Evangelij je prišel na Češko že v IX. stoletju. Sveto pismo je bilo prevedeno in javna bogoslužja so se opravljala v ljudskem jeziku. Z uveljavljanjem papeževe moči pa je bila Božja beseda zapostavljena. Gregor VII. je hotel ponižati dostojanstvo kraljev in podjarmiti ljudstvo. Na podlagi njegovih namenov je bila izdana pomembna papeška listina, ki je prepovedovala opravljati javna bogoslužja v češčini. Papež je objavil, “da je opravljanje bogoslužja v nepoznanem jeziku všeč Vsemogočnemu in preprečuje mnogo zla in krivoverstva”. 1Wylie, op. cit., b. Ill, ch. 1. Tako je Rim predpisal, da je treba luč Božje besede ugasniti in da naj bodo ljudje zaprti v temi. Vendar je Bog zagotovil druga sredstva za ohranitev cerkve. Mnogi valdenžani in albižani so zaradi preganjanja zapustili domove v Franciji in Italiji in prišli na Češko. Čeprav si niso upali učiti javno, so vendarle skrivoma goreče delali. Tako se je prava vera ohranjala iz stoletja v stoletje. VS 65.1
Že pred Husom so bili na Češkem ljudje, ki so odkrito grajali pokvarjenost v cerkvi in razuzdanost ljudstva. Njihova prizadevanja so vzbudila široko zanimanje. Zaskrbljena hie-rarhija se je vznemirila, in učence evangelija so začeli odkrito preganjati. Pregnani so imeli bogoslužja v gozdovih in planinah, kjer so jih vojaki ujeli ali ubili. Čez čas je bilo ukazano, da naj se sežgo vsi, ki so se odpovedali rimskemu bogoslužju. Kristjani so med izročanjem svojih življenj verovali v zmago. Eden teh, ki je “učil, da je zveličanje možno dobiti le po veri v kri-žanega Zveličarja”, je pred smrtjo izjavil: “Res sovražniki resnice sedaj besnijo nad nami, vendar to ne bo trajalo večno. Vstal bo nekdo izmed navadnega ljudstva brez meča ali oblasti, a proti njemu bodo ostali brez moči.” 2Ibid., b. Ill, ch. 1 Lutrov čas je bil še zelo daleč, vendar se je že naznanjalo, da bo njegovo pričevanje zoper Rim razburilo narode. VS 65.2
Jan Hus je bil skromnega rodu; že zgodaj mu je umrl oče in postal je sirota. Njegova pobožna mati je videla največjo vrednost v vzgoji in Božjem strahu. Trudila se je, da bi te vrednote zagotovila svojemu sinu. Hus je najprej hodil v podeželsko šolo, kjer je prejel priznanje kot dober učenec. Potem se je napotil na praško vseučilišče. Na poti v Prago ga je spremljala mati, revna vdova, ki ni imela ničesar, kar bi podarila sinu. Ko sta se približala velikemu mestu, je pokleknila ob njem in prosila svojega nebeškega Očeta za blagoslov. Ni mogla slutiti, kako bo njena molitev uslišana. VS 66.1
Na vseučilišču so Husa kmalu prepoznali po neutrudni marljivosti in hitrem napredovanju. Njegovo vzgledno življenje in vljudno prijazno vedenje sta mu pridobila splošen ugled. Bil je iskren privrženec rimske cerkve in resen iskalec duhovnih blagoslovov, ki mu jih je obljubljala. Ob nekem jubileju je odšel k spovedi. Plačal je nekaj zadnjih kovancev iz svoje skromne zaloge in se pridružil procesiji, da bi lahko postal deležen obljubljene odveze. Po kon-čanem študiju je stopil v duhovniški stan in hitro pridobil ugled. Kmalu je postal povezan s kraljevim dvorom. Bil je tudi profesor in zatem rektor vseučilišča, na katerem se je nekoč izšolal. V nekaj letih je skromen dobrotljiv učenec postal ponos svoje države in njegovo ime je bilo znano po vsej Evropi. VS 66.2
Vendar je Hus začel delo reforme na drugem področju. Nekaj let po posvetitvi za duhovnika je bil imenovan za pridigarja Betlehemske kapele. Njen ustanovitelj se je zavedal, kako zelo pomembno je pridiganje iz Svetega pisma v ljudskem jeziku. Ta navada na Češkem kljub rimskemu nasprotovanju ni bila popolnoma opuščena. Vendar ljudje niso poznali Svetega pisma, zato so v vseh slojih prevladovali najhujši grehi, ki jih je Hus neprizanesljivo žigosal. Pri tem se je skliceval na Božjo besedo, da bi uveljavil načela resnice in čistosti, ki jih je strogo zahteval. VS 66.3
Pražan Jeronim, ki se je kasneje tesno povezal s Husom, je ob vrnitvi iz Anglije prinesel s seboj Wyclifove spise. Angleška kraljica, ki je sprejela Wyclifov nauk, je bila češka princesa. Zaradi njenega vpliva so bila v njeni rodni domovini razširjena reforma-torjeva dela. Hus jih je z zanimanjem bral in dojemal njihovega pisca kot iskrenega kristjana. Odobraval je reforme, ki jih je za-govarjal. Čeprav se ni zavedal, je že stopil na pot, ki ga bo odpeljala daleč proč od Rima. VS 66.4
Nekako v tem času sta v Prago prispela dva učena Angleža. V to oddaljeno deželo sta prišla razširit prejeto luč. Začela sta odkrito napadati papeževo nadoblast in oblasti so ju kmalu utišale. Vendar se nista bila pripravljena odpovedati svojemu cilju. Delo sta nadaljevala drugače, in sicer ne kot pridigarja, temveč kot umetnika. Na javnem prostoru sta narisala dve sliki. Ena je predstavljala Kristusa, ki stopa v Jeruzalem, “krotak, jezdi na oslici”, (Mt 21,5) za njim pa gredo učenci v ponošenih oblekah in bosi. Druga slika pa je pred-stavljala papeško procesijo - papež je na njej oblečen v bogata oblačila in papeško tiaro, jezdi na veličastno okrašenem konju, pred njim stopajo trobentači, za njim pa kardinali in prelati v razkošnih oblekah. VS 66.5
