Temeljno besedilo: Mt 9,18-26; Mr 5,21-43; Lk 8,40-56
Jezus je po vrnitvi iz geraške dežele na zahodno obalo našel zbrano množico, ki je čakala nanj in ga veselo pozdravila. Nekaj časa je tam poučeval in zdravil, potem pa se je podal v hišo Mateja Levija in se na pojedini srečal s cestninarji. Tam ga je našel starešina shodnice Jair. JZ 296.1
Ta judovski voditelj je prišel k Jezusu zaradi velike stiske, padel pred njegove noge in rekel: »Moja hčerka umira; pridi in položi nanjo roke, da ozdravi in bo živela.” (Mr 5,23 EKU) JZ 296.2
Jezus se je takoj podal s tem poglavarjem proti njegovemu domu. Čeprav so učenci videli veliko število njegovih milostnih del, so bili presenečeni nad njegovim odgovorom na prošnjo tega ošabnega rabina. Kljub temu so spremljali svojega Učitelja, ljudstvo pa jim je sledilo radovedno in v pričakovanju. JZ 296.3
Poglavarjeva hiša ni bila daleč, Jezus pa je s svojim spremstvom hodil počasi, ker ga je množica stiskala z vseh strani. Zaskrbljeni oče je bil nejevoljen zaradi zavlačevanja. Jezus, ki se mu je ljudstvo smililo, pa se je ustavljal, da bi komu olajšal trpljenje ali potolažil prizadeto srce. JZ 296.4
Medtem ko so bili na poti, se je neki poslanec prerinil skozi množico in Jairu povedal, da je njegova hči umrla in je zato zaman, da dalje nadleguje Učitelja. Sporočilo je slišal tudi Jezus. Rekel je: »Ne boj se! Samo veruj in bo rešena.” (Lk 8,50) JZ 296.5
Jair se je stisnil bliže k Zveličarju in skupaj sta odhitela k po-glavarjevemu domu. Najete narekavice in igralci na flavto so že bili tukaj in napolnjevali zrak s hrupom. Jezusovega duha je vznemirjala navzočnost množice in hrup. Poskušal jih je pomiriti, rekoč: »Kaj se razburjate in jokate? Deklica ni umrla, ampak spi.« (Mr 5,39) Te Tujčeve besede so jih razjezile. Otroka so videli v smrtnem objemu, zato so se mu posmehovali. Jezus je zahteval, da vsi zapustijo hišo, nato je s seboj vzel dekličinega očeta in mater in tri učence, Petra, Jakoba in Janeza, in skupaj so stopili v sobo umrle. JZ 296.6
Jezus se je približal postelji, prijel deklico za roko in nežno dejal v izrazju, ki je bilo navadno v njenem domu: »Deklica, pravim ti, vstani!” (Mr 5,41 CHR) JZ 297.1
Dekličino telo se je takoj streslo. Srce je znova utripalo. Usta so se odprla v nasmeh. Oči so se široko odprle kakor po spancu, deklica pa je začudeno strmela v skupino poleg nje. Vstala je, njeni starši pa so jo objeli, jokajoč od veselja. JZ 297.2
Na poti k poglavarjevi hiši je Jezus med množico srečal ubogo žensko, ki jo je bolezen dvanajst let mučila in iz njenega življenja naredila breme. Vse svoje premoženje je porabila za zdravnike in zdravila, na koncu pa je bila razglašena za neozdravljivo. Toda upanje se ji je znova rodilo, ko je slišala o ozdravitvah, ki jih je opravil Kristus. Bila je prepričana, da bo ozdravela, če se ji bo posrečilo priti k njemu. Slabotna in v bolečinah je prišla na obalo, kjer je poučeval. Zaman se je poskušala preriniti skozi množico. Znova mu je sledila iz hiše Mateja Levija, vendar se mu še vedno ni mogla približati. Ko pa je že obupala, se je On, ko si je utiral pot skozi množico, približal mestu, kjer je bila. JZ 297.3
