Luter je odprl dotlej zaprto Sveto pismo Nemcem; Sveti Duh je spodbudil Tyndala, da je isto storil za Angleže. Wyclifovo Sveto pismo je bilo prevedeno iz latinskega besedila, ki vsebuje mnogo napak. Nikoli ni bilo tiskano; cena rokopisnih izvodov je bila tako visoka, da si jih je lahko priskrbelo le nekoliko bogatašev in plemičev. Poleg tega ga je cerkev strogo prepovedala, zato ni bilo kdo ve kako razširjeno. Leta 1516, leto dni pred pojavitvijo Lutrovih tez, je Erazem izdal svojo grško in latinsko izdajo Nove zaveze. Tedaj je bila Božja beseda prvič tiskana v izvirniku. V njem je bilo odpravljenih mnogo napak prejšnjih izdaj, in tudi smisel je bil jasneje izražen. Mnogi izobraženi ljudje so sedaj bolje razumeli resnico in dali reformacijskemu delu nov zagon. Večina preprostega ljudstva je bila še vedno brez Božje besede. Tyndal je dokončal Wyclifovo delo in dal Sveto pismo rojakom. VS 159.1
Marljivi študent in vnet raziskovalec resnice je sprejel evangelij iz Erazmove grške Nove zaveze. Neustrašno je oznanjal svoje prepričanje in poudarjal, da je treba vse nauke preizkusiti s Svetim pismom. Ko so papeževi pristaši trdili, da je Sveto pismo dala cerkev in ga zato edino cerkev lahko razlaga, je Tyndal odvrnil: “Ali veste, kdo je naučil orle najti svoj plen? Isti Bog uči svoje lačne otroke iskati Očeta v svoji besedi. Še zdaleč ne drži, da smo dobili Sveto pismo od vas. Vi ste ga namreč skrili pred nami in sežigali vse, ki so učili o njem. Če bi mogli, bi sežgali tudi Sveto pismo.” 1D’Aubigne, History of the Reformation of the Sixteenth Century, b. XVIII, ch. 4. VS 159.2
Tyndalovo oznanjevanje je zbudilo veliko zanimanje; mnogi so sprejeli resnico. Toda duhovniki so bili na preži. Takoj ko je zapustil katero področje, so si prizadevali uničiti njegovo delo. Grozili so ljudstvu in pačili njegov nauk. Pogosto so bili pri tem uspešni. “Kaj naj storim?” je vzkliknil. “Medtem ko jaz sejem na enem polju, so-vražnik pustoši po polju, ki sem ga pravkar zapustil. Ne morem biti povsod. Oh, ko bi kristjani imeli Sveto pismo v svojem jeziku, tedaj bi se lahko sami upirali tem lažnivcem! Brez Svetega pisma ljudi ni mogoče utemeljiti v resnici.” 2Ibid., b. XVIII, ch. 4. VS 160.1
V njegovem umu se je pojavil nov načrt. “Psalmi so se v Jahvejevem templju peli v jeziku Izraelcev. Zakaj se ne bi med nami evangelij govoril v angleščini? ...” je razmišljal. “Ali mora cerkev opoldne imeti manjšo luč, kakor jo je imela ob zarji? ... Kristjani morajo brati Novi zakon v materinščini.” Spisi doktorjev in učiteljev cerkve se večkrat ne ujemajo. Ljudje lahko spoznajo resnico samo po Svetem pismu. “Nekateri navajajo tega doktorja, drugi drugega. ... Navedki pa si med seboj nasprotujejo. Kako naj potem razlikujemo med tistim, ki govori resnico, in tistim, ki govori napačno? ... Kako? ... Samo po Božji besedi.” 3Ibid., b. XVIII, ch. 4 VS 160.2
Ne dolgo potem je neki učeni katoliški teolog med prepirom z njim vzkliknil: “Boljše je biti brez Božjih zapovedi kakor brez papeževih.” Tyndal je odgovoril: “Nasprotujem papežu in vsem njegovim zapovedim. Če mi bo Bog ohranil življenje, bom čez nekaj let dosegel, da bo navadni orač poznal Sveto pismo bolje kakor ti.” 4Anderson, Annals of the English Bibl VS 160.3
To ga je spodbudilo k uresničevanju načrta o tem, da priskrbi za ljudstvo Sveto pismo Nove zaveze v maternem jeziku. Takoj se je lotil dela. Pregnali so ga iz rodnega kraja, zato je odšel v London, kjer je nekaj časa neovirano opravljal svoje delo. Toda nasilje papeževih pristašev ga je znova prisililo k begu. Ker v Angliji ni našel zavetišča, se je odločil oditi v Nemčijo. Tam je začel tiskati Novo zavezo v angleščini. Delo je bilo dvakrat prekinjeno. Ko so mu prepovedali tiskati v enem mestu, je odšel v drugo. Slednjič se je namenil v Worms, kjer je nekaj let poprej Luter zagovarjal evangelij pred državnim zborom. V tem starodavnem mestu je bilo mnogo prijateljev reformacije, in tam je lahko Tyndal neovirano opravljal svoje delo. Kmalu je bilo natisnjenih tri tisoč izvodov Nove zaveze; isto leto je izšla tudi druga izdaja. VS 160.4
Z veliko vnemo in neutrudno vztrajnostjo je delal dalje. Čeprav so angleške oblasti z največjo budnostjo varovale svoja pristanišča, je Božja beseda po številnih skrivnih poteh prišla v London in se razširila povsod po deželi. Papeževi pristaši so si prizadevali ustaviti širjenje resnice, vendar zaman. Škof Durham je od prodajalca knjig, ki je bil Tyndalov prijatelj, odkupil vso zalogo Svetih pisem, ker jih je nameraval uničiti. Menil je, da bo tako precej upočasnil delo. Toda zgodilo se je nasprotno. S tako zbranim denarjem je bil kupljen material za novo in boljšo izdajo, ki sicer ne bi bila izdana. Ko so Tyndala pozneje ujeli, so mu ponudili svobodo pod pogojem, če izda osebe, ki so mu pomagale tiskati Sveta pisma. Odgovoril je, da je škof Durham naredil veliko več kakor kdor koli drug. Ko mu je na roke izplačal visoko ceno za knjige, mu je omogočil nadaljevati delo s še večjim pogumom. VS 160.5
