Poglavje 17—Znanilci jutra

Najslavnejša in najbolj svečana resnica v Svetem pismu je resnica o drugem Kristusovem prihodu, ki bo prišel dokončat veliko odrešeniško delo. Božjemu romarskemu ljudstvu, ki mora tako dolgo potovati “po dolini smrtne sence”, daje dragoceno in blaženo upanje, obljubo o prihodu tistega, ki je “vstajenje in življenje” in bo “izgnane zopet pripeljal domov”. Nauk o drugem prihodu je glavni nauk Svetega pisma. Od takrat, ko sta naša prva starša z žalostnim srcem zapustila Raj, otroci vere čakajo na prihod Obljubljenega, ki bo zlomil uničevalčevo silo in zopet vrnil izgubljeni Raj. Sveti ljudje so že v preteklih časih gledali na Mesijev slavni prihod kot na izpolnitev svojega upanja. Enoh je bil sedmi človek po Adamu. Tristo let je živel po Božji volji in je smel od daleč opazovati Osvoboditeljev prihod. “Glej,” je rekel on, “prišel je Gospod z nepreštevno množico svojih svetih da izvrši sodbo nad vsemi.” (Jud 14.15) Očak Job je sredi noči svojih muk vzkliknil z neomajnim zaupanjem: “Jaz vem, da moj Rešitelj živi, in da se bo, poslednji, dvignil nad prahom; ... in v svojem mesu bom gledal Boga, Da, jaz ga bom gledal, moje oči ga bodo videle, ne drug; po tem mi hrepeni srce v mojih prsih!” (Job 19,25-27 EKU)VS 196.1

Kristusov prihod, s katerim bo vzpostav-ljeno kraljestvo pravičnosti, je navdihnil svete pisce z najbolj vzvišenimi in najbolj navdušenimi mislimi. Pesniki in preroki so pisali o njem z besedami, prežetimi z nebeškim žarom. Psalmist je prepeval o moči in veličastvu izraelskega Kralja: “S Siona, popolne lepote, se je Bog zasvetil. Naš Bog prihaja in ne bo molčal. ... Kliče k nebesom od zgoraj in k zemlji, da sodi svoje ljudstvo. Naj se veselijo nebesa, zemlja naj se raduje. ... pred GOSPODOM, ker prihaja, ker prihaja sodit zemljo. Sodil bo svet s pravičnostjo, ljudstva po svoji zvestobi.” (Ps 50,2-4; 96,11-13)VS 197.1

Prerok Izaija je vzkliknil: “Zbudite se in veselo pojte, kateri prebivate v prahu! Kajti rosa svetlobe je tvoja rosa, in zemlja izvrže mrtve. (Iz 26,19 CHR) Smrt bo požrta za vekomaj; in Gospod, Jahve, obriše solze z obličij vseh in sramoto svojega ljudstva odpravi z vse zemlje. Kajti govoril je Gospod. In poreko tisti dan: Glej, naš Bog je ta! Čakali smo ga, da nas reši; ta je Gospod, ki smo ga čakali! Poskakovali bomo in se veselili njegovega zveličanja!” (Iz 25,8.9 CHR)VS 197.2

Tudi Habakuk je prevzet s sveto vizijo opazoval Kristusov prihod: “Bog prihaja iz Temána, Sveti z gore Parán. Njegovo veličastvo pokriva nebo, in njegova hvala napolnjuje zemljo. Svit postaja kakor svetloba. ... Stopi in strese zemljo, pogleda in splaši narode. Rušijo se večne gore, pogrezajo se starodavni hribi; njegove poti so starodavne. ... Prihajaš na svojih konjih, na svojih zmagovitih vozovih. ... Zagledale so te gore in se tresejo, ... pravodovje je dalo svoj glas, vzdignilo je višino svojih iztokov. Sonce in luna stojita v svojem bivališču, pred svetlobo tvojih švigajočih puščic, pred sijem tvoje svetle sulice. ... Prišel si v rešenje svojega ljudstva, v rešenje svojega maziljenca.” (Hab 3,3.4.6.8.10.11.13)VS 197.3

Zveličar je svoje učence tik pred ločitvijo tolažil z obljubo o svoji vrnitvi: “Vaše srce naj se ne vznemirja! ... V hiši mojega Očeta je veliko bivališč. ... Ko odidem in vam pripravim prostor, bom spet prišel in vas vzel k sebi, da boste tudi vi tam, kjer sem jaz. (Jn 14,1-3) Ko pride Sin človekov v svojem veličastvu in vsi angeli z njim, takrat bo sedel na prestol svojega veličastva. Pred njim bodo zbrani vsi narodi.” (Mt 25,31.32)VS 197.4