Ponudila se je zlata priložnost. Bila je v navzočnosti vzvišenega Zdravnika! Toda sredi vrveža se ni mogla pogovoriti z njim, niti ujeti kaj več kakor bežni prehod njegove postave. Boječ se, da ne bi zamudila edine priložnosti za ozdravitev, se je prerinila naprej in sama pri sebi rekla: »Če se dotaknem le njegove obleke, ozdravim.” (Mr 5,28 CHR) Ko je šel mimo, je segla naprej in uspelo ji je samo, da se je dotaknila roba njegove obleke. V tem trenutku je spoznala, da je ozdravela. V tem enem dotiku je bila osredotočena vera njenega življenja. Bolečino in slabost je zamenjala krepkost popolnega zdravja. JZ 297.4
S hvaležnim srcem se je poskušala izmuzniti iz množice, Jezus pa se je na lepem ustavil in z njim vse ljudstvo. Obrnil se je, pogledal naokrog in vprašal z glasom, ki se je razločno slišal med zmešnjavo množice: »Kdo se me je dotaknil?” (Lk 8,45 EKU) Ljudje so osuplo pogledali v odgovor na to vprašanje. Ker so se ob njem gnetli z vseh strani in ga potiskali sem ter tja, se je vprašanje zdelo čudno. JZ 297.5
Peter, ki je bil pripravljen spregovoriti, je dejal: »Učenik, množica se te tišči in te stiska, in ti praviš: Kdo se me je dotaknil?” (Lk 8,45 EKU) Jezus je odvrnil: »Nekdo se me je dotaknil. Opazil sem namreč, da je šla moč od mene.” (Lk 8,46) Zveličar je razlikoval dotik vere od naključnega dotika lahkomiselne množice. Takšno zaupanje ne sme ostati neopaženo. Tej ponižni ženski je želel spregovoriti tolažilne besede, ki bodo zanjo vir veselja besede, ki bodo v blagoslov njegovim sledilcem do konca časa. JZ 298.1
Jezus je gledal proti ženski in vztrajal pri tem, da izve, kdo se ga je dotaknil. Ko je dojela, da se ne more skriti, je trepetaje sto pila naprej in se vrgla pred njegove noge. S solzami hvaležnosti je opisala zgodbo o svojem trpljenju in kako je ozdravela. Jezus je blago rekel: »Bodi pogumna, hči, tvoja vera te je rešila.” (Mt 9,22) Ni dal priložnosti za praznoverno trditev, da je ozdravljenje zgolj dejanje samega dotika njegove obleke. Ozdravitev se ni zgodila zaradi zunanjega dotika z njim, temveč zaradi vere, ki se je oprijela njegove božanske moči. JZ 298.2
Osupla množica, ki se je prerivala okoli Kristusa, se ni zavedla možnosti pridobitve toka življenjske moči. Toda ko je bolnica ste-gnila roko, da bi se ga dotaknila, in je verovala, da bo ozdravela, je začutila ozdravljajočo moč. Tako je tudi na duhovnem področju. Površno razpravljanje o veri, molitev, če srce ni lačno in nima žive vere, nič ne pomaga. Vera v Kristusa, ki je to samo po imenu in ga priznava samo kot Zveličarja sveta, nikoli ne more zagotoviti ozdravljenja. Zveličavna vera ni samo razumsko soglašanje z resnico. Kdor čaka, da bo pridobil popolno znanje, preden bo veroval, ne more prejeti blagoslova od Boga. Ni dovolj verovati o Kristusu, temveč moramo verovati v njega. Edina vera, ki nam lahko koristi, je tista, ki ga sprejema za osebnega zveličarja in si prisvoji njegove zasluge. Mnogi imajo vero za določeno prepričanje. Zveličavna vera je dogovor, s katerim tisti, ki sprejme Kristusa, sklene zavezni odnos z Bogom. Prava vera je življenje. Živa vera pomeni povečanje moči, popolno zaupanje, po katerem duša postane zmagoslavna moč. JZ 298.3
Jezus je želel, da bi ozdravljena žena priznala blagoslov, ki ga je prejela. Darov, ki nam jih ponuja evangelij, ne bi smeli prejemati kradoma ali se jih veseliti na skrivaj. Zato nas Gospod vabi, da bi priznali njegovo dobroto: “‘Vi ste mi priče,’ govori Gospod, ‘da sem jaz mogočni Bog.’« (Iz 43,12 CHR) JZ 299.1
Naše priznanje njegove zvestobe je sredstvo, ki so ga nebesa izbrala za razodevanje Kristusa svetu. Spoznati moramo njegovo milost tako, kakor so jo oznanjali sveti ljudje v starih časih. Toda najbolj učinkovito je pričevanje naše osebne izkušnje. Priče za Boga smo, če v sebi razodevamo delovanje božanske moči. Življenje vsakega posameznika se razlikuje od vseh drugih, zato je njegova izkušnja bistveno drugačna od njihove. Bog želi, da bi se naša hvala dvigala k njemu zaznamovana z našo osebnostjo. Takšna dragocena priznanja v hvalo slave njegove milosti, ki jih podpira življenje, ki je podobno Kristusovemu, imajo nepremagljivo moč, ki deluje za zveličanje ljudi. JZ 299.2
Ko je deset gobavcev prišlo k Jezusu, da bi jih ozdravil, jim je ukazal, naj gredo in se pokažejo duhovniku. Med potjo so ozdraveli, vendar se je samo eden vrnil, da bi mu dal slavo. Drugi so nadaljevali svojo pot in pozabili nanj, ki jih je ozdravil. Koliko ljudi še vedno dela enako! Gospod neprestano dela za blaginjo človeštva. Vedno podeljuje darove. Dviga bolne iz postelje onemoglosti. Rešuje ljudi pred nevarnostmi, ki so zanje nevidne, pošilja nebeške angele, da jih obvarujejo nesreč, »kuge, ki se plazi v temi”, in »pogube, ki razsaja opoldne”. (Ps 91,6 EKU) Ampak to njihovega srca ne gane. Dal je vsa nebeška bogastva, da bi jih odkupil, vendar se ne ozirajo na njegovo veliko ljubezen. S svojo nehvaležnostjo zapirajo svoje srce pred Božjo milostjo. Kakor vres v puščavi ne razpoznajo, ko pride obilje, zato njihova duša prebiva v izsušenih puščavskih krajih. JZ 299.3
Za našo blaginjo je, da ohranimo v svežem spominu vse Božje darove. Vera se krepi tako, da vedno več zahteva in sprejema. Za nas pomeni večjo spodbudo najmanjši blagoslov, ki smo ga sami prejeli od Boga, kakor vsa poročila, ki jih lahko preberemo o veri in izkušnjah drugih. Človek, ki se odziva na Božjo milost, je podoben namakanemu vrtu. Njegovo zdravje se bo hitro okrepilo, njegova luč bo zasvetila v temi in na njem bo vidna Gospodova slava. Spominjajmo se torej Gospodove velike naklonjenosti, ljubezni in bogastva njegove nežne milosti. Kakor nekoč izraelsko ljudstvo postavimo tudi mi svoje kamne pričevanja in zapišimo nanje dragoceno zgodovino o tem, kar je Bog napravil za nas. Kadar pre-mišljujemo o njegovem ravnanju z nami na naši življenjski poti, recimo s srcem, ki ga je omehčala hvaležnost: »Kaj naj vrnem Gospodu za vse njegove dobrote nad mano? Čašo odrešenja bom vzdignil in klical bom ime Gospodovo. Svoje zaobljube Gospodu bom izpolnil pred vsem njegovim ljudstvom.« (Ps 116,12-14) JZ 299.4