Tyndal je bil izdan v roke svojim sov-ražnikom. Več mesecev je trpel zaprt v ječi, preden je z mučeniško smrtjo izpričal svojo vero. Toda orožje, ki ga je on pripravil, je usposobilo druge borce za spopad skozi vsa stoletja celo do naših dni. VS 161.1
Latimer je poudarjal s prižnice, da je treba Sveto pismo brati v ljudskem jeziku. Govoril je: “Pisec Svetega pisma je sam Bog. To pismo vsebuje moč in večnost avtorja. Ni ne kralja ne cesarja ne upravitelja ne vladarja ... ki ne bi bil dolžan poslušati ... njegove svete besede. Ne hodimo po krivih poteh. Naj nas vodi Božja beseda. Ne hodimo po poteh ... svojih očetov, ne ugotavljajmo, kaj so delali, temveč kaj bi morali delati mi.” 5Hugh Latimer, First Sermon Preached Before King Edward VI. VS 161.2
Zvesta Tyndalova prijatelja Barnes in Frith sta se postavila v obrambo resnici. Za njima sta se podala Ridley in Cranmer. Ti vodje angleške reformacije so bili izobraženi ljudje; večina jih je bila v rimski cerkvi zelo spoštovana zaradi svoje vneme in pobožnosti. Ko so spoznali zmote svetega sedeža, so se uprli papežu. Njihovo spoznanje skrivnosti Babilona jim je dalo večjo moč za pričanje proti njej. VS 161.3
“Zastavil vam bom nenavadno vprašanje,” je rekel Latimer. “Kdo je najbolj marljiv škof in prelat v vsej Angliji? ... Vidim, da pričakujete moj odgovor. ... Povem vam: to je Hudič. ... Nikdar ne zapusti svoje škofije; pokličite ga, kadar koli želite, vedno je doma ... vedno je za svojim plugom. ... Zagotavljam vam, da ga nikoli ne boste našli brez dela. ... Kjer je Hudičevo bivališče ... tam so knjige spodaj, a sveče zgoraj; Sveto pismo je spodaj, rožni venci pa zgoraj; luč evangelija je na tleh, sveti pa si s svečami, čeprav je poldne;... Kristusov križ je na tleh, povišane pa so vice, ki praznijo žepe. ... Na tleh je skrb za nage, revne in slabotne, živo pa je okraševanje podob in slik iz lesa in kamenja; naj živijo človekova izročila in njegovi zakoni, dol Božja izročila in njegova najsvetejša beseda. ... O, da bi bili naši prelati tako marljivi sejalci zrnja dobrega nauka, kakor je Satan sejalec ljuljke in plevela!” 6Ibid., Sermon of the Plough. VS 161.4
Isto načelo, ki so se ga držali Valdenžani, Wyclif, Jan Hus, Luter, Zwingli in njihovi sodelavci, so zagovarjali tudi ti reformatorji. To je bilo načelo nezmotljive veljave Svetega pisma kot pravila vere in življenja. Papež, cerkveni zbor, cerkveni očetje in kralji niso imeli pravice nadzorovati njihovo vest v verskih zadevah. Sveto pismo je bilo edina veljava in po njegovih resnicah so preizkušali vse nauke in trditve. Vera v Boga in njegovo besedo je držala pokonci te svete može, ko so izročali svoje življenje na grmadi. “Dobro se drži,” je vzkliknil Latimer svojemu sotrpinu, preden so plameni utišali njun glas. “Po Božji milosti bova danes v Angliji prižgala takšno luč, ki po mojem nikoli več ne bo ugasnila.” 7Works of Hugh Latimer, vol. I, str. xiii. VS 161.5
Kolumba in njegovi sodelavci so na Škotskem posejali seme, ki nikdar ni bilo popolnoma uničeno. V naslednjih sto letih so se angleške cerkve podvrgle Rimu, škotske pa so ohranile svojo svobodo. Vendar se je papeštvo v XII. stoletju ukoreninilo tudi tukaj in utrdilo svojo oblast bolj kakor v drugih deželah. Nikjer ni bila tema tako gosta, toda žarki zarje so tudi tu napovedali bližajoči se dan. Iz Anglije so s Svetim pismom in Wyclifovimi nauki prišli Lolardi, ki so naredili veliko za ohranitev znanja o evangeliju. Toda vsako stoletje je imelo svoje priče in svoje mučence. VS 162.1
Na začetku reformacije so na Škotsko prišli Lutrovi spisi, za njimi pa še Tyndalova angleška Nova zaveza. Ne da bi jih opazila duhovniška oblast, so ti “poslanci” tiho prepotovali gore in doline in v novo življenje obudili baklo resnice, ki je na Škotskem skoraj ugasnila. S tem so uničili delo, ki ga je Rim opravil v štirih stoletjih nasilja. VS 162.2
Mučeniška kri je dala gibanju novo spodbudo. Papeški pristaši so na lepem občutili nevarnost, ki je pretila njihovemu delu, zato so sežgali na grmadi nekaj najplemenitejših in najuglednejših škotskih sinov. S tem so samo razplamteli besede umirajočih prič, ki so se slišale po vsej deželi in spodbujale ljudi k nepremagljivi odločitvi, da se osvobodijo rimskih verig. VS 162.3
