Temeljno besedilo: Jn 5
»V Jeruzalemu je pa pri ovčjih vratih kopel, ki se hebrejsko imenuje Betezda, in ima pet lop. V teh je ležala množica bolnikov, slepih, hromih, sušičnih, ki so pričakovali gibanje vode.” (Jn 5,2.3 CHR) JZ 163.1
Ob določenem času se je voda v teh toplicah vzvalovila, na splošno pa so verjeli, da to povzroča nadnaravna sila in da lahko tisti, ki po vzvalovanju vode prvi stopi vanjo, ozdravi od kakršne koli bolezni. Na stotine bolnikov je prihajalo na ta kraj. Ko se je voda vzvalovila, je nastalo takšno prerivanje, da je množica pohodila slabotnejše moške, ženske in otroke. Mnogi se bazenu sploh niso mogli približati. Nekateri, ki jim je uspelo, so umrli ob samem robu. Okrog te vode so postavili lope, da so bili bolniki za-ščiteni pred dnevno vročino in nočnim mrazom. Marsikdo je ostal čez noč v teh lopah in se je dan za dnem plazil do roba kopališča, zaman upajoč na ozdravitev. JZ 163.2
Jezus je bil zopet v Jeruzalemu. Medtem ko je hodil sam ter očitno premišljeval in molil, je prišel do kopališča. Videl je ne-srečne trpine, ki so čakali na to, kar so menili, da je njihova edina možnost za ozdravitev. Želel je uporabiti svojo ozdravljajočo moč in ozdraviti vse bolnike. Ampak bila je sobota. Množica je odšla v tempelj k bogoslužju. Vedel je, da bi takšna ozdravitev tako razdražila predsodke Judov, da bi prezgodaj ustavila njegovo delo. JZ 163.3
Toda Zveličar je zagledal prizor skrajne bede. Tam je ležal mož, ki je bil že osemintrideset let nebogljen pohabljenec. Njegova bo-lezen je bila v glavnem posledica njegovih grehov, zato so jo ime li za Božjo kazen. Bolnik je preživel dolga leta trpljenja sam, brez prijateljev in z občutkom, da so zanj zaprta vrata Božje milosti. V času, ko so pričakovali vzvalovanje vode, so ga do lop prinesli ljudje, ki se jim je smilila njegova nebogljenost. Ampak v usodnem trenutku ni imel nikogar, ki bi mu pomagal v vodo. Videl je valovanje vode, toda nikoli ni mogel priti dalje kakor do roba bazena. Krepkejši od njega so se pred njim potopili v vodo. Ni se mogel uspešno kosati s sebično, prerivajočo se množico. Njegova vztrajna prizadevanja za ta edini cilj, skrb in stalna razočaranja so izčrpavali še preostanek njegove moči. JZ 163.4
Bolnik je ležal na ležišču in občasno dvignil glavo, da bi opa-zoval bazen, ko se je nadenj nagnil prijazen sočuten obraz, njegovo pozornost pa so pritegnile besede: »Bi rad ozdravel?” (Jn 5,6) V njegovem srcu se je pojavilo upanje. Čutil je, da bo lahko na neki način dobil pomoč. Toda žarek upanja je hitro ugasnil. Spomnil se je, kolikokrat je poskušal doseči bazen, in da ima tudi zdaj zelo malo upanja, da bo še živ do vnovičnega vzvalovanja vode. Potrt se je obrnil in rekel: »Gospod, nimam človeka, ki bi me dal v kopel, kadar se voda vzburka. Medtem ko grem tja, se spusti pred menoj kdo drug.” (Jn 5,7) JZ 164.1
Jezus od tega trpina ni zahteval, da pokaže vero vanj. Preprosto je dejal: »Vstani, vzemi svojo posteljo in hodi.” (Jn 5,8) Toda človekova vera se je oklenila teh besed. Vsak živec in vsaka mišica je vztrepetala zaradi novega življenja, zdravilna moč pa je prežela njegove hrome ude. Ne da bi kaj spraševal, se je odločil poslušati Kristusov ukaz. Vse njegove mišice so ubogale njegovo voljo. Skočil je na noge in ugotovil, da se lahko giblje. JZ 164.2
