljudstvu bo Satanova sužnost prinesla veselje in radost. Prerok pravi: “Ko ti potem GOSPOD nakloni počitek po tvoji muki, po tvojem trepetanju in po tvojem trdem suženjstvu, ki te je pritiskalo, tedaj zapoj to zbadljivko zoper babilonskega kralja (ki je tukaj prispodoba Satana) in reci: Kako je končal zatiralec, ... GOSPOD je zlomil palico krivičnikov, žezlo vladarjev, ki je togotno udarjalo ljudstva, udarjalo brez odnehanja, v jezi podjarmljalo narode, preganjalo brez postanka.” (Iz 14,3-6) VS 421.4

V času tisoč let, med prvim in drugim vstajenjem, poteka sodba nad grešniki. Apostol Pavel opozarja na to sodbo kot na dogodek, ki se zgodi po ponovnem prihodu. “Ne sodite torej pred časom, preden pride Gospod, ki bo tudi osvetlil, kar je skrito v temi, in razkril namene src.” (1 Kor 4,5) Daniel pravi, da bo po prihodu Predvečnega sodba izročena svetnikom Najvišjega. (Dan 7,22 CHR) V tem času bodo pravični vladali kot Božji kralji in duhovniki. Janez je v Razodetju napisal: “Nato sem videl prestole: tistim, ki so sedli nanje, je bila dana oblast, da so sodili. ... Božji in Kristusovi duhovniki bodo postali ter bodo kraljevali z njim tisoč let.” (Raz 20,4.6) Za ta čas je Pavel napovedal, “da bodo svetu sodili sveti”. (1 Kor 6,2) Skupaj s Kristusom bodo sodili grešnikom. Primerjali bodo njihova dela s knjigo zapovedi, s Svetim pismom, in odločali za vsak primer človeka po delih, ki jih je naredil. Tedaj bo kazen, ki jo bodo morali grešniki zdržati, odmerjena na podlagi del in pripisana poleg njihovega imena v knjigo smrti. VS 421.5

Kristus in njegovo ljudstvo bosta sodila tudi Satanu in njegovim hudobnim angelom. Pavel pravi: “Mar ne veste, da bomo sodili angelom?” (1 Kor 6,3) Apostol Juda izjavlja: “Tudi angele, ki niso obvarovali svoje oblasti, ampak zapustili svoje bivališče, hrani večno vklenjene v temi za sodbo velikega dne.” (Jud 1,6) VS 421.6

Na koncu tisoč let bo drugo vstajenje. Tedaj bodo grešniki vstali od mrtvih in stopili pred Boga, da bi prejeli izrečeno obsodbo. Tako je pisec Razodetja najprej opisal vstajenje pravičnih, potem pa rekel: “Drugi mrtvi pa niso oživeli, dokler se ni dopolnilo tisoč let.” (Raz 20,5) Izaija glede grešnikov pravi: “Zbrani bodo kakor ujetniki v jami, zaprti bodo v ječi in po mnogih dneh kaznovani.” (Iz 24,22) VS 422.1