Tudi Hamilton in Wishart, plemiča neoporečnega značaja, sta skupaj z dolgo vrsto ponižnih učencev končala svoje življenje na grmadi. Toda s prostora, kjer je bil sežgan Wishart, je prišel nekdo, ki ga plameni niso utišali; nekdo, ki naj bi z Božjo pomočjo smrtno udaril papeško moč na Škotskem. VS 162.4
John Knox je zapustil cerkvena izročila in skrivnosti. Začel je proučevati resnice Božje besede. Wishartov nauk ga je utrdil pri odločitvi, da pretrga zvezo z Rimom in se pridruži preganjanim reformatorjem. VS 162.5
Prijatelji so ga nagovarjali, naj prevzame pridigarsko službo. Zaradi strahu se je otepal te odgovornosti; po nekaj dneh samote in hudega boja s samim seboj se je odločil. Sprejel je naloženo dolžnost in jo do konca svojega življenja opravljal z nepremagljivo odločnostjo in neustrašnim pogumom. Ta pogumni reformator se ni bal nobenega človeka. Mučeniški plameni, ki so goreli okoli njega, so ga podžigali k še večji gorečnosti. Navkljub tiranovi sekiri, ki so jo vihteli nad njegovo glavo, je trdno stal na svojem stališču, z desnico odbijal udarce, z levico pa uničeval malikovalstvo. VS 162.6
Ko so ga poklicali pred škotsko kraljico, vpričo katere je zmanjkalo gorečnosti mnogim protestantskim voditeljem, je neustrašno pričal za resnico. Z laskanjem ga ni bilo mogoče pridobiti; ni se bal groženj. Kraljica ga je obdolžila krivoverstva. Rekla mu je, da uči ljudstvo, naj sprejme vero, ki jo je država prepovedala. Tako prestopa Božjo zapoved, ki ukazuje podložnikom, da so poslušni svojim gospodarjem. Knox je odločno odgovoril: VS 162.7
“Prava vera ni dobila svoje moči ali oblasti od posvetnih knezov, temveč samo od večnega Boga, zato podložniki niso dolžni prilagajati svoje vere volji svojih knezov. Knezi so namreč pogosto manj poučeni o pravi Božji veri kakor vsi drugi. ... Prosim vas, gospa! Kakšna vera bi bila na svetu, ko bi vsi Abrahamovi potomci sprejeli vero faraona, čigar podložniki so bili? Ali kakšna vera bi bila na zemlji, ko bi vsi ljudje v apostolskih dneh sprejeli vero rimskih cesarjev? ... In tako lahko vi, gospa, spoznate, da podložniki niso dolžni spovedovati vere svojih knezov, čeprav so jim dolžni biti poslušni.” VS 163.1
Marija je spregovorila: “Vi razlagate Sveto pismo na en način, a oni (rimokatoliški učitelji) ga razlagajo drugače. Komu naj verjamem, kdo lahko tukaj razsodi?” “Verujte Bogu, ki jasno govori po svoji besedi,” je odvrnil reformator; “ni vam treba verjeti ne enemu ne drugemu, samo to, kar pravi Beseda. Božja beseda razlaga sama sebe. Če naletite kje na nejasnosti, vam bo Sveti Duh, ki nikoli ne nasprotuje samemu sebi, to razodel na drugem mestu; tako ne ostane nikakršen dvom, razen za tistega, ki vztraja v neznanju.” 8 David Laing, The Collected Works of John Knox, vol. II, str. 281. 284 VS 163.2
Te resnice je neustrašni reformator v smrtni nevarnosti govoril na kraljičina ušesa. Z enakim neustrašnim pogumom se je držal svojega načrta, molil in se bojeval v Gospodovi bitki, dokler Škotska ni bila prosta papeštva. VS 163.3
Uvedba protestantizma kot ljudske vere v Angliji je zmanjšala preganjanje, vendar ga ni popolnoma ustavila. Čeprav so bili rimski nauki zavrženi, je vendar še ostalo nekaj njegovih oblik. Papeška nadoblast je bila odklonjena, na njen prostor pa se je ustoličil kralj kot glava cerkve. Bogoslužje je v cerkvi bilo še daleč od evangeljske čistosti in preprostosti. Veliko načelo verske svobode še ni bilo dojeto. Protestantski vladarji so redkokdaj uporabljali grozno nasilje, kakršno je Rim uporabljal proti krivoverstvu, vendar niso priznavali pravice, da sme vsak služiti Bogu po svoji vesti. Od vseh se je zahtevalo, da sprejmejo nauke in bogoslužne oblike, ki jih je predpisala državna cerkev. Pripadniki vere, ki je država ni priznala, so bili dolga stoletja huje ali laže preganjani. VS 163.4
V XVII. stoletju je bilo tisoče pridigarjev pregnanih s svojih položajev. Prepovedano je bilo udeleževanje verskih srečanj, katerih ni odobrila cerkev. Vsaka neposlušnost se je kaznovala z visoko kaznijo, zaporom in preganjanjem. Zvesti verniki, ki niso mogli zdržati brez bogoslužja, so se bili prisiljeni srečevati na temnih krajih, v mračnih kleteh in sredi noči po gozdovih, kadar je to dopuščal letni čas. Razkropljeni in preganjani Gospodovi otroci so se zbrali v skritih gozdnih globinah - v templju, ki ga je postavil sam Bog - da bi molili in se zahvaljevali. Kljub previdnosti so mnogi umrli zaradi svoje vere. Zapori so bili polni. Družine so bile uničene. Veliko jih je bilo pregnanih v tuje dežele. Vendar Bog ni zapustil svojih otrok; dal jim je moč, da so kljub preganjanju pričali zanj. Nekateri so bili prisiljeni oditi čez ocean v Ameriko. Tam so postavili temelje dvojni svobodi: državljanski in verski, ki sta bili moč in slava te dežele. VS 163.5
