Temeljno besedilo: Mt 11,28-30
»Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek.« (Mt 11,28) JZ 282.1
Te tolažilne besede je Jezus izgovoril množici, ki ga je spre-mljala. Zveličar je rekel, da lahko ljudje samo po njem spoznajo Boga. O učencih je govoril kot o njih, ki so dobili spoznanje o nebeških resnicah. Nikogar ni pustil, da bi se počutil izključenega od njegove skrbi in ljubezni. Vsi, ki so utrujeni in obremenjeni, lahko pridejo k njemu. JZ 282.2
Pismouki in verski učitelji so kljub natančnemu izpolnjevanju verskih obredov čutili pomanjkljivost, ki je spokorniški obredi nikoli niso mogli zadovoljiti. Cestninarji in grešniki so se lahko pretvarjali, da jih zadovoljuje čutno in pozemsko, toda v njihovih srcih sta bila dvom in strah. Jezus je opazoval žalostne in nje, katerih srce je bilo obremenjeno, nje, ki so izgubili upanje in po-skušali s pozemskimi radostmi utišati hrepenečo dušo, in vabil vse, naj v njem najdejo počitek. JZ 282.3
Nežno je vabil ljudi, ki so garali: »Vzemite nase moj jarem in učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen, in našli boste počitek svojim dušam.« (Mt 11,29) JZ 282.4
Te besede govori Kristus vsakemu človeku. Vsi ljudje so obre-menjeni in utrujeni, bodisi da se tega zavedajo ali ne. Vse tlačijo bremena, ki jih lahko odvzame samo Kristus. Najtežje breme, ki ga nosimo, je breme greha. Če bi bili prepuščeni sami nositi to breme, bi nas strlo. Toda Brezgrešni nas je zamenjal. »Gospod ... je naložil nanj krivdo nas vseh.” (Iz 53,6) On je nosil breme naše krivde. Odvzel bo tovor z naših utrujenih ramen. Podaril nam bo počitek. Nosil bo tudi breme naših skrbi in žalosti. Vabi nas, naj vse svoje skrbi preložimo nanj, ker nas nosi v svojem srcu. JZ 282.5
Starejši Brat človeškega rodu je ob večnem prestolu. Opazuje vsakega človeka, ki se obrača k njemu kot svojemu Zveličarju. Iz svoje izkušnje pozna slabosti človeškega rodu, kakšne so naše potrebe in kje leži moč naših skušnjav, ker je bil v vsem izkušan kakor mi, vendar ni grešil. Bedi nad trepetajočimi Božjimi otroki. JZ 283.1
Ali si skušan? On te bo rešil. Ali si nemočen? On te bo okrepil. Ali si nevednež? On te bo razsvetlil. Ali si ranjen? On te bo ozdravil. Gospod »prešteva število zvezd”, pa vendar »ozdravlja potrte v srcu in obvezuje njihove rane”. (Ps 147,4.3 CHR) »Pridite k meni,” se glasi njegovo vabilo. Kakršne koli so tvoje skrbi in nadloge, povej svoj primer Gospodu. Tvoj duh bo okrepljen, da bo zdržal. Našel se bo izhod, da se rešiš ovir in težav. Kolikor bolj se zavedaš svoje nemoči in nebogljenosti, tem močnejši boš postal v njegovi moči. Kolikor težje je tvoje breme, toliko bolj blažen bo počitek, ko ga boš preložil na Nosilca bremen. Počitek, ki ga ponuja, je odvisen od jasno določenih pogojev. Izpolni jih lahko vsak. Jezus nam pošteno pove, kako lahko pridobimo njegov počitek. JZ 283.2
»Vzemite nase moj jarem,« pravi Jezus. Jarem je orodje službe. Živina se vpreže v jarem, da bi delala. Jarem je nujen, da bi lahko delala uspešno. S to prispodobo nas Kristus uči, da smo poklicani v službo, dokler živimo. Nase moramo vzeti njegov jarem, da bi lahko bili njegovi sodelavci. JZ 283.3
Jarem, ki nalaga službo, je Božji zakon. Veliki zakon ljubezni, razodet v Edenu, objavljen na Sinaju in v novi zavezi napisan v srce, je to, kar povezuje človeka z Božjo voljo. Če bi bili prepuščeni slediti svojim nagnjenjem in iti tja, kamor nas vodi naša volja, bi se znašli v Satanovih vrstah in privzeli njegove lastnosti. Zato nas Bog zavezuje k svoji volji, ki je dragocena in plemeniti. Želi, da se potrpežljivo in modro lotimo dolžnosti službe. Sam Kristus je kot človek nosil jarem službe. Rekel je: »Veselje mi je delati tvojo voljo, moj Bog, in tvoja postava je v mojem srcu. Zakaj stopil sem iz nebes, ne da bi delal svojo voljo, marveč voljo tega, ki me je poslal.” (Ps 40,8 CHR; Jn 6,38 CHR) Ljubezen do Boga, gorečnost za njegovo slavo in ljubezen do padlega človeškega rodu so pripeljali Jezusa na svet trpet in umret. To je bila vodilna moč njegovega življenja. Naroča nam, da tudi mi prevzamemo to načelo. JZ 283.4
Srce mnogih zdihuje pod bremenom skrbi zato, ker želijo doseči zahteve tega sveta. Izbrali so si njegovo službo, sprejeli njegove težave in prevzeli njegove navade. Tako je njihov značaj pokvarjen, življenje pa postaja breme. Da bi zadovoljili slavoljubnosti in posvetnim željam, teptajo svojo vest in si nakopljejo dodatno breme. Stalna skrb izčrpava življenjske moči. Njihov Gospod želi, da odložijo ta suženjski jarem. Vabi jih, naj sprejmejo njegov jarem in pravi: »Kajti moj jarem je prijeten in moje breme je lahko.« (Mt 11,30) Naroča jim, naj najprej iščejo Božje kraljestvo in njegovo pravičnost. Obljublja, da jim bo dodano vse, kar jim je potrebno za to življenje. Skrb je slepa in ne more videti prihodnosti, toda Jezus od začetka vidi konec. V vsaki težavi ima pripravljen svoj način, da nam zagotovi olajšanje. Naš nebeški Oče pozna tisoče načinov, da poskrbi za nas, o katerih ne vemo ničesar. Ti, ki sprejmejo načelo, da sta jim služba in poveličanje Boga na prvem mestu, bodo ugotovili, da težave izginjajo, pred njihovimi nogami pa leži ravna steza. JZ 284.1
»Učite se od mene,” pravi Jezus, »ker sem krotek in v srcu ponižen, in našli boste počitek svojim dušam.« (Mt 11,29) Stopiti moramo v Kristusovo šolo, da se od njega naučimo ponižnosti in krotkosti. Odrešenje je potek, v katerem se človek pripravlja za nebesa. Namen te priprave je spoznati Kristusa. Pomeni osvoboditev od misli, navad in običajev, pridobljenih v šoli kneza teme. Srce se mora osvoboditi vsega, kar ni združljivo z zvestobo Bogu. JZ 284.2
V Kristusovem srcu, v katerem je vladala popolna skladnost z Bogom, je vladal popoln mir. Nikoli se ni prevzel zaradi hvale, niti ni postal malodušen zaradi graje in razočaranja. Sredi najhujšega nasprotovanja in najkrutejšega ravnanja je ostal pogumen. Ampak v srcu mnogih, ki trdijo, da so njegovi sledilci, vladata strah in nemir, ker se bojijo zaupati Bogu. Ne izročijo se mu popolnoma, ker se bojijo posledic takšne izročitve. Če se ne podredijo Bogu, ne morejo najti miru. JZ 284.3
Samoljubnost prinaša nemir. Če smo rojeni odzgoraj, bo v nas isti duh, ki je bil v Jezusu, duh, ki ga je pripravil, da se je ponižal, da bi lahko bili mi zveličani. Tedaj ne bomo iskali najvišjih položajev. Želeli bomo sedeti pri Jezusovih nogah in se učiti od njega. Razumeli bomo, da vrednost našega dela ni prazni blišč in posvetni hrup, niti to, da smo marljivi in goreči v lastni moči. Vrednost našega dela je lahko sorazmerna s tem, koliko Svetega Duha smo prejeli. Zaupanje v Boga prinaša svetejše lastnosti duha, zato lahko kljub izzivom živimo v potrpljenju. (Lk 21,19) JZ 285.1
Jarem se daje volom, da bi jim pomagal vleči tovor in jim olajšal breme. Tako je tudi s Kristusovim jarmom. Ko se naša volja podredi Božji volji in njegove darove uporabljamo v blagoslov drugim, bomo ugotovili, da je življenjsko breme lahko. Ta, ki hodi po poti Božjih zapovedi, hodi v družbi s Kristusom, njegovo srce pa počiva v njegovi ljubezni. Ko je Mojzes prosil: »Pokaži mi svojo pot, da te spoznam,« mu je Gospod odgovoril: »Moje obličje te bo spremljalo in dam ti pokoj.« (2 Mz 33,13.14 CHR) PO prerokih nam je poslano sporočilo: »Tako govori Gospod: ‘Ustavite se na poteh in se razglejte, vprašajte po stezah iz starodavnih časov, kje je pot k dobremu, in hodite po njej, in našli boste počitek svojim dušam.’« (Jer 6,16) Drugod pa pravi Gospod: »O da bi pazil na moje zapovedi! Tedaj bi bil tvoj mir kakor reka, tvoja pravičnost kakor morski valovi.” (Iz 48,18) JZ 285.2
Ti, ki držijo Kristusa za besedo ter izročijo svoje srce njegovemu varstvu in svoje življenje njegovemu vodstvu, bodo našli mir in počitek. Nič na svetu jih ne more razžalostiti, ko jih Jezus razveseli s svojo navzočnostjo. Popolna pokornost prinaša popoln počitek. Gospod pravi: JZ 285.3
»Kdor ti je predan, mu ohranjaš mir, ... ker zaupa vate.” (Iz 26,3) Naše življenje se lahko zdi zapleteno, toda če se izročimo modremu Vrhovnemu Delavcu, bo izdelal vzorec življenja in zna-čaja za svojo slavo. Ta značaj, ki izraža Kristusovo slavo njegov značaj bo sprejet v Božji raj. Obnovljeno človeštvo bo hodilo z njim v belem, ker je tega vredno. JZ 285.4
Ker po Jezusu stopimo v počitek, se nebesa začenjajo tukaj. Ko se odzovemo na njegovo vabilo: »Pridite ... in učite se od mene,” se v nas začne večno življenje. Nebesa pomenijo stalno približevanje Bogu po Kristusu. Dlje kot živimo v blaženosti nebes, več slave nam bo razodete. Kolikor bolj poznamo Boga, toliko večja bo naša sreča. Med hojo z Jezusom v tem življenju smo lahko prežeti z njegovo ljubeznijo in zadovoljni zaradi njegove navzočnosti. Vse, kar lahko človeška narava premore, lahko prejmemo že tukaj. Toda kaj je to v primerjavi s slavo, ki nas čaka? »Zato so pred Božjim prestolom in noč in dan služijo Bogu v njegovem svetišču; in On, ki sedi na prestolu, bo razpel svoj šotor nad njimi. Ne bodo več lačni in ne bodo več žejni in nič več jih ne bo žgalo sonce ne kakršna koli pripeka. Kajti Jagnje, ki sedi na sredi prestola, jih bo paslo in jih vodilo k izvirkom živih voda; in Bog bo obrisal vse solze z njihovih oči.« (Raz 7,15-17) JZ 286.1