To je bila pridiga, ki je pritegnila pozornost vseh slojev. Množice so prihajale in strmele v sliki. Vsak je dojel nauk. Na mnoge je naredila globok vtis razlika med krotkostjo in ponižnostjo Kristusa Gospoda ter napuhom in domišljavostjo papeža - njegovega tako imenovanega služabnika. V Pragi je zavladal velik nemir. Tujca sta čez čas dojela, da morata zaradi njune lastne varnosti hitro odpotovati. Toda nauk, ki sta ga učila, ni bil pozabljen. Sliki sta naredili globok vtis na Husov razum in ga spodbudili k podrobnejšemu proučevanju Svetega pisma in Wyclifovih spisov. Čeprav še ni bil pripravljen sprejeti vseh reform, ki jih je priporočal Wyclif, je jasneje videl pravi značaj papeštva in s še večjo vnemo žigosal ošabnost, častihlepnost in popačenost vladajoče duhovščine. VS 67.1
Iz Češke se je luč razširila v Nemčijo, ker so nemiri na praškem vseučilišču povzročili odhod stotine nemških študentov. Mnogi med njimi so od Husa sprejeli svoje prvo znanje o Svetem pismu in so po vrnitvi širili evangelij v svoji domovini. VS 67.2
Novice o delu v Pragi so prispele do Rima. Kmalu so Husa poklicali, naj pride pred papeža. Ubogati je pomenilo izpostaviti se zanesljivi smrti. Češki kralj in kraljica, vseučilišče, člani plemstva in vladni uslužbenci so se združili v zvezi s papeževim pozivom in zaprosili, da naj bo Husu dovoljeno ostati v Pragi in odgovarjati Rimu po zastopniku. Namesto da bi papež uslišal to prošnjo, je dalje sodil Husu in ga obsodil, nazadnje pa še izrekel prekletstvo nad Prago. VS 67.3
V tistih časih je bila tako razglašena obsodba vzrok za množičen preplah. Premišljeni obredi, ki so jo spremljali, so ob pogledu na papeža kot predstavnika Boga, s ključi nebes in pekla, z oblastjo izrekanja posvetne in duhovne obsodbe v ljudeh vzbujali grozo. Verovali so, da so zanje, ki so kaznovani s prekletstvom, nebeška vrata zaprta, mrtvi pa izključeni iz prebivališč blaženosti, vse dokler papež ne bo blagovolil umakniti prekletstva. Zaradi teh strašnih nadlog so odpovedali vsa bogoslužja. Cerkve so bile zaprte. Poroke so se opravljale na cerkvenem dvorišču. Mrtve je bilo prepovedano položiti v posvečeno zemljo, zato so jih pokopavali brez pogrebnih obredov v jarke ali na poljih. S temi ukrepi je Rim vplival na misli ljudi in jih zlahka usmerjal. VS 67.4
Prebivalci Prage so bili vznemirjeni. Večina je obtožila Husa za vzrok vseh nesreč. Hoteli so ga prepustiti rimskemu maščevanju. Da bi reformator pomiril vihar, se je za nekaj časa umaknil v svoj rojstni kraj. Prijateljem, ki jih je pustil v Pragi, je napisal: “Moral sem se ločiti od vas, da bi se ravnal po nauku in zgledu Jezusa Kristusa v tem, da si brezbožni zaradi mene ne prikličejo večne obsodbe; za pobožne pa ne želim biti vzrok žalosti in preganjanja. Tako sem storil tudi zaradi Božje besede, ki bi jo brezbožni duhovniki utegnili za dlje časa prepovedati. Nikar ne mislite, da sem se odpovedal božanski resnici, saj sem z Božjo pomočjo pripravljen zanjo tudi umreti.” 3E. De Bonnechose, The Reformers before the Reformation,vol, I. str. 87. Hus ni prenehal svojega dela, ampak je potoval po okoliških krajih in pridigal vedoželjnim množicam. Tako so papeževi ukrepi proti evangeliju povzročili, da se je še bolj razširil. “Ničesar namreč ne moremo storiti proti resnici; delamo lahko le za resnico.” (2 Kor 13,8) “Hus je v tem obdobju preživljal notranjo razdvojenost. Čeprav ga je Rimska cerkev hotela uničiti, ji ni odpovedal veljave. Zanj je še vedno bila Kristusova soproga, papež pa Božji predstavnik in namestnik. Hus ni svaril pred oblastjo, pač pa pred njeno zlorabo. To je pripeljalo do hudega spopada med prepričanji njegovega razuma in ugotovitvami njegove vesti. Če je oblast pravična in nezmotljiva - v to pa je verjel - kako je potem mogoče, da se ji ne more pokoravati? Vedel je, da bi pos-lušati pomenilo grešiti. Toda kako lahko poslušnost nezmotljivi cerkvi pripelje do česa takega? To je bila težava, ki je ni mogel rešiti. Dvom ga je mučil iz ure v uro. Do najnatančnejše rešitve problema so ga pripeljala dejanja duhovnikov, ki so kakor nekoč v Zveličarjevih dneh postali zli in so uporabljali svojo zakonito oblast za neza-konite namene. To ga je spodbudilo, da je za svoje lastno vodilo sprejel načelo o tem, da naj človekovo vest vodijo samo navodila Svetega pisma, ki so podprta z razumevanjem; ali drugače povedano, nezmotljivi vodnik je Bog, ki govori po Svetem pismu, ne pa cerkev pod oblastjo duhovništva. To načelo je oznanjal drugim in jih spodbujal, da ga sprejmejo.” 4Wylie, op. cit., b. Ill, ch. 2.) VS 67.5
Ko se je čez nekaj časa razburjenje v Pragi poleglo, se je Hus vrnil v svojo Betlehemsko kapelo in še z večjo vnemo in hrabrostjo naprej pridigal o Božji besedi. Njegovi vplivni sovražniki niso mirovali. Toda kraljica in mnogi plemiči so bili njegovi prijatelji, in ljudje so množično stopali na njegovo stran. Potem ko so nekateri primerjali njegov čist vzvišen nauk in sveto življenje s ponižujočimi dogmami, lakomnostjo in razuzdanostjo rimskih duhovnikov, jim je bilo v čast biti na njegovi strani. VS 68.1
Hus je nekaj časa deloval sam, nato pa se mu je v delu reforme pridružil Jeronim, ki je med bivanjem v Angliji sprejel Wyclifov nauk. Njuni življenjski poti sta od takrat tekli skupaj in ostali nerazdružljivi tudi v smrti. Jeronim je imel vse sposobnosti, ki pritegnejo občinstvo - bistrost duha, zgovornost in učenost. Vendar ga je v la-stnostih, ki odlikujejo pravo moč značaja, Hus presegel. Njegovo mirno presojanje je zadrževalo nemirnega Jeronimovega duha. Jeronim je z resnično ponižnostjo priznaval vrednost tega in se podrejal njegovim nasvetom. Pod njunim združenim delom se je reforma širila hitreje. VS 68.2
Bog je razsvetlil razum teh izbranih mož in jima razodel mnoge napake Rima; vendar nista prejela vse luči, ki je morala biti dana svetu. Po teh svojih služabnikih je Bog vodil ljudi iz rimske teme. Toda bilo je še mnogo velikih ovir, s katerimi sta se morala spopasti. Bog ju je korak za korakom vodil naprej, kolikor sta lahko zmogla. Nista bila pripravljena sprejeti vse luči naenkrat. Njeno popolno razodetje bi bilo zanju kakor močna svetloba opoldanskega sonca tistim, ki so dolgo živeli v temi, zato bi se obrnila stran. Bog jima je razodeval resnice po malem, kolikor so jo ljudje lahko sprejeli. V prihodnjih stoletjih so nastopili drugi zvesti delavci, ki so vodili ljudi naprej po poti reforme. VS 68.3
Razkol v cerkvi pa se je nadaljeval. Kar trije papeži so se bojevali za vrhovno oblast, in njihov spor je krščanstvo napolnil s hudodelstvi in zmešnjavo. Ker jih izrekanje prekletstev ni zadovoljilo, so se zatekli k nakupu orožja in pridobivanju vojakov. Za to pa so potrebovali sredstva, ki so jim pritekala s cerkvenimi darili, verskimi službami in cerkvenimi blagoslovi, katere so ponujali za denar.(h) Tudi duhovniki, ki so posnemali svoje nadrejene, so se zatekli k trgovanju s cerkvenimi častmi in službami ter k vojskovanju, da bi ponižali svoje tekmece in okrepili svojo lastno oblast. Hus je bil ogorčen zaradi ogabnosti, ki so se dopuščale v imenu vere. Iz dneva v dan je postajal pogumnejši. Ljudje so odkrito obtoževali rimske voditelje kot vzrok bridkosti, ki so preplavile krščanstvo. VS 69.1
Ponovno se je zdelo, da je Praga na robu krvavega spopada. Kakor v prejšnjih časih je bil Božji služabnik obtožen kot tisti, ki spravlja Izraela v nesrečo. (1 Kr 18,17) Nad mestom je bilo znova izrečeno prekletstvo, in Hus se je umaknil v svojo rojstno vas. Pričevanje, ki se je zvesto prenašalo iz njegove priljubljene Betlehemske kapele, je bilo končano. Preden bo izročil svoje življenje kot priča za resnico, bo moral govoriti s prostornejše prižnice, in sicer vsemu krščanstvu. VS 69.2
Hudobnosti, ki so vznemirjale Evropo, so se morale odpraviti. Na željo cesarja Sigismunda je po Janezu XXIII, enem izmed treh med seboj tekmujočih papežev, bil sklican splošni zbor v Konstanci. Papež, čigar značaj in politika bi težko zdržali preiskavo celo med cerkvenimi dostojanstveniki ohlapne morale, se je zbora vse prej kot razveselil. Vendar si vseeno ni upal nasprotovati Sigismundovi volji.(o) VS 69.3
Zbor je želel doseči dve stvari: odpraviti razkol v cerkvi in izkoreniniti krivoverstvo. Zato sta bila predenj pozvana tudi dva protipapeža in Jan Hus kot vodilni ozna-njevalec novih nazorov. Prva dva zaradi skrbi za lastno varnost nista prišla osebno, ampak sta ju zastopala poslanca. Papež Janez XXIII., ki je bil navidezni sklicevalec koncila, pa je prišel nanj z mnogimi dvomi. Slutil je namreč, da ima cesar skrivni namen, da bi ga odstavil. Bal se je, da bo moral odgovarjati za pregrehe, ki so osramotile papeško tiaro, in za hudodelstva, s katerimi si jo je zagotovil. Kljub temu si je za svoj prihod v Konstanco priredil veličasten sprevod, ki so se ga udeležili duhovniki najvišjega razreda, za njim pa je šel sprevod dvorjanov. Vsa duhovščina in mestni dostojanstveniki z ogromno množico meščanov so mu šli naproti in izrekli dobrodošlico. Nad njegovo glavo je bil zlat baldahin, ki so ga nosili štirje vrhovni sodniki. Pred njim so nosili hostijo, bogata oblačila kardinalov in plemenitašev pa so še povečala sijaj. VS 69.4
Medtem pa se je Konstanci bližal drug potnik. Hus se je zavedal nevarnosti, ki so mu pretile. Od svojih prijateljev se je poslovil, kakor da jih nikoli več ne bo srečal. Podal se je na pot s slutnjo, da ga čaka grmada. Čeprav je dobil zaščitno pismo od češkega kralja in prejel na poti še eno od cesarja Sigismunda, je opravil vse priprave za verjetno smrt. VS 69.5
V pismu svojim prijateljem v Pragi je dejal: “Moji bratje ... odhajam s kraljevim zaščitnim pismom, da se srečam s številnimi in smrtnimi sovražniki. ... Popolnoma zaupam v vsemogočnega Boga, v svojega Zveličarja. Upam, da bo uslišal vaše goreče molitve in mi dal svojo razumnost in modrost, da bom lahko vzdržal; in da mi bo podaril Svetega Duha, me okrepil v resnici, da se bom lahko srčno spopadel s skušnjavami, ječo in, če bo potrebno, s kruto smrtjo. Jezus Kristus je trpel za svoje, ki jih je ljubil iz vsega srca. Mar nam ni zapustil zgled, da tudi mi sami potrpežljivo trpimo za lastno zveličanje? On je Bog, mi pa smo njegovo stvarstvo; On je Gospod, mi pa smo njegovi služabniki; On je Gospodar sveta, mi pa nepomembni smrtniki - vendar je On trpel! Zakaj potem tudi mi ne bi trpeli, še zlasti, ker nas trpljenje očiščuje? Zatorej, ljubljeni, če bi ga moja smrt oslavila, molite, naj pride hitro, in naj me On usposobi stanovitno prenašati vse nadloge. Če pa je boljše, da se vrnem med vas, naj se z Božjo pomočjo vrnem brez madeža - torej ne poteptam niti ene malenkosti od evangeljske resnice in zapustim svojim bratom izvrsten zgled. V Pragi verjetno ne boste nikoli več zagledali mojega obraza. Če pa bo volja vsemogočnega Boga dopustila, da me povrne k vam, tedaj bomo napredovali z odločnim srcem v spoznanju in ljubezni njegovih zapovedi.” 5Bonnechose, op. cit., vol. I, str. 147.148. VS 69.6
V pismu duhovniku, ki je postal učenec evangelija, Hus z globoko ponižnostjo graja lastne napake in se obtožuje, da je “z užitkom nosil razkošna oblačila in izgubljal čas v nepomembnih opravilih”. Zatem doda: “Tvoje misli naj zaposlujeta Božja slava in zveličanje ljudi, ne pa posedovanje dobrin in zemljišč. Prizadevaj se bolj za okraševanje svoje duše kakor pa svoje hiše. Usmeri pozornost na duhovno stavbo. Bodi pobožen in ponižen z ubogimi ter svojega premoženja ne uporabljaj za gostije. Če ne boš popravil svojega življenja in se boš zdržal nepotrebnih reči, se bojim, da boš strogo kaznovan, kakor sem jaz. ... Moj nauk poznaš, saj si prejemal moje napotke od svojega otroštva; zatorej je nepotrebno, da bi ti kar koli dalje pisal. Vendar te rotim po milosti našega Gospoda, da me ne posnemaš v nobeni slabosti, v katero si me videl pasti.” Na pisemsko ovojnico je napisal: “Rotim te, moj prijatelj, da ne odpečatiš pisma, dokler ne boš zanesljivo prepričan, da sem mrtev.” 6Ibid., vol. I, str. 148.149.Hus je na svoji poti vsepovsod opazil znamenja razširjenosti svojega nauka in naklonjenost, s katero so gledali nanj. Ljudje so v trumah prihajali, da bi ga srečali. V nekaterih mestih so ga sodniki spremljali skozi njihove ulice. VS 70.1
Ob prihodu v Konstanco je bila Husu za-gotovljena popolna svoboda. Cesarjevemu zaščitnemu pismu je bilo dodano osebno papeževo zagotovilo zaščite. Toda v nasprotju s temi svečanimi in večkrat ponovljenimi izjavami je bil reformator v kratkem času prijet po nalogu papeža in kardinalov ter vtaknjen v nagnusno ječo. Kasneje so ga premestili v močno trdnjavo na drugem bregu Rena, kjer so ga zadržali kot zapornika. Papež je imel le malo koristi od svoje verolomnosti; kmalu je bil namreč zaprt v istem zaporu. 7Ibid., vol. I, str. 247. Pred koncilom mu je bilo dokazano, da je kriv nizkotnih hudodelstev poleg umorov, trgovanja z duhovnimi stvarmi, prešuštva in “grehov, ki jih ni primerno imenovati”. Vse to je navedel sam koncil. Odvzeli so mu tiaro in ga pahnili v ječo. Tudi oba papeževa tekmeca so odstavili ter izvolili novega papeža. VS 70.2
Čeprav je bil sam papež kriv večjih hu-dodelstev od teh, za katere je Hus sploh kdaj obtožil duhovnike in zaradi katerih je zahteval reformo, se je vendar isti koncil, ki je odstavil papeža, odločil uničiti reformatorja. Husovo zaprtje je na Češkem povzročilo veliko ogorčenost. Vplivni plemiči so naslovili na koncil resne ugovore zoper to nasilje. Cesar, ki je nerad dovolil prelomitev svojega zaščitnega pisma, je nasprotoval sodnemu postopku proti Husu. Vendar so bili reformatorjevi nasprotniki hudobni in neomajni. Sklicevali so se na cesarjeve predsodke, na njegovo zaskrbljenost in vnemo za cerkev. Navajali so podrobne vzroke, da bi dokazali, da “ni potrebno držati dane besede pri krivovercih, ne pri osebah, ki so osumljene krivoverstva, čeprav imajo zaščitno pismo od cesarja ali kraljev”. 8Jacques Lenfant, History of the Council of Constance,vol, I, str. 516. Tako so prevladali. VS 71.1
Hus je bil končno pripeljan pred koncil. Bil je oslabljen zaradi bolezni in ječe. Vlažen in zatohel zrak njegove celice je povzročil vročico, ki je skoraj končala njegovo življenje. Okovan v verige je stal v navzočnosti cesarja, čigar čast in poštenost sta jamčili za njegovo varnost. Med dolgim sojenjem je odločno branil resnico in v navzočnosti zbranih cerkvenih in državnih dostojanstvenikov izrekel slovesen in resen ugovor zoper pokvarjenost vladajoče duhovščine. Ko so ga pozvali, naj izbere, ali se bo odpovedal svojim naukom ali pa umrl, je sprejel mučeniško usodo. VS 71.2
Božja milost ga je držala pokonci. V tednih trpljenja pred končno obsodbo je nebeški mir napolnil njegovo dušo. “Pišem to pismo,” je napisal prijatelju, “v ječi in z vklenjenimi rokami, medtem ko pričakujem svojo jutrišnjo smrtno obsodbo. ... Ko se bova s pomočjo Jezusa Kristusa ponovno srečala v sijajnem miru prihodnjega življenja, boš zvedel, kako dober se je izkazal sam Bog do mene, kako učinkovito me je podpiral sredi skušnjav in preizkušenj.” 9Bonnechose, op. cit., vol. II, str. 67. VS 71.3
V polmraku ječe je vnaprej videl zmago prave vere. V sanjah se je vrnil v praško kapelo, kjer je oznanjal evangelij. Videl je papeža in njegove škofe, kako brišejo Kristusove slike, ki jih je narisal na zidove kapele. “Zaradi tega je postal zaskrbljen; toda naslednji dan je videl mnogo slikarjev, ki so popravljali narejeno škodo. Sedaj je bilo slik še več in bile so v še lepših barvah. Brž ko je bilo njihovo delo končano, so slikarji, ki jih je obdajala množica, vzkliknili: ‘Sedaj naj papeži in škofje le pridejo; nikoli več jih ne bodo mogli uničiti!’” Reformator je dejal v zvezi s svojimi sanjami: “Z gotovostjo trdim, da Kristusova podoba ne bo nikoli izbrisana. Želeli so jo uničiti, vendar jo bodo mnogo boljši pridigarji, kakršen sem sam, zopet narisali v vseh srcih.” 10DAubigne, op. cit., b. I. ch. 6. VS 71.4
Husa so še zadnjič pripeljali pred koncil. Zbor je bil velik in veličasten - cesar, državni knezi, kraljevi poslanci, kardinali, škofje in duhovščina. Zbralo se je tudi ogromno ljudi, ki so prišli opazovat dogodek dneva. Z vseh koncev krščanstva so se zbrale priče te prve velike žrtve v dolgem spopadu, ki bo zagotovil svobodo vesti. VS 71.5
Hus je bil pozvan h končni odločitvi. Povedal je, da odklanja zatajitev svojega nauka. Usmeril je svoj prodorni pogled v cesarja, ki je brez sramu prelomil svojo dano obljubo, ter rekel: “Prostovoljno sem se odločil stopiti pred ta koncil pod javno zaščito in po dani besedi tukaj navzočega cesarja.” 11Bonnechose, op. cit., vol. II, str. 84. Rdečica je zalila Sigismundov obraz in oči vseh zbranih so se uprle vanj. VS 71.6
Po razglasitvi smrtne obsodbe se je začel ponižujoč obred. Škofje so oblekli ujetnika v duhovniško obleko. Hus je ob tem dejal: “Ko je Herod odpeljal pred Pilata našega Gospoda Jezusa Kristusa, je bil ta ogrnjen v belo obleko kot znak ponižanja.” 12Ibid., vol. II, str. 86. Ponovno so ga pozvali k zatajitvi, on pa se je obrnil k ljudstvu in odgovoril: “Kako bi lahko gledal nebo in se uzrl na množico ljudi, katerim sem oznanjal čist evangelij? Ne! Njihovo zveličanje je vrednejše od tega ubogega telesa, ki je sedaj obsojeno na smrt.” Takrat so z njega začeli slačiti obleko in vsak škof je izgovoril po eno prekletstvo. Tako so opravljali svoj obred. Končno “so na njegovo glavo položili piramidno oblikovano škofovsko kapo iz papirja, na kateri so bile narisane zastrašujoče podobe hudobnih duhov, spredaj pa so bile vidno zapisane besede ‘Glavni krivoverec’. ‘Z največjim veseljem,’ je dejal Hus, ‘bom nosil to sramotilno krono zaradi tebe, o Jezus, ker si ti zame nosil krono iz trnja.”‘ VS 71.7
Tako opravljenemu “so škofje namenili besede: ‘Sedaj izročamo tvojo dušo Satanu.’ ‘A jaz,’ je dejal Jan Hus in dvignil svoj pogled k nebesom, ‘izročam svojega duha v tvoje roke, o Gospod Jezus, saj si me ti odrešil.’” 13Wylie, op. cit, b. Ill, ch. 7. VS 72.1
Tedaj so ga izročili svetovnim oblastem in ga odpeljali na morišče. Sledil mu je ogromen sprevod: stotine vojakov, duhovnikov, škofov v svojih bogatih oblačilih in prebivalcev Konstanc. Ko so ga privezali za kol grmade in je bilo vse pripravljeno, da se zaneti ogenj, so mučenca pozvali, naj si reši svoje življenje z odpovedjo svojim zmotam. “Katerim zmotam naj se odpovem?” je vprašal Hus. “Ne čutim se niti malo krivega. Boga kličem za pričo, da je imelo vse, kar sem pridigal in pisal, namen rešiti ljudi greha in pogube. Zato bom z velikim veseljem s svojo krvjo pričal za resnico, o kateri sem pisal in pridigal.” 14Ibid., b. III. ch. 7. Ko ga je zajel ogenj, je začel peti: “Jezus, Davidov sin, usmili se me!” in nadaljeval, dokler ni njegov glas za vselej utihnil. VS 72.2
Celo na njegove sovražnike je to junaško vedenje naredilo močan vtis. Goreči papežev pristaš, ki je opisoval mučeniško smrt Husa in kmalu za njim umrlega Jeronima, je dejal: “Oba sta v zadnji uri trpela z neomajnim duhom. Pripravila sta se za ogenj, kakor da gresta na poročno slavje. Slišati ni bilo niti enega glasu bolečine. Ko je ogenj zaplapolal, sta začela peti himne; in šele moč ognja je lahko utišala njuno petje.” 15Ibid., b. Ill, ch. 7. VS 72.3
Ko je Husovo telo popolnoma zgorelo, so njegov pepel z zemljo vred, na kateri je počival, zbrali in vrgli v reko Ren, da ga je odnesla v Ocean. Njegovi mučitelji so zaman verovali, da so izkoreninili resnice, ki jih je oznanjal. Niti sanjalo se jim ni o tem, da bo pepel, ki se je izlil v morje, kot raztreseno seme, ki bo v dotlej neznanih deželah sveta rodilo bogate sadove v pričanju za resnico. Glas, ki je govoril v koncilski dvorani v Konstanci, je odmeval še v prihodnjih stoletjih. Husa ni bilo več, toda resnice, za katere je umrl, ne bodo nikoli izgubljene. Njegov zgled vere in vztrajnosti bo ohrabril množice, da bodo stopile trdno na stran resnice kljub mučenju in smrti. Njegova usmrtitev je pokazala vsemu svetu zahrbtno okrutnost Rima. Sovražniki resnice so nevede pospešili delo, ki so ga hoteli uničiti. VS 72.4
V Konstanci pa je bilo treba pripraviti še eno grmado. Kri še ene priče je morala pričati za resnico. Ko je Hus odhajal na koncil, ga je Jeronim ob slovesu spodbujal k pogumu in trdnosti. Dejal je, da bo prišel sam na pomoč, če bo v kakršnih koli težavah. Ko je slišal, da so reformatorja zaprli, se je zvesti učenec takoj pripravil, da izpolni dano obljubo. Brez zaščitnega pisma se je s prijateljem podal v Konstanco. Po prihodu je spoznal, da se je izpostavil veliki nevarnosti. Bilo mu je jasno, da nima več nikakršne možnosti za rešitev Husa. Pobegnil je iz mesta, vendar so ga na poti domov ujeli. Vklenjenega so pripeljali nazaj pod nadzorstvom skupine vojakov. Pred zborom je poskušal odgovoriti na obtožbe zoper njega, a so ga preglasili vzkliki: “V ogenj z njim! V ogenj!” 16Bonnechose, vol. I, str. 234. Vrgli so ga v ječo in ga prisilili v položaj, ki mu je zadajal veliko trpljenje. Hranili so ga s kruhom in vodo. Po nekaj mesecih krutega zapora je Jeronim hudo zbolel. Njegovi sovražniki so se zbali, da se jim bo izmuznil, zato so ublažili strogost zapora, čeprav je v njem ostal zaprt še eno leto. VS 73.1
Husova smrt ni učinkovala tako, kakor so pričakovali papeževi pristaši. Neupoštevanje zaščitnega pisma je izzvalo plaz negodovanja. Zbor se je iz varnostnih razlogov odločil, da Jeronima ne bodo sežgali, temveč ga prisilili k odpovedi, če bo to mogoče. Pripeljali so ga pred zbor in mu dali na izbiro, da se odpove nauku ali da umre na grmadi. Smrt bi bila na začetku njegove kazni milost v primerjavi s hudim trpljenjem, ki ga je preživljal. Ampak sedaj, ko je bil oslabljen od bolezni, krutega zapora, trpljenja zaradi strahu in negotovosti, ko je bil ločen od svojih prijateljev, obupan zaradi Husove smrti, se je njegova trdnost omajala. Klonil je pred zborom. Odločil se je držati katoliške vere. Sprejel je zborovo obsodbo Wyclifovih in Husovih naukov. Ni se pa odpovedal “svetim resnicam”, ki sta jih učila. 17Ibid,, vol. II, str. 141. VS 73.2
Tako je Jeronim želel utišati glas svoje vesti in se izogniti smrtni obsodbi. V samoti ječe pa je jasneje spoznal, kaj je naredil. Pomislil je na Husov pogum in vero ter ju primerjal s svojo odpovedjo resnici. Mislil je na nebeškega Učitelja. Sam mu je slovesno obljubil, da mu bo služil, saj je zaradi njega pretrpel smrt na križu. Preden se je odpovedal čistemu nauku, je kljub vsemu trpljenju našel tolažbo v gotovosti Božje naklonjenosti. Zdaj so dvomi in očitanje vesti mučili njegovo dušo. Vedel je, da se bo moral še večkrat odpovedati, preden se bo spravil z Rimom. Pot, na katero je stopil, se lahko konča samo s popolnim odpadom. Odločil se je, da zaradi kratkotrajnega trpljenja ne bo zatajil Gospoda. VS 74.1
Kmalu so ga zopet pripeljali pred zbor. Njegovo podrejanje ni zadovoljilo sodnikov. Njihova žeja po krvi, ki jo je spodbudila Husova smrt, je glasno zahtevala nove žrtve. Samo brezpogojna odpoved resnici bi lahko rešila Jeronimovo življenje. Vendar se je odločil, da ne bo tajil svoje vere in bo šel za svojim bratom, mučencem, v plamene. VS 74.2
Preklical je svojo prejšnjo odpoved. Zaradi bližajoče smrti je zahteval priložnost, da se sme zagovarjati. Cerkveni dostojanstveniki so se bali vpliva njegovih besed. Vztrajali so, da prizna ali ovrže resničnost obtožb zoper njega. Jeronim je protestiral zoper to krutost in krivičnost. “Držali ste me zaprtega tristo štirideset dni v zastrašujoči ječi,” je dejal, “v umazaniji, smradu in blatu brez najpotrebnejših stvari. Pripeljali ste me predse in nagnili uho k mojim smrtnim sovražnikom, meni pa nočete prisluhniti. ... Če ste zares modri ljudje in luči svetu, pazite, da ne grešite zoper pravico. Kar se mene tiče, sem samo nebogljen smrtnik; moje življenje ima majhno vrednost. Vendar vas opozarjam, da ne presodite napačno. To delam bolj zaradi vas kakor zaradi sebe.” 18Ibid, b. II, str. 146.147. VS 74.3
Njegovi zahtevi so končno ugodili. V navzočnosti sodnikov je Jeronim pokleknil in prosil Božjega Duha naj nadzoruje njegove misli in besede, da ne bi govoril ničesar, kar bi nasprotovalo resnici ali bilo nevredno njegovega Učitelja. Tisti dan se je uresničila Božja obljuba, dana prvim učencem: “Pred oblastnike in kralje vas bodo vlačili zaradi mene. ... Kadar pa vas izročijo, ne skrbite, kako in kaj bi govorili, kajti tisto uro vam bo dano, kaj naj bi govorili. Ne boste namreč govorili vi, ampak Duh vašega Očeta bo v vas govoril.” (Mt 10,18-20) VS 74.4
Jeronimove besede so izzvale presenečenje in občudovanje celo pri njegovih sovražnikih. Vse leto je bil zaprt v ječi. Ni mogel brati niti gledati. Prestajal je nepredstavljivo telesno trpljenje in duševne muke. Vendar so njegovi dokazi bili predstavljeni tako jasno in mogočno, kakor da je imel najboljše možnosti za študij. Pozornost svojih poslušalcev je usmeril na dolgo vrsto svetih ljudi, ki so jih obsodili nepravični sodniki. V skoraj vsaki generaciji so živeli ljudje, ki so poskušali oplemenititi ljudstvo svojega časa, a so bili ošteti in izobčeni, pozneje pa se je pokazalo, da si zaslužijo spoštovanje. Sam Kristus je bil obsojen kot hudodelec na nepravičnem sodišču. VS 74.5
Jeronim je ob svoji zatajitvi priznal, da je nad Husom izrečena obsodba pravična. Sedaj je izrazil svoje kesanje in pričal, da je bil mučenec nedolžen in svet. Dejal je: “Poznam ga od svojega otroštva. Bil je velik človek, pravičen in svet. Kljub njegovi nedolžnosti ga je doletela obsodba. ... Tudi jaz sem pripravljen umreti. Ne bom se izmikal mukam, ki so jih pripravili moji sovražniki in lažne priče. Toda nekega dne bodo morali dajati odgovor za svoje sleparije pred velikim Bogom, ki ga nihče ne more prevarati.” 19Ibid., b. II, str. 151. VS 74.6
Jeronim je obtožil samega sebe, ker se je odpovedal resnici, in nadaljeval: “Od vseh grehov, kar sem jih zakrivil od svojega otroštva, ni noben tako težak in mi ne povzroča toliko duševnih bolečin kakor ta, ki sem ga storil na tem usodnem mestu, ko sem odobril nečastno obsodbo nad Wyclifom in svetim mučencem Janom Husom, mojim učiteljem in prijateljem. Da! To od srca priznam in z grozo izjavljam, da sem iz strahu pred smrtjo obsodil njun nauk. Vsemogočnega Boga prosim, naj mi odpusti grehe, zlasti tega najpodlejšega.” Pokazal je na sodnike in z odločnim glasom dejal: “Vi ste obsodili Wyclifa in Husa ne zaradi tega, ker sta omajala cerkveni nauk, ampak ker sta ožigosala nesramna dejanja duhovnikov in škofov, njihovo razkošje, njihovo ošabnost in vse njihove hibe. Toda vse, kar sta trdila, je neovrgljivo. Potrjujem njune misli in se jima pridružujem v njunih besedah.” Njegov govor je bil prekinjen. Škofje, ki so drhteli od jeze, so začeli vpiti: “Kakšen dokaz nam je še potreben? S svojimi očmi vidimo, da je najupornejši krivoverec!” Jeronima ta hrup ni zmotil, ampak je nadaljeval: “Kaj! Mar mislite, da se bojim smrti? Leto dni ste me držali v okovih ogabne ječe, strašnejše od same smrti. Do mene ste bili krutejši od Turkov, Judov ali poganov. Moje živo meso je dobesedno strohnelo na mojih kosteh. Vendar se ne pritožujem, ker tarnanje ni primerno za srčnega in pogumnega moža. Osupel sem samo nad vašo veliko krutostjo do kristjana.” 20Ibid, b. II, str. 151-153. VS 75.1
Negodovanje je ponovno preglasilo njegov glas. Sedaj so Jeronima odpeljali v ječo. Na zboru so bili ljudje, na katere so njegove besede naredile globok vtis. Želeli so ga rešiti. Visoki cerkveni dostojanstveniki so ga obiskali, da bi ga nagovorili, naj se podredi zboru. Obljubljali so mu najslavnejšo prihodnost, če se odpove svojemu nasprotovanju Rimu. Vendar je enako kakor njegov Učitelj, ki so mu bila ponujena vsa bogastva tega sveta, ostal neomajen. VS 75.2
Rekel je: “Odpovedal se bom, če mi s Svetim pismom dokažete, da se motim.” VS 75.3
Eden od teh, ki so ga skušali, je na to vzkliknil: “Sveto pismo! Mar se res mora vse presojati z njim? Kdo ga lahko razume, če ga cerkev ne razloži?” VS 75.4
“Ali naj bolj verjamemo v človeška izročila kakor v evangelij našega Zveličarja?” je vprašal Jeronim. “Pavel ni svetoval njim, katerim je pisal, naj poslušajo človeška iz-ročila, temveč je dejal: ‘Preiskujte pisma.’” VS 75.5
“Krivoverec!” je zadonelo. “Obžalujem, da sem te tako dolgo zagovarjal. Vidim, da te priganja Hudič.” 21Wylie, op. cit, b. Ill, ch. 10. VS 76.1
V kratkem je bil obsojen. Odpeljali so ga na isti prostor, kjer je Hus žrtvoval svoje življenje. Pel je, ko je stopal po poti, njegov obraz pa je žarel od sreče in miru. Gledal je na Kristusa, in zanj je smrt izgubila svojo grozo. Ko je rabelj prišel od zadaj prižgat grmado, je mučenec vzkliknil: “Kar pogumno pridi naprej; prižgi jo pred menoj! Če bi se bal, ne bi bil sedaj tukaj.” VS 76.2
Ovil ga je plamen. Njegove zadnje besede, ki jih je izgovoril, so bile besede molitve. Vzkliknil je: “Gospod, Vsemogočni Oče, bodi mi milosten in mi odpusti grehe! Ti veš, da sem vedno ljubil tvojo resnico.” 22Bonnechose, op. cit., vol. II, str. 168. Glas je utihnil, ustnice pa so še vedno šepetale molitev. Ko je ogenj dokončal svoje delo, so zbrali mučenčev pepel z zemljo vred, na kateri je ležal, in ga vrgli v Ren enako kakor Husovega. VS 76.3
Tako sta umrla zvesta nosilca svetlobe. Toda luč resnice, ki sta jo oznanjala - luč njunega pogumnega vzora - ni ugasnila. Če bi ljudem uspelo ustaviti sonce na njegovi poti, bi lahko preprečili tudi jutranjo zarjo, ki se je pojavila nad svetom. VS 76.4
Husov sežig je na Češkem vnel ogenj ogorčenja in groze. Vse ljudstvo je čutilo, da je bil reformator žrtev zlobe duhovništva in cesarjeve nezvestobe. O njem so govorili kot o zvestem nosilcu resnice. Zbor, ki ga je obsodil na smrt, so razglasili za krivca njegovega umora. Njegovi nauki so sedaj vzbujali še večjo pozornost. Papež je z odlokom obsodil Wyclifove spise na sežig, vendar so jih nekaj obvarovali pred uničenjem. Sedaj so jih proučevali skupaj s Svetim pismom ali njegovimi odlomki. Mnogi so na ta način sprejeli reformirano vero. VS 76.5
Husovi morilci niso mogli mirno stati in opazovati zmago njegovega dela. Papež in cesar sta združila svoje moči, da bi uničila gibanje. Sigismundova vojska je napadla Češko. VS 76.6
Vendar je vstal novi rešitelj - Jan Žiška, ki je postal vodja Čehov. Kljub temu da je kmalu po začetku vojne popolnoma oslepel, je bil eden najslavnejših vojskovodij svojega časa. Čehi so zaupali v Božjo pomoč in verjeli v pravičnost svojega poslanstva. Uprli so se najmočnejšim vojskam, ki so se dvignile zoper njih. Cesar je večkrat napadel Češko s svežimi močmi, vendar je vedno doživel poraz. Husiti so premagali smrtni strah, in nihče se jim ni mogel zoperstaviti. Nekaj let po začetku vojne je pogumni Žiška umrl. Zamenjal ga je Prokop, ki je bil prav tako pogumen in vešč vodja; v nekaterih ozirih je bil celo sposobnejši. VS 76.7
Ko so češki sovražniki slišali za smrt slepega vojskovodja, so domnevali, da je nastopil primeren čas za povrnitev vsega, kar so prej izgubili. Papež je napovedal križarsko vojno zoper husite. Velike vojske so znova udarile na Češko, vendar so doživele strašen poraz. Pozneje je bil organiziran še en križarski pohod. V vseh evropskih katoliških državah so zbirali denar, orožje in ljudi. Množice so drvele pod papeževo zastavo v prepričanju, da bo krivoversko husitstvo dokončno uničeno. Vdrli so na Češko z vero v gotovo zmago. Ljudstvo se je zbralo, da bi jih zavrnilo. Dve vojski sta se približevali druga drugi, dokler ju nazadnje ni ločevala samo še reka. “Križarjev je bilo po številu mnogo več, vendar niso prestopili reke in začeli boj s husiti, zaradi česar so prišli tako daleč, temveč so mirno in v osupli tišini stali pred bojevniki.” 23Wylie, op. cit., b. III. ch. 17. Tedaj jih je na lepem prevzel skrivnosten strah. Brez kakršnega koli napada nanje se je ta močna vojska razpršila in razblinila, kakor da jo je porazila nevidna moč. Veliko število so jih pobili husiti, ki so preganjali begunce. Zmagovalci so si pridobili velik plen, tako da je vojna Čehe obogatila, namesto da bi jih osiromašila. VS 76.8
Nekaj let pozneje je novi papež znova začel križarsko vojno. Tudi sedaj so kakor za prejšnje križarske pohode zbirali množice ljudi in sredstva iz evropskih katoliških držav. Tistim, ki bodo sodelovali v tem nevarnem boju, so obljubili velike prednosti. Vsakemu križarju bodo odpuščena najpodlejša hudodelstva. Vse, ki bi padli v vojni, čaka velika nagrada v nebesih, preživeli pa bodo prejeli čast in bogastvo na bojišču. Velika vojska je zopet prestopila mejo in napadla Češko. Husiti so se umaknili pred njo in zvabili sovražnika v notranjost dežele. Že so mislili, da so zmagali, ko se je naenkrat Prokopova vojska ustavila. Obrnila se je proti sovražniku in ga začela napadati. Križarji so spoznali svojo napako. Ostali so v taboru in pričakovali napad. Slišali so glas bližajoče se vojske. Še preden so zagledali husite, je med njimi ponovno nastal preplah. Knezi, vojskovodje in vojaki so odvrgli orožje in bežali na vse strani. Papežev poslanec, ki je bil vodja pohoda, je zaman poskušal zbrati svojo prestrašeno in razpuščeno vojsko. Kljub vsem naporom je na koncu tudi njega potegnil za seboj val beguncev. Poraz je bil popoln. Zopet je bogat plen padel v roke zmagovalcev. VS 77.1
Tako je že drugič brez enega samega udarca pobegnila pred majhnim in slabotnim narodom cela vojska, ki so jo poslali najmočnejši evropski narodi, sestavljena iz pogumnih bojaželjnih ljudi, dobro izurjenih in oboroženih za boj. Znova se je razodela Božja moč. Napadalce je premagal nadnaraven strah. On, ki je uničil faraonovo vojsko v Rdečem morju, pognal v beg Midjance pred Gideonom in njegovimi tristo možmi, v eni noči onesposobil ošabne Asirce, je sedaj znova posredoval, da bi uničil napadalčevo moč. “Trepetali bodo od strahu tam, kjer ni vzroka za strah. Zakaj Bog raztrese kosti tvojih oblegovalcev, osramočeni bodo, ker jih je Bog zavrgel.” (Ps 53,6 EKU) VS 77.2
Ker so cerkveni voditelji izgubili upanje v zmago s silo, so se zatekli k diplomaciji. Končno je prišlo do sporazuma, ki je dajal Čehom navidezno svobodo vesti, vendar jih je zapeljal pod papeževo oblast. Čehi so podali štiri točke kot pogoj za mir z Rimom: svobodno oznanjevanje Svetega pisma; pravica vseh vernih do kruha in vina pri maši in opravljanje bogoslužja v maternem jeziku; izključitev duhovništva iz vseh posvetnih služb in oblasti; enaka odgovornost za hudodelstva pred sodiščem za duhovnike in za navadne ljudi. Predstavniki papeževe oblasti “so končno privolili, da sprejmejo in podpišejo te štiri pogoje, vendar so zahtevali, da pravica razlaganja tega sporazuma pripada njim, torej koncilu oziroma papežu in kralju”. 24Ibid., b. Ill, ch. 18. Na tem temelju je bil sprejet sporazum. Tako je Rim s hinavstvom in spretnostjo dobil to, česar ni mogel izbojevati s silo. Z lastnim pojasnjevanjem Svetega pisma in pridobljeno pravico do razlage češkega dogovora je lahko po mili volji spreminjal njihov smisel. VS 77.3
Čehi so spoznali, da je njihova svoboda izdana, zato jih mnogo ni privolilo v podpis dogovora. Nastal je razdor in ločitev, kar je pripeljalo do sporov in prelivanja krvi med njimi samimi. V tem medsebojnem boju je padel plemeniti Prokop, z njim pa je propadla tudi češka svoboda. VS 78.1
Sigismund, Husov in Jeronimov izdajalec, je sedaj postal češki kralj. Kljub svoji zaobljubi, da bo varoval pravice države, se je trudil vzpostaviti papeževo oblast. Vendar mu je trud za ugajanje Rimu zelo malo koristil. V svojih zadnjih dvajsetih letih je bil izpostavljen številnim mukam in nevarnostim. Dolgotrajno in brezuspešno vojskovanje je izčrpalo njegove vojake in izpraznilo blagajne. Po enoletnem vladanju je umrl, zapustil svoje kraljestvo na robu državljanske vojne, naslednikom pa ime, zaznamovano s sramoto. VS 78.2
Vstaje, boji in prelivanja krvi so se še na-daljevali. Češka je trpela zaradi notranjih nemirov in napadov od zunaj. Kdor je ostal zvest evangeliju, je bil izpostavljen krvavemu preganjanju. VS 78.3
Zaradi sporazuma z Rimom in njihovih zmot je nastala posebna cerkev. Organizirali so jo tisti, ki so ostali zvesti stari veri. Poimenovali so jo Združeni bratje. S tem dejanjem so si naprtili prekletstvo vseh stanov, a njihova odločnost je ostala neomajna. Kljub temu, da so bili prisiljeni iskati zatočišče v gozdovih in votlinah, so se zbirali, da bi brali Božjo besedo in molili Boga. VS 78.4
Svoje poslance so na skrivaj pošiljali v druge države. Od njih so zvedeli, da “obstajajo posamezni sledilci resnice v raznih mestih, kjer so prav tako izpostavljeni preganjanju. Sredi Alp pa je stara cerkev, utemeljena na Svetem pismu, ki se je kakor druge uprla rimski pokvarjenosti.” 25Ibid., b. Ill, ch. 19. To novico so sprejeli z velikim veseljem in si začeli dopisovati z valdenžanskimi kristjani. VS 78.5
Čehi so ostali zvesti evangeliju. V času temačnega preganjanja so upirali oči k ne-besom in pričakovali prva znamenja jutra. “Njihova kocka je padla ob hudem času ... Vendar so se spominjali Husovih besed, ki jih je pozneje ponovil Jeronim: ‘Mora miniti celo stoletje, preden bo zasvital dan.’ Te besede so bile za husite to, kar so bile Jožefove besede za dvanajst plemen v času njihove sužnosti: ‘Jaz bom umrl. Bog pa vas bo gotovo popeljal iz te dežele.”’ 26Ibid., b. Ill, ch. 19.26 “Zadnja leta XV. stoletja pričajo o počasnem, a vztrajnem naraščanju števila cerkev Združenih bratov. Čeprav so bili časi vse prej kot spokojni, so vendarle tu in tam uživali mir. Na začetku XVI. stoletja so imeli na Češkem in Moravskem že okoli dvesto cerkva.” 27Ezra Hall Gillett, Life and Times of John Huss, vol. II,str. 570. “Toliko je bilo tistih, ki so se rešili pred uničujočim besom ognja in meča ter so lahko videli, kako se svita dan, ki ga je napovedal Hus.” 28Wylie, op. cit., b. Ill, ch. 19. VS 78.6