Preganjanje je zopet, kakor v apostolskih dneh, povzročilo širjenje evangelija. Med razbojniki in tatovi neke ogabne ječe je bil John Bunyan deležen nebeškega ozračja; tam je napisal čudovito zgodbo, prispodobo o potovanju pobožnega popotnika iz dežele pogube v nebeško mesto. Že več kakor dvesto let ta glas iz bedforskega zapora z vznemirljivo močjo govori človeškemu srcu. Bunyanovi knjigi Romarjevo potovanje in Obilna milost največjemu med grešniki sta mnoge pripeljali na pot življenja. VS 163.6
Baxter, Flavel, Alleine ter drugi nadarjeni in izobraženi ljudje so doživeli mogočne krščanske izkušnje. Vstali so in pogumno branili vero, ki je bila enkrat za vselej izročena svetim. Delo, ki so ga opravili ti ljudje, se ne more nikoli uničiti, čeprav je bilo prepovedano in razglašeno kot prestopanje zakona. Flavlovi deli Vir življenja in Pot milosti sta tisoče naučili, kako se lahko izročijo Kristusu. Baxterjev Krščanski pastir je z blagoslovom postregel mnogim, ki so si želeli napredek Božjega dela, in njegov Večni počitek svetim je mnoge pripeljal k počitku, ki “ostaja Božjemu ljudstvu”. VS 164.1
Sto let pozneje, v dneh velike duhovne teme, so vstali Whitefield in oba Wesleya, da bi širili luč za Boga. Pod upravo državne anglikanske cerkve so Angleži padli v takšno versko stanje, ki ga je bilo težko razlikovati od poganstva. Vera, kakor jo dojemaš, je bil priljubljen nauk duhovništva in sestavni del skoraj vsega njihovega bogoslovja. Višji krogi so se rogali pobožnim in se šopirili nad njihovim skrajništvom. Nižji sloji so tonili v neznanje in se predajali grešnemu življenju; zato cerkev ni imela ne poguma ne vere, da bi zadržala propadanje resnice. VS 164.2
Vzvišeni nauk o opravičenju z vero, ki ga je Luter tako jasno oznanjal, se je vse bolj izgubljal spred oči; na njegov prostor je prihajal rimski nauk o zveličanju z deli. Whitefield in oba Wesleya, ki so bili verniki državne anglikanske cerkve, so bili iskreni iskalci Božje milosti. Učili so, da se zveličanje zagotavlja s čednostnim življenjem in izvrševanjem verskih obredov. VS 164.3
Charles Wesley je hudo zbolel. Bil je prepričan, da bo umrl. Tedaj ga je nekdo vprašal, na čem počiva njegovo upanje v večno življenje. Odgovoril je: “Bogu sem služil po svojih najboljših močeh.” Ko pa je bilo videti, da vpraševalec ni bil popolnoma zadovoljen z njegovim odgovorom, je Wesley pomislil: “Kaj! Ali moja prizadevanja niso zadostni temelj upanja? Mar bo spregledal ves moj trud? Potem nimam ničesar, v kar bi še lahko zaupal.” 9John Whitehead, Life of the Rev. Charles Wesley, str. 102. Tako gosta je bila tema, ki je pokrila cerkev. Zakrila je nauk o očiščenju, odvzela Kristusu njegovo slavo in ljudem odvrnila pogled z edinega upanja za zveličanje - s križanega Odrešenika. VS 164.4
Wesley je skupaj s svojimi prijatelji spoznal, da ima prava vera sedež v srcu in da se Božje zapovedi nanašajo tako na misli kakor tudi na besede in dejanja. Dojeli so potrebo po svetosti srca in brezhibnem zunanjem vedenju. Sedaj so si na vso moč prizadevali živeti novo življenje. Z molitvijo in vztrajnimi napori so si prizadevali pokoriti prirojeno hudobnost srca. Živeli so življenje samoodpovedi, ljubezni in ponižnosti. Zelo strogo in natančno so izpolnjevali vse, kar bi jim po njihovi presoji utegnilo pomagati doseči cilj - svetost, ki jim bo zagotovila Božjo milost. Vendar cilja, po katerem so hrepeneli, niso dosegli. Prizadevanja, da bi se osvobodili obsodbe greha ali zlomili njegovo moč, so bila zaman. Doživljali so enako izkušnjo, kakršno je doživljal Luter v erfurtski celici. Njihovo dušo je mučilo isto vprašanje - “Kako more smrtni človek biti pravičen pred mogočnim Bogom?” (Job 9,2) VS 164.5
Ogenj božanske resnice je skoraj ugasnil na oltarju protestantizma. Znova je moral biti prižgan s staro baklo, ki so jo češki kristjani skozi stoletja izročali rodovom. Po reformaciji so protestantizem na Češkem poteptale rimske horde. Kdor koli se ni hotel odpovedati resnici, je bil prisiljen v izgnanstvo. Nekateri izgnanci so našli zavetje na Saškem in tam ohranili staro vero. Potomci teh kristjanov so prinesli luč do Wesleyja in njegovih prijateljev. VS 164.6