Jezus mu ni dal jamstva o božanski pomoči. Mož bi lahko dalje dvomil in zamudil edino priložnost za ozdravitev. Ampak veroval je Kristusovim besedam, se ravnal po njih in dobil moč. JZ 164.3
Ista vera lahko tudi nam zagotovi duhovno ozdravljenje. Greh nas je ločil od življenja, ki je v Bogu. Naša duša je ohromela. Sami ne moremo živeti svetega življenja, prav tako kakor bolni mož ni mogel hoditi. Mnogi se zavedajo svoje nemoči in hrepenijo po takšnem duhovnem življenju, ki jih bo spravilo v skladnost z Bogom, toda zaman se trudijo, da bi to dosegli. V obupu vzkliknejo: »Jaz nesrečni človek, kdo me bo rešil telesa te smrti?« (Rim 7,24 EKU) Naj ti obupani ljudje, ki se mučijo, pogledajo navzgor. Zveličar, ki jih je odkupil s svojo krvjo, se sklanja nadnje in jim z neizrekljivo nežnostjo in usmiljenjem pravi: »Bi rad ozdravel?” (Jn 5,6) Poziva vas, da vstanete zdravi in spokojni. Ne čakajte, da boste občutili, da ste ozdraveli. Zaupajte njegovi besedi, pa se bo uresničila. Izročite svojo voljo Kristusu. Odločite se, da mu boste služili, in ko boste izpolnjevali njegovo besedo, boste dobili moč. Če je morda katera koli slaba navada, prevladujoča strast, ki smo ji dolgo popuščali, zvezala dušo in telo, nas Kristus more in hoče osvoboditi. Duši, ki je mrtva »zaradi svojih prestopkov«, želi podariti življenje. (Ef 2,1) Želi osvoboditi jetnika, ki je zvezan s slabostmi, nesrečo in verigami greha. JZ 164.4
Ozdravljeni hromec se je sklonil, da bi vzel svojo posteljo, ki je bila le rogoznica, in odejo. Presrečen se je zopet vzravnal in se ozrl po Osvoboditelju. Ampak Jezus se je izgubil v množici. Mož se je bal, da ga ne bo prepoznal, če ga bo zopet videl. Ko je hitel proti domu s trdnimi in pogumnimi koraki, slavil Boga in se veselil svoje nove moči, je srečal nekatere farizeje ter jim takoj pripovedoval o ozdravitvi. Presenetila ga je ravnodušnost, s katero so poslušali njegovo zgodbo. JZ 165.1
Nagubanega čela so ga prekinili z vprašanjem, zakaj v soboto nosi svoje ležišče. Strogo so ga spomnili na to, da po postavi ni dovoljeno nositi bremena na Gospodov dan. Mož je bil tako vesel, da je pozabil, da je bila sobota. Vendar se ni čutil krivega, da je poslušal ukaz moža, ki je imel takšno moč od Boga. Pogumno je odgovoril: »Tisti, ki me je ozdravil, mi je rekel: ‘Vzemi svojo posteljo in hodi.’« (Jn 5,11) Vprašali so ga, kdo je to naredil, vendar jim ni mogel odgovoriti. Ti poglavarji so vedeli, da samo Eden lahko naredi takšen čudež. Ampak hoteli so dobiti jasen dokaz, da je šlo za Jezusa, da bi ga lahko obtožili kot prestopnika sobote. Po njihovem mnenju ni prestopil postave samo s tem, da je bolnega moža ozdravil v soboto, temveč je zagrešil tudi bogokletje, ko mu je naročil, naj odnese svoje ležišče. JZ 165.2
