Bog nam govori iz narave, s Svetim pismom in po predvi-devanju z delovanjem Svetega Duha. Vendar to ne zadostuje; odpreti mu moramo svojo dušo. Da bi vodili pravo duhovno življenje, moramo stopiti v pravo zvezo z našim nebeškim Očetom. Če v svoji notranjosti hrepenimo po Bogu in če opa-zujemo ter se čudimo njegovemu stvarstvu, usmiljenosti in blagoslovom, to še vedno ni dokaz, da smo z njim v tesni zvezi. Če želimo imeti zvezo z Bogom, moramo v vseh prilikah življenja iskati njegov nasvet. PK 57.1
V molitvi odpiramo svoje srce Bogu kot svojemu prija-telju, vendar ne zato, ker mu je treba povedati, kdo smo in česa potrebujemo, temveč zato, da ga sprejmemo v svoje srce. Molitev ne stori, da se Bog spusti k nam, marveč nas dvigne k Bogu. PK 57.2
Kristus je med svojim bivanjem na zemlji učil učence, kako morajo moliti k Bogu. Poučeval jih je, naj sporoče Bogu svoje vsakdanje potrebe in mu zaupajo vse svoje skrbi. Tudi za nas velja njegova obljuba, da bo uslišal naše molitve. PK 57.3
Jezus, ko je še živel med ljudmi, je često molil k Bogu. Zveličar je vzel nase naše potrebe in slabosti; da pa bi sprejel moč in zaščito in tako lahko izpolnil svojo nalogo, je srčno molil k svojemu nebeškemu Očetu. Zato nam je v vsem zgled. Postal nam je brat v naših slabostih, »enako izkušanega v vsem« kakor mi, a je ostal brez greha in premagal vsako zlo. Doživljal je vse duševne boje in trpljenja, katerim so izpostavljeni ljudje na tem grešnem svetu. Ker je bil v človeški podobi, je občutil potrebo po molitvi in jo cenil. On se je veselil in tolažil, ker je imel zvezo z Bogom. A če je Odrešenik ljudi, Božji Sin, občutil potrebo po molitvi, koliko bolj bi potem morali mi, slabi in grešni ljudje, občutiti potrebo po iskreni in stalni molitvi. PK 57.4
Naš nebeški Oče čaka, da na nas izlije svoj blagoslov. Njegovi milosti se imamo zahvaliti, da lahko neprestano pijemo iz izvira njegove brezmejne ljubezni. Mar potem ni čudno, da tako malo molimo? Bog je vedno pripravljen uslišati iskreno molitev svojih najmanjših otrok in vendar se obotavljamo zaupati mu svoje potrebe. Kaj si mislijo nebeški angeli o ljudeh, ki so bedni, slabotni in izpostavljeni izkušnjavam, katere Bog išče v svoji neizmerni ljubezni in jim je pripravljen pomagati in jih uslišati, ti pa kljub temu tako malo molijo in imajo tako malo vere? Angeli se veselijo, ker lahko služijo Bogu in prebivajo v njegovi bližini. Njihovo največje veselje je, da bivajo v tesni zvezi z Bogom. A otroci tega sveta, katerim je tako potrebna božanska pomoč, so pa zadovoljni tudi brez svetlobe njegovega Duha in zveze z njim. PK 58.1
Tema Hudiča obdaja verne, ki zanemarjajo molitev. Sa-tanske izkušnjave jih navajajo na greh zato, ker ne izkori-ščajo daru milosti, ki jim ga je dal Bog v molitvi. Kako je mogoče, da Božji otroci ne molijo, ko je vendar molitev ključ v rokah vere, ki odpira zakladnice nebes, kjer so spravljeni nepopisni zakladi Vsemogočnega? Brez nenehne molitve in skrbnega bedenja se izpostavljamo nevarnosti, da postanemo zanikrni in se oddaljimo s prave poti. Naš nasprotnik nam stalno podtika ovire na poti k prestolu milosti, da ne bi s srčno molitvijo in resno vero dobili moč in milost od Gospoda ter se tako uprli izkušnjavam. PK 58.2
Bog lahko usliši naše molitve samo pod nekimi pogoji. Eden prvih pogojev je, da občutimo potrebo po njegovi po-moči. On je obljubil: »Kajti vodo razlijem na žejno krajino in žuboreče potočke na suho zemljo.« (Iz. 44, 3. ) Tisti, ki so lačni in žejni pravičnosti in iskreno iščejo tesno zvezo z Bogom, morajo čvrsto verovati, da bo Bog uslišal njihove želje. Toda preden sprejmejo Božji blagoslov, morajo odpreti svoje srce vplivu božanskega Duha. PK 58.3