John in Charles Wesley sta bila posvečena za pridigarja in odposlana v ameriško misijo. Na ladji je z njima potovala skupina moravskih bratov. Nenadoma je nastal strašen vihar. John Wesley je ob soočenju s smrtjo spoznal, da nima zagotovljenega miru z Bogom. Popolnoma drugače je bilo z nemškimi sopotniki; razodevali so spokojnost in zaupanje, ki mu je bilo tuje. Glede tega je povedal: “Že pred tem sem opazoval njihovo resno vedenje. Svojo ponižnost so dokazovali z dejanji; do sopotnikov so bili ustrežljivi in prijazni, kar je Angležem nenavadno. V zameno niso želeli sprejeti plačila, pač pa so spregovorili o prednosti ponižnega srca. Njihov dobri Zveličar je namreč zanje naredil veliko več. Vsak dan je bil nova priložnosti, da pokažejo krotkost, ki je ni omajala nobena žalitev. Če jih je kdo odrinil, udaril ali potisnil na tla, so mirno vstali in se umaknili. Iz njihovih ust ni prišla niti beseda pritožbe. Sedaj je nastopila priložnost, da se izkaže, ali lahko tudi s strahom opravijo tako kakor z ošabnostjo, jezo in maščevanjem. Ravno so začeli bogoslužje in so peli psalm, ko je morski val nenadoma strgal veliko jadro; val je prekril ladjo in se razlil po palubi. Zdelo se je, da nas je že požrla morska globina. Angleži so začeli strašno vpiti, a Nemci so mirno peli dalje. Pozneje sem vprašal enega od njih: ‘Ali se niste bali?’ Odgovoril je: ‘Hvala Bogu, ne.’ Vprašal sem: ‘Kaj pa vaše žene in otroci?’ Blago je odvrnil: ‘Ne, naše žene in otroci se ne bojijo smrti.’” 10J. Whitehead, Life of Rev. John Wesley, str. 10. VS 165.1
Po prihodu v Savanah je Wesley nekaj časa preživel z moravskimi brati. Njihovo krščansko vedenje ga je globoko ganilo. O nekem njihovem bogoslužju, ki je bilo v očitnem nasprotju z mrtvim formalizmom anglikanske cerkve, je zapisal: “Velika pre-prostost in slovesnost pri vsem tem sta povzročili, da sem pozabil dosedanjih se-demnajst stoletij. Preselil sem se v čas brez formalizma in ceremonij, ko sta še delovala izdelovalec šotorov, Pavel, ter ribič Peter in se je razodevala moč Svetega Duha.” 11Ibid., str. 11.12. Wesley se je vrnil v Anglijo. Proučevanje s pridigarjem moravskih bratov mu je pomagalo jasneje razumeti svetopisemsko vero. Prepričal se je, da se mora odpovedati sleherni odvisnosti od svojih lastnih del za zveličanje in se popolnoma zaupati Božjemu Jagnjetu, “ki odjemlje greh sveta”. Na nekem bogoslužju moravskih bratov v Londonu so iz Lutrovih spisov brali o spremembi, ki jo Božji Duh naredi v vernikovem srcu. Med posluša-njem se je v Wesleyju prižgala vera. O tem je povedal: “Takrat se mi je srce čudno segrelo. Čutil sem, da glede zveličanja zaupam Kristusu in samo Kristusu. Dobil sem zagotovilo, da je On odvzel moje grehe, vse, kar imam, in me rešil pred zakonom greha in smrti.” 12Ibid., str. 52. VS 165.2
V letih napornega in neudobnega dela, stroge samoodpovedi, zasramovanja in po-nižanja se je Wesley neomajno držal svojega edinega cilja - iskanja Boga. Sedaj ga je našel; spoznal je, da se milost ne doseže z molitvami, postom, miloščinami in z deli zatajevanja, temveč kakor dar, “brez denarja in brez plačila”. VS 165.3
Ko se je utrdil v Kristusovi veri, si je goreče želel povsod razširiti spoznanje o slavnem evangeliju Božje brezplačne milosti. Dejal je: “Na ves svet gledam kot na svojo župnijo; kjer koli namreč sem, povsod imam pravico in sveto dolžnost oznaniti veselo sporočilo zveličanja vsem, ki me želijo poslušati.” 13Ibid., str. 74 VS 165.4
Tudi potem je živel strogo življenje, polno samoodpovedi; toda to sedaj ni bilo temelj vere, temveč njen sad; ni bilo izvir svetosti, temveč njen dosežek. Božja milost v Kristusu je temelj krščanskega upanja in ta milost se kaže s poslušnostjo. Wesleyjevo življenje je bilo posvečeno oznanjevanju vzvišenih resnic, ki jih je sprejel - opravičenje z vero v Kristusovo očiščujočo kri in moč Svetega Duha, ki ob-navlja srce, da lahko živi po Kristusovem zgledu. VS 165.5
Whitefield in oba Wesleya so bili prip-ravljeni za svoje delo po dolgem in globokem prepričanju o svojem izgubljenem stanju. Da bi bili kakor dobri Kristusovi vojaki sposobni zdržati vse, so morali iti skozi gorečo peč zaničevanja, zasmehovanja in preganjanja tako na univerzi kakor tudi po nastopu pridigarske službe. Njih in nekaj drugih njihovih prijateljev so brezbožni sošolci zaničljivo imenovali metodisti - z imenom, ki je danes častitljivo ime ene največjih verskih skupnosti v Angliji in Ameriki. VS 166.1
Še vedno so bili verniki anglikanske cerkve; popolnoma predani njenim bogo-služnim oblikam. Toda Gospod je po svoji besedi prednje postavil višji cilj. Sveti Duh jih je spodbujal oznanjati križanega Kristusa. Njihovo delo je spremljala moč Najvišjega. Tisoči so se prepričali in se dejansko spreobrnili. To čredo je bilo treba zaščititi pred grabljivimi volkovi. Wesley sploh ni razmišljal o tem, da bi organiziral novo versko skupnost, temveč jih je združil v tako imenovano metodistično zvezo. VS 166.2