Po Kristusovem vnebohodu sta se učencem na Oljski gori pokazala angela. Ponovila sta jim obljubo o njegovi vrnitvi: “Ta Jezus, ki je bil vzet od vas v nebo, bo prišel prav tako, kakor ste ga videli iti v nebo.” (Apd 1,11) Apostol Pavel, navdihnjen s Svetim Duhom, priča: “Kajti sam Gospod bo ob povelju, ob nadangelskem glasu in ob Božji trobenti stopil z neba.” (1 Tes 4,16) Prerok s Patmosa pravi: “Glej, prihaja z oblaki; in videlo ga bo vsako oko.” (Raz 1,7) Od njegovega slavnega prihoda je odvisna “obnovitev vsega, kar je Bog povedal z usti svojih svetih prerokov od nekdaj”. (Dej 3,21 CHR) Tedaj bo zlomljena dolgotrajna oblast greha - “kraljestvo sveta” bo postalo “kraljestvo našega Gospoda in njegovega Kristusa, in kraljeval bo na vekov veke. In razodene se Gospodova slava in vse meso vkup jo bo videlo. Tako stori Gospod Jahve, da bo rasla pravičnost in hvala pred vsemi narodi. Tisti dan bo Gospod nad vojskami za krono slave in za venec dike ostanku svojega ljudstva.” (Raz 11,15; Iz 40,5; 61,11; 28,5 CHR)VS 197.5

Tedaj bo tako dolgo pričakovano Mesijevo kraljestvo miru vzpostavljeno pod vsem nebom. “Da, GOSPOD bo potolažil hčer sionsko, potolažil bo vse njene razvaline. Iz puščave bo naredil raj, iz pustinje GOSPODOV vrt. Dano ji bo veličastvo Libanona, krasota Karmela in Šaróna. ... Ne bodo ti več rekli Zapuščena, tvoji deželi ne bodo več rekli Osamljena, temveč te bodo imenovali Pri njej je moja radost, tvojo deželo Omožena. ... Kakor se ženin veseli neveste, tako se tebe veseli tvoj Bog.” (Iz. 51,3; 35,2; 62,4.5)VS 197.6

Gospodov prihod je bil v vseh stoletjih blaženo upanje njegovih pravih učencev. Obljuba, ki jo je dal Zveličar ob slovesu na Oljski gori, da bo zopet prišel, je razsvet-ljevala učencem prihodnost, izpolnjevala njihova srca z radostjo in upanjem, ki ju nobena žalost ali preizkušnja nista mogli zmanjšati niti odvzeti. Prikazen “slave velikega Boga in našega Zveličarja Jezusa” je bila “blaženo upanje” sredi trpljenja in preganjanja. Ko so bili Tesaloničani polni bolečine ob pogrebu svojih dragih, kateri so upali, da bodo živi dočakali Gospodov prihod, jih je njihov učitelj, apostol Pavel, opozoril na vstajenje, ki se bo zgodilo ob Zveličarjevem prihodu. Takrat bodo mrtvi v Kristusu vstali in bodo skupaj z živimi vzeti Gospodu naproti v višavo. “Tako bomo zmeraj z Gospodom,” je dejal. “S temi besedami se torej tolažíte med seboj.” (1 Tes 4,16-18)VS 198.1

Na skalnatem Patmosu je ljubljeni učenec slišal obljubo: “Da, pridem kmalu.” Njegov odgovor, poln hrepenenja, izraža molitev Božje cerkve skozi stoletja njenega romanja: “Amen, pridi, Gospod Jezus!” (Raz 22,20)VS 198.2

Iz globine ječ, z grmad in morišč, kjer so sveti in mučenci pričali za resnico, odzvanja skozi čas isti vzklik vere in upanja. Eden od teh kristjanov, ki je bil zaradi Kristusovega vstajenja prepričan, da bo ob času njegovega prihoda vstal tudi sam, je izjavil, da so “oni prezirali smrt in se vzdignili nad njo.” ^{1Daniel T. Taylor, The Reign of Christ on Earth: or, The Voice of the Church in All Ages, str. 33.} Bili so voljni stopiti v grob, da bi lahko iz njega “vstali svobodni”. ^{2Ibid., str. 54.} Pričakovali so “prihod Gospoda na oblakih z nebes v slavi njegovega Očeta”, ko bo nastopil “čas kraljestva pravičnosti”. Valdenžani so gojili isto vero. ^{3Ibid., str. 129-132} Wyclif je pričakoval Odrešenikov prihod kot upanje cerkve. ^{4Ibid., str. 132-134.}VS 198.3

Luter je govoril: “Resnično sem prepričan, da do sodnega dne ne bodo minila tri stoletja. Bog ne želi in ne more več trpeti tega pokvarjenega sveta. Približuje se veliki dan, v katerem bo strmoglavljeno kraljestvo ostudnosti.” ^{5Ibid., str. 132-134.}VS 198.4

“Ta ostareli svet ni daleč od svojega kon-ca,” je rekel Melanchthon. Kalvin je prosil kristjane, “naj ne bodo neodločni in naj z vsem srcem kot po ‘najsvetlejšem dogodku’ hrepenijo po dnevu Kristusovega prihoda”. Izjavil je, da ima “vsa družina vernih oči uprte v ta dan. Moramo biti željni Kristusa, da ga iščemo, da o njem razmišljamo do prihoda tistega velikega dne, ko bo Gospod popolnoma razodel slavo svojega kraljestva.” ^{6Ibid., str. 132-134.}VS 198.5

