Temeljno besedilo: Jn 13,31 do 17
Ogovoril jih je z ljubečim izrazom: »Otroci,« in nadaljeval, »le malo časa bom še z vami. Iskali me boste, in kakor sem rekel Judom, zdaj pravim tudi vam: Kamor grem jaz, vi ne morete priti.« (Jn 13,33) JZ 585.1
Učenci se niso mogli veseliti teh besed. Zbali so se jih. Prišli so bliže k Zveličarju. Njihov Vodja in Gospod, njihov ljubljeni Učitelj in Prijatelj jim je bil dražji od življenja. Od njega so pričakovali pomoč v vseh težavah in tolažbo v žalostih in razočaranjih. Sedaj jih bo zapustil same in nebogljene. Mračne slutnje so prežemale njihovo srce. JZ 585.2
Ampak besede, ki jih je Zveličar povedal, so bile polne upanja. Vedel je, da jih bo sovražnik napadal, in da je Satanova zvijača posebno uspešna pri ljudeh, ki jih mučijo težave. Zato jih je usmeril od tega, »kar se vidi”, na to, »kar se ne vidi”. (2 Kor 4,18 CHR) Iz zemeljskega izgnanstva je usmeril njihove misli proti nebeškemu domu. JZ 585.3
»Vaše srce naj se ne vznemirja,« jim je rekel. »Verujete v Boga, tudi vame verujte. V hiši mojega Očeta je veliko bivališč. Če bi ne bilo tako, ali bi vam rekel: Odhajam, da vam pripravim prostor. Ko odidem in vam pripravim prostor, bom spet prišel in vas vzel k sebi, da boste tudi vi tam, kjer sem jaz. In kamor jaz grem, poznate pot.« (Jn 14,1-4) »Zaradi vas sem prišel na svet. Delam za vas. Ko bom odšel, bom še naprej goreče delal za vas. Na svet sem prišel zato, da bi se vam razodel, da bi lahko verovali. K Očetu grem, da bova skupaj delala za vas.« Cilj Kristusovega odhoda je bil po-polnoma drugačen od tega, česar so se učenci bali. Ni pomenil dokončne ločitve. Odšel je pripravljat prostor zanje, potem pa bo zopet prišel in jih vzel k sebi. Medtem ko bo zanje pripravljal pre-bivališča, bodo morali razviti značaj po božanskem zgledu. JZ 585.4
Učenci so bili še vedno zbegani. Tomaž, ki so ga stalno mučili dvomi, je dejal: »Gospod, ne vemo, kam greš. Kako bi mogli poznati pot?« (Jn 14,5) Jezus mu je odgovoril: »Jaz sem pot, resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu drugače kot po meni. Če ste spoznali mene, boste spoznali tudi mojega Očeta. Od zdaj ga po-znate in videli ste ga.” (Jn 14,6.7) JZ 586.1
V nebesa ne vodi mnogo poti. Nihče si ne more izbrati svoje poti. Kristus je rekel: »Jaz sem pot, ... nihče ne pride k Očetu drugače kot po meni.” (Jn 14,6) Od takrat, ko je bila izgovorjena prva evangeljska pridiga, ko je bilo v Raju oznanjeno, da bo ženino potomstvo strlo kači glavo, je bil Kristus povzdignjen kot pot, resnica in življenje. Kristus je bil pot, ko je živel Adam in je Abel daroval Bogu kri zaklanega jagnjeta, ki je simbolizirala Odrešenikovo kri. Kristus je bil pot, po kateri so bili zveličani očaki in preroki. Je edina pot, po kateri imamo pristop k Bogu. JZ 586.2
Kristus je rekel: »Če ste spoznali mene, boste spoznali tudi mo-jega Očeta. Od zdaj ga poznate in videli ste ga.” (Jn 14,7) Ampak učenci še vedno niso razumeli. Filip je vzkliknil: »Gospod, pokaži nam Očeta in zadosti nam bo.” (Jn 14,8) JZ 586.3
Začuden nad njegovim nerazumevanjem ga je Kristus boleče presenečen vprašal: »Filip, toliko časa sem med vami in me nisi spoznal?« (Jn 14,9) »Ali je mogoče, da ne vidiš Očeta v delih, ki jih dela po meni? Mar ne veruješ, da sem prišel pričat za Očeta?« »Kdor je videl mene, je videl Očeta. Kako moreš ti reči: ‘Pokaži nam Očeta?’« (Jn 14,9) Kristus ni prenehal biti Bog, ko je postal človek. Čeprav se je ponižal do človeške narave, je še vedno bil Bog. Samo On je lahko človeškemu rodu razodel Očeta, učenci pa so imeli to prednost, da so lahko več kakor tri leta opazovali to razodetje. JZ 586.4
»Verujte mi, da sem jaz v Očetu in da je Oče v meni. Če pa ne, verujte zaradi del samih.« (Jn 14,11 EKU) Njihova vera bi lahko brez oklevanja temeljila na dokazih, ki so jih ponujala Kristusova dela dela, ki jih noben človek nikoli ni naredil sam od sebe, niti jih nikoli ne bo. Kristusovo delo je pričalo o njegovem božanstvu. Po njem se je razodel Oče. JZ 587.1
Če bi učenci verovali v to živo zvezo med Očetom in Sinom, njihova vera ne bi izginila, ko so videli Kristusa trpeti in umirati, da bi rešil izgubljeni svet. Kristus jih je poskušal popeljati iz njihovega stanja slabe vere do izkušnje, ki bi jo lahko doživeli, če bi resnično spoznali, kdo je bil Bog v človeškem telesu. Želel je, da bi jih njihova vera vodila k Bogu in jih tam zasidrala. Kako resno in vztrajno si je naš sočutni Zveličar prizadeval pripraviti učence na vihar skušnjav, ki se bo kmalu zagnal vanje. Hotel je, da bi bili takrat z njim skriti v Bogu. JZ 587.2
Medtem ko je Kristus govoril te besede, je z njegovega obraza zasvetila Božja slava, Vsi navzoči pa so občutili strahospoštovanje, ko so z napeto pozornostjo poslušali njegove besede. Njihovo srce je bilo še močneje pritegnjeno k njemu. Ker pa so se približali Kristusu zaradi večje ljubezni do njega, so se bolj zbližali tudi med seboj. Čutili so, da so nebesa zelo blizu in da so bile besede, ki so jih poslušali, sporočilo, ki jim ga je poslal njihov nebeški Oče. JZ 587.3
Kristus je nadaljeval: »Resnično, resnično, povem vam: Kdor veruje vame, bo dela, ki jih jaz opravljam, tudi sam opravljal.« (Jn 14,12) Zveličar je globoko hrepenel, da bi njegovi učenci dojeli, čemu se je njegova božanska narava povezala s človeško. Na svet je prišel odkrit Božjo slavo, da bi lahko bil človek oplemeniten po njeni obnavljajoči moči. Bog se je razodel v njem, da bi se On lahko razodel v njih. Jezus ni pokazal nobenih lastnosti in ni razpolagal z nobenimi močmi, ki jih ljudje ne bi mogli dobiti po veri vanj. Njegovo popolno človeško naravo lahko imajo vsi njegovi sledilci, če se tako podredijo Bogu, kakor se je On. JZ 587.4
»In še večja [dela] kot ta bo opravljal, ker grem jaz k Očetu.« (Jn 14,12) Kristus s tem ni hotel reči, da bo delo učencev bolj vzvišenega značaja od njegovega, marveč da bo bolj obsežno. Te besede se niso nanašale samo na čudeže, temveč na vse to, kar se bo zgodilo zaradi delovanja Svetega Duha. JZ 588.1
Po Gospodovem vnebohodu so učenci doživeli uresničitev njegove obljube. Prizori Kristusovega križanja, vstajenja in vnebohoda so bili zanje živa resničnost. Razumeli so, da so se prerokovanja dobesedno izpolnila. Preiskovali so svete Spise in sprejeli njihove nauke z zaupanjem in prepričanjem, kakršnih prej niso poznali. Spoznali so, da je bil božanski Učitelj vse, kar je trdil zase. Ko so pripovedovali svojo izkušnjo in poveličevali Božjo ljubezen, so bila srca ljudi omehčana in ganjena, množice pa so začele verovati v Jezusa. JZ 588.2
Zveličarjeva obljuba učencem je obljuba njegovi cerkvi do konca časa. Bog ni načrtoval, da bi njegov čudoviti načrt za odrešenje človeka obrodil samo neznatne sadove. Vsi, ki bodo šli delat in se pri tem ne bodo zanašali na to, kar lahko naredijo sami, temveč na to, kar lahko Bog naredi zanje in po njih, bodo zanesljivo doživeli izpolnitev njegove obljube. Obljubil je: »Še večja dela kakor ta boste opravljali, ker grem jaz k Očetu.«(Jn 14,12 prirejeno) JZ 588.3
Doslej učenci še niso poznali neomejenih Zveličarjevih sredstev in moči. Rekel jim je: »Doslej niste ničesar prosili v mojem imenu.« (Jn 16,24 CHR) Razložil jim je, da skrivnost njihovega uspeha leži v iskanju moči in milosti v njegovem imenu. On bo pri Očetu in bo prosil zanje. Molitev ponižnega prosilca prinaša pred Očeta kot svojo željo za tega človeka. Nebesa slišijo vse iskrene molitve. Lahko je izražena nezgovorno, ampak če prihaja iz srca, se bo dvignila do svetišča, v katerem služi Jezus, On pa jo bo predstavil Očetu brez ene same okorne in jecljajoče besede, okrašeno in odišavljeno s kadilom svoje popolnosti. JZ 588.4
Steza iskrenosti in poštenosti ni brez ovir. V vsaki težavi moramo videti poziv k molitvi. Ni mogoče, da bi kdo imel kako moč, ne da bi jo dobil od Boga, in da vir, iz katerega prihaja, ne bi bil na voljo tudi najslabotnejšemu človeškemu bitju. Jezus pravi: »Kar koli boste prosili v mojem imenu, bom storil, da bo Oče poveličan v Sinu. Če me boste kaj prosili v mojem imenu, bom jaz to storil.” (Jn 14,13.14) JZ 588.5
»V mojem imenu.« Tako je učencem naročil moliti. Njegovi sledilci morajo stati pred Bogom v njegovem imenu. Zaradi vre-dnosti daritve, darovane zanje, so postali vredni v Gospodovih očeh. Zaradi Kristusove pravičnosti, ki jim je vračunana, veljajo za dragocene. Gospod vsem, ki se ga bojijo, odpušča zaradi Kristusa. V njih ne vidi grešnikove pokvarjenosti, marveč podobo svojega Sina, v katerega verujejo. JZ 589.1
Gospod je užaloščen, če njegovo ljudstvo nima visokega mne nja o sebi. Želi si, da bi njegova izvoljena dediščina cenila sebe v skladnosti s ceno, ki jo je plačal zanje. Bog hrepeni po njih, sicer ne bi poslal svojega Sina opravit tako drage naloge, da bi jih odkupil. Zanje ima določeno nalogo in všeč mu je, da veliko zahtevajo od njega, da bi lahko poveličali njegovo ime. Lahko pričakujejo velike stvari, če verujejo njegovim obljubam. JZ 589.2
Vendar moliti v Kristusovem imenu pomeni veliko. To pomeni, da moramo sprejeti njegov značaj, razodeti njegovega duha in delati njegova dela. Zveličarjeva obljuba je dana s pogojem. Dejal je: »Če me ljubite, se boste držali mojih zapovedi.” (Jn 14,15) Bog ne rešuje ljudi v grehu, temveč od greha. Tisti pa, ki ga ljubijo, bodo pokazali svojo ljubezen s poslušnostjo. JZ 589.3
Vsaka prava poslušnost prihaja iz srca. To pomeni z vsem sr-cem sodelovati s Kristusom. Če privolimo v to, se bo tako poistil z našimi mislimi in cilji, naše srce in um pa bo tako uskladil s svojo voljo, da se bomo, ubogajoč njega, ravnali po svojih nagibih. Oplemenitena in posvečena volja bo našla svoje najvišje zado-voljstvo v službi njemu. Če Boga poznamo tako, kakor ga imamo prednost poznati, bo naše življenje življenje stalne poslušnosti. Če cenimo Kristusov značaj in vzdržujemo zvezo z Bogom, nam greh postane odvraten. JZ 589.4
Kakor je Kristus kot človek izpolnjeval zakon, tako lahko de-lamo tudi mi, če se oprimemo moči Vsemogočnega. Vendar od-govornosti za svojo dolžnost ne smemo preložiti na druge in pri-čakovati, da nam povedo, kaj naj delamo. Ne smemo se zanašati na človeške nasvete. Gospod nas je prav tako pripravljen poučiti o naših dolžnostih, kakor je bil pripravljen poučiti kogar koli dru-gega. Če pridemo k njemu z vero, nam bo osebno razodel svoje skrivnosti. Naše srce bo mnogokrat gorelo v nas, ko se nam bo približal, da bi se pogovarjal z nami, kakor se je z Enohom. Ti, ki so se odločili, da ne bodo naredili ničesar, kar žali Boga, bodo potem, ko mu bodo predstavili svojo zadevo, natančno vedeli, po kateri poti morajo iti. Dobili bodo ne samo modrost, temveč tudi moč. Prejeli bodo moč za poslušnost in za službo, kakor je obljubil Kristus. Vse, kar je bilo dano Kristusu vse, kar je potrebno za zadovoljitev potreb padlega človeškega rodu mu je bilo dano kot vodju in predstavniku ljudi. »Kar koli prosimo, prejmemo od njega, ker spolnjujemo njegove zapovedi ter delamo, kar mu je všeč.” (1 Jn 3,22 EKU) JZ 589.5
Preden je Kristus sebe daroval kot daritveno žrtev, je hotel podariti svojim sledilcem najpomembnejši in najpopolnejši dar, dar, ki jim bo zagotovil pristop k brezmejnim bogastvom milosti. Rekel jim je: »Jaz pa bom prosil Očeta in dal vam bo drugega Tolažnika, da bo ostal pri vas vekomaj: Duha resnice, ki ga svet ne more prejeti, ker ga ne vidi in ne pozna. Vi ga poznate, ker ostaja pri vas in bo v vas. Ne bom vas zapustil sirot, prišel bom k vam.« (Jn 14,16-18) JZ 590.1
Sveti Duh je bil že pred tem na svetu. Že od začetka odrešitvenega dela je vplival na človeška srca. Vendar ko je Kristus živel na svetu, si učenci niso želeli nobenega drugega pomočnika. Šele potem, ko bodo prikrajšani za njegovo navzočnost, bodo občutili potrebo po Svetem Duhu, in tedaj bo prišel. JZ 590.2
Sveti Duh je Kristusov predstavnik, vendar ne v človeški podobi in neodvisen od nje. Kristus, ki ga je omejevala človeška narava, ni mogel biti povsod osebno navzoč. Zato je bilo v njihovo korist, da je odšel k Očetu in poslal Svetega Duha kot svojega namestnika. Tako nihče ne bo imel nikakršne prednosti zaradi kraja prebivanja ali osebne zveze s Kristusom. Po Svetem Duhu bo Zveličar dostopen vsem. V tem smislu jim bo bližje, kakor če ne bi odšel v nebesa. JZ 590.3
»Kdor pa me ljubi, tega bo ljubil moj Oče, in tudi jaz ga bom lju-bil in se mu razodel.« (Jn 14,21) Jezus je poznal prihodnost učencev. Enega je videl na morišču, drugega na križu, tretjega pregnanega na osamljen otok, druge pa preganjane in umorjene. Opogumil jih je z obljubo, da bo z njimi v vsaki nadlogi. Ta obljuba ni izgubila svoje moči. Gospod ve vse o svojih zvestih služabnikih, ki so zaradi njega zaprti v ječi ali pregnani na osamljene otoke. Tolaži jih s svojo navzočnostjo. Če vernik zaradi resnice sedi na zatožni klopi nepravičnega sodišča, Kristus stoji ob njem. Vse obtožbe, ki padejo nanj, padejo na Kristusa. On je še enkrat obsojen v osebi svojega učenca. Če je kdo zaprt v ječi, Kristus prevzame njegovo srce s svojo ljubeznijo. Če kdo umre zaradi njega, Kristus pravi: »Jaz sem ... Živi, in bil sem mrtev, in glej, živ sem na vekov veke, in imam ključe od smrti in smrtne države.” (Raz 1,17.18 CHR) »Življenje, ki je žrtvovano zame, je ohranjeno za večno slavo.” JZ 590.4
Povsod in vedno, v vseh bridkostih in žalostih, ko je vse videti mračno, prihodnost pa negotova ter se počutimo nebogljeni in osamljeni, nam bo poslan Tolažnik kot odgovor na molitev vere. Razmere nas lahko ločijo od vseh naših zemeljskih prijateljev, vendar nas nobena okoliščina, nobena oddaljenost ne more ločiti od nebeškega Tolažnika. Kjer koli smo, kamor koli gremo, je vedno ob naši desnici, da nam pomaga, nas podpira, krepča in spodbuja. JZ 591.1
Učenci še vedno niso razumeli Kristusovih besed v njihovem duhovnem smislu, zato jim je znova pojasnil njihov pomen. Povedal jim je, da se jim bo razodel po Duhu. »Tolažnik pa, Sveti Duh, ki ga bo Oče poslal v mojem imenu, On vas bo učil vsega in vas spomnil vsega, kar sem vam povedal.« (Jn 14,26) Ne bodo več mogli reči: »Ne morem razumeti.” Ne bodo več gledali v zrcalu, nejasno. Mogli bodo »z vsemi svetimi doumeti, kolikšna je širokost in dolgost in visočina in globočina, ter spoznati Kristusovo ljubezen, ki presega spoznanje«. (Ef 3,18.19) JZ 591.2
Učenci bodo pričali o Kristusovem življenju in delu. Po njihovih besedah bo govoril vsem ljudem na svetu. Kristusovo ponižanje in smrt pa jim bosta povzročila hudo preizkušnjo in razočaranje. Da bi po teh izkušnjah njihove besede lahko bile natančne, jim je Jezus obljubil: »Tolažnik ... vas bo učil vsega in vas spomnil vsega, kar sem vam povedal.« (Jn 14,26) JZ 591.3
Nadaljeval je: »Še veliko vam imam povedati, a zdaj ne morete nositi. Ko pa pride On, Duh resnice, vas bo uvedel v vso resnico, ker ne bo govoril sam od sebe, temveč bo povedal, kar bo slišal, in oznanjal vam bo prihodnje reči. On bo mene poveličal, ker bo iz mojega jemal in vam oznanjal.” (Jn 16,12-14) Jezus je učencem razkril Široko področje resnice. Toda zelo težko so ločili njegove nauke od izročil in pravil pismoukov in farizejev. Vzgojeni so bili sprejeti nauke rabinov kot Božji glas. To je še vedno vplivalo na njihovo dojemanje in oblikovalo njihovo mnenje. Posvetne zamisli in minljive stvari so še vedno zasedale pomemben prostor v njihovih mislih. Niso razumeli duhovne narave Kristusovega kraljestva, čeprav jim je to večkrat razložil. Njihove misli so bile zbegane. Niso dojeli pomembnosti svetopisemskih besedil, ki jih je navajal Kristus. Kazalo je, da je bilo mnogo njegovih naukov skoraj brez pomena zanje. Jezus je videl, da niso razumeli pravega pomena njegovih besed. Usmiljeno jim je obljubil, da jih bo Sveti Duh spomnil na te besede. Ni jim povedal nekaterih reči, ki jih učenci ne bi mogli razumeti. Tudi to jim bo pozneje razodel Sveti Duh. Okrepil bo njihovo dojemanje, da bodo lahko cenili nebeške stvari. Jezus je rekel: »Ko pa pride On, Duh resnice, vas bo uvedel v vso resnico.« (Jn 16,13) JZ 592.1
Tolažnik se imenuje »Duh resnice«. Njegova naloga je razložiti in obvarovati resnico. Najprej prebiva v srcu kot Duh resnice in tako postane Tolažnik. Resnica prinaša tolažbo in mir, v zmoti pa ni najti pravega miru ali tolažbe. Satan si pridobi oblast nad umom po lažnih teorijah in izročilih. Z usmerjanjem ljudi k lažnim merilom popači njihov značaj. Sveti Duh govori umu po Svetem pismu in vtisne resnico v srce. Tako razkrinka zmoto in jo prežene iz duše. Po Duhu resnice, ki deluje po Božji besedi, Kristus vodi svoje izvoljeno ljudstvo. JZ 592.2
Ko je Jezus učencem opisal službo Svetega Duha, jih je skušal navdati z veseljem in upanjem, ki sta navdihovala njegovo srce. Veselil se je obilne podpore, ki jo je zagotovil svoji cerkvi. Sveti Duh je bil najdragocenejši od vseh darov, ki jih je izprosil od Očeta za izpopolnitev svojega ljudstva. Duh je bil dan kot prenavljajoča moč, brez katere bi bila Kristusova daritev nekoristna. Moč zla se je v stoletjih krepila in podrejanje ljudi Satanovemu sužnjevanju je bilo osupljivo. Grehu se lahko upremo in ga premagamo samo z mogočnim delovanjem tretje osebe Božanstva, ki ne bo prišla v omejeni moči, temveč v polnoti božanske moči. Duh uveljavlja, kar je dosegel Odrešenik sveta. Čisti srce. Po njem postane vernik sodeležnik božanske narave. Kristus je dal svojega Duha kot bo-žansko moč za premagovanje vseh podedovanih in pridobljenih nagnjenj k zlu in da vtisne svoj značaj svoji cerkvi. JZ 592.3
Jezus je o Duhu rekel: »On bo mene poveličal.« (Jn 16,14) Zve-ličar je prišel poveličat Očeta z razodevanjem njegove ljubezni. Enako bo Sveti Duh poveličal Kristusa tako, da bo razodel svetu njegovo milost. V človeku se mora obnoviti Božja podoba. Izpo-polnitev značaja Božjega ljudstva se tiče njegove in Kristusove časti. JZ 593.1
»Ko On [Duh resnice] pride, bo prepričeval svet o grehu in pravičnosti in sodbi.« (Jn 16,8 CHR) Oznanjevanje besede bo ne-uspešno brez stalne navzočnosti in pomoči Svetega Duha. On je edini uspešni učitelj božanske resnice. Samo ko Sveti Duh vsadi resnico v srce, bo ta zbudila vest ali spremenila življenje. Nekdo je lahko zmožen oznanjati črko Božje besede, lahko je seznanjen z vsemi njenimi zapovedmi in obljubami, vendar če ga Sveti Duh ne prepriča o resnici, ne bo noben človek padel na Skalo in se razbil. Nobena visoka izobrazba, niti še tako velike prednosti brez pomoči Božjega Duha ne morejo človeka narediti za prenosnika luči. Seme evangelija ne bo vzklilo, če ga nebeška rosa ne bo zbudila v življenje. Preden je bila napisana katera koli knjiga Nove zaveze, preden je bila izgovorjena katera koli evangeljska pridiga po Kristusovem vnebohodu, je prišel Sveti Duh na apostole pri molitvi, tako da so celo njihovi sovražniki morali reči: »Napolnili ste Jeruzalem s svojim naukom.” (Apd 5,28 CHR) JZ 593.2
Kristus je obljubil cerkvi dar Svetega Duha, ta obljuba pa velja nam prav tako kakor prvim učencem. Toda kakor vsaka druga obljuba je tudi ta dana s pogojem. Mnogi verjamejo in trdijo, da imajo pravico do Gospodove obljube. Govorijo o Kristusu in o Sve-tem Duhu, vendar nimajo od tega nikakršne koristi. Ne podredijo se božanskemu vodstvu in nadzoru. Ne moremo mi uporabljati Svetega Duha, On mora uporabiti nas. Bog deluje po Svetem Duhu v svojem ljudstvu, da hoče in dela, kar je njemu po volji. Toda mnogi se nočejo s tem sprijazniti. Želijo sami upravljati s seboj. Zato ne dobijo nebeškega daru. Sveti Duh je dan samo njim, ki ponižno čakajo na Boga na njegovo vodstvo in milost. Božja moč čaka, da zanjo prosijo in jo sprejmejo. Če za ta obljubljeni blagoslov prosimo z vero, prinaša s seboj vse druge blagoslove. Daje se po bogastvu Kristusove milosti, On pa je pripravljen oskrbeti vsakega človeka v skladnosti z njegovo zmožnostjo za sprejemanje. JZ 593.3
Jezus v svojem govoru učencem ni omenil nobenega žalostnega namiga na svoje trpljenje in smrt. Njegova zadnja zapuščina je bila zapuščina miru. Rekel jim je: »Mir vam zapuščam, svoj mir vam dajem. Ne dajem vam ga, kakor ga daje svet. Vaše srce naj se ne vznemirja in ne plaši.« (Jn 14,27) JZ 594.1
Preden so odšli iz zgornje sobe, je Zveličar z učenci zapel hval-nico. Njegov glas ni zvenel kot žalostinka, temveč kot vesela pashalna hvalnica: JZ 594.2
»Hvalite Gospoda, vsi narodi, slavite ga, ... vsa ljudstva! Zakaj velika je do nas njegova milost, in Gospodova resnica traja vekomaj. Aleluja!« (Ps 117 CHR) JZ 594.3
Po hvalnici so odšli ven. Utirali so si pot skozi množico na ulicah in se napotili skozi mestna vrata proti Oljski gori. Hodili so počasi, vsak zatopljen v svoje misli. Ko so se namenili k hribu, je Jezus rekel z globoko bolečino v glasu: »Vi vsi se boste to noč pohujšali nad menoj, kajti pisano je: Udaril bom pastirja, in razkropile se bodo ovce črede.« (Mt 26,31) Učenci so ga poslušali žalostni in osupli. Spomnili so se tega, kako so se mnogi v kafarnaumski shodnici pohujšali in odvrnili od Kristusa, ko je govoril o sebi kot o kruhu življenja. Ampak dvanajsterica se ni izkazala nezvesta. Peter je v imenu vseh izrazil njihovo vdanost Kristusu. Tedaj je Zveličar odgovoril: »Ali vas nisem jaz izbral dvanajst? In vendar je eden izmed vas hudič.« (Jn 6,70 EKU) V zgornji sobi je Jezus povedal, da ga bo eden od dvanajsterih izdal, Peter pa zatajil. Sedaj pa so se njegove besede nanašale na vse. JZ 594.4
Nato se je zaslišal glas Petra, ki je vneto nasprotoval: »Tudi če se bodo vsi pohujšali, jaz se ne bom.« (Mr 14,29) Prej je v zgornji sobi izjavil: »Življenje dam zate.” (Jn 13,37) Nato ga je Jezus opozoril, da bo svojega Zveličarja izdal še to noč. Sedaj je svarilo ponovil: »Resnično, povem ti: Nocoj, to noč, preden bo petelin dvakrat zapel, me boš trikrat zatajil.« (Mr 14,30) Peter pa je še bolj vneto odgovoril: “‘Tudi če bi bilo treba umreti s teboj, te nikakor ne bom zatajil.’ Tako so govorili tudi vsi drugi.« (Mr 14,31) V svoji samozavestnosti so zanikali ponovljene ugotovitve njega, ki vse ve. Niso bili pripravljeni na preizkušnjo, zato bodo spoznali svojo slabost šele tedaj, ko jih bo skušnjava premagala. JZ 594.5
Ko je Peter rekel, da bo svojemu Gospodu sledil v ječo in smrt, je natanko tako tudi mislil; toda premalo je poznal samega sebe. V njegovem srcu so bile skrite slabe lastnosti, ki jih bodo okoliščine zbudile. Če se ne bo zavedel nevarnosti, ki mu preti, se bo ta izkazala za njegovo večno pogubo. Zveličar je videl v njem samoljubje in samozavest, ki lahko premagata celo njegovo lju-bezen do Kristusa. V njegovem življenju so se pokazale mnoge slabosti, nepremagan greh, nepremišljen duh, neposvečen značaj, neprevidno izpostavljanje skušnjavi. Kristusovo resno svarilo je pomenilo poziv k preiskovanju srca. Peter bi se moral manj za-našati nase, imeti pa globlje zaupanje v Kristusa. Če bi ponižno sprejel svarilo, bi prosil Pastirja ovac, naj obvaruje svojo čredo. Ko se je na Genezareškem jezeru utapljal, je zavpil: »Gospod, reši me!” (Mt 14,30) Kristus je iztegnil svojo roko in ga prijel. Tako bi bil tudi sedaj obvarovan, če bi zavpil k Jezusu: »Reši me od mene samega!” Ampak Peter je menil, da se mu ne zaupa, in je imel to za brezsrčno. Bil je skoraj užaljen, zato je postal še bolj vztrajen pri svoji zaverovanosti vase. JZ 595.1
Jezus je sočutno opazoval učence. Ni jih mogel obvarovati pre-izkušnje, vendar jih ni pustil brez tolažbe. Zagotovil jim je, da bo raztrgal verige groba in da jih nikoli ne bo prenehal ljubiti. Rekel jim je: »Ko pa bom vstal, pojdem pred vami v Galilejo.” (Mt 26,32 EKU) Že pred zatajitvijo so dobili zagotovilo o odpuščanju. Po njegovi smrti in vstajenju so vedeli, da jim je bilo odpuščeno in da so dragi Kristusovemu srcu. JZ 595.2
Jezus se je z učenci napotil v Getsemani, mirni kraj ob vznožju Oljske gore, kamor je velikokrat šel premišljevat in molit. Pojasnjeval jim je svoje poslanstvo za svet in duhovno zvezo, ki jo morajo ohranjati z njim. Sedaj je ponazoril nauk. Luna je jasno svetila in mu pokazala bohotno vinsko trto. Pozornost učencev je usmeril na ta prizor in ga uporabil za simbol. JZ 595.3
»Jaz sem prava vinska trta,” (Jn 15,1 EKU) je rekel. Namesto vitke palme, veličastne cedre ali mogočnega hrasta je izbral vinsko trto z oprijemajočimi se viticami, da bi predstavil sebe. Palme, cedre in hrasti stojijo sami; ne potrebujejo opore. Vinska trta pa se ovija okrog kola in se tako vzpenja proti nebu. Tako je bil Kristus kot človek odvisen od božanske moči. Povedal je: »Jaz sam od sebe ne morem ničesar storiti.« (Jn 5,30) JZ 596.1
»Jaz sem prava vinska trta.” (Jn 15,1 EKU) Judje so imeli vinsko trto za najplemenitejšo rastlino, za simbol vsega močnega, odličnega in rodovitnega. Izrael je bil predstavljen kot vinska trta, ki jo je Bog zasadil v obljubljeni deželi. Judje so temeljili svoje upanje na zveličanje na dejstvu, da so pripadali Izraelu. Toda Jezus je rekel: »Jaz sem prava vinska trta. Ne upajte, da boste zaradi pripadnosti Izraelu postali deležni Božjega življenja in dediči njegove obljube. Duhovno življenje se dobi samo po meni.« JZ 596.2
»Jaz sem prava vinska trta in moj Oče je vinogradnik.« (Jn 15,1 EKU) Na palestinskih gričih je nebeški Oče zasadil to lepo vinsko Trto, sam je bil tudi vinogradnik. Mnoge je pritegnila njena lepota in povedali so, da je nebeškega vira. Izraelskim voditeljem pa se je zdela kot korenika v suhi zemlji. Zgrabili so rastlino, jo poškodovali in poteptali s svojimi brezbožnimi nogami. Nameravali so jo za vedno uničiti. Toda nebeški Vinogradnik ni pozabil svoje Sadike. Ko so ljudje menili, da so jo že uničili, jo je vzel in presadil na drugo stran zida. Ni bilo več potrebno, da bi bila vinska Trta vidna. Bila je skrita pred grobimi napadi ljudi. Toda njene mladike so zrasle čez zid in predstavljale Trto. Po njih so lahko cepiči še vedno povezani s Trto in obrodijo sad, ki ga trgajo mimoidoči. JZ 596.3
»Jaz sem trta, vi mladike,« (Jn 15,5) je rekel Kristus učencem. Čeprav bo kmalu vzet od njih, mora ostati njihova duhovna zveza z njim nespremenjena. Rekel je, da zveza mladike s trto predstavlja odnos, ki ga morajo ohranjati z njim. Cepič se vcepi na živo trto in se vlakno za vlaknom in žila za žilo vrašča v trto. Življenje trte postane življenje mladike. Tako človek, ki je mrtev zaradi prestopkov in grehov, prejema življenje po zvezi s Kristusom. Ta zveza se ustvarja z vero vanj kot osebnega zveličarja. Grešnik združuje svojo slabost s Kristusovo močjo, svojo puhlost z njegovo polnostjo in svojo šibkost z njegovo večno močjo. Tedaj ima Kristusov um. Kristusova človeška narava se je dotaknila naše človeške narave, naša človeška pa se je dotaknila božanske. Tako človek po delovanju Svetega Duha postane deležen božanske narave. Sprejet je v Ljubljenem. JZ 596.4
Ta zveza s Kristusom se mora ohranjati. Kristus pravi: »Ostanite v meni in jaz v vas. Kakor mladika ne more sama roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni.” (Jn 15,4) Ne gre za naključen stik, za občasno zvezo. Mladika postane del žive trte. Iz korenine ji stalno in neovirano doteka življenje, moč in rodovitnost. Mladika, ki je ločena od trte, ne more živeti. »Tako tudi vi,” je rekel Jezus, »ne morete živeti brez mene. Življenje, ki ste ga dobili od mene, se lahko ohranja samo s stalno zvezo. Brez mene ne morete premagati nobenega greha, niti se upreti nobeni skušnjavi.” JZ 597.1
»Ostanite v meni, in jaz v vas.« Ostati v njem pomeni stalno prejemati njegovega Duha, živeti v brezpogojni izročitvi njegovi službi. Zveza med posameznikom in njegovim Bogom mora biti stalna. Kakor mladika nenehno črpa sokove iz žive trte, tako se moramo mi okleniti Jezusa in od njega z vero sprejemati moč in popolnost njegovega značaja. JZ 597.2
Korenina pošilja hrano po mladiki do najbolj oddaljenih vejic. Tako Kristus prenaša duhovno moč vsakemu verniku. Dokler je duša zedinjena s Kristusom, ni nevarnosti, da bi uvenela ali propadla. JZ 597.3
Življenje, ki prihaja iz trte, se kaže v njenih okusnih sadežih na mladikah. Jezus pravi: »Kdor ostane v meni in jaz v njem, ta rodi obilo sadu, kajti brez mene ne morete storiti ničesar.« (Jn 15,5) Če živimo z vero v Božjega Sina, se bodo v našem življenju videli sadovi Svetega Duha; ne bo manjkalo niti enega. JZ 597.4
»Moj Oče je vinogradnik. Vsako mladiko na meni, ki ne rodi sadu, odstrani.” (Jn 15,1.2) Čeprav je cepič na zunaj povezan s trto, vendar lahko manjka živa zveza. Tedaj ni niti rasti niti rodovitnosti. Tako lahko obstaja samo navidezna zveza s Kristusom brez resnične povezanosti z njim po veri. Izpovedovanje vere ljudi pri-pelje v cerkev; toda značaj in dejanja dokazujejo, ali so povezani s Kristusom. Če so brez sadu, so lažne mladike. Njihova ločitev od Kristusa pomeni njihovo popolno pogubo, kar je pokazano z mrtvo mladiko. »Če kdo ne ostane v meni, ga vržejo proč kakor mladiko in se posuši. Te mladike poberejo in vržejo v ogenj in zgorijo.« (Jn 15,6) JZ 598.1
»Vsako mladiko, ... ki rodi sad, očiščuje, da rodi še več sadu.” (Jn 15,2) Od dvanajsterice izvoljenih, ki so hodili za Jezusom, je bil eden tik pred tem, da bo odstranjen kot posušena mladika, drugi pa bodo prišli pod obrezovalni nož hudih preizkušenj. Jezus je s slovesno nežnostjo razložil vinogradnikov namen. Obrezovanje povzroča bolečine, toda nož uporablja Oče. Ne dela z neusmiljeno roko ali z ravnodušnim srcem. Nekatere mladike rastejo pri tleh, zato jih je treba ločiti od zemeljske opore, za katero so se vitice oprijele. Rasti morajo navzgor in najti oporo v Bogu. Odvečno listje, ki odvzema sadu življenjski sok, mora biti odstranjeno. Prebujni deli rastline morajo biti odrezani, da bi lahko do nje prodrli blagodejni žarki Sonca pravičnosti. Vinogradnik odreže bohotne poganjke, da bi lahko bili sadeži sočni in obilni. JZ 598.2
Jezus je rekel: »V tem je poveličan moj Oče, da obrodite obilo sadu.” (Jn 15,8) Bog želi po nas pokazati svetost, dobroto in usmiljenost svojega značaja. Vendar Zveličar ne ukazuje učencem, naj si prizadevajo obroditi sad. Pravi jim samo, naj ostanejo v njem. »Če ostanete v meni,” jim je rekel, »in moje besede ostanejo v vas, prosite, kar koli hočete, in se vam bo zgodilo.« (Jn 15,7) Kristus ostaja v verniku po Besedi. To je ista živa zveza, ki je prikazana z uživanjem njegovega mesa in pitjem njegove krvi. Kristusove besede so duh in življenje. Kdor jih sprejema, sprejema življenje Trte. Živimo »od vsake besede, ki prihaja iz Božjih ust«. (Mt 4,4) Kristusovo življenje v nas obrodi enake sadove kakor v njem. Če živimo v Kristusu, se oprijemamo njega. On nas podpira; ker črpamo hrano od njega, obrodimo enake sa-dove kakor On. JZ 598.3
Kristus je na svojem zadnjem srečanju z učenci izgovoril veliko željo, da se morajo med seboj ljubiti, kakor jih je On ljubil. Vedno znova je govoril o tem. »To je moja zapoved,« je ponovil, »da se ljubite med seboj.« (Jn 15,12) Prvo naročilo, ki jim ga je povedal, ko so še sedeli z njim v gornji sobi, se je glasilo: »Novo zapoved vam dam, da se ljubite med seboj! Kakor sem vas jaz ljubil, tako se tudi vi ljubite med seboj!« (Jn 13,34) Za učence je bila ta zapoved nova, kajti med seboj se niso ljubili tako, kakor jih je ljubil Kristus. Videl je, da morajo med njimi zavladati nove misli in spodbude ter se morajo ravnati po novih načelih. Po njegovem življenju in smrti so morali dobiti novo predstavo o ljubezni. Zapoved o medsebojni ljubezni je v luči njegove samopožrtvovalnosti dobila nov pomen. Celotno delo milosti je stalna služba ljubezni, samoodpovedi in samopožrtvovalnosti. Vsak trenutek Kristusovega zemeljskega življenja so iz njega tekli nezadržni tokovi Božje ljubezni. Vsi, ki imajo njegovega Duha, bodo ljubili tako, kakor je On ljubil. Isto načelo, ki je spodbujalo Kristusa, bo vodilo tudi nje v medsebojnih odnosih. JZ 599.1
Ta ljubezen je dokaz, da so njegovi učenci. »Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste med seboj imeli ljubezen.” (Jn 13,35) Kadar ljudje niso povezani med seboj s silo ali iz sebičnih koristi, temveč iz ljubezni, se v njihovem življenju kaže delovanje vpliva, ki je nad vsakim zemeljskim vplivom. Kjer vlada ta edinost, je to dokaz, da je v človeku obnovljena Božja podoba in da je vanj vsajeno novo življenjsko načelo. To kaže, da je v božanski naravi moč, ki se lahko upre nadnaravnim silam zla in da Božja milost obrzda podedovano sebičnost naravnega srca. JZ 599.2
Razodevanje te ljubezni v cerkvi bo zagotovo izzvalo Satanovo jezo. Kristus svojim učencem ni določil lahke poti. Rekel jim je: »Če vas svet sovraži, vedite, da je mene sovražil pred vami. Če bi bili od sveta, bi svet ljubil, kar je njegovo; ker pa niste od sveta, ampak sem vas jaz odbral od sveta, vas svet sovraži. Spominjajte se besede, ki sem vam jo rekel: ‘Služabnik ni večji kot njegov gospodar.’ Če so preganjali mene, bodo preganjali tudi vas; če so se držali moje besede, se bodo tudi vaše. Vse to vam bodo delali zaradi mojega imena, ker ne poznajo tistega, ki me je poslal.” (Jn 15,18-21) Evangelij se bo širil z vztrajnim bojem sredi nasprotovanja, nevarnosti, izgub in trpljenja. Kdor pa opravlja to nalogo, hodi po Učiteljevih stopinjah. JZ 599.3
Kristus kot odrešenik sveta se je stalno bojeval z navideznimi neuspehi. Kaže, da je kot glasnik milosti za naš svet opravil samo malo od dela, ki ga je želel, da bi povzdignil in rešil ljudi. Satanski vplivi so se stalno bojevali, da bi mu zastavili pot; toda ni dovolil, da bi mu to vzelo pogum. Po preroku Izaiju je povedal: »Zaman sem se trudil, za nič in brez koristi sem potratil svojo moč. Toda pri Gospodu je moja pravica in pri mojem Bogu moje plačilo, ... da zberem Izraela za njega. Počaščen sem bil v Gospodovih očeh in moj Bog je bil moja moč.« (Iz 49,4.5 EKU) Kristusu je bila dana obljuba: »Tako govori Gospod, Izraelov odkupitelj, njegov Sveti, zaničevanemu, gnusobi ljudi: ... ‘Čuvam te in te dam v zavezo ljudstvu, da povzdigneš deželo, da razdeliš opustošene dediščine, da porečeš jetnikom: Pojdite ven. ... Ne bodo lačni ne žejni, ne zadene jih vroči veter, ne sonce; kajti njihov Usmiljeni jih bo vodil, k vodnim vrelcem jih spremljal.’” (Iz 49,7-10 EKU) JZ 600.1
Jezus se je oprl na to obljubo in ni privoščil Satanu nikakršne prednosti. Ko so ga čakali zadnji koraki njegovega ponižanja in je najgloblja žalost težila njegovo dušo, je rekel učencem: »Vladar tega sveta prihaja. Meni sicer ne more nič. Vladar tega sveta [je] obsojen. Zdaj bo vladar tega sveta izgnan ven.« (Jn 14,30; 16,11; 12,31) S preroškim očesom je Kristus opazoval prizore, ki se bodo zgodili v njegovem zadnjem velikem spopadu. Vedel je, da se bodo vsa nebesa veselila zmage, ko bo vzkliknil: »Dopolnjeno je!” (Jn 19,30 CHR) Njegovo uho je slišalo oddaljeno glasbo in zmagoslavne vzklike v nebeških dvorih. Vedel je, da se bo takrat slišal mrtvaški zvon za Satanovo kraljestvo, Kristusovo ime pa se bo oznanjalo od sveta do sveta po vsem vesolju. JZ 600.2
Kristus se je veselil, da lahko za svoje sledilce naredi več, kakor so lahko prosili ali mislili. Govoril jim je z gotovostjo, ker je vedel, da je bila sklenjena velikanska odločitev, preden je bil ustvarjen svet. Vedel je, da bo resnica, oborožena z vsemogočnostjo Svetega Duha, zmagala v boju z zlom in bo okrvavljeni prapor zmagoslavno plapolal nad njegovimi sledilci. Vedel je, da bo življenje učencev, ki so mu bili zaupani, podobno njegovemu nepretrgani niz zmag, ker ne bo priznano tukaj, marveč v veličastni prihodnosti. JZ 600.3
»To sem vam povedal, da bi imeli mir v meni. Na svetu imate stisko, toda bodite pogumni: jaz sem svet premagal.” (Jn 16,33) Kristusu ni spodletelo in ni izgubil poguma, zato morajo tudi njegovi sledilci pokazati enako stanovitno vero. Živeti morajo tako, kakor je živel On, in delati tako, kakor je delal On, ker se zanašajo nanj kot na velikega Preddelavca. Biti morajo pogumni, močni in vztrajni. Napredovati morajo v njegovi milosti, čeprav jim zastavijo pot navidezno nepremagljive ovire. Poklicani so premagovati težave, namesto da se pritožujejo nad njimi. Nad ničemer ne smejo obupati, marveč upati na vse. Kristus jih je povezal z Božjim prestolom z zlato verigo svoje neprimerljive ljubezni. Njegov namen je, da bi bili deležni največje moči v vesolju, ki izhaja iz vira vsake moči. Imeti morajo moč za upiranje hudemu, moč, ki je ne bodo mogli premagati ne zemlja ne smrt ne pekel, moč, ki jih bo usposobila zmagati, kakor je zmagal Kristus. JZ 601.1
Kristusov cilj je, da bi Božja cerkev na svetu predstavila nebeški red, skladnost in način vladavine. Tako bo poveličan po svojem ljudstvu. Po njih bo Sonce pravičnosti svetilo svetu z neskaljenim sijajem. Kristus je podaril svoji cerkvi obilne darove, da bi lahko od svoje odrešene in odkupljene lastnine prejel dohodek slave. Svojemu ljudstvu je podaril sposobnosti in blagoslove, da bi odsevalo njegovo popolnost. Cerkev, obdarjena s Kristusovo pravičnostjo, je njegova zakladnica, v kateri se morajo njegovo usmiljenje, milost in ljubezen pokazati v popolnem in dokončnem sijaju. Za Kristusa kot veliko Središče, iz katerega prihaja vsa slava, je njegovo čisto in popolno ljudstvo nagrada za njegovo ponižanje in dopolnilo njegove slave. JZ 601.2
Z mogočnimi in upanja polnimi besedami je Zveličar končal poučevanje učencev. Potem je izlil svoje duševno breme v molitvi za svoje učence. Svoje oči je povzdignil k nebu in rekel: »Oče, ura je prišla. Poveličaj svojega Sina, da tvoj Sin poveliča tebe, kakor si mu dal oblast nad vsem človeštvom, da bo vsem, katere si mu dal, podelil večno življenje. To pa je večno življenje, da poznajo tebe, edinega pravega Boga, in katerega si poslal, Jezusa Kristusa.” (Jn 17,1-3 eku) JZ 601.3
Kristus je opravil delo, ki mu je bilo zaupano. Poveličal je Boga na svetu. Razodel je Očetovo ime. Zbral je nje, ki bodo nadaljevali njegovo delo med ljudmi. Zato je rekel: »Poveličan sem v njih. Že nisem več na svetu; oni so na svetu, a jaz odhajam k tebi. Sveti Oče, ohrani v svojem imenu te, ki si mi jih dal, da bodo eno kakor midva. A ne prosim samo zanje, ampak tudi za tiste, ki bodo po njihovi besedi verovali vame, da bodo vsi eno. ... Jaz v njih in ti v meni, da bodo popolnoma eno, tako bo svet spoznal, da si me poslal ti in da sem jih ljubil, kakor si ti mene ljubil.” (Jn 17,10.11.20.21.23 eku) JZ 602.1
Tako je Kristus v jeziku tega, ki ima božansko oblast, izročil svojo izbrano cerkev v Očetovo naročje. Kot posvečeni veliki duhovnik posreduje za svoje ljudstvo. Kot zvesti pastir zbira svojo čredo pod zaščito Vsemogočnega v trdno in varno pribežališče. Čakal ga je zadnji boj s Satanom, On pa se je napotil, da bi se spoprijel z njim. JZ 602.2