Pridigarji so s strani državne cerkve doživljali nenavadno in težavno naspro-tovanje. V resnici je Bog po svoji modrosti vodil dogodke tako, da je povzročil začetek reforme v sami cerkvi. Če bi prišla od zunaj, ne bi prodrla tja, kjer je bila najbolj potrebna. Pridigarji prebujenja so bili pravzaprav cerkveni uslužbenci. Delovali so znotraj cerkve, kjer koli se jim je pokazala priložnost. Tako je resnica lahko prišla tudi tja, kjer bi ji sicer vrata ostala zaprta. Nekaj duhovnikov se je prebudilo iz svoje moralne zaspanosti; postali so goreči oznanjevalci v svojih župnijah. Cerkve, ki so bile hladne zaradi formalizma, so se prebudile v življenje. VS 166.3
V vseh stoletjih cerkvene zgodovine so ljudje različnih sposobnosti opravljali zaupano delo; tudi v Wesleyjevem času je bilo tako. Sicer niso soglašali v vseh točkah nauka, a so bili spodbujeni z Božjim duhom, ki jih je združil v namenu pridobivanja ljudi za Kristusa. Razlike med Whitefieldom in Wesleyjema so včasih povzročile razdor. Ker pa so se v Kristusovi šoli naučili krotkosti, sta jih vzajemna strpnost in krščanska ljubezen spravili. Niso izgubljali časa za prepiranje, kajti grešniki so zaradi tedanjih prestopkov in zmot drveli v pogubo. VS 166.4
Božji služabniki so prehodili težavne poti. Vplivni in izobraženi ljudje so usmerili svoje moči proti njim. Čez nekaj časa je mnogo duhovnikov pokazalo odkrito sovraštvo. Cerkvena vrata so se zaprla za čisto vero in njene oznanjevalce. Duhovništvo jih je obtoževalo s prižnice; tako je spodbujalo moč teme, nevednost in greh. John Wesley je nekajkrat po čudežu Božje milosti ušel smrti. Ko se je jeza drhali dvignila proti njemu, je bilo videti, da se ne bo mogel rešiti. Tedaj se mu je približal angel v človeški podobi; množica se je umaknila, in Kristusov služabnik je mirno zapustil nevaren prostor. VS 166.5
O svoji osvoboditvi pred razjarjeno drhaljo je ob neki priložnosti Wesley povedal: “Mnogi so me hoteli potisniti s spolzke poti, po kateri smo se spuščali v mesto. Vedel sem, da mi ne bo pomoči, če padem. Vendar se to ni zgodilo. Brez težav sem nadaljeval pot, dokler nisem bil zunaj dosega njihovih rok. ... Čeprav so me poskušali prijeti za ovratnik ali obleko, da bi me podrli na tla, jim ni uspelo. Le eden me je ujel za žep puloverja, a je ostal v njegovi roki. Drugega, v katerem sem imel denarnico, je odtrgal samo na pol. ... Za menoj je hodil krepak mož. Nekajkrat je zamahnil z debelo hrastovo palico. Če bi samo enkrat udaril po moji glavi, bi bilo to hkrati zadnjič. Ne razumem, kako je lahko vsakič zgrešil; nisem se mu namreč mogel umakniti ne na desno ne na levo. ... Nekdo je planil iz množice in zavihtel roko, da bi me udaril. Naenkrat jo je povesil in me pobožal po glavi, rekoč: ‘Kako mehke lase ima!’... Prvi ljudje, ki so se spreobrnili, so bili mestni junaki in ljudje, ki so ob vsaki priložnosti iskali težave. Eden od njih je bil poklicni boksar v areni. ... VS 167.1
S kakšno nežnostjo nas Bog pripravlja za svojo voljo! Dve leti poprej je kos opeke odrgnil moja ramena. Leto dni pozneje me je kamen udaril med oči. Prejšnji mesec sem dobil en udarec, nocoj pa dva; enega pred prihodom v mesto, drugega pa po izhodu iz njega. Oba sta bila kakor nič. Prvi človek me je z vso silo udaril v prsi, drugi pa po ustih s tako močjo, da mi je takoj začela teči kri. Vendar nisem čutil nič večjo bolečino, kakor če bi se me dotaknili s slamico.” 14John Wesley, Works, vol. Ill, str. 297. 298 VS 167.2
Metodisti tistega časa - ljudstvo in pridigarji - so prenašali zasmehovanje in preganjanje. Verniki cerkve in tudi neverniki so iz škodoželjnosti širili o njih laži. Bili so obsojeni pred palačo pravice, ki je bila to samo po imenu, kajti pravičnost je bila takrat na sodiščih redki gost. Pogosto so trpeli zaradi nasilja preganjalcev. Drhal je hodila od hiše do hiše, uničevala pohištvo in ostale dobrine, plenila vse, kar ji je bilo všeč, in surovo ravnala z moškimi, ženskami in otroki. Pogosto so bili ljudje javno povabljeni k sodelovanju pri razbijanju oken in ropanju metodističnih hiš, in sicer ob določeni uri in na določenem mestu. Oblasti niso kaznovale tega odprtega teptanja človeških in Božjih zakonov. Načrtno so bili preganjani vsi tisti, katerih edina “napaka” je bila, da so si prizadevali obrniti noge grešnikov s poti uničenja na pot k svetosti. VS 167.3