“Mar ni naš Gospod Jezus odšel v nebesa v človeškem telesu,” je govoril škotski reformator Knox, “in mar se ne bo zopet vrnil? Mi vemo, da bo spet prišel, in sicer zelo hitro.” Ridley in Latimer sta svoje življenje žrtvovala za resnico. Z vero sta gledala na Gospodov prihod. Ridley je pisal: “Verujem in zato tudi razglašam, da se svet brez dvoma približuje svojemu koncu. Vzkliknimo skupaj z Janezom, Božjim služabnikom: ‘Pridi, Gospod Jezus!”’ ^{7 Ibid., str. 151.145.}VS 198.6

Baxter je dejal: “Misli o Gospodovem prihodu so mi nenavadno dragocene in sladke.” ^{8Richard Baxter, Works, vol. 17, str. 555} “Delo vere in odlika njegovih svetih je ljubiti njegov prihod in pričakovati blaženo upanje. Če je smrt poslednji sovražnik, ki bo uničen v času vstajenja, potem lahko razumemo, zakaj morajo verni hrepeneti po Kristusovem prihodu in moliti zanj; tedaj bo namreč izbojevana ta popolna in končna zmaga.” ^{9Ibid., vol. XVII, str. 500.} “To je dan, po katerem morajo hrepeneti vsi verni, vanj upati in ga čakati, saj bo z njim prišla popolna odrešitev in izpol-nitev vseh hrepenenj. Pospeši, o Gospod, ta blagoslovljeni dan!” ^{10Ibid., vol. XVII, str. 182.183} To je bilo upanje apostolske cerkve, “cerkve v puščavi” in reformatorjev.VS 198.7

Prerokovanje ne napoveduje samo načina in cilja Kristusovega prihoda, ampak daje tudi znamenja, po katerih bodo ljudje lahko vedeli, da je ta dogodek blizu. Jezus je rekel: “Znamenja bodo na soncu, luni in zvezdah. Sonce bo otemnelo in luna ne bo dajala svoje svetlobe. Zvezde bodo padale z neba in nebeške sile se bodo majale. Tedaj bodo videli Sina človekovega priti na oblakih z veliko močjo in slavo.” (Lk 21,25; Mr 13,24-26) Janez v Razodetju opisuje prvo od znamenj, ki se bo zgodilo pred Kristusovim prihodom: “Nastal je velik potres, in sonce je počrnelo kakor žimnata vrečevina, vsa luna je postala kakor kri.” (Raz 6,12)VS 199.1

Napovedana znamenja so se dogodila pred začetkom XIX. stoletja. Kot izpolnitev tega prerokovanja se je zgodil leta 1755 najstrašnejši potres, ki je bil kdaj zapisan. Čeprav je poznan kot lizbonski potres, so ga čutili v velikem delu Evrope, Afrike in Amerike. Potresel je Grenlandijo, zahodno Indijo, otok Madeira, Norveško, Švedsko, Veliko Britanijo in Irsko. Zajel je površino, večjo kakor šest milijonov kvadratnih kilo-metrov. V Afriki so potres čutili skoraj tako močno kakor v Evropi. Velik del Alžira je bil razdejan; a nedaleč od Maroka je bilo uničeno mestece, ki je štelo osem do deset tisoč prebivalcev. Ogromen val je prekril obalo Španije in Afrike, preplavil mesta in povzročil strašno razdejanje.VS 199.2

V Španiji in na Portugalskem je bil potres najmočnejši. Trdijo, da je v Cadizu narasli val dosegel višino do osemnajst metrov. “Nekatere od najvišjih gora na Portugalskem so se stresle tako rekoč do temeljev. Odprli so se njihovi vrhovi, se nato razpočili in razdelili. Prizori so vzbujali občudovanje. Ogromni kosi skal so padli v sosednje doline. Pravijo, da so iz teh planin švigali tudi ognjeni zublji.” ^{11Sir Charles Lyell, Principles of Geology, str. 495}VS 199.3

V Lizboni “se je najprej slišalo podzemno grmenje, a takoj zatem je močan sunek zrušil večji del stavb. V šestih minutah je umrlo šestdeset tisoč ljudi. Morje se je najprej umaknilo, pustilo za seboj suho peščeno obalo, zatem pa se je vrnilo in dvignilo preko petnajst metrov nad svojo običajno gladino. Med drugimi nenavadnimi dogodki, ki so se zgodili v Lizboni v času katastrofe, se omenja izginitev novega nabrežja, zgrajenega iz samega marmorja, ki je stalo ogromno denarja. Veliko število ljudi se je zbralo na njem kot na varnem mestu, da bi bili zunaj dosega padajočih ruševin. Nenadoma je nabrežje potonilo skupaj z vsemi ljudmi; nobeno truplo ni splavalo na površino.” ^{12Ibid., str. 495}VS 199.4