Naša velika stiska je dokaz, ki najbolj zgovorno priča za nas. Gospod želi, da mu potožimo svoje težave v molitvi, da bi storil nekaj za nas. On pravi: »Prosite in se vam bo dalo!« (Mat. 7, 7. ) Ta, ki »svojemu lastnemu Sinu ni prizanesel, ampak ga je dal za nas vse. Kako nam torej ne bo z njim tudi vsega podaril?« (Rimlj. 8, 32. ) PK 58.4
Bog nas ne bo uslišal, če smo v svojem srcu krivični in se predajamo kakšnemu zavestnemu grehu. Vendar vsekdar izpolni molitev potrtega srca, ki se kesa. Če popravimo krivi ce, ki se jih zavedamo, bo Dog gotovo uslišal naše molitve. Božjo milost ne moremo pridobiti s svojo zaslugo. Samo Kri-stusova zasluga in pravičnost nas lahko rešita od greha; njegova kri nas lahko očisti naših krivic. Mi moramo sprejeti Božje pogoje, če hočemo postati Božji otroci. PK 58.5
Drugi pogoj za uslišan j e molitve je vera. »Zakaj, kdor hoče priti k Bogu, mora verovati, da je in da je tistim, ki ga iščejo, plačnik.« (Hebr. 11, 6. ) Jezus je govoril učencem: »Kar koli v molitvi prosite, verujte, da boste prejeli, in vse sc vam bo zgodilo.« (Marko 11, 24. ) Se li ravnamo po njegovem navodilu? PK 59.1
Njegove obljube so neomejene, a tisti, ki jih je obljubil, je zvest, da jih izpolni. Čeravno ne dobivamo takoj tega, česar smo prosili, moramo verovati, da Bog sliši naše molitve in nam bo nanje odgovoril. Mnogokrat smo v zmoti in kratkovidni, pa prosimo nečesa, kar za nas ne bo koristno. Naš nebeški Oče v svoji ljubezni izpolnjuje naše molitve, dajoč nam ravno to, kar je za nas najboljše, to, česar bi si sami želeli, ko bi po Svetem Duhu spoznali pravo stanje duhovnih stvari. Čeravno se nam mogoče dozdeva, da naše molitve niso uslišane, moramo vseeno čvrsto verovati v njegovo obljubo. Gotovo bo namreč prišel čas, ko bomo uslišani in sprejeli blagoslov ravno takrat, ko nam bo najbolj potreben. Bila bi prava predrznost pričakovati uslišanje molitve ravno tako, kot mi to želimo. Bog je premoder, da bi se zmotil; je preveč dober, da bi prikrajšal pravičnike tega, kar jim je v dobro. Zato zaupajte trdno vanj, čeravno vaše molitve še niso uslišane! Zaupajte trdno v njegovo obljubo: »Prosite in se vam bo dalo!« PK 59.2
Naše težave se bodo samo povečale, če se prej, preden verujemo, oziramo na dvom in strah ter hočemo razvozljati vse skrivnosti. Toda če pridemo pred Boga z občutkom nemoči in slabosti, torej takšni, kakršni smo, če njemu, ki ve vse najboljše in pozna vsa svoja stvarstva ter s svojo besedo in voljo gospoduje vsemu, ponižno in z vero zaupamo vse, kar teži našo dušo, bo slišal naše bolne vzklike in razveselil naše srce. Iskrena molittev nas bo privedla v tesno zvezo z neskončno Modrostjo. Čeravno morda v tem trenutku nimamo nobenega vidnega dokaza, da nas Zveličar ljubi in z nami sočustvuje, je temu vendarle tako. Morda ne občutimo takoj njegove bližine, a kljub temu njegova roka počiva na nas z najprisrčnejšim sočutjem. PK 59.3
Če prosimo Boga za milost in pomoč, moramo biti prežeti z ljubeznijo in pripravljeni odpuščati. Kako lahko molimo: »In odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom« (Mat. 6, 12. ), a da v srcu gojimo nesprav-ljivost? Če pričakujemo uslišanje naših molitev, moramo tudi sami na isti način in v enaki meri odpuščati drugim, kot pričakujemo odpuščenje za svoje grehe. PK 60.1