John Wesley je takole opisal obtožbe proti sebi in svojim prijateljem: “Nekateri trdijo, da je nauk teh ljudi lažen, napačen in vznesen; da so skoraj neznani novinci, kvekerji, skrajneži in papisti. Vse te pretveze so bile že večkrat popolnoma razjasnjene; bilo je podrobno razloženo, da je vsak del tega nauka svetopisemski nauk, kakor ga razlaga naša cerkev. Zato ne more biti ne napačen ne zmoten, če ima Sveto pismo prav. Drugi pravijo: ‘Njihov nauk je prestrog; preveč so zožili pot v nebesa.’ To je bila v resnici prvotna pripomba (in je bila nekaj časa edina) in je podlaga mnogim drugim, ki so se pojavile v različnih oblikah. Toda ali so res zožili pot v nebesa bolj, kakor so to storili Gospod in njegovi apostoli? Ali je njihov nauk strožji od svetopisemskega? Opazujmo nekoliko jasnih besedil: ‘Ljubi Gospoda svojega Boga iz vsega svojega srca in iz vse svoje duše in iz vse svoje moči in iz vse svoje pameti. Za vsako prazno besedo, ki jo ljudje reko, bodo dajali odgovor v dan sodbe. Če torej jeste ali pijete ali kar koli delate, vse delajte Bogu na slavo.’ VS 167.4
Če je njihov nauk strožji od tega, jih je treba obsoditi; vendar v resnici veste, da ni tako. Ali se lahko kdo zmoti za črko, ne da bi oskrunil Božjo besedo? Ali se lahko oskrbnik Božjih skrivnosti izkaže zvest, če spremeni samo del posvečenega zaklada? Ne. Ničesar ne sme ukiniti in ničesar ublažiti. Prisiljen je povedati vsem ljudem: ‘Svetega pisma ne smem prilagoditi vašemu okusu. Vi se mu morate približati, ali pa boste za večno pogubljeni.’ To je pravi temelj teh, nad katerimi drugi vpijejo, da so neusmiljeni. Ali so neusmiljeni? V kakšnem smislu? Ali ne hranijo lačnih in oblačijo nagih? ‘Ne; ne gre za to; tega ne potrebujejo. Neusmiljeni so v sodbi! Mislijo, da nihče ne more biti rešen, če ne hodi po njihovi poti.’” 15bid., vol. Ill, str. 152.153. VS 168.1
Usihanje duhovnosti, ki se je pokazalo v Angliji ravno pred Wesleyjem, je bilo v precejšnji meri sad antinomizma (nauka, da kristjani niso dolžni izpolnjevati zapovedi). Mnogi so trdili, da je Kristus razveljavil moralni zakon in ga kristjani niso dolžni izpolnjevati; vernik je osvobojen “sužnosti dobrih del”. Drugi so sicer priznavali večnost zapovedi, vendar so trdili, da pridigarji brez potrebe svetujejo ljudem izpolnjevati predpise zakona. Tisti, ki jih je Bog izvolil za zveličanje, bodo namreč z “nepremagljivo Božjo milostjo spodbujeni k pobožnemu in poštenemu življenju,” medtem ko določeni za večno prekletstvo “ne bodo imeli moči, da bi se pokoravali Božjim zapovedim”. VS 168.2
Drugi, ki so bili prepričani, “da izvoljenim ne more biti odvzeta Božje milost niti naklonjenost”, so prišli do še hujšega sklepa. Menili so, da “njihova brezbožna dela v bistvu niso greh in se ne štejejo kot prestopek Božjih zapovedi, zato pravzaprav nimajo razloga, da bi priznali svoje grehe, se spokorili in jih zapustili”. 16McClintock and Strong, Cyclopedia, art. “Antinomians”. Tako so sklepali, da celo najhujša dejanja, “ki se sicer štejejo za strašen prestopek Božjih zapovedi, niso greh v Božjih očeh”, če jih zagreši kdo izmed izvoljenih. “Bistvena in razpoznavna značilnost izvoljenih je, da ne morejo narediti ničesar, kar ne bi bilo Bogu všeč ali kar prepovedujejo Božje zapovedi.” VS 168.3
Ti grozni nauki so v bistvu podobni na-ukom poznejših priljubljenih vzgojiteljev in bogoslovcev. Trdili so namreč, da ni nespremenljivega Božjega zakona, ki bi bil merilo pravičnosti, temveč da moralna merila postavlja družba sama, zato so neprestano podvržena spremembam. Vse te zamisli navdihuje isti mojstrski duh, namreč on, ki je celo med nebeškimi brezmadežnimi bitji začel svoje delo, s katerim si je prizadeval odstraniti upravičene meje Božjih zapovedi. VS 168.4
Nauk o Božjem vnaprejšnjem odločanju, ki uči, da je človekov značaj vnaprej nespremenljivo določen, je zapeljal mnoge, da so zares zavrgli Božje zapovedi. Wesley je odločno nasprotoval zmotam učiteljev antinomizma in pokazal, da njihov nauk nasprotuje Svetemu pismu. “Razodela se je namreč Božja milost, ki rešuje vse ljudi. To je dobro in prijetno pred Bogom, našim rešiteljem, ki hoče, da se rešijo vsi ljudje in pridejo do spoznanja resnice. (Tit 2,11) Zakaj eden je Bog, eden tudi posrednik med Bogom in ljudmi, človek Kristus Jezus, ki je dal samega sebe v odkupnino za vse.” (1 Tim 2,3-6 CHR) Božji Duh se daje brezplačno in usposablja vsakega človeka za sprejem zveličavnega sredstva. Tako je Kristus, “prava Luč”, ki razsvetljuje vsakega človeka, ki pride na svet. (Jn 1,9) Ljudje bodo izgubili zveličanje zaradi svojega prostovoljnega odklanjanja daru življenja. VS 168.5