“Potresni sunek je porušil vse cerkve in samostane, večje javne stavbe ter več kakor četrtino zasebnih hiš. Približno dve uri po potresu je v raznih delih mesta izbruhnil požar, ki je skoraj tri dni besnel s tako silovitostjo, da je bilo mesto popolnoma opustošeno. Potres je bil na dan praznika, ko so bile cerkve in samostani polni ljudi. Zelo malo se jih je rešilo.” ^{13Encyclopedia Americana, art. “Lisbon”, note (ed. 1831).} “Ljudi je zajel nepopisen strah. Nihče ni jokal; solze niso mogle teči. Tekali so sem ter tja, zbegani od strahu in groze, udarjajoč se v obraz in prsi, ter vzklikali: ‘Misericordia!’ - ‘Prišel je konec sveta!’ Matere so pozabile na svoje otroke in so tekale po ulicah z razpeli v rokah. Na nesrečo so mnogi od njih iskali zavetje v cerkvah; zaman je bil razstavljen zakrament; zaman so nesrečni ljudje objemali oltarje. Svete slike, duhovniki in narod so bili naenkrat pokopani v ruševinah.” Računajo, da je tega usodnega dne umrlo okoli devetdeset tisoč ljudi.VS 199.5

Petindvajset let pozneje se je videlo drugo znamenje, ki je bilo omenjeno v prerokovanju: potemnitev sonca in meseca. To je zbudilo še večjo pozornost, ker je bil čas njegovega uresničenja jasno napovedan. Zveličar je v svojem pogovoru z učenci na Oljski gori opisal dolgi čas stiske za verne - tisoč dvesto šestdeset let papeževe oblasti - za katero je rekel, da bo skrajšana. Tedaj je omenil nekaj dogodkov, ki se bodo zgodili pred njegovim prihodom. Določil je tudi čas, ko bo vidno prvo teh znamenj. “Toda v tistih dneh, po tisti stiski, bo sonce otemnelo in luna ne bo dajala svoje svetlobe.” (Mr 13,24) Tisoč dvesto šestdeset dni ali let se končuje leta 1798. Približno četrt stoletja pred tem so preganjanja skoraj popolnoma prenehala. Ko so se končala, bi moralo po Kristusovih besedah sonce potemneti. To prerokovanje se je izpolnilo 19. maja 1780.VS 199.6

“Skoraj osamljen med pojavi te vrste, skrivnosten in tudi do danes nepojasnjen ... je mračni dan, 19. maj 1780, ko je prišlo do nerazložljive potemnitve vsega vidnega neba in ozračja v Novi Angliji.” ^{144 R. M. Devens, Our First Century, str. 89.}VS 200.1

Neka priča, ki je bila v državi Massachu-setts, opisuje ta dogodek takole: “Zjutraj je vzšlo jasno sonce, vendar je kmalu začelo izgubljati svoj sijaj. Pojavili so se gosti in črni oblaki, iz njih so začeli švigati bliski; začelo je grmeti in pričel je padati droben dež. Okrog devetih so oblaki postali svetlejši in so dobili bakren sijaj. Tudi zemlja, skale, drevje, zgradbe, voda in ljudje so bili videti povsem drugače v tej čudni, skrivnostni svetlobi. Nekoliko minut kasneje je težak črn oblak prekril ves nebesni svod, razen ozke črte na obzorju. Tema je postala tako gosta, kakor je navadno poleti okrog devetih zvečer.VS 200.2

Strah, srh in groza so postopno zajeli ljudi. Žene so, stoječ na vratih, opazovale mrak. Moški so se vračali z dela na polju. Tesar je odložil orodje, kovač zapustil kovačnico, trgovec pult. Pouk v šolah so predčasno končali, otroci pa so v strahu zbežali domov. Potniki so se s poti umikali v prve hiše, na katere so naleteli. ‘Kaj se bo zgodilo?’ to vprašanje je lebdelo na vseh ustnicah in v vseh srcih. Bilo je videti, kakor da bo nastala velika nevihta ali da bo prišel konec vseh stvari.VS 200.3

Sveče so bile prižgane; ogenj na ognjišču je plapolal kakor v brezmesečni jesenski noči. ... Kokoši so se vrnile spat v kurnike, govedo se je zbralo in mukalo na odhodu s pašnikov. Žabe so regljale in ptice so prepevale svoje večerne pesmi. Netopirji so letali naokoli. Samo ljudje so vedeli, da noč še ni nastopila. ...VS 201.1

Dr. Nathanael Whittaker, pridigar cerkve v Salemu, je imel pridigo, v kateri je poudaril, da je bila tema nadnaravna. Na mnogih drugih mestih so bili sestanki. Na njih so brali svetopisemske vrste, iz katerih je bilo možno videti, da je tema tega mračnega dne usklajena s svetopisemskimi prerokovanji. ... Najgostejša je bila malo po enajsti uri.” ^{15The Essex Antiquarian, April, 1899. vol. Ill, No. 4, str. 53. 54.} “V večini mest je bila ves dan tako gosta, da ni bilo moč videti kazalcev na uri. Ljudje niso mogli kositi, niti opravljati katerega koli hišnega dela brez svetlobe sveč. ...VS 201.2

Tema je zajela nenavadno velik predel. Segala je do Falmouta na vzhodu in do zunanjih delov Connecticuta in Albana na zahodu. Na jugu jo je bilo možno opazovati vzdolž vse morske obale, na severu pa se je razprostirala do meja ameriških naselij.” ^{16William Gordon, History of the Rise, Progress, and Establishement of the Independence of U. S. A, vol. Ill, str. 57}VS 201.3