Judje so tako popačili postavo, da so iz nje naredili suženjski jarem. Njihove nesmiselne zahteve so pri drugih narodih prišle v pregovor. Zlasti sobota je bila obdana z najrazličnejšimi ne-smiselnimi predpisi, da jim ni bila več v veselje in ne sveti spo-štovanja vreden Gospodov dan. Pismarji in farizeji so naredili iz njenega posvečevanja neznosno breme. Judu ni bilo dovoljeno v soboto zakuriti ognja ali prižgati svetilke. Zato so bili odvisni od poganov za številne storitve, katere so jim njihovi predpisi pre-povedovali, da bi jih opravljali sami. Niso premislili, da je ta, ki druge zaposli z grešnim delom, prav toliko kriv, kakor če bi ga opravil sam. Menili so, da je zveličanje omejeno na Jude, zato se položaj vseh drugih, ki je že brezupen, ne more poslabšati. Toda Bog ni dal zapovedi, po katerih se ne bi mogli ravnati vsi. Odredbe njegovega zakona niso nepremišljene omejitve, od katerih bo On imel korist. JZ 165.3
V templju je Jezus znova srečal ozdravljenega. Prišel je darovat daritev za greh in daritev hvaležnosti, ker mu je bila izkazana velika milost. Ko ga je Jezus našel med častilci, se mu je predstavil z besedami opomina: »Vidiš, ozdravel si. Ne greši več, da se ti ne zgodi kaj hujšega.« (Jn 5,14) JZ 166.1
Ozdravljeni mož je bil presrečen, ko je srečal svojega Osvobo-ditelja. Ker ni ničesar vedel o sovraštvu do Jezusa, je farizejem, ki so ga vprašali, povedal, da je to tisti, ki ga je ozdravil. »Judje so preganjali Jezusa, ker je to delal v soboto.” (Jn 5,16 CHR) JZ 166.2
Jezusa so odpeljali pred Veliki zbor odgovarjat na obtožbo za-radi kršenja sobote. Če bi bili Judje takrat neodvisen narod, bi takšna obtožba zadostovala, da ga obsodijo na smrt. Njihova podrejenost Rimljanom pa je to onemogočala. Judje niso imeli pra vice izreči smrtne kazni, proti Kristusu podane obtožbe pa so bile brez vrednosti pred rimskim sodiščem. Upali so, da bodo vendarle našli še druge vzroke. Kristus je kljub njihovim prizadevanjem, da bi preprečili njegovo delo, celo v Jeruzalemu dosegel večji vpliv na ljudstvo kakor oni. Številne ljudi, ki niso bili zadovoljni z visoko učenimi govori rabinov, je pritegnil njegov nauk. Njegove besede so lahko razumeli, srce poslušalcev pa je bilo ogreto in potolaženo. Boga jim ni opisal kot maščevalnega sodnika, temveč kot usmiljenega Očeta, Božjo podobo pa jim je razodel tako, kakor se je zrcalila v njem samem. Njegove besede so bile kot mazilo za ranjenega duha. Z besedami in deli usmiljenja je strl tesnobni vpliv starih izročil in človeških zapovedi ter predstavil Božjo lju-bezen v njeni neizčrpni polnosti. JZ 166.3
V enem najstarejših prerokovanj o Kristusu je zapisano: »Ne bo se umaknilo žezlo od Juda, ne vladarska palica izmed njegovih nog, dokler ne pride tisti, ki mu pripada, in njemu bodo ljudstva pokorna.« (1 Mz 49,10) Ljudje so se zbirali okrog Kristusa. Z do-brotnim srcem so sprejemali nauke o ljubezni in dobrotljivosti raje kakor pa toge obrede, ki so jih zahtevali duhovniki. Če se duhovniki in rabini ne bi vmešali, bi njegov nauk povzročil takšno prenovo, kakršne svet še nikoli ni doživel. Ampak da bi ti voditelji obdržali svojo oblast, so se trdno odločili uničiti Jezusov vpliv. K doseganju tega cilja bodo pomagale obtožbe pred Velikim zborom in javna obsodba njegovega nauka, kajti ljudstvo je še vedno zelo spoštovalo svoje verske vodje. Kdor koli si je drznil obsoditi rabinske zahteve ali olajšati bremena, ki so jih naložili ljudstvu, so ga obtožili ne le bogokletja, marveč tudi izdaje. Rabini so upali, da bodo tako izzvali nezaupanje v Kristusa. Podtikali so mu, da poskuša odpraviti ustaljene običaje, s čimer bi povzročil razdor med ljudstvom in pripravil pot, da bi jih Rimljani popolnoma podjarmili. JZ 167.1
