Mnoge kristjane, posebno tiste, ki so začetniki v veri, vznemirja od časa do časa dvom. V Svetem pismu so stvari, ki so jim nerazumljive in temne, a Satan izrablja ravno to, da omaja njihovo vero v Sveto pismo kot razodeto Božjo besedo. Oni govore: »Kako naj najdem pravo pot? Če je Sveto pismo zares Božja beseda, kako se bi mogel osvoboditi teh dvomov?« PK 65.1
Bog od nas ne zahteva, da verujemo nekaj, za kar nam ne bi dal dokazov. Njegovo bitje, značaj in resničnost njegovih besed je potrjena z dokazi, ki se obračajo na naš razum in teh dokazov je mnogo. Vendar Bog ni izključil možnost dvoma. Naša vera mora temeljiti na notranjem pričevanju in ne na zunanjih dokazih. Tisti, ki dvomijo, bodo našli dovolj dokazov, na katere se bo njihova vera lahko naslanjala. PK 65.2
Nemogoče je, da bi človek lahko do jedra razumel delo in značaj Neskončnega. Sveto Božje bitje bo ostalo obdano s skrivnostjo tudi najostrejšemu umu in najbolj izobraženemu človeku. »Ali moreš Božji pravzrok doumeti, ali popolnost Vsemogočnega spoznati? Višja je ko nebo; kaj moreš početi? Globlja je ko podzemlje; kaj moreš vedeti?« (Job 11, 7. 8. ) PK 65.3
Apostol Pavel vzklika: »O globočina bogastva in modrosti in vrednosti Božje! Kako nedoumljive so njegove sodbe in neizsledna njegova pota!« (Rimlj. 11, 33. ) Čeravno je rečeno: »Oblak in tema ga obdajata«, pa vendar »pravičnost in pravica sta temelj njegovega prestola.« (Ps. 97, 2. ) To, kar Bog dela z nami, lahko razumemo v toliki meri, kolikor lahko dojemamo njegovo neizmerno ljubezen in milost v zvezi z njegovo vsemogočnostjo. Od njegovih namer lahko razu memo vse, kar je dobro za nas. Zato se pomirjeno izročimo v roke Vsemogočnega in zaupajmo njegovemu srcu, ki je polno ljubezni! PK 65.4
Božja beseda in značaj nas postavljata pred skrivnosti, ki jih mi smrtni ljudje ne bomo nikoli docela razumeli. Po-jav greha na svetu, Kristusovo učlovečenje, novorojenje, vstajenje in mnoge druge stvari, ki nam jih nudi Sveto pismo, so preveč globoke skrivnosti, da bi jih človeški razum lahko razložil ali popolnoma dojel. Nimamo vzroka, da bi dvomili v njegovo besedo zato, ker ne moremo razumeti skrivnosti njegovih predvidevanj. Tudi v vsakdanjem življenju nas dnevno obdajajo skrivnosti, ki jih ne moremo razvozlati. Najnavadnejši življenjski pojavi so uganke, ki jih niti najbolj moder filozof ne more razvozlati. Povsod se dogajajo čudeži, ki jih s svojim razumom ne moremo dojeti. Mar se naj potem čudimo, ker so v duhovnem svetu skrivnosti, katerih odkritje nam je prikrito? Težava je samo v tem, da je človeški razum slab in omejen. Bog nam je dal v Svetem pismu dovolj dokazov o svojem božanstvu, a nam ni potrebno dvomiti v njegovo besedo zato, ker ne razumemo vseh skrivno-sti njegovega predvidevanja. PK 66.1
Tudi apostol Peter pravi, da so v Svetem pismu vrste, v katerih »so težko umljive nekatere stvari, ki jih nevedni in neutrjeni prevračajo... v svojo lastno pogubo!« (2. Petr. 3, 16. ) Te točke pa so vzeli tisti, ki dvomijo, kot dokaze proti Božji besedi; v nasprotju s takimi trditvami pa so le močni dokazi o božanskem viru Svetega pisma. Ko bi nam Sveto pismo govorilo le to, kar lahko razumemo, ko bi nepopoln človeški razum lahko dojel vso njegovo velikost in veličastvo, potem ne bi več imelo nepobitne dokaze o svojem božanskem viru. Ravno ta skrivnost in vzvišenost resnic, katere razodeva, nam dokazuje, da je Sveto pismo zares Božja beseda. PK 66.2
Sveto pismo razodeva nebeške resnice tako enostavno in potrebe ter želje ljudi tako popolno, da se mu čudijo in ga občudujejo tudi največji učenjaki, medtem ko ponižni in pre-prosti najdejo v njem pot zveličanja. Vendar te enostavne resnice obravnavajo predmete, ki so tako globoki in nedoumni celo za najbolj izobražene ljudi, da jih lahko sprejmemo le kot takšne, kakršne jih je Bog razodel. Načrt zveličanja je tako jasen, da vsakdo lahko razume, katere korake je treba podvzeti za spokorjenje pred Bogom in v veri v Gospoda Je-zusa Kristusa, da bi se lahko zveličal. Toda te jasne resnice skrivajo skrivnosti, ki prikrivajo njegovo slavo, skrivnosti, ki jih ne more doumeti iskren preiskovalec, a ga napolnjujejo z občudovanjem in vero. Čim bolj proučuješ Sveto pismo, tem bolj se prepričaš, da je zares Božja beseda in da se mora človeški razum globoko prikloniti pred veličastnostjo božanskega razodetja. PK 66.3
S tem, da uvidimo, da ne moremo popolnoma razumeti velike resnice Svetega pisma, priznavamo, da omejeni človeški razum ni sposoben dojeti Neskončnega; priznavamo, da mi ljudje ne moremo dojeti namere Vsemogočnega. PK 67.1
Mnogi dvomljivci in neverniki zavračajo Božjo besedo za-to, ker ne morejo razumeti vseh njenih skrivnosti. Celo tisti, ki verujejo v božanski vir Svetega pisma, niso izven te nevarnosti. Apostol Pavel pravi: »Glejte, bratje, da ne bo v kom izmed vas hudobnosti nevernega srca, da bi odstopali od ži-vega Boga.« (Hebr. 3, 12. ) Popolnoma upravičeno je, da pazljivo proučavajo nauke Svetega pisma in preiskujejo »globočine Božje« (1. Kor. 2, 10. ) v toliki meri, kot so nam razodete. Če so skrivne reči pri Gospodu, našemu Bogu, so »razodete reči pa za nas in naše otroke vekomaj.« (5. Mojz. 29, 29. ) Toda Satan si prizadeva, da bi zmešal našo sposobnost razsojevanja. Proučavanju svetopisemskih resnic se pridružuje nekaka ošabnost, ki se očitno kaže v nepotrpežljivosti in izgubi poguma, brž ko se pojavi nekaj, kar ni moč razložiti na zadovoljiv način. Za mnoge je ponižanje, ker ne morejo razumeti vseh navdihnjenih resnic Svetega pisma. Ne želijo čakati, da jim Bog sam razodene te skrivnosti. So mišljenja, da lahko s svojim omejenim razumom dojamejo »globočine Božje«, a ko v tem ne uspejo, pobijajo božansko navdihnjenje Svetega pisma. Res obstajajo mnoge teorije in splošno znani nauki, ki trde, da izvirajo iz Svetega pisma, vendar v njem niso utemeljeni, celo so v nasprotju z vsebino njegovih navdihnjenih strani. To je mnoge zmedlo in jih spravilo v dvom. Vendar temu ni kriva Božja beseda, marveč ljudje, ki so jo popačili. PK 67.2
Ko bi bilo človeškim bitjem možno, da popolnoma doumejo Božje bitje in razumejo vsa njegova dela, tedaj ne bi imeli več za odkrivati nikakršnih resnic, ne bi imeli več kaj proučavati, a njihov razum in občutki se ne bi več razvijali. Bog ne bi bil več vzvišeno bitje a človek bi dosegel vrhunec znanja in ne bi več napredoval. Zahvalimo se Bogu, da temu ni tako! Bog je neskončen; v njem so skriti vsi zakladi mo-drosti in vednosti. (Kol. 2, 3. ) Ljudje ne bodo mogli nikdar izčrpati zaklade njegove modrosti, ljubezni in moči. PK 67.3
Bog želi že v tem življenju čim boljše razodeti svojim otrokom svoje resnice. Za to obstaja samo en način. Božjo be-sedo lahko razumemo samo s pomočjo Svetega Duha, s katerim je navdihnjena. »Kar je Božjega, nihče ne pozna, kakor le Duh Božji! Duh namreč preiskuje vse, celo globočine Božje!« (1. Kor. 2, 11. 10. ) Zveličar je svojim učencem in sle-dilcem obljubil: »Ko pa pride on, Duh resnice, vas bo vodil k popolni resnici... ker bo iz mojega jemal in vam oznanjal!« (Jan. 16, 13. 14. ) PK 68.1
Bog želi, da človek razmišlja. Proučavanje Svetega pisma bo oplemenitilo in razvilo njegove sposobnosti bolj, kot bi katerokoli drugo proučavanje. Vendar se varujmo, da ne bi začeli oboževati človeški razum, ki je nepopoln in omejen! Če želimo razumeti resnico Svetega pisma, moramo imeti vero malega otroka, biti pripravljeni, da se učimo, in moliti za pomoč Svetega Duha. Občutek Božje moči in modrosti, a naše nemoči in nesposobnosti, da doumemo njegovo veličino, nas mora storiti ponižne in spodbuditi k temu, da odpiramo njegovo besedo z istim spoštovanjem kot pa prihajamo pred njegovo obličje. Ko bi ljudje preiskovali Sveto pismo na ta način, bi v njem našli razumnost, ki prekaša človeški razum in tedaj bi se s srcem in umom priklonili pred velikim JAZ SEM. PK 68.2
Mnoge stvari, navidez težke in skrivnostne, bodo postale jasne in enostavne za tiste, ki jih proučavajo na ta način. Toda brez pomoči Svetega Duha bomo vedno v nevarnosti da preobrnemo besede Svetega pisma ali pa jih napačno tolma-čimo. Mnogi berejo Sveto pismo brez vsake koristi, pa celo sebi v pogubljenje. Če Sveto pismo odpiramo brez spoštovanja in molitve, če naše misli in občutki niso usmerjeni k Bogu ali niso v skladnosti z Božjo voljo, dvom bo kmalu zmešal naš razum in tudi golo proučavanje Svetega pisma bo okrepilo ta dvom. Tedaj bo Satan vplival na naše misli in vlil v nas svoje predsodke. Vse dotlej, dokler ljudje v svojih besedah in delih ne hrepenijo po tem, da bi živeli v skladnosti z Božjo voljo, pa naj so še tako izobraženi, bodo v nevarnosti, da krivo razumejo besede Svetega pisma. Zato se nihče ne more zanesti na njihova razlaganja. Nikdar ne bomo pravilno razumeli Sveto pismo, ako ga proučavamo zato, da bi v njem na šli protislovja. S takšnim proučavanjem bomo našli povod za dvom in nevero ter temo tam, kjer je sicer vse jasno in enostavno. PK 68.3
Četudi bi našli kakšen povod, pravi vzrok za dvom je v večini primerov ljubezen do greha. Našemu ošabnemu srcu niso prijetni nauki in prepovedi Svetega pisma. A tisti, ki ne izpolnjujejo njegovih zapovedi, so hitro pripravljeni podvo-miti v njegovo božansko vzvišenost. Da bi spoznali resnico, je potrebno, da iskreno hrepenimo po njej in smo ji priprav-ljeni slediti. Tisti, ki tako proučavajo Sveto pismo, bodo v njem našli dovolj dokazov, da je Božja beseda, in razumeli bodo resnice, ki jih bodo rešile in pripravile za zveličanje. PK 69.1
Jezus je rekel: »Če hoče kdo njegovo voljo spolnjevati, bo spoznal, ali je ta nauk od Boga, ali govorim sam od sebe!« (Jan. 7, 17. ) Namesto da dvomimo v to, česar ne razumemo, moramo slediti svetlobi, ki že obseva našo stezo; potem bomo sprejeli večjo svetlobo. Po milosti Jezusa Kristusa sprejmite vse dolžnosti, ki so vam jasno razodete, pa boste sposobni razumeti in izvršiti tudi tiste dolžnosti, v katere sedaj dvomite! PK 69.2
Obstaja dokaz, ki je dostopen učenim in preprostim. To je dokaz izkustva. Bog nas poziva, naj sami preizkusimo resničnost njegovih besed in obljub. Ta poziv se glasi: »Okusite in spoznajte, kako dober je Gospod!« (Ps. 34, 9. ) Namesto da se zanašamo na besede drugih, moramo sami preiskovati. Bog pravi: »Prosite in boste prejeli!« (Jan. 16, 24. ) Njegove obljube se bodo izpolnile. Nikdar one niso propadle in tudi ne bodo. Če sc približamo Jezusu in se veselimo njegove popolne ljubezni, bo naš dvom izginil in razpršila se bo naša duševna tema pred svetlobo njegove navzočnosti. PK 69.3
Apostol Pavel pravi, da je Bog »otel nas iz oblasti teme in prestavil v kraljestvo svojega preljubega Sina.« (Kol. 1, 13. ) Kdor koli je prešel iz smrti v življenje, »je pritrdil, da je Bog resničen!« (Jan. 3, 33. ) On lahko reče: »Bila mi je potrebna pomoč, a našel sem jo le v Jezusu. On skrbi za vse moje potrebe. Nasitil je mojo lačno dušo. Sveto pismo je sedaj zame razodetje Jezusa Kristusa. Sprašujete me, zakaj verujem v Jezusa? Zato, ker je on zame nebeški Zveličar. Zakaj verujem v Sveto pismo? Ker mi skozi njega govori Božji glas.« Sami v sebi lahko imamo pričevanje, da je Jezus Božji Sin. Zavedamo se, da ne sledimo modro izmišljenim basnim. PK 69.4
Apostol Peter opominja verne: »Rastite pa v milosti in spoznanju našega Gospoda in Zveličarja Jezusa Kristusa.« (2. Petr. 3, 18. ) V kolikor Božji otroci rastejo v milosti, toliko jasnejše in bolje bodo razumeli Božjo besedo; kajti v njegovih svetih resnicah odkrivajo nove lepote in nova obzorja. To je bilo izkustvo Božjih otrok vseh časov in to bo njihovo izkustvo do konca. »Steza pravičnih je kakor luč zore, ki sveti bolj in bolj do polnega dne.« (Preg. 4, 18. ) PK 69.5
Gledajoč z vero v bodočnost, se lahko vnaprej veselimo časa, ko sc bomo po Božji obljubi vedno bolj umsko razvijali. Takrat se bodo naše človeške sposobnosti združile z božansko modrostjo in vse naše duševne moči bodo v neposredni zvezi z izvirom svetlobe. Lahko se veselimo, ker nam bo Bog v svoji modrosti razložil vse, kar nam je tukaj prizadejalo bolečine in trpljenje, in ker bomo razumeli vse težke stvari, ki jih tukaj nismo razumeli. Kar danes naš omejeni razum vidi samo kot neskladnost in razbite upe, bomo takrat videli kot najbolj popolno in najbolj čudovito skladnost. »Zdaj namreč gledamo v zrcala, nejasno, takrat pa iz obličja v obličje. Zdaj spoznavam deloma, takrat pa bom spoznal, kakor sem bil spoznan.« (1. Kor. 13, 12. ) PK 70.1