Vztrajnost v molitvi je prav tako eden od pogojev, da bi bili uslišani. Moramo namreč nenehno moliti k Bogu, če že-limo, da se naša vera okrepi in dosežemo več izkustev. »V molitvi vztrajajte!«, piše apostol Pavel. (Rimlj. 12, 12. ) »V molitvi bodite stanovitni, čujte v njej in se zahvaljujte!« (Kol. 4, 2. ) Peter svetuje vernikom: »Bodite torej pametni, trezni, da boste mogli moliti!« (1. Petr. 4, 7. ) Nasvet apostola Pavla se glasi: »Ampak v vsem razodevajte svoje želje Bogu v molitvi in prošnji z zahvalo!« (Filip. 4, 6. ) Vztrajna molitev je nepretrgana zveza duše z Bogom. Ona pomaga, da se življenje, ki izhaja iz Boga, vliva v nas in zopet vrača k Bogu v obliki čistosti in svetosti. PK 60.2
Prizadevajte si na vso moč vzdrževati zvezo z Jezusom! Ne dovolite si te zveze z ničimer ovirati! Izkoristite vsako priliko, ki se vam nudi za molitev! Tisti, ki si žele resnično občestvo z Bogom, bodo prihajali redno na molitvene shode in sodelovali na njih z živo željo, da prejmejo čim več blagoslovov. Uporabili bodo vsako priložnost, da jih obsijejo žarki nebeške svetlobe. PK 60.3
Vendar moramo moliti tudi v družinskem krogu in ne zanemarjati molitve na samem, skrivne molitve, ki daje naši duši življenje. Nemogoče je, da bi duhovno napredovali, če zanemarjamo molitev na samem. Ni dovolj, da molimo le v družinskem krogu ali javno. Potrebno je, da svoje srce v sa-moti in tišini odpremo Božjemu očesu, ki vse vidi. Skrivno molitev naj sliši samo Bog. Te molitve naj ne sliši nobeno radovedno uho. Pred takšno molitvijo je duša osvobojena vseh zunanjih vplivov in vznemirjenj. Tiho, vendar goreče se mora tvoja molitev dvigati k Bogu. Blag in trajen vpliv bo izviral iz tistega, ki uslišuje skrivne molitve in čigar ušesa so odprta prošnjam našega srca. S tiho in enostavno vero vzdržuje duša zvezo z Bogom in sprejema žarke božanske svetlobe, ki ji dajejo krepost in vzdržljivost v boju zoper Satana. Bog je naša moč! PK 60.4
Molimo na samem, a tudi pri vsakdanjem delu! Odpirajmo često svoje srce Bogu! Tako je hodil Enoh z Bogom. Takšne tihe molitve se dvigajo kot dragoceno kadilo pred prestol milosti. Satan ne more premagati tistega, čigar srce je Bogu vdano. PK 61.1
Ni ne časa, ne prostora, ki bi bil neprimeren za molitev. Nič nas ne more zadržati, da ne bi srca posvetili Bogu v go-reči molitvi. Tudi sredi uličnega hrupa ali pri svojem vsak-danjem delu lahko molimo k Bogu in ga prosimo njegove bo-žanske pomoči. Tako je delal Nehemija, ko je prišel s svojo prošnjo pred kralja Artakserksa. Tesno zvezo z Bogom lahko vzdržujemo na vsakem mestu in v vsaki priliki. Odprimo svoje srce in pokličimo Jezusa: »Pridi in vseli se v moje srce kot nebeški gost!« PK 61.2
Če je ozračje okrog nas pokvarjeno, ne vdihavajmo tega zraka, marveč živimo v čistem ozračju nebes! Če svoje srce usmerimo k Bogu v goreči molitvi, bomo onemogočili vsak pristop nečistim željam in slabim mislim. Tisti, ki so svoje srce odprli Božjemu blagoslovu in pomoči, bodo živeli v ozračju, ki je svetejše od ozračja te zemlje in bodo v stalni zvezi z nebesi. PK 61.3
Imeti moramo jasnejši pojem o Kristusu, popolnejše ra-zumevanje večnih resnic. Potrebno je, da lepota njegove sve-tosti napolni srce Božjih otrok, a to se bo uresničilo, če molimo k Bogu, da nam pomaga boljše razumeti nebeške stvari. PK 61.4