Po gosti temi tega dne se je uro ali dve pred večerom z delno jasnega neba pokazalo sonce, ki je bilo še vedno zastrto s črno in gosto meglo. “Po sončnem zahodu so oblaki znova prekrili nebo, in naglo se je stemnilo. Tema te noči je bila prav tako nenavadna in strašna kakor tista čez dan. Čeprav je bil ščip, ni bilo možno videti nobenega predmeta brez umetne svetlobe, ki je nejasno brlela s sosednjih hiš ali oddaljenih mest. Bila je kakor egiptovska tema, ki je svetlobni žarki niso mogli prebiti.” ^{177 Isaiah Thomas, Massachusetts Spy; or, American Oracle of Liberty, vol. 10, No. 472 (25. maj 1780).} Neka priča piše: “Ne morem se znebiti misli, da ta tema ne bi mogla biti gostejša niti tedaj, če bi se vsako svetlo telo v vesolju zavilo v nepresojno črnino ali prenehalo obstajati.” ^{18Letter by Dr. Samuel Tenney, of Exeter, New Hampshire, December 1785 (in Massachusetts Historical Society Collecttions, 1792,1st series, vol. I, str. 97)} Čeprav je ob devetih zvečer vzšel ščip, “se smrtni mrak ni niti malo razsvetlil.” Po polnoči se je tema razpršila, in ko se je pokazala luna, je bila videti kakor kri. Devetnajsti maj 1780 je v zgodovini znan kot “mračni dan”. Od Mojzesovega časa ni omenjenega primera, da bi bila tema tako gosta, tako prostrana in da bi trajala tako dolgo. Opisi tega dogodka, ki nam jih podajajo priče, so odmevi Gospodove besede. Napovedal jih je prerok Joel 2500 let pred njihovo uresničitvijo: “Sonce se bo spremenilo v temo in luna v kri, preden pride GOSPODOV dan, veliki in strašni.” (Jl 3,4)VS 201.4

Kristus je ukazal svojemu ljudstvu, naj pazi na znamenja njegovega prihoda in se veseli, ko bo videlo znake prihajajočega Kralja. “Ko se pa to začne goditi, ozrite se gor in povzdignite glave, ker se približuje vaša odrešitev.” Pozornost svojih učencev je obrnil na brsteče drevje pomladi z besedami: “Videč, da že brstje poganja, sami spoznavate, da je poletje že blizu. Tako tudi vi, kadar vidite, da se to godi, vedite, da je blizu Božje kraljestvo.” (Lk 21,28.30.31 CHR)VS 201.5

Ko se mora v cerkvi duh ponižnosti in pobožnosti umakniti pred ošabnostjo in formalizmom, se ohladita ljubezen do Kristusa in vera v njegov prihod. Tako imenovano Božje ljudstvo je bilo prežeto s zemeljskim duhom in željo po uživanju. Postalo je slepo za Zveličarjeve besede, ki so se nanašale na znamenja njegovega prihoda. Tako je zanemarilo nauk o Zveličarjevi vrnitvi. Svetopisemska besedila o tem so bila zamračena z napačnimi razlagami, dokler na koncu niso bila popolnoma pozabljena in zavržena. To se je zgodilo zlasti v ameriških cerkvah. Svoboda in udobnost, ki so ju uživali vsi sloji, želja po bogastvu in razkošju, ki je izzivala strast po denarju, nenasitno hrepenenje po priljubljenosti in moči, ki se je zdela vsakemu dostopna - vse to je spodbudilo ljudi, da so usmerili svoje zanimanje in upanje na stvari tega življenja. Slavni dan, ko bo prišel konec trenutnemu toku dogodkov, pa so preložili daleč v prihodnost.VS 201.6

Ko je Zveličar svojim sledilcem pokazal znamenja svoje vrnitve, je napovedal tudi splošni odpad, ki se bo zgodil neposredno pred njegovim drugim prihodom. Kakor v Noetovih dneh se bo pokazalo živo zanimanje za stvari tega sveta in želja po uživanju. Ljudje bodo kupovali, prodajali, sadili, zidali, se možili in ženili, pri tem pa pozabili na Boga in prihodnje življenje. Kristusov opomin tistim, ki žive v teh dneh, se glasi: “Varujte se, da vam srca ne bodo obtežena z razuzdanostjo, pijanostjo in življenjskimi skrbmi in da vas tisti dan ne ujame nenadoma. Zato bedite in vsak čas molíte, da bi zmogli ubežati vsemu temu, kar se bo zgodilo, in stopiti pred Sina človekovega.” (Lk 21,34.36)VS 202.1

V Razodetju Zveličar z naslednjimi be-sedami opisuje stanje cerkve v tem času: “Imaš ime, da si živ, a si mrtev.” (Raz 3,1) Tistim, ki nočejo zapustiti svoje varljive varnosti, je dan opomin: “Če pa se ne zbudiš, pridem kakor tat in nič ne boš vedel, katero uro pridem k tebi.” (Raz 3,3) Ljudje morajo biti opozorjeni na nevarnost; morajo se prebuditi, da bi se pripravili za svečane dogodke, povezane s koncem časa milosti. Božji prerok izjavlja: “Zakaj velik je dan Gospodov, silno strašen: kdo ga more prestati? “(Jl 2,11 EKU) Kdo bo lahko obstal, ko se prikaže On, čigar “oči so preveč čiste, da bi videl hudobijo”. (HabVS 202.2