Toda načrti, ki so jih rabini poskušali tako vneto uresničiti, niso izvirali iz Velikega zbora, temveč iz nekoga drugega. Potem ko je Satan zaman poskušal Kristusa premagati v puščavi, je združil vse svoje moči, da bi nasprotoval njegovi službi in, če bo mogoče, uničil njegovo delo. Trdno se je odločil z zvijačo doseči to, česar ni mogel uresničiti neposredno, z osebnimi prizadevanji. Kmalu potem, ko se je najprej umaknil iz spopada v puščavi, je na posvetu s svojimi zavezniškimi angeli izpopolnil svoje načrte, kako bi lahko še naprej zaslepljeval um Judov, da ne bi prepoznali svojega Odrešenika. Nameraval je delati po svojih človeških predstavnikih v verskem svetu, katere je navdal s svojim sovra-štvom do zagovornika resnice. Hotel jih je zapeljati, da bi zavrgli Kristusa in bi mu kar se da zagrenili življenje, v upanju, da ga bo to odvrnilo od njegovega poslanstva. Izraelski voditelji so postali Satanovi pomočniki v boju proti Zveličarju. JZ 167.2
Jezus je prišel poveličat postavo in jo postavit v čast. (Iz 42,21 CHR) Njenega dostojanstva ne bo znižal, temveč povišal. Sveto pi-smo pravi: »Ne bo opešal in ne klonil, dokler ne vzpostavi pravice na zemlji.” (Iz 42,4) Prišel je soboto osvobodit tistih obremenjujočih predpisov, zaradi katerih je postala prekletstvo namesto blagoslov. JZ 168.1
Iz tega razloga je Jezus v soboto naredil čudež ozdravitve v Betezdi. Bolnika bi bil prav tako lahko ozdravil kateri drug dan v tednu ali pa bi to naredil preprosto, ne da bi mu naročil, naj odnese posteljo. Ampak to mu ne bi omogočilo priložnosti, ki si jo je želel. Vsako Kristusovo dejanje v njegovem zemeljskem življenju je bilo načrtovano z modrim namenom. Vse, kar je delal, je bilo že samo po sebi pomembno in poučno. Med trpečimi ob zdravilišču v Betezdi je izbral najhuje prizadetega, da bi na njem pokazal svojo ozdravljajočo moč. Možu je ukazal, naj odnese svoje ležišče skozi mesto, da bi se zvedelo o velikem delu, ki mu je bilo storjeno. To bo sprožilo vprašanje, kaj je dovoljeno delati v soboto, in mu bo dalo priložnost javno ožigosati judovske omejitve glede Gospodovega dneva in njihova izročila razglasiti za neveljavna. JZ 168.2
Jezus jim je pojasnil, da je ozdravitev bolnika v skladnosti s so-botno zapovedjo. Ujema se tudi s službo Božjih angelov, ki stalno potujejo med nebesi in zemljo ter pomagajo trpečemu človeštvu. Rekel je: »Moj Oče doslej dela in tudi jaz delam.« (Jn 5,17 EKU) Vsi dnevi so Božji in v njih je treba uresničevati njegove načrte za človeštvo. Če je judovska razlaga zakona pravilna, potem se moti Jahve, ki s svojim delovanjem poživlja in vzdržuje vsako živo bitje, odkar je položil temelje zemlji. JZ 168.3
Potem bi moral ta, ki je dejal, da je njegovo stvarstvo zelo dobro, soboto pa je ustanovil kot spomin na njegovo dovršenost, dokončati svoje delo in ustaviti stalni redni potek v vesolju. JZ 168.4
Ali naj Bog prepove soncu opravljati svojo nalogo v soboto in prepreči, da bi njegovi poživljajoči žarki ogrevali zemljo in hranili rastlinstvo? Ali naj se nebesna telesa na ta sveti dan ustavijo na svoji poti? Ali naj ukaže potokom, naj ne dajejo vode njivam in gozdovom in naj morski valovi prekinejo stalno gibanje pli me in oseke? Ali morata pšenica in koruza prenehati rasti, zoreče grozdje pa preložiti barvanje svojega sadu? Ali drevje in cvetje ob sobotah ne sme poganjati popkov in cvetov? JZ 168.5
Ko bi bilo tako, bi ljudem zmanjkalo zemeljskih sadov in blagoslovov, ki nam življenje naredijo prijetno. Narava mora nadaljevati svoj nespremenljivi tok. Ko bi Bog samo za trenutek ustavil svojo roko, bi človek ostal brez moči in umrl. Tudi človek ne sme biti v tem dnevu nedelaven. Življenjske potrebe se morajo zadovoljiti, bolniki morajo biti oskrbljeni in potrebnim moramo pomagati. Kdor zanemari v soboto pomagati trpečim, ne bo ostal nedolžen. Božji sveti dan počitka je bil ustvarjen za človeka, zato so dela usmiljenja v popolni skladnosti z njegovim namenom. Bog ne želi, da bi njegova stvarstva eno samo uro trpela bolečine, ki bi se lahko ublažile v soboto ali kateri koli drug dan. Ljudje v soboto celo več pričakujejo od Boga kakor druge dneve. JZ 169.1
Njegovo ljudstvo na ta dan preneha opravljati vsa svoja vsakdanja opravila in preživi čas v premišljevanju in bogoslužju. Boga prosi za več milosti kakor druge dni. Pričakuje njegovo posebno pozornost. Prosi za posebne blagoslove. Bog ne čaka, da sobota mine, preden uresniči te prošnje. V nebesih delo nikoli ne preneha, zato tudi človek ne sme nikoli počivati od dobrodelnosti. Sobota ni mišljena kot čas nekoristnega brezdelja. Zakon prepoveduje vsa posvetna dela na Gospodov dan počitka. Delo pridobivanja sredstev za preživljanje mora prenehati. Zakon ne dovoljuje nobenega dela zaradi posvetnega užitka ali dobička na ta dan. Toda kakor je Bog dokončal svoje ustvarjalno delo in v soboto počival ter ta dan blagoslovil, tako naj tudi človek preneha opravljati dnevna opravila in te svete ure nameni blagodejnemu počitku, bogoslužju in duhovnim dejavnostim. Kristusovo delo ozdravitve bolnika se je popolnoma ujemalo z zakonom. Počastilo je soboto. JZ 169.2
Jezus je dokazal, da ima enake pravice kakor Bog, ko je opravljal dela, ki so enako sveta in enake narave kakor dela, ki jih opravlja Oče v nebesih. Ampak farizeji so postajali vse bolj jezni. Po njihovem mnenju ni prekršil samo zakona, temveč se je tudi razglasil za enakega z Bogom, ko je »Boga imenoval za svojega Očeta«. (Jn 5,18) JZ 169.3
Ves judovski narod je Boga imenoval za svojega Očeta. Če bi Kristus svoj odnos z Bogom opisal na enak način, potem se ne bi tako razburili. Toda obtožili so ga preklinjanja Boga in tako pokazali, da so ga razumeli kot takega, ki to trdi v najvišjem smislu. JZ 170.1
Kristusovi nasprotniki niso mogli z ničimer ugovarjati resni-cam, ki jih je drugo za drugo vtisnil v njihovo vest. Lahko so navedli samo svoje običaje in izročila, kar je bilo neprepričljivo in medlo v primerjavi z dokazi, ki jih je Jezus črpal iz Božje besede in nespremenljivega poteka narave. Če bi rabini čutili kakršno koli željo po prejemu luči, bi vedeli, da je Jezus govoril resnico. Namesto tega so bežali pred dokazi, ki jih je Jezus podajal o soboti, in poskušali podžgati sovraštvo proti njemu zato, ker je trdil, da je enak Bogu. Bes poglavarjev ni poznal mej. Če se duhovniki in rabini ne bi bali ljudstva, bi Jezusa takoj umorili. Toda ljudstvo mu je bilo zelo naklonjeno. Mnogi so v njem videli prijatelja, ki je ozdravil njihove bolezni in jih tolažil v njihovih žalostih, zato so zagovarjali njegovo ozdravitev bolnika v Betezdi. Tako so bili poglavarji prisiljeni za nekaj časa obrzdati svoje sovraštvo. JZ 170.2
Jezus je zavrnil obtožbo bogokletja. Dejal je: »Moja oblast, da opravljam delo, za katero me obtožujete, temelji na tem, da sem Božji Sin, eno z njim v naravi, volji in namenu. V vseh Božjih delih stvarjenja in previdnosti sodelujem z njim.” »Sin ne more delati ničesar sam od sebe, ampak le to, kar vidi, da dela Oče.« (Jn 5,19) Duhovniki in rabini so Božjega Sina poklicali na zagovor ravno zaradi dela, zavoljo katerega je bil poslan na svet. Zaradi svojih grehov so se ločili od Boga in v svoji ošabnosti delali neodvisno od njega. Menili so, da so sami sposobni za vse, zato se niso zavedali potrebe, da bi višja modrost vodila njihova dela. Božji Sin pa je bil pokoren Očetovi volji in odvisen od njegove moči. Kristus se je tako popolnoma odpovedal sebi, da sam zase ni ničesar načrtoval. Sprejel je načrte, ki jih je Bog določil zanj in mu jih je Oče razodeval iz dneva v dan. Tako naj bi se tudi mi zanašali na Boga. Naše življenje bo tako postalo preprosto udejanjanje njegove volje. JZ 170.3
Ko se je Mojzes pripravljal postaviti svetišče kot prebivališče za Boga, je dobil navodila, naj naredi vse po vzorcu, ki mu je bil pokazan na gori. Mojzes je z veliko gorečnostjo izpolnil Božje naročilo. Poklicani so bili najbolj nadarjeni in spretni možje, da izpeljejo njegove načrte. Vendar so morali vsak zvonček, vsako granatno jabolko, vsako reso, vsak rob, vsako zaveso ali katero koli posodo v svetišču narediti natančno po vzorcu, ki mu je bil pokazan. Bog ga je poklical na goro in mu razodel nebeške reči. Gospod ga je ogrnil s svojo slavo, da bi tako lahko videl vzorec, po katerem so bili narejeni vsi predmeti. Tako je Izraelu, v katerem je hotel narediti svoje prebivališče, razodel svoj veličasten ideal značaja. Vzorec jim je pokazal na gori, ko je dal zapovedi s Sinaja in je šel mimo Mojzesa ter klical: »Gospod, Gospod, usmiljen in milostljiv Bog, počasen v jezi in bogat v dobroti in zvestobi, ki ohranja dobroto tisočem, odpušča krivdo, upornost in greh.” (2 Mz 34,6.7) JZ 170.4
Izraelci so ubrali svojo pot. Niso gradili po vzorcu. Toda Kristus, pravi tempelj za Božje prebivanje, je vsako podrobnost svojega zemeljskega življenja oblikoval v skladnosti z Božjim idealom. Rekel je: »Veselje mi je delati tvojo voljo, moj Bog, in tvoja postava je v mojem srcu.” (Ps 40,8 CHR) Tako naj bi bil tudi naš značaj oblikovan »za Božje bivališče v Duhu”. (Ef 2,22) Moramo narediti vse po zgledu njega, ki je trpel za nas in nam zapustil zgled, »da bi hodili po njegovih stopinjah”. (Heb 8,5; 1 Pt 2,21) JZ 171.1
Kristusove besede učijo, da se moramo imeti za neločljivo povezane z nebeškim Očetom. Kakršen koli že je naš položaj, smo odvisni od Boga, ki usodo vseh ljudi drži v svojih rokah. Določil nam je delo in nas zanj obdaroval s sposobnostmi in sredstvi. Če bomo svojo voