Temeljno besedilo: Mt 26,36-56; Mr 14,32-50; Lk 22,39-53; Jn 18,1-12
Zveličar je z učenci počasi šel proti vrtu Getsemani. Polna luna je ob pashi svetila na jasnem nebu. Mesto, polno romarskih šotorov, je utonilo v tišino. JZ 603.1
Jezus se je resno pogovarjal z učenci in jih poučeval. Čim bolj so se bližali vrtu Getsemani, tem bolj nenavadno molčeč je postajal. Pogosto se je umaknil na ta kraj k razmišljanju in molitvi, ampak še nikoli ni prišel sem s tako žalostnim srcem kakor to noč svojega zadnjega trpljenja. Vse svoje zemeljsko življenje je hodil v luči Božje navzočnosti. Celo v spopadu z ljudmi, ki jih je navdihoval sam Satanov duh, je lahko rekel: »On, ki me je poslal, je z menoj. Ni me pustil samega, kajti jaz vedno delam to, kar je všeč njemu.« (Jn 8,29) Sedaj pa se je zdelo, da je ostal brez luči Božje navzočnosti. Sedaj je bil prištet med prestopnike. Moral je nositi krivdo padlega človeštva. Nanj, ki ni poznal nobenega greha, so morale biti položene krivičnosti vseh nas. Greh se mu je zdel tako strašen, breme krivde, ki ga je moral nositi, tako veliko, da je bil v skušnjavi, da bi se zbal, da bo za večno ločen od Očetove ljubezni. Ko je čutil, kako strašna je Božja jeza zaradi prestopanja, je vzkliknil: »Moja duša je žalostna do smrti.« (Mt 26,38) JZ 603.2
Ko so prišli do vrta, so učenci opazili spremembo, ki se je zgo-dila z njihovim Učiteljem. Nikoli prej ga niso videli tako skrajno žalostnega in molčečega. Čim dalje je šel, tem globlja je postajala ta nepričakovana žalost, vendar si ga niso upali vprašati za njen vzrok. Opotekal se je, kakor da bo padel. Ko so prispeli v vrt, so učenci zaskrbljeno iskali prostor, kamor se je Učitelj navadno umaknil, da bi se odpočil. Vsak nadaljnji korak je naredil z ogromnim naporom. Glasno je ječal, kakor da trpi pod pritiskom strašnega bremena. Spremljevalci so ga morali dvakrat podpreti, sicer bi padel. JZ 603.3
Blizu vhoda v vrt je Jezus pustil vse učence razen treh in jim naročil, naj molijo zase in zanj. S Petrom, Jakobom in Janezom pa je odšel do odmaknjenega prostora. Ti trije učenci so bili Kristusovi najbližji spremljevalci. Videli so njegovo slavo na Gori spremenjenja; videli so Mojzesa in Elija, ki sta se pogovarjala z njim in slišali glas iz nebes. Zdaj je Kristus želel, da bodo med njegovim velikim bojem v njegovi bližini. Večkrat so preživeli noč z njim v tem zavetišču. Najprej so nekaj časa bedeli in molili, potem pa so se umaknili, da bi v bližini svojega Učitelja nemoteno spali, dokler jih zjutraj ni prebudil za novo dnevno delo. Ampak sedaj si je želel, da bi preživeli noč z njim v molitvi. Vendar ni mogel zdržati, da bi bili celo oni priče njegovemu duševnemu boju, ki ga je moral pretrpeti. JZ 604.1
Rekel jim je: »Ostanite tukaj in bedite z menoj.« (Mt 26,38) JZ 604.2
Malo se je oddaljil ravno toliko, da so ga še lahko videli in slišali in pokleknil na zemljo. Čutil je, da ga je greh ločil od nje-govega Očeta. Prepad je bil tako širok, temačen in globok, da se je njegov duh zgrozil pred njim. Ni smel uporabiti svoje božanske moči, da bi se izognil tej muki. Kot človek je moral trpeti posledice človeškega greha. Kot človek je moral zdržati Božjo jezo zoper prestopke. JZ 604.3
Sedaj je bil Kristus v takem stanju kakor še nikoli poprej. Nje-govo trpljenje se lahko najbolje opiše s prerokovimi besedami: »Meč, vzdigni se nad mojega pastirja, nad moža, ki je moj družabnik.« (Zah 13,7) Kristus je kot zamena in porok za grešnega človeka trpel pod božansko pravičnostjo. Razumel je, kaj pomeni pravičnost. Doslej je posredoval za druge, sedaj je hrepenel po tem, da bi kdo posredoval zanj. JZ 604.4
Ko je Kristus čutil, da je njegova edinost z nebeškim Očetom prekinjena, se je zbal, da v svoji človeški naravi ne bo zmožen zdržati boja s silami teme. V puščavi skušnjave je bila na kocki usoda človeškega rodu. Kristus je tedaj bil zmagovalec. Sedaj je skušnjavec prišel zaradi zadnjega strašnega spopada. Nanj se je pripravljal tri leta Kristusove službe. Zdaj je vse vložil vanj. Če bo tu doživel polom, potem bo njegovo upanje na vrhovno oblast izgubljeno. Kraljestva tega sveta bodo končno postala Kristusova, Satan pa bo premagan in pregnan. Če pa bi bil premagan Kristus, bi svet postal Satanovo kraljestvo in bi človeški rod za vedno ostal pod njegovo oblastjo. Ko je Kristus gledal na posledice tega spopada, je bila njegova duša zgrožena zaradi ločitve od Boga. Satan mu je govoril, da bo za vedno ločen od Boga, če bo postal porok za grešni svet. Potegnil bo s Satanovim kraljestvom in ne bo nikoli več eno z Bogom. JZ 604.5
Kaj pa bo pridobljeno s to daritvijo? Kako brezupni sta se zdeli človeška krivda in nehvaležnost! Satan je Odrešeniku opisal stanje v najhujših potezah: »Zavrgel te je narod, ki trdi, da je po zemeljskih in duhovnih prednostih nad vsemi drugimi. Poskušajo uničiti tebe, ki si temelj, središče in porok vseh obljub, ki so jim bile dane kot izvoljenemu narodu. Eden tvojih učencev, ki je poslušal tvoje nauke in bil med glavnimi pri cerkvenih dejavnostih, te bo izdal. Eden tvojih najbolj navdušenih sledilcev te bo zatajil. Vsi te bodo zapustili.« Kristusovo celotno bitje se je zgrozilo ob tej misli. Do srca ga je pretreslo, da bodo ti, ki jih je želel rešiti in jih je tako ljubil, sodelovali v Satanovih spletkah. Boj je bil strašen. Odmerjal se je s krivdo njegovega naroda, njegovih tožnikov in njegovega izdajalca ter s krivdo sveta, ki je ležal v brezbožnosti. Grehi ljudi so ga hudo bremenili, zavest o Božji jezi zoper greh pa je ožemala njegovo življenje. JZ 605.1
Opazujte ga, ko razmišlja o ceni, ki mora biti plačana za človeka. V svoji smrtni muki se je oprijel mrzle zemlje, kakor da bi hotel preprečiti, da bi bil še bolj oddaljen od Očeta. Hladna nočna rosa je padla nanj, ko je ležal, vendar tega ni opazil. Z njegovih bledih ustnic se je izvil bridek krik: »Moj Oče, če je mogoče, naj gre ta kelih mimo mene.” Celo tedaj pa je dodal: »Vendar ne, kakor jaz hočem, ampak kakor ti.” (Mt 26,39) JZ 605.2
Človeško srce v trpljenju hrepeni po sočutju. To hrepenenje je čutil Kristus v globini svoje duše. V najhujši duševni stiski je prišel k učencem s hrepenečo željo, da bi slišal nekaj tolažilnih besed od njih, ki jih je tolikokrat blagoslavljal in tolažil ter jih obvaroval v žalosti in nadlogi. On, ki je zanje vedno imel sočutne besede, je sedaj sam trpel nadčloveško muko in hrepenel po tem, da bi zvedel, da molijo zase in zanj. Kako temačna je bila zlobnost gre-ha! Strašna je bila skušnjava, da bi pustil, naj človeški rod pretrpi posledice svoje krivde, sam pa bi ostal nedolžen pred Bogom. Ko bi le vedel, da so učenci to spoznali in cenili, bi ga to opogumilo. JZ 605.3
Z naporom je vstal in se opotekel do prostora, kjer je zapustil svoje spremljevalce; toda ugotovil je, »da spijo«. (Mt 26,40) Ko bi jih našel pri molitvi, bi čutil olajšanje! Ko bi pri Bogu iskali zatočišče, da jih Satanove sile ne bi premagale, bi ga njihova stanovitna vera potolažila. Ampak niso upoštevali njegovega večkrat ponovljenega opozorila: »Bedite in molite!” Najprej so bili zelo vznemirjeni, ko so videli svojega Učitelja, ki je bil običajno vedno miren in dostojanstven, kako se bojuje z nedojemljivo žalostjo. Molili so, ko so slišali silno vpitje trpina. Nikakor niso hoteli pustiti svojega Gospoda samega, vendar so bili videti ohromljeni zaradi otrplosti, ki bi se je lahko znebili, če bi še naprej molili k Bogu. Niso dojeli, da je za upiranje skušnjavi nujno bedeti in goreče moliti. JZ 606.1
Preden se je Jezus napotil proti vrtu, je rekel učencem: »Vi vsi se boste to noč pohujšali nad menoj.« (Mt 26,31) Učenci so mu od-ločno zagotavljali, da so pripravljeni z njim iti v ječo in smrt. Ubogi, domišljavi Peter pa je dodal: »Tudi če se bodo vsi pohujšali, jaz se ne bom.« (Mr 14,29) Toda učenci so se zanašali nase. Niso gledali na mogočnega Pomočnika, kakor jim je svetoval Kristus. Zato jih je Zveličar našel speče, ko je najbolj potreboval njihovo sočutje in molitve. Celo Peter je spal. JZ 606.2
Ljubljeni učenec Janez, ki je slonel na Jezusovih prsih, je tudi spal. Ljubezen do njegovega Učitelja bi ga vsekakor morala ohraniti budnega. Njegove goreče molitve bi se morale združiti z molitvami njegovega ljubljenega Zveličarja v uri njegove najhujše bridkosti. Odrešenik je v dolgih osamljenih nočeh molil za učence, da njihova vera ne bi oslabela. Če bi sedaj vprašal Jakoba in Janeza, kar ju je že nekoč: »Ali moreta piti kelih, ki ga moram jaz piti?” (Mt 20,22) si ne bi upala odgovoriti: »Moreva.” JZ 606.3
Jezusov glas je prebudil učence, vendar so ga komaj prepoznali, ker je muka spremenila njegov obraz. Jezus se je obrnil na Petra in ga vprašal: »Simon, spiš? Nisi mogel eno uro ostati buden? Bedite in molite, da ne pridete v skušnjavo! Duh je sicer voljan, a meso je slabotno.” (Mr 14,37.38) Slabost značaja učencev je v Jezusu spodbudila sočutje. Bal se je, da ne bodo mogli zdržati preizkušnje, ki bo prišla nadnje zaradi izdaje in njegove smrti. Ni jih grajal, temveč jim je rekel: »Bedite in molite, da ne pridete v skušnjavo.« (Mr 14,38) Celo v svojem velikem trpljenju je po-skušal opravičiti njihovo slabost: »Duh je sicer voljan, a meso je slabotno.” (Mr 14,38) JZ 607.1
Božjega Sina je znova zajela nadčloveška muka ter se je utrujen in izčrpan opotekajoč se vrnil na prostor svojega prejšnjega boja. Njegovo trpljenje je postalo še večje kakor poprej. V duševni muki je njegov pot postal »kakor kaplje krvi, ki so padale na zemljo”. (Lk 22,44 CHR) Ciprese in palme so bile neme priče njegove tesnobe. Z njihovih listnatih vej so padale velike kaplje rose na njegovo utrujeno telo, kakor da bi narava jokala nad svojim Stvarnikom, ki se je sam bojeval s silami teme. JZ 607.2
Pred kratkim se je Jezus kot mogočna cedra upiral viharju na-sprotovanja, ki se je besno zaganjal proti njemu. Zakrknjena volja ter zlobna in zvijačna srca so si zaman prizadevala, da bi ga zmedla in premagala. Stal je neomajen v božanskem veličanstvu kot Božji Sin. Sedaj pa je bil podoben trstu, ki ga biča in upogiblje močna nevihta. Kot zmagovalec je stopal k dokončanju svoje naloge; z vsakim korakom je dosegal zmago nad silami teme. Kakor že poveličan se je skliceval na svojo enost z Bogom. S čvrstim glasom je pel hvalnice. Učencem je govoril blago in spodbudno. Sedaj pa je prišla ura sil teme. Zdaj v tihem večeru njegov glas ni zvenel kakor zmagoslavno petje, temveč je bil poln človeške bolečine. Do ušes zaspanih učencev je prodrl Zveličarjev glas: »Moj Oče, če ta kelih ne more mimo, ne da ga pijem, naj se zgodi tvoja volja.« (Mt 26,42) JZ 607.3
Učenci so najprej hoteli oditi k njemu, toda naročil jim je, naj ostanejo tu in bedijo ter molijo. Ko je Jezus prišel do njih, jih je našel speče. Ponovno je hrepenel po njihovem prijateljstvu in njihovih besedah, ki bi mu prinesle olajšanje in odgnale urok teme, ki ga je skoraj premagal. »Njihove oči so bile težke in niso vedeli, kaj bi mu odgovorili.” (Mr 14,40) Njegova navzočnost jih je zbudila. Zagledali so njegov obraz, ki ga je zaznamoval krvav pot duševnega boja, in se ustrašili. Niso mogli razumeti njegovega duševnega trpljenja, »ker je bil njegov obraz tako nečloveško izna-kažen in njegova postava ni bila več podobna človeški”. (Iz 52,14) Jezus se je obrnil in spet poiskal svoj tihi prostor ter navdan z grozo velike teme padel na tla. Človeška narava Božjega Sina je trepetala v tej uri preizkušnje. Zdaj ni več molil za učence, da njihova vera ne bi opešala, temveč za svojo preizkušano in trpečo dušo. Napočil je strašen trenutek, ura, ki bo odločila usodo sveta. Usoda človeštva je visela na nitki. Kristus bi še lahko odklonil izpiti kelih, določen za grešno človeštvo; ni še bilo prepozno. Še vedno bi si lahko obrisal krvavi pot s čela in pustil človeka, da propade v svoji krivičnosti. Lahko bi rekel: »Prestopnik naj prejme kazen za svoj greh, jaz pa se želim vrniti k svojemu Očetu.« Ali bo Božji Sin spil grenki kelih ponižanja in trpljenja? Ali bo nedolžen trpin zdržal posledice prekletstva greha, da bi rešil krivega? Z Jezusovih bledih ustnic so se zaslišale tresoče se besede: »Moj Oče, če ta kelih ne more iti mimo, ne da ga pijem, naj se zgodi tvoja volja.« (Mt 26,42) JZ 607.4
Trikrat je izgovoril takšno molitev. Trikrat se je človeška narava zgrozila pred zadnjo, najvišjo žrtvijo. Nato pa se je pred Odrešenikom sveta pojavila zgodovina človeškega rodu. Videl je, da bodo prestopniki zakona, če bodo prepuščeni sami sebi, morali umreti. Videl je nebogljenost ljudi in moč greha. Pred njim so se pokazali gorje in žalostinke obsojenega sveta. Videl je njegovo neizbežno usodo in se odločil. Človeka bo rešil za vsako ceno. Sprejel je krvavi krst, da bi milijoni obsojenih na smrt lahko dobili večno življenje. Zapustil je nebeške dvore, kjer vladajo čistost, sreča in slava, da bi rešil izgubljeno ovco svet, ki je padel zaradi prestopka. Ne bo odstopil od svojega poslanstva. Postal bo spravna daritev za rod, ki se je odločil grešiti. Njegova molitev je sedaj izražala samo pokornost: »Moj Oče, če ta kelih ne more iti mimo, ne da ga pijem, naj se zgodi tvoja volja.« (Mt 26,42) JZ 608.1
Po tej odločitvi se je kakor mrtev zgrudil na tla, nad katerimi je bil delno dvignjen. Kje so bili sedaj njegovi učenci, da bi nežno pridržali glavo omedlevajočega Odrešenika, da bi umili čelo, ki je bilo spačeno, kakor ni bilo še nobeno? Zveličar je sam tlačil v tlačilnici in izmed ljudstev ni bilo nikogar z njim. JZ 609.1
Vendar je Bog trpel s svojim Sinom. Angeli so bili priče Zveličarjevih muk. Videli so svojega Gospoda obdanega z množico Satanovih sil, upognjenega zaradi strašne, skrivnostne groze. V nebesih je vladala globoka tišina; zaigrala ni nobena harfa. Ko bi smrtniki lahko dojeli osuplost angelskih čet, ko so v nemi bolečini opazovale, kako je Oče odtegnil svojemu ljubljenemu Sinu žarke svetlobe, ljubezni in slave, potem bi bolje razumeli, kako je greh ogaben v njegovih očeh. JZ 609.2
Svetovi, ki niso padli, in nebeški angeli so z največjim zanimanjem opazovali konec tega boja. Tudi Satan in njegovi zavezniki, legijoni odpadnikov, so pozorno opazovali ta usodni trenutek v delu odrešitve. Sile dobrega in zla so čakale, da bi videle, kako se bo glasil odgovor na Kristusovo trikratno molitev. Angeli so hrepeneli, da bi pomagali božanskemu trpinu, ampak tega niso smeli. Za Božjega Sina ni bilo nobene poti rešitve. V tej strašni stiski, ko je bilo vse na kocki in se je skrivnostni kelih tresel v trpinovi roki, so se odprla nebesa in svetloba je prebila viharno temo ure stiske. Mogočni angel, ki stoji v Božji navzočnosti in zaseda prostor, s katerega je padel Satan, je prišel h Kristusu. Ni prišel zato, da bi iz njegovih rok vzel kelih trpljenja, temveč da bi ga z zagotovilom Očetove ljubezni okrepčal, da ga spije. Prišel je, da bi spodbudil božansko-človeškega prosilca. Pokazal mu je odprta nebesa in mu govoril o ljudeh, ki bodo rešeni po njegovem trpljenju. Zagotovil mu je, da je njegov Oče večji in močnejši od Satana, da pomeni njegova smrt popoln Satanov poraz in da bo kraljestvo tega sveta dano svetim Najvišjega. Rekel mu je, da bo videl sad truda svoje duše in bo zadovoljen, ker bo videl množice človeškega rodu rešene za večno. JZ 609.3
Kristusova duševna muka ni prenehala, zapustila pa sta ga potrtost in malodušnost. Vihar nikakor ni popustil, toda On, zoper koga je bil usmerjen, je bil okrepljen za kljubovanje njegovi moči. Prišel je miren in zbran. Na njegovem okrvavljenem obrazu je po-čival nebeški mir. Zdržal je to, česar nobeno človeško bitje nikoli ne bi moglo prenesti, kajti okusil je smrtno trpljenje za vse ljudi. JZ 609.4
Speče učence je nenadoma zbudila svetloba, ki je obdajala Zveličarja. Zagledali so angela, ki se je sklanjal nad ležečim Uči-teljem. Zveličarjevo glavo je dvignil v svoje naročje, z roko pa mu je kazal proti nebu. Slišali so njegov glas kakor najprijetnejšo glasbo, ko je izgovarjal besede tolažbe in upanja. Spomnili so se dogodka na Gori spremenjenja. V spomin jim je prišla tudi slava, ki je obdajala Jezusa v templju, in Božji glas, ki je govoril iz oblaka. Sedaj se je tukaj razodela enaka slava, zato se niso več bali za Učitelja. Bog je skrbel zanj; poslan je bil mogočni angel, da bi ga ščitil. Utrujeni učenci so znova podlegli čudni zaspanosti, ki jih je premagala. Jezus jih je zopet našel speče. JZ 610.1
Žalostno jih je pogledal in dejal: »Še vedno spite in počivate? Glejte, približala se je ura, in Sin človekov je izročen v roke grešni-kov.” (Mt 26,45) JZ 610.2
Ko je še to govoril, je slišal korake njih, ki so ga iskali, in je dejal: »Vstanite, pojdimo! Glejte, moj izdajalec je blizu.« (Mt 26,46 CHR) JZ 610.3
Ko je Jezus stopil naproti izdajalcu, ni kazal nobenih sledov pravkar prestane muke. Stal je pred svojimi učenci in rekel: »Koga iščete?” Odgovorili so: »Jezusa Nazarečana.” Jezus jim je odgovoril: »Jaz sem.« (Jn 18,4.5) V tem trenutku je angel, ki mu je malo prej služil, stopil med njega in drhal. Božanska svetloba je obsijala Zveličarjev obraz in golobu podobna senca ga je zasenčila. Morilska drhal ni mogla zdržati te božanske slave. Stopili so nazaj. Duhovniki, starešine, vojaki in celo Juda so kakor mrtvi padli na zemljo. JZ 610.4
Angel se je umaknil in svetloba je izginila. Jezus je imel mo-žnost, da bi se rešil, toda ostal je miren in zbran. Kot poveličan je stal sredi te okorele trume, ki je sedaj nebogljena ležala pred njegovimi nogami. Učenci so opazovali dogajanje, obremenjeni z začudenjem in strahospoštovanjem. JZ 610.5
Prizor pa se je kmalu spremenil. Drhal je vstala. Rimski vojaki, duhovniki in Juda so obstopili Kristusa. Videti je bilo, da se sramujejo svoje slabosti in se bojijo, da jim bo vendar pobegnil. Tedaj je Odrešenik še enkrat vprašal: »Koga iščete?” Imeli so dokaz, da je ta, ki je stal pred njimi, Božji Sin, vendar se niso dali prepričati. Na vprašanje: »Koga iščete?” so zopet odgovorili: »Jezusa Nazarečana.” Zveličar je nato dejal: »Rekel sem vam, da sem jaz. Če torej mene iščete, pustite te, naj odidejo,« (Jn 18,7.8) in pri tem pokazal na učence. Vedel je, kako slabotna je njihova vera, zato jih je želel obvarovati pred skušnjavo in nadlogo. Bil se je pripravljen žrtvovati zanje. JZ 610.6
Izdajalec Juda ni pozabil vloge, ki jo je moral odigrati. Ko je drhal stopila v vrt, jim je kazal pot, takoj za njim pa je šel veliki duhovnik. Z Jezusovimi preganjalci se je dogovoril za znamenje, rekoč: »Kogar poljubim, ta je: primite ga.” (Mt 26,48 CHR) Sedaj se je delal, kakor da sploh nima nobene zveze z njimi. Pristopil je k Jezusu, mu prijateljsko podal roko kakor zaupnemu prijatelju in rekel: »Pozdravljen, rabi!” (Mt 26,49) Večkrat ga je poljubil in se delal, kakor da joče iz sočutja do njega, ker se je znašel v nevarnosti. JZ 611.1
Jezus mu je rekel: »Prijatelj, čemu si prišel?” Njegov glas je zatrepetal od žalosti, ko je pristavil: »Juda, s poljubom izdajaš Sina človekovega?« (Lk 22,48) Te besede bi morale predramiti izdajalčevo vest in ganiti njegovo zakrknjeno srce; toda čast, zvestoba in človeška občutljivost so ga zapustili. Pred njim je stal predrzno in izzivalno in z ničimer ni kazal, da se je pripravljen omehčati. Izročil se je Satanu in ni imel moči, da bi se mu uprl. Jezus ni odklonil izdajalčevega poljuba. JZ 611.2
Drhal se je opogumila, ko je videla, da se je Juda dotaknil njega, ki je še malo prej stal poveličan pred njihovimi očmi. Jezusa so prijeli in začeli zvezovati te dragocene roke, ki so vedno delale dobro. JZ 611.3
Učenci so verjeli, da se Učitelj ne bo pustil prijeti. Ista sila, ki je povzročila, da je drhal kakor mrtva popadala na tla, bi jih lahko obdržala nebogljene, dokler se Jezus in njegovi spremljevalci ne bi rešili. Bili so razočarani in ogorčeni, ko so videli vrvi, s katerimi bodo zvezane roke njega, ki so ga ljubili. Peter je v svoji jezi hitro potegnil meč in hotel zaščititi Učitelja, vendar je odsekal le uho služabniku velikega duhovnika. Ko je Jezus videl, kaj se je zgodilo, si je osvobodil roke, čeprav so ga rimski vojaki trdno držali, in rekel: »Nehajte!” (Lk 22,51) Dotaknil se je ranjenega ušesa in ga takoj ozdravil. Nato je rekel Petru: »Spravi meč na njegovo mesto, kajti vsi, ki primejo za meč, bodo z mečem pokončani. Ali misliš, da ne morem prositi svojega Očeta in bi mi takoj dal na voljo več kot dvanajst legij angelov?« (Mt 26,52.53) za vsakega učenca ena legija. »Zakaj pa potem ne reši sebe in nas?« so si mislili učenci. Na njihovo neizgovorjeno vprašanje je odgovoril: »Kako naj se potem izpolnijo Pisma, da se mora tako zgoditi? Ali naj ne izpijem keliha, ki mi ga je dal Oče?« (Mt 26,54; Jn 18,11) Uradno dostojanstvo judovskih voditeljev jih ni moglo zadržati, da se ne bi pridružili lovu na Jezusa. Njegovo prijetje je bilo preveč pomembno, da bi ga prepustili podrejenim. Zviti duhovniki in starešine so se pridružili tempeljski straži in drhali ter so šli za Judom v Getsemani. Kakšni družbi so se priključili ti dostojanstveniki drhali, ki je bila žejna razburjenja in oborožena z vsakovrstnimi sredstvi, kakor da preganja divjo zver! JZ 611.4
Kristus se je obrnil k duhovnikom in starešinam ter jih predirljivo pogledal. Besed, katere jim je spregovoril, niso pozabili vse življenje. Bile so kakor ostre puščice Vsemogočnega. Dostojanstveno je dejal: »‘Kakor nad razbojnika ste prišli z meči in koli.’ (Lk 22,52) Vsak dan sem bil med vami v templju. Imeli ste priložnost, da bi me prijeli, pa tega niste storili. Noč je primernejša za vaše delo. ‘Ampak to je vaša ura in oblast teme.’« (Lk 22,53 EKU) JZ 612.1
Učenci so bili prestrašeni, ko so videli, da se je Jezus pustil prijeti in zvezati. Bili so užaljeni, da mora trpeti ponižanje zase in zanje. Niso mogli razumeti njegovega vedenja in so mu zamerili, ker se je vdal drhali. Užaljeni in prestrašeni Peter je predlagal, da se rešijo sami. Učenci so sprejeli njegov predlog ter »so ga vsi ... zapustili in zbežali”. (Mt 26,56) Toda Kristus je napovedal njihov beg. Rekel je: »Glejte, pride ura in je že prišla, ko se boste razkropili vsak na svoje in me pustili samega. Vendar nisem sam, kajti Oče je z menoj.« (Jn 16,32) JZ 612.2