Vzdignimo naše duše kvišku, da Bog ulije vanje dih ne-beškega življenja! Mi lahko živimo v tako prisrčnem občestvu z Bogom, da se v začetku vsake nepričakovane izkušnjave naše misli tako naravno obrnejo k Bogu, kot se cvetica obrača proti sončni svetlobi. PK 61.5
Zaupajte Bogu svoje skrbi, radosti, potrebe, težave in vse, kar vas muči in tare! Vaše breme mu ne bo nikoli pre-težko; zaradi vas se ne bo nikoli utrudil. Ta, ki je preštel lase na vaši glavi, ni ravnodušen do potreb svojih otrok. »Zakaj zelo milosrčen je Gospod in usmiljen!« (Jak. 5, 11. ) Naša beda in vpitje bosta ganili njegovo srce. Sporočimo mu vse, kar tare našo dušo. Nič ni pretežko temu, ki drži ves svet in gospoduje celotnemu vesoljstvu. On ne prezre ničesar, kar bi bilo za naš mir. V knjigi našega krščanskega življenja ne obstaja niti ena temna stran, katere on ne bi razumel, niti težava, ki je ne bi mogel rešiti. Njemu ne uide nobena nesreča, čeprav bi doletela najmanjšega njegovega sledilca, nobena skrb, ki jih muči, niti veselje. On sliši vsako našo iskreno molitev. »Ozdravlja potrta srca in obvezuje njih rane.« (Ps. 147, 3. ) Odnos med Bogom in vsakim, ki vanj veruje, je tako nežen in iskren, kot da je samo zaradi njega poslal v smrt svojega ljubljenega Sina. PK 61.6
Jezus pravi: »Tisti čas boste prosili v mojem imenu in vam ne rečem, da bom jaz prosil Očeta za vas; zakaj Oče sam vas ljubi, ker vi mene ljubite!« (Jan. 16, 26. 27. ) A pred tem: »Jaz sem vas izvolil... da vam bo Oče dal, kar koli ga boste prosili v mojem imenu.« (Jan. 15, 16. ) Moliti v Jezusovem imenu pomeni mnogo več kot samo omenjati njegovo ime v začetku ali na koncu molitve. Moliti moramo v Jezusovem smislu in duhu, verujoč v njegove obljube in zaupajoč v njegovo milost ter izpolnjevati njegovo voljo. PK 62.1
Bog od nas ne zahteva, da bi postali puščavniki ali me-nihi in se tako ločili popolnoma od sveta ter se posvetili njemu. Naše življenje mora biti podobno Kristusovemu. On je molil v samoti, na gori, in se družil z množicami. Kdor samo moli, a ničesar ne dela, bo kmalu prenehal moliti, ali pa bo njegova molitev postala le prazna oblika. Brž ko se ljudje ločijo od družabnega življenja, od krščanskih dolžnosti in nošenja križa, brž ko prenehajo delati za svojega Gospoda in Učitelja, ki je tako marljivo delal zanje, nimajo več za kaj moliti in tako izgubljajo spodbudo za molitev. Njihove mo-litve postanejo sebične in osebne. Ne morejo več moliti za potrebe človeštva in za moč sodelovanja pri vzpostavitvi Kristusovega kraljestva. PK 62.2
Mnogo bomo izgubili, če ne izkoristimo prilike, da se pridružimo vernikom in se tako ohrabrimo za službo Gospodu. Resnice njegove besede bodo izgubile za nas mnogo od svoje jasnosti in pomena. Božji Duh bo prenehal razsvetljevati in oživljati naše srce in ga duhovno obnavljati s svojim svetim vplivom. V našem krščanskem življenju bomo mnogo izgubili zaradi primanjkovanja krščanskega sočutja do drugih. Kdor živi samo zase, ne zavzema prostora, ki mu ga je Bog zaupal. Ako si prizadevamo vzdrževati prijateljstvo s svojimi bližnjimi, potem se jim bomo približali in v nas samih razvijali sposobnost in moč za službo Bogu. PK 62.3
Ko bi se kristjani v svojem vsakdanjem življenju več pogovarjali o Božji ljubezni in dragocenih resnicah našega zveličanja, bi se njihovo srce ohrabrilo, da bi se med seboj bolj tolažili in spodbujali. Če se vsak dan trudimo bolj spoznati svojega nebeškega Očeta in doseči nova izkustva o njegovi milosti, se bo v nas prebudila želja, da več govorimo o njegovi ljubezni. Če tako delamo, se bo naše srce navdušilo in ohrabrilo. Če bi mislili in govorili več o Jezusu, bi jasneje občutili njegovo navzočnost. PK 62.4
Če bi samo tolikokrat mislili na Boga, kolikor dokazov imamo o njegovi milosti do nas, bi morale biti naše misli vedno usmerjene vanj; a mi bi bili srečni, da lahko govorimo o njem in ga slavimo. O minljivih rečeh radi govorimo, ker nas zanimajo. Pogosto govorimo tudi o svojih prijateljih, ker jih ljubimo. Naše radosti in skrbi so tesno povezane z njimi. Toda mnogo več razlogov imamo, da ljubimo Boga bolj kot svoje pozemske prijatelje. Za nas bi moralo biti bolj naravno, da se v mislih ukvarjamo največ z njim, da govorimo o njegovi dobroti in da slavimo njegovo moč. Bogati darovi, ki nam jih daje, ne bi smeli v toliki meri zavzeti naših mi-sli in ljubezni, da nam ne bi preostalo časa za razmišljanje o Bogu. Nasprotno, vsak dan bi nas morali napotiti k nebeškemu Dobrodelniku in nas z njim povezati z vezmi ljubezni in hvaležnosti. Vse preveč se bavimo s pozemskim življenjem. Povzdignimo svoje oči k odprtim vratom nebeškega svetišča, kjer bomo videli Božjo svetlobo in lepoto, ki odseva s Kristusovega obličja, zatorej: »more tistim, ki se po njem bližajo Bogu, tudi zveličanje vedno dajati!« (Hebr. 7, 25. ) PK 63.1
Hvalimo in slavimo Gospoda za »njegovo dobroto, za njegove čudeže v prid človeškim otrokom!« (Ps. 107, 8. ) Naša pobožnost ne sme obstajati samo v prošnjah in sprejema-nju, naše misli ne smejo biti usmerjene le na naše potrebe, marveč se moramo spominjati tudi tistih dobrin, ki jih spre-jemamo. Nikoli preveč ne molimo, a smo mnogo preskopi v svojem zahvaljevanju. Vsak dan nam daje Bog darove milosti in vendar, kako malo se mu zahvaljujemo, kako malo ga hvalimo in slavimo za vse, kar nam je dal PK 63.2
Bog je dal Izraelcem v starih časih naslednja navodila za službo: »Ondi imejte pojedine pred Gospodom, svojim Bogom, in se veselite vi in vaše družine vsega pridelka svojih rok, s katerim te je Gospod, tvoj Bog, blagoslovil.« (5. Mojz. 12, 7. ) To, kar delamo na slavo in hvalo Bogu, moramo sto-riti z veselim srcem, s pesmijo in hvaležnostjo, a ne z žalostjo in bridkostjo. PK 63.3
Naš Bog je ljubezniv in usmiljen Oče. Njemu služiti nam ne bi smelo biti težko, marveč v veselje. Bog ne bo neusmi-ljen do svojih otrok, za katere je predvidel tako čudovito zveličanje. On je njihov najboljši prijatelj in, če mu služijo, lahko pričakujejo od njega tolažbo in ljubezen. Božja volja je, da najdejo vsi tolažbo v tem, ko mu služijo in v tej službi občutijo več veselja kot obremenitve. On želi, da tisti, ki se mu pridejo poklonit, prineso s seboj dragoceno prepričanje o njegovi skrbi in ljubezni. Tako bi se okrepili za svoje vsakdanje delo in postali vredni milosti, da v vsem postopajo pošteno in vestno. PK 64.1
Približajmo se Kristusovemu križu! Križani Kristus bi moral biti predmet našega razmišljanja, naših razgovorov, naše naj svetejše radosti. Vedno se moramo zavedati Božjih blagoslovov. Ko spoznamo njegovo nepopisno ljubezen, moramo vse z veseljem zaupati tisti roki, ki je pribita na križ zaradi nas. PK 64.2
Naše srce se približuje nebesom na krilih molitve. Nebe-ški prebivalci služijo Bogu s hvalo, slavo in pesmijo, a če se mu tudi mi zahvaljujemo od srca, potem naša služba postaja podobna službi nebeških čet. »Kdor daruje hvalno daritev, me časti!« (Ps. 50, 23. ) Stopimo vsi pred svojega Stvarnika s spoštovanjem in veseljem, s »hvalospevi in petja glasom!« (Iz. 51, 3. ) PK 64.3