1,13EKU) Tem, ki vpijejo: “Bog moj, mi ... te poznamo!” pa so vendar prestopili njegovo zavezo, “ki hite za drugim bogom”, skrivajo greh v svojem srcu in ljubijo pot nepravičnosti - bo Gospodov dan “tema, ne pa luč; črn mrak, ne pa svetloba”. (Oz 8,2.1; Ps 16,4; Am 5,20 CHR) “Tisti čas”, pravi Gospod, bom preiskal Jeruzalem s svetilkami in bom kaznoval može, ki so otrpnili na svojih drožeh in pravijo v svojem srcu: ‘GOSPOD ne more storiti nič dobrega in nič hudega’. (Sof 1,12) Kaznoval bom svet za njegovo hudobijo, krivičnike za njihovo krivdo, uničil bom napuh prevzetnih, ponižal bom ošabnost nasilnih. (Iz 13,11) Niti njihovo srebro niti njihovo zlato jih ne bo moglo rešiti. Njihovo imetje bo zaplenjeno in njihove hiše bodo razdejane.” (Sof 1,18.13)VS 202.3

Prerok Jeremija je, gledajoč na ta strašen čas, vzkliknil: “O moje obisti, moje obisti! Zvijam se v bolesti! O stene mojega srca! Kako mi razbija srce! Ne morem molčati, ker slišim glas roga, bojni hrup. Polom za polomom oznanjajo.” (Jer 4,19.20)VS 202.4

“Tisti dan bo dan jeze, dan stiske in tesnobe, dan razdejanja in pustošenja, dan teme in mraka, dan oblakov in megle, dan roga in bojnega krika nad utrjenimi mesti in nad visokimi utrdbami. (Sof 1,15.16) Glej, dan Gospodov prihaja ... da deželo spremeni v puščavo, in iztrebi njene grešnike iz nje.” (Iz 13,9) VS 202.5

Božja beseda usmerja naš pogled na tisti dan, ki bo strašnejši od vseh drugih, in nas vabi z najbolj svečanimi besedami, naj se prebudimo iz svojega duhovnega mrtvila in naj v spokorjenju in ponižnosti iščemo Božje obličje. “Zatrobite na rog na Sionu, zaženite krik na gori moje svetosti! Naj trepetajo vsi prebivalci dežele, kajti prihaja dan Gospodov, kajti blizu je. ... Posvetite post, oznanite slovesen shod, zberite ljudstvo! Posvetite shod, pridružite starčke, zberite otročiče, ... naj pride ženin iz svoje sobe in nevesta iz svoje spalnice! Med lopo in oltarjem naj jokajo duhovniki, Gospodovi služabniki. Obrnite se k meni z vsem srcem, s postom in z jokom in s srčno bolečino! Pretrgajte svoja srca in ne svojih oblačil, vrnite se h Gospodu, svojemu Bogu, zakaj milostljiv je in poln usmiljenja, počasen za jezo in bogat v milosti, pripravljen preklicati kazen. (Jl 2,1.15-17.12.13) Izpeljati je treba veliko reformo za pripravo Božjega ljudstva, da bo lahko obstalo ob Božjem dnevu. Bog je videl, da mnogi, ki se imenujejo njegovi otroci, ne delajo za večnost; v svoji milosti jim pošilja sporočilo opomina, da bi jih prebudil iz njihovega mrtvila in pripravil za Gospodov prihod.VS 203.1

Ta opomin najdemo v Raz 14, kjer je opisano trojno angelsko sporočilo, ki ga oznanjajo nebeška bitja. Takoj zatem prihaja Sin človekov, “da požanje žetev zemlje”. Prvo sporočilo objavlja sodbo. Prerok vidi angela, “ki je letel po sredi neba in je imel večni evangelij, da ga oznani prebivalcem zemlje in vsakemu narodu, rodu, jeziku in ljudstvu. Z močnim glasom je rekel: Bojte se Boga in izkažite mu slavo, kajti prišla je ura njegove sodbe. Molite njega, ki je naredil nebo in zemljo, morje in izvirke voda.” (Raz 14,6.7)VS 203.2

Sporočilo o sodbi sestavlja del “večnega evangelija”. Njegovo oznanjanje ni zaupano angelom, temveč ljudem. Sveti angeli sicer vodijo to delo; vodijo veliko gibanje za rešitev človeštva, toda samo oznanjevanje opravljajo Kristusovi služabniki na zemlji.VS 203.3

Božji opomin so morali svetu objaviti zvesti ljudje, ki so bili poslušni navodilom Svetega Duha in naukom Njegove besede. To so bili tisti, ki so pazili na najzanesljivejšo “preroško besedo”, “svetilko, ki sveti na mračnem kraju, dokler ne zasije dan in ne vzide danica v vaših srcih.” (2 Pt 1,19) Iskali so poznanje Boga bolj kakor vsak zakopan zaklad in ga cenili bolj kakor vse drugo srebro in zlato. (Prg 3,14) Bog jim je razodel velike stvari kraljestva. “Gospodova skrivnost je očitna njim, ki se ga boje, svojo zavezo jim razodeva.” (Ps 25,14 CHR)VS 203.4

