Temeljno besedilo: Mt 8,23-34; Mr 4,35 do 5,20; Lk 8,22-39
Tisti dan v Jezusovem življenju je bil poln dogodkov. Ob Gene zareškem jezeru je povedal svoje prve prilike. Z znanimi ponazoritvami je ljudstvu znova razložil naravo svojega kraljestva in način njegove vzpostavitve. Svoje delo je primerjal s sejalčevim delom in razvoj svojega kraljestva z rastjo gorčičnega semena in z delovanjem kvasa v merici moke. Veliko končno ločevanje pravičnih od grešnikov je opisal v priliki o pšenici in ljuljki in o ribiški mreži. Neprimerljivo dragocenost resnice, ki jo je oznanjal, je prikazal s skritim zakladom in dragocenim biserom, s priliko o hišnem gospodarju pa je poučil učence, kako naj delajo kot njegovi predstavniki. JZ 287.1
Ves dan je poučeval in zdravil, ko pa je prišel večer, se je mno-žica še vedno prerivala okrog njega. Iz dneva v dan jim je služil ter je komaj našel čas za jed in počitek. Zahrbtno kritiziranje in napačno prikazovanje, s čimer so ga farizeji stalno preganjali, sta storila njegovo delo še težje in bolj mučno. Na koncu tega dne je bil tako izčrpan, da se je odločil poiskati počitek na osamljenem kraju na drugi strani jezera. JZ 287.2
Vzhodna obala Genezareta ni bila nenaseljena, saj so tu in tam ob jezeru stala mesta, vendar je bil ta del obale videti pust v primerjavi z zahodno obalo. Njegovo bolj pogansko prebival stvo kakor pa judovsko je imelo malo stikov z Galilejo. Tako je ta kraj ponujal Jezusu samoto, ki jo je iskal, zato je ukazal učencem, naj ga spremljajo tja. JZ 287.3
Ko je Jezus razpustil množico, so ga vzeli v čoln in hitro odpluli. Vendar jim ni uspelo, da bi odšli sami. Ob obali so bili še drugi ribiški čolni. Vanje so se nagnetli ljudje, ki so spremljali Jezusa in so ga še želeli videti in slišati. JZ 287.4
Zveličar se je končno osvobodil pritiska množice. Premagan od utrujenosti in lačen je legel na dno čolna in brž zaspal. Večer je bil miren in prijeten in tišina je počivala nad jezerom. Na lepem pa se je nebo stemnilo, čez planinske verige ob vzhodni obali je zapihal veter in na jezeru je nastal strašen vihar. JZ 288.1
Sonce je zašlo in nočna tema je pokrila razburkano jezero. Valovi, ki so jih besno razburkali strašni vetrovi, so silno udarjali ob čoln učencev in grozili, da ga bodo pogoltnili. Pogumni ribiči so preživeli svoje življenje na jezeru in varno vodili svoje barke skozi mnogo neviht, ampak tokrat jim moč in spretnost nista nič pomagali. Bili so brez moči v objemu te nevihte in jih je upanje zapustilo, ko so videli, da je čoln poln vode. JZ 288.2
Popolnoma prevzeti s svojimi napori, da bi se rešili, so pozabili, da je Jezus v čolnu. Ko so končno spoznali, da je njihov trud zaman in jih čaka le smrt, so se spomnili njega, ki jim je ukazal, naj se odpeljejo čez jezero. Njihovo edino upanje je bil Jezus. V svoji nebogljenosti in obupu so zavpili: »Učitelj, Učitelj!« Toda gosta tema ga je skrivala pred njihovimi očmi. Glasovi so se izgubili v bučanju viharja, zato ni bilo odgovora. Zajela sta jih dvom in strah. Mar je Jezus pozabil nanje? Ali On, ki je premagal bolezen, zle duhove, pa celo smrt, sedaj ne more pomagati učencem? Ali mu ni mar zanje v njihovi stiski? JZ 288.3
Znova so zaklicali, odgovorilo pa jim je le tuljenje besnih sunkov vetra. Čoln se je že potapljal. Še trenutek, in zdelo se jim je, da jih bodo pogoltnili lačni valovi. JZ 288.4
Nenadoma je blisk predrl temo in videli so, da Jezus spi in ga hrup ne moti. Osuplo in obupano so zaklicali: »Učitelj, ti ni mar, da smo izgubljeni?” (Mr 4,38) Kako lahko tako mirno počiva, medtem ko so oni v nevarnosti in se borijo s smrtjo? JZ 288.5
Njihovo vpitje je Jezusa prebudilo. Pri svetlobi bliska so nanjegovem obrazu videli nebeški mir. V njegovem pogledu so prebrali nežno ljubezen, ki ne misli nase. Njihovo srce se je obrnilo k njemu z vpitjem: »Gospod, reši nas! Izgubljeni smo!« (Mt 8,25) JZ 288.6
Človek nikoli ni izgovoril takšnega klica in ostal neopažen. Ko so učenci pograbili za vesla, da bi storili še zadnje napore, je Jezus vstal. Stal je med učenci, medtem ko je vihar besnel. Valovi so se zaganjali vanje, bliski pa so osvetljevali njegov obraz. Dvignil je roko, s katero je tako pogosto opravljal dela usmiljenja, in dejal razburkanemu jezeru: »Umolkni, pomiri se!” (Mr 4,39 CHR) JZ 289.1
Burja je prenehala. Veliki valovi so se umirili. Oblaki so se razpodili in zvezde so zasijale. Čoln je počival na mirnem jezeru. Tedaj se je Jezus obrnil k učencem in jih žalosten vprašal: »Kaj ste strahopetni? Ali še nimate vere?” (Mr 4,40) JZ 289.2
Učenci so obmolknili. Niti Peter ni poskušal izraziti globokega spoštovanja, ki ga je čutil v srcu. Čolni, ki so izpluli, da bi spremljali Jezusa, so se znašli v isti nevarnosti z učenci vred. Strah in obup sta premagala vse, ki so bili v njih, toda Jezusov ukaz je prinesel mir tudi v prizor razburkanosti. Razbesneli vihar je približal čolne in vsi v njih so videli čudež. V tišini, ki je nastala, so pozabili na strah. Ljudje so si med seboj šepetali: »Kakšen človek je ta, da so mu pokorni celo vetrovi in jezero?” (Mt 8,27) JZ 289.3
Jezus je bil popolnoma miren, ko so ga zbudili, da bi se srečal z viharjem. V njegovih besedah in njegovem pogledu ni bilo niti sledu strahu, ker ga ni bilo v njegovem srcu. Vendar ni bil miren, ker je imel vsemogočno silo. Ni počival v miru kot Gospodar zemlje, morja in neba. Tej moči se je odpovedal, zato je dejal: »Jaz ne morem sam od sebe ničesar delati.” (Jn 5,30 CHR) Zanašal se je na Očetovo moč. Jezus je počival v veri v veri v Božjo ljubezen in skrb moč besede, ki je pomirila vihar, pa je bila Božja. JZ 289.4
Kakor je Jezus počival z vero v Očetovo skrb, tako moramo tudi mi počivati v skrbi našega Zveličarja. Če bi učenci zaupali vanj, bi ohranili mir. Njihov strah ob nevarnosti je razodel njihovo nevero. Zaradi svojih naporov, da bi se rešili, so pozabili na Jezusa. Šele ko so se obupani nad svojo neodvisnostjo obrnili nanj, jim je lahko pomagal. JZ 289.5
Kolikokrat doživimo enako izkušnjo kakor učenci! Kadar nas doleti vihar skušnjav, švigajo siloviti bliski in nas preplavijo valovi, se sami borimo proti viharju, pozabimo pa, da je tukaj On, ki nam lahko pomaga. Zanašamo se na svojo moč, dokler ne izgubimo upanja in skoraj propademo. Tedaj se spomnimo Jezusa. Če kličemo k njemu po pomoč, naše vpitje ni zaman. Čeprav nas z žalostjo kara zaradi nevere in zanašanja nase, nam ne bo nikoli odrekel potrebne pomoči. Niti na kopnem niti na vodi se nimamo česa bati, če je Zveličar v našem srcu. Živa vera v Odrešenika bo pomirila morje življenja in nas rešila pred nevarnostjo na način, za katerega On ve, da je najboljši. JZ 289.6
V tem čudežu pomiritve viharja obstaja še en duhovni nauk. Izkušnja vsakega človeka priča, da držijo svetopisemske besede: »Krivičniki pa so kakor razburkano morje, ki se ne more umiriti. ... ‘Ni miru,’ govori moj Bog, ‘za krivičnike.’« (Iz 57,20.21) Greh je uničil naš mir. Dokler »jaz« ni podrejen, ne moremo najti miru. Nobena človeška moč ne more brzdati strasti, ki gospodujejo srcu. Tukaj smo tako nebogljeni, kakor so bili učenci nemočni pomiriti razbesnelo burjo. Toda On, ki je z besedo pomiril velike galilejske valove, je izgovoril besedo miru vsakomur. Ti, ki se obrnejo na Jezusa in zavpijejo: »Gospod, reši nas!« bodo rešeni, ne glede na silovitost viharja. Njegova milost, ki spravlja človeka z Bogom, pomirja boj človeških strasti in s svojo ljubeznijo miri srce. »Vihar je spremenil v tišino, utihnili so valovi. Razveselili so se, da so se pomirili, vodil jih je v pristanišče po njihovi želji. Ker smo torej opravičeni iz vere, živimo v miru z Bogom po na-šem Gospodu Jezusu Kristusu. Delo pravičnosti bo mir, sad pravičnosti bo počitek in varnost na veke.” (Ps 107,29.30; Rim 5,1; Iz 32,17) JZ 290.1
Zveličar je s svojim spremstvom priplul na obalo zgodaj zjutraj, svetloba vzhajajočega sonca pa se je dotaknila jezera in zemlje kakor z blagoslovom miru. Toda komaj so stopili na obalo, se je pred njimi pokazal prizor, ki je bil strašnejši od silovitosti viharja. Iz nekega skritega prostora med grobovi sta dva obsedenca planila nadnje, kakor da jih bosta raztrgala. Z njiju so viseli deli verig, ki sta jih strgala med begom iz zapora. Njuni telesi sta bili v ranah, ki so krvavele zaradi poškodb od ostrega kamenja. Njune oči so se lesketale skozi dolge in skuštrane lase. Zdelo se je, da so zli duhovi, ki so ju obsedli, izbrisali sleherno podobnost s človekom, zato sta bila bolj podobna divjim zverem kakor ljudem. JZ 290.2
Učenci in njihovi prijatelji so zgroženi zbežali. Brž ko so videli, da Jezusa ni med njimi, so se vrnili, da bi ga poiskali. Stal je tam, kjer so ga pustili. On, ki je pomiril vihar in se je že spopadel s Satanom in ga premagal, ni bežal pred temi hudobnimi duhovi. Ko sta se moža, ki sta škripala z zobmi in imela peno na ustih, približala Jezusu, je iztegnil roko, ki je pomirila valove, zato mu nista mogla priti bliže. Stala sta pred njim razkačena, toda ne-močna. JZ 291.1
Jezus je z oblastjo ukazal nečistim duhovom, naj ju zapustijo. Njegove besede so prodrle v zatemnjeni um nesrečnežev. Me gleno sta dojela, da je pred njima On, ki ju lahko reši hudobnih duhov, ki so ju mučili. Padla sta pred Zveličarjeve noge, da bi ga častila, toda ko sta odprla usta, da bi prosila za njegovo milost, so iz njiju spregovorili hudobni duhovi, da sta jezno zakričala: »Kaj imaš z nami, Jezus, Božji Sin? Ali si sem prišel, da bi nas pred časom mučil?« (Mt 8,29 CHR) JZ 291.2
Jezus je vprašal: »Kako ti je ime?« Dobil je odgovor: »Legija mi je ime, ker nas je veliko.” (Mr 5,9) Po teh nesrečnežih so ga hudobni duhovi rotili, naj jih ne izžene iz tega kraja. Nedaleč stran na pobočju gore se je paslo veliko krdelo svinj. Hudobni duhovi so prosili Jezusa, naj jim dovoli oditi vanje, On pa jim je dovolil. Nenadoma je živali zajel preplah. Besno so se zakadile s strmega pobočja, ker pa se niso mogle ustaviti ob obali, so strmoglavile v jezero ter utonile. JZ 291.3
Medtem se je z nesrečnežema zgodila čudežna sprememba. Luč je razsvetlila njun um. Njune uči so odsevale razumnost. Njun obraz, ki je bil tako dolgo spačen v Satanovo podobo, je na lepem postal blag, okrvavljene roke pa so bile mirne. Z veselim glasom sta hvalila Boga za svojo rešitev. JZ 291.4
Svinjski pastirji so s strmega pobočja videli vse, kar se je zgo-dilo, in pohiteli sporočit novico lastnikom in vsemu ljudstvu. Prestrašeni in osupli prebivalci so se zbrali, da bi se srečali z Je-zusom. Obsedenca sta bila strah in trepet za ves kraj. Nihče si ni upal iti mimo kraja, kjer sta živela, ker sta z demonsko besnostjo napadala mimoidoče. Sedaj sta oblečena in zdrave pameti sedela pri Jezusovih nogah ter poslušala njegove besede in slavila njega, ki ju je ozdravil. Toda ljudje, ki so opazovali ta čudoviti prizor, se niso veselili. Izguba svinj se jim je zdela pomembnejša od osvo-boditve teh Satanovih ujetnikov. JZ 291.5
Ta izguba, ki je po Jezusovi privolitvi doletela lastnike svinj, je zanje pomenila milost. Ker so bili prezaposleni s pozemskimi stvarmi, niso skrbeli za velike koristi duhovnega življenja. Jezus je želel razbiti urok sebične ravnodušnosti, da bi lahko sprejeli njegovo milost. Toda žalovanje in ogorčenost zaradi njihove posvetne izgube sta zaslepila njihove oči za Zveličarjevo milost. JZ 292.1
Takšen dokaz nadnaravne moči je izzval vraževernost ljudi in jih prestrašil. Nadaljnja navzočnost tega Tujca jim utegne povzročiti še več nesreč. Bali so se denarnega propada, zato so sklenili, da se ga rešijo. Ljudje, ki so se z Jezusom pripeljali čez jezero, so pripovedovali vse, kar se je zgodilo preteklo noč, o nevarnosti, v kateri so se znašli v viharju, in kako sta bila jezero in veter pomirjena. Toda njihove besede so ostale brez vpliva. Prestrašeno ljudstvo se je zbralo okrog Jezusa in ga rotilo, naj jih zapusti. Privolil je, stopil v čoln in se takoj odpeljal na drugo obalo. JZ 292.2
Prebivalci geraške pokrajine so imeli živi dokaz o Kristusovi moči in milosti. Videli so moža, katerima se je povrnil razum. Vendar jih je toliko prestrašila ogroženost njihovih pozemskih koristi, da so z njim, ki je pred njimi premagal kneza teme, ravnali kakor z vsiljivcem in zavrnili nebeški Dar. Danes nimamo priložnosti obrniti se od Jezusa na način, kakor so to naredili Gerazeni. Kljub temu pa mnogi še vedno ne želijo poslušati njegovih besed, ker bi poslušnost pomenila žrtvovanje neke pozemske koristi. Mnogi se bojijo, da bi njegova navzočnost povzročila denarno izgubo, zato zavračajo njegovo milost in odganjajo njegovega Duha. JZ 292.3
Ampak ozdravljena obsedenca sta menila popolnoma drugače. Želela sta si osvoboditeljeve družbe. V njegovi navzočnosti sta se počutila varna pred hudobnimi duhovi, ki so mučili njuno življenje in uničili njuno mladost. Ko je Jezus nameraval stopiti v čoln, sta se mu približala, pokleknila pred njegove noge in ga prosila, naj jima dovoli ostati pri njem, da bi lahko vedno poslušala njegove besede. Toda Jezus jima je ukazal, naj se vrneta domov in oznanita, kakšne velike reči jima je storil Gospod. JZ 292.4
Čakalo ju je delo, da odideta v svoj poganski dom pripovedovat o blagoslovu, ki sta ga prejela od Jezusa. Težko jima je bilo ločiti se od Zveličarja. Gotovo so ju čakale velike težave med poganskimi someščani. Kazalo je, da ju je dolgoletno življenje v samoti onesposobilo za nalogo, ki jima jo je zaupal. Toda brž ko jima je Jezus pokazal njuno dolžnost, sta bila pripravljena ubogati. Nista govorila o Jezusu le svojim domačim in sosedom, temveč sta prepotovala vse Deseteromestje in povsod razglašala njegovo rešilno moč ter opisovala, kako ju je osvobodil hudobnih duhov. Med opravljanjem tega dela sta prejela večji blagoslov, kakor če bi ostala z njim zgolj zaradi svoje koristi. Pri širjenju dobre novice o zveličanju se bližamo Zveličarju. JZ 293.1
Ozdravljena obsedenca sta bila prva misijonarja, ki ju je Jezus poslal oznanjat evangelij na področju Deseteromestja. Imela sta prednost, da sta le nekaj trenutkov poslušala Kristusov nauk. Nobena pridiga z njegovih ust ni prišla do njunih ušes. Nista mogla poučevati ljudstva kakor učenci, ki so vsak dan živeli s Kristusom. Ampak ona sama sta bila dokaz, da je Jezus Mesija. Lahko sta pripovedovala, kar sta vedela, kar sta videla, slišala in občutila o Kristusovi moči. To lahko naredi vsak, katerega srca se je dota-knila Božja milost. Ljubljeni učenec Janez je napisal: »Kar je bilo od začetka, kar smo slišali, kar smo na svoje oči videli, kar smo gledali in so tipale naše roke, o Besedi življenja, ... kar smo videli in slišali, oznanjamo vam.« (1 Jn 1,1-3 CHR) Kot Kristusove priče moramo povedati, kar vemo, kar smo sami videli, slišali in občutili. Če korakoma hodimo za Jezusom, bomo imeli kaj otipljivega povedati o tem, kako nas je vodil. Povemo lahko, kako smo preizkusili njegovo obljubo in ugotovili, da je resnična. Pričamo lahko o tem, kar vemo o Kristusovi milosti. To je pričevanje, za katero nas je poklical Gospod in brez katerega svet gre v pogubo. JZ 293.2
Čeprav Gerazeni niso sprejeli Jezusa, jih ni prepustil temi, ki so si jo izbrali. Ko so ga prosili, naj odide od njih, niso slišali njegovih besed. Niso vedeli, kaj so zavrgli. Zato jim je znova poslal luč, in sicer po njih, po katerih je ne bodo odklonili. JZ 293.3
Satanov namen je bil z uničenjem svinj odvrniti ljudstvo od Zveličarja in preprečiti oznanjevanje evangelija v tej pokrajini. Vendar je prav ta dogodek vznemiril celotno področje bolj kakor vse drugo in usmeril pozornost na Kristusa. Čeprav je sam Zveličar odšel, sta moža, ki ju je ozdravil, ostala kot priči njegove moči. Bivša pomočnika kneza teme sta postala prenosnika luči, glasnika Božjega Sina. Ljudje so se čudili, ko so poslušali osupljive novice. V vsej pokrajini so bila vrata odprta za evangelij. Po Jezusovi vrnitvi v Deseteromestje se je ljudstvo zbralo okrog njega in tri dni so sporočilo o zveličanju poslušali ne le prebivalci enega mesta, temveč tisoči iz vse okolice. Tudi moč hudobnih duhov se pokorava našemu Zveličarju, delovanje zla pa se obrne na dobro. JZ 293.4
Srečanje z obsedencema iz geraške dežele je imelo nauk za učence. Pokazalo je vso globino ponižanja, v katero Satan želi pahniti vse človeštvo, in Kristusovo poslanstvo za osvoboditev ljudi od te moči. Nesrečneža, ki sta prebivala po grobiščih, pod oblastjo hudobnih duhov, sužnja neobrzdanih strasti in gnusnih poželenj, predstavljata to, kar bi lahko postalo človeštvo, če bi bilo prepuščeno Satanovi oblasti. Satan stalno vpliva na ljudi, da bi zmedel razsojanje, usmeril um na zlo in napeljeval k nasilju in hudodelstvu. On slabi telo, oslepi um in ponižuje dušo. Kadar koli ljudje zavržejo Zveličarjevo vabilo, se izročajo Satanu. Danes to počno množice na vseh življenjskih področjih: doma, na delovnem mestu in celo v cerkvi. Zato sta se nasilje in hudodelstvo razširila po svetu, moralna tema pa kot smrtni pajčolan pokriva človeška naselja. Satan z varljivimi skušnjavami vodi ljudi v vedno večja zla, dokler se vse ne konča s skrajno pokvarjenostjo in pogubo. Edino varno zaščito pred njegovo močjo in vplivom je mogoče najti v Jezusovi navzočnosti. Satan je bil pred ljudmi in angeli razkrinkan kot človekov sovražnik in morilec, Kristus pa razodet kot človekov prijatelj in osvoboditelj. Njegov Duh bo v človeku razvijal vse, kar plemeniti značaj in povišuje naravo. V telesu, duši in duhu izoblikuje človeka v slavo Bogu. »Bog nam ni dal duha boječnosti, temveč duha moči, ljubezni in razumnosti.” (2 Tim 1,7) Vabi nas, »da dosežemo slavo”, značaj »našega Gospoda Jezusa Kristusa«, da bomo »podobni njegovemu Sinu«. (2 Tes 2,14 CHR; Rim 8,29 EKU) JZ 294.1
Ljudi, ki so postali Satanovo orodje, Kristusova moč tudi danes spreminja v glasnike pravičnosti, Božji Sin pa jih pošilja pripovedovat, kako velike reči jim je storil Gospod in kako se jih je usmilil. (Mr 5,19) JZ 295.1