Na trditev, da je Kristusova smrt ukinila predpise Božjih zapovedi z obredno postavo vred, je Wesley odgovoril tole: “Kristus ni razveljavil moralnega zakona, ki je zajet v desetih zapovedih in so ga poviševali že preroki. Cilj njegovega prihoda ni bil odvzeti kateri koli njegov del. To je zakon, ki nikoli ne more biti ukinjen, saj ‘stoji kot zvesta priča v nebesih’. ... Ta zakon je bil od samega začetka sveta napisan ‘ne na kamnitih tablicah’, temveč v srcih vseh človeških otrok, ko so izšli iz Stvarnikovih rok. Čeprav so črke, ki so bile nekoč zapisane z Božjim prstom, sedaj zelo poškodovane zaradi greha, ne morejo biti popolnoma izbrisane, dokler koli se zavedamo dobrega in hudega. Sleherni del tega zakona mora ostati veljaven za vse ljudi v vseh časih. Ni odvisen ne od časa ne od prostora ne od okoliščin, ki bi ga utegnile spremeniti, temveč od Božje in človekove narave in njunega nespremenljivega medsebojnega odnosa. VS 168.6
‘Nisem prišel da razveljavim, ampak da izpolnim.’ ... Ni dvoma, da njegove besede (skladno z vsem, kar je že preživel in tudi s tem, kar ga je še čakalo) pomenijo tole: Prišel sem utrdit zakon kljub vsem človeškim razlagam; namenil sem se popolnoma in jasno postaviti na svetlo vse, kar je bilo zatemnjeno ali nejasno. Prišel sem pokazat dolžino in širino in popoln pomen sleherne zapovedi v njem ter višino in globino kakor tudi nedojemljivo čistost in duhovnost vsakega njegovega odlomka.” 17Wesley, sermon 25. VS 169.1
Wesley je govoril o popolni skladnosti med zapovedmi in evangelijem. “Med zapovedmi in evangelijem je torej najtesnejša zveza, ki si jo lahko zamislimo. Po eni strani zapovedi pripravljajo pot evangeliju in nas opozarjajo nanj; po drugi strani pa nas evangelij neprestano vodi k bolj natančnemu izpolnjevanju zapovedi. Na primer, zapovedi zahtevajo od nas, da ljubimo Boga, da ljubimo svoje bližnje, smo krotki, ponižni ali sveti. Vendar čutimo, da nam to ne uspeva. Da, za človeka je to celo nemogoče. Imamo pa Božjo obljubo, da nam bo dal to ljubezen, nas naredil ponižne, krotke in svete. Tako sprejemamo evangelij, to blagovest, ki deluje v nas po veri; in pravična zahteva postave je izpolnjena v nas po veri, ki je v Kristusu Jezusu. ... VS 169.2
Najhujši sovražniki Kristusovega evan-gelija,” pravi Wesley dalje, “so tisti, ki odprto in javno obsojajo zapovedi in slabo govore o njih; ki učijo ljudi teptati v prah (razveljavljati, opuščati, prezirati obveznosti) ne samo eno, bodisi najmanjšo ali največjo, temveč vse Božje zapovedi. ... Najbolj čudno pri vsem tem je, da žrtve te prevare verujejo, da častijo Kristusa s teptanjem njegovih zapovedi in povišujejo njegovo službo z uničevanjem njegovega nauka! Da, častijo ga, kakor ga je Judež, ko je rekel: “Pozdravljen, rabi!” in ga poljubil.’ (Mt 26,49) Vsakomur od njih lahko upravičeno odvrne: ‘S poljubom izdajaš Sina človekovega?’ (Lk 22,48) Nič drugega ni kakor izdajstvo s poljubom, če govoriš o njegovi krvi, a mu snemaš krono; če zametuješ kateri koli del njegovih zapovedi pod pretvezo, da pospešuješ njegov evangelij. Nihče se ne more osvoboditi te obtožbe, če oznanja vero tako, da posredno ali neposredno odvrača ljudi od poslušnosti eni sami zapovedi, ob tem pa pravi, da je tudi Kristus tako ali drugače razveljavil ali oslabil najmanjšo Božjo zapoved.” 18Ibid., sermon 25 VS 169.3
Tistim, ki so trdili, da “oznanjevanje evangelija izpolni vse zapovedi”, je Wesley odvrnil: “To v celoti zavračamo. Evangelij ne nadomešča namena zapovedi: ne more namreč človeka prepričati o njegovi grešnosti in prebuditi speče na robu pekla.” Apostol Pavel pravi, da se greh spozna po postavi. A dokler se ga človek ne zaveda, ne more resnično čutiti svoje potrebe po očiščujoči Zveličarjevi krvi. ... Tudi naš Gospod sam je poudaril, da zdravi ne potrebujejo zdravnika, temveč bolni. Nesmisel je torej priporočati zdravnika ljudem, ki so zdravi ali pa vsaj mislijo, da so. Najprej jih morate prepričati, da so bolni, sicer vam ne bodo hvaležni za trud. Prav tako je nesmiselno oznanjati Kristusa njim, ki so prepričani, da njihovo srce ni bilo še nikoli strto.” 19Ibid., sermon 35 VS 170.1
Tako si je Wesley z oznanjevanjem evan-gelija Božje milosti prizadeval poveličati postavo in jo postaviti v čast, kakor je to delal njegov Učitelj. Zvesto je opravil delo, ki mu ga je naložil Bog; njegovi sadovi, ki jih je lahko videl, so bili veličastni. Na koncu njegovega čez osemdeset let dolgega življenja - v katerem je petdeset let oznanjal kot potujoči pridigar - je število njegovih sledilcev doseglo več kakor pol milijona ljudi. Toda število vseh, ki so z njegovim trudom rešeni pogube in ponižanja greha ter povišani v višje in čistejše življenje, kakor tudi število tistih, ki so po njegovem nauku dosegli globlje krščansko doživetje, se bo zvedelo šele tedaj, ko bo vsa družina odrešenih zbrana v Božjem kraljestvu. Njegovo življenje pomeni nauk neprecenljive vrednosti za vsakega kristjana. O da bi v današnjih cerkvah odsevala vera, ponižnost, neutrudna gorečnost, samopožrtvovalnost in vdanost tega Kristusovega služabnika! VS 170.2