Šolani teologi niso poznali te resnice niti je niso oznanjevali. Če bi bili budni stražarji, če bi marljivo in z molitvijo proučevali Sveto pismo, bi spoznali čas noči. Preroška beseda bi pred njimi razgrnila dogodke, ki se morajo zgoditi. Vendar tega niso storili. Sporočilo so zato oznanili ponižni ljudje. Jezus je rekel: “Hodite, dokler imate luč, da vas ne zajame tema.” (Jn 12,35) Tisti, ki se odvrnejo od svetlobe, ki jim jo je Bog dal, ali jo opustijo iskati, dokler je blizu, bodo puščeni v temi. Zveličar je izjavil: “Kdor hodi za menoj, ne bo hodil v temi, temveč bo imel luč življenja.” (Jn 8,12)Tisti, ki iskreno išče Božjo voljo in živi po luči, ki mu je dana, bo prejel še večjo luč. Tej duši bo poslana zvezda nebeškega sijaja, ki jo bo vodila v vso resnico.VS 203.5

V času prvega Kristusovega prihoda bi lahko duhovniki in pismouki svetega mesta, ki jim je bilo zaupano prerokovanje o Bogu, prepoznali znamenja časa in oznanili prihod Obljubljenega. Prerok Miha je oznanil kraj njegovega rojstva, Daniel pa določil čas njegovega prihoda. (Mih 5,1; Dan 9,25) Bog je ta prerokovanja zaupal judovskim vodjem. Ti se niso mogli izgovarjati na nevednost, ker niso objavili narodu, da je Mesijev prihod pred vrati. Njihovo neznanje je bilo posledica grešne ravnodušnosti. Judje so postavljali spomenike ubitim Božjim prerokom, s svojim služenjem so dajali slavo Satanovim služabni-kom. Prevzeti s svojim častiljubjem ter z boji za položaj in dostojanstvo so povsem izgubili izpred oči Božjo čast, ki jim jo je ponujal Kralj nebes.VS 204.1

Z globokim spoštovanjem in velikim za-nimanjem naj bi izraelski vodje proučevali mesto, čas in okoliščine največjega dogodka v zgodovini sveta - prihod Božjega Sina za človekovo odrešenje. Ves narod bi moral biti buden in čakati, da bi prvi zaželel do-brodošlico Rešitelju človeštva. Toda, glej, v Betlehemu sta dva izmučena popotnika, ki sta prehodila pot od nazareških gričev, po ozkih ulicah vse do vzhodnega dela mesta, zaman iskala prostor za počitek in prenočišče. Nobena vrata se niso odprla, da bi ju sprejela. Na koncu sta našla zavetje v bednem zaklonišču, ki je bilo namenjeno živalim, in tam se je rodil Zveličar sveta.VS 204.2

Nebeški angeli so videli slavo, ki jo je Božji Sin delil z Očetom v nebesih pred nastankom sveta. Z velikim zanimanjem so pričakovali njegov prihod na zemljo in v njem videli najsrečnejši trenutek za vse ljudi. Angeli so bili določeni objaviti prihod Mesije tistim, ki so bili pripravljeni to novico sprejeti in jo veselo oznaniti Zemljanom. Kristus se je tako ponižal, da je prevzel človeško naravo; nase je moral vzeti neznosno težo trpljenja in svojo dušo darovati za greh. Angeli so si želeli, da Sin Najvišjega kljub svojemu ponižanju stopi pred ljudi z dostojanstvom in slavo, ki je primerna njegovemu značaju. Ali se bodo zemeljski mogočneži zbrali v Jeruzalemu, da pozdravijo njegov prihod? Ali ga bo množica angelov predstavila čakajoči družbi?VS 204.3

Neki angel je obiskal zemljo, da bi videl, ali se ljudje pripravljajo za Jezusov sprejem. Vendar ni opazil nikakršnih znakov priča-kovanja. Ni slišal nikakršnih glasov hvale in zmage zaradi Mesijevega skorajšnjega prihoda. Angel je nekaj časa lebdel nad izvoljenim mestom in templjem, kjer se je skozi stoletja razodevala Božja navzočnost. Tudi tam je vladala enaka ravnodušnost. Duhovniki so v svoji razkošnosti in ošabnosti darovali v templju oskrunjene daritve. Farizeji so pred ljudstvom imeli glasne govore in na vogalih ulic izgovarjali samohvalne molitve. Niti v cesarskih palačah niti na sestankih filozofov niti v šolah rabinov - nikjer nikomur ni bilo mar za dogodek, ki je nebesa napolnil z radostjo in hvalnicami, ker se bo Rešitelj človeštva kmalu pojavil na zemlji.VS 204.4

Nikjer ni bilo mogoče opaziti nikakršnega znamenja, da se pričakuje Kristus; nikakršnih priprav za Kneza življenja. Presenečen nebeški poslanec se je pravkar pripravljal, da se s sramotnim sporočilom vrne v nebesa. Tedaj pa na lepem opazi skupino pastirjev, ki je ponoči varovala svojo čredo. Občudovali so zvezdnato nebo in se pogovarjali o prerokovanju Mesija, ki bi moral priti na zemljo. Hrepeneli so po prihodu Odrešenika sveta. To so bili ljudje, ki so bili pripravljeni sprejeti sporočilo iz nebes. Angel je hitro stopil prednje in jim povedal veselo sporočilo. Ravnina je bila preplavljena z nebeško slavo. Tedaj se je pojavila množica angelov, in kot da je bila radost prevelika, da bi jo lahko objavil samo en nebeški glasnik, je množica glasov zapela himno, ki jo bodo nekega dne prepevali rešeni iz vseh ljudstev: “Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem, ki so mu po volji.” (Lk 2,14)VS 204.5

Kakšen nauk vsebuje ta čudovita zgodovina o Betlehemu! Kakšen opomin je to za našo nevero, ošabnost in domišljavost! Kako nas to opominja, naj se varujemo, da zaradi svoje ravnodušnosti ne bi mogli razlikovati znamenj časa in tako ne bi prepoznali dneva svojega obiskovanja.VS 205.1

Angeli niso samo na judejskih gričih med skromnimi pastirji našli čakalcev Mesijevega prihoda. Tudi med pogani so bili takšni, ki so ga čakali. To so bili znanstveniki z Vzhoda, modri, bogati in plemeniti ljudje. Ti naravoslovci, magi, so spoznali Boga po njegovem stvarstvu. V hebrejskih spisih so našli prerokovanje o zvezdi, ki bo izšla iz Jakoba, in so nestrpno pričakovali prihod tistega, ki bo postal ne samo “Izraelova tolažba”, ampak tudi “luč v razsvetljenje poganov” in “zveličanje vsem do konca zemlje”. (Lk 2,25.32; Apd 13,47) Iskali so svetlobo in svetloba z nebeškega prestola je razsvetlila pot njihovih korakov. Medtem ko so duhovniki in rabini Jeruzalema, pooblaščeni stražarji in razlagalci resnice, utonili v temo, je nebo poslalo zvezdo, da je vodila te pogane v rojstni kraj novorojenega Kralja.VS 205.2

Prav tako se bo Kristus “prikazal drugič”, toda ne zaradi greha, “temveč v zveličanje njim, ki ga pričakujejo”. (Heb 9,28) Kakor nekoč sporočilo o Zveličarjevem rojstvu tako tudi sporočilo o drugem Kristusovem prihodu ni bilo zaupano verskim vodjem naroda. Ti so prekinili zvezo z Bogom in zavrnili nebeško svetlobo, zato se ne vštevajo v število tistih, o katerih piše apostol Pavel: “Vi, bratje, pa niste v temi, da bi vas ta dan presenetil kakor tat; saj ste vsi sinovi luči in sinovi dneva. Nismo sinovi noči in ne teme.” (1 Tes 5,4.5)VS 205.3

Stražarji na sionskih zidovih naj bi prvi sprejeli veselo sporočilo o Zveličarjevem prihodu; morali bi prvi objaviti njegov prihod in opomniti ljudstvo, da se pripravi nanj. Vendar so živeli v ravnodušnosti, sanjali so o miru in varnosti, ljudstvo pa je spalo v svojih grehih. Jezus je videl svojo cerkev kakor nerodovitno smokvo, ki jo pokriva obilno listje, toda brez dragocenega sadu. V njej je bilo obilo zunanje pobožnosti, vendar so ji manjkale resnična ponižnost, spokorjenje in vera, ki edine narede službo prijetno Bogu. Namesto milosti Božjega Duha so se v njej razodevali ošabnost, formalizem, prazna slava, sebičnost in nasilje. Cerkev, ki se je vse bolj oddaljevala od Boga, je zaprla oči pred znamenji časa. Bog je ni zapustil ali odstopil od svoje zvestobe, temveč je ona odstopila od njega in se ločila od njegove ljubezni. Ker ni hotela izpolnjevati postavljenih pogojev, se nad njo niso izpolnile obljube.VS 205.4

Neizogibne posledice morajo priti, kadar se ne ceni svetloba in prednosti, ki jih Bog ponuja. Če cerkev ne živi po njegovi razodeti previdnosti in ne sprejme vsakega žarka svetlobe ter zanemarja dolžnosti, vera neizogibno vodi v formalizem, duh prave pobožnosti pa izgine. Ta resnica se je večkrat uresničila v cerkveni zgodovini. Bog od svojega naroda zahteva dejanja vere in poslušnosti, ki ustrezajo prejetim blagoslovom in prednostim. Poslušnost zahteva daritev in križ. To je razlog, zakaj mnogi tako imenovani kristjani nočejo sprejeti svetlobe, ki jim jo pošiljajo nebesa, in kot nekoč Judje ne morejo spoznati časa svojega obiskovanja. (Lk 19,44) Zaradi njihove ošabnosti in nezvestobe jih je Bog zapustil in je svojo resnico razodel tistim, ki kakor betlehemski pastirji in modri z Vzhoda pazijo na vsako luč, ki so jo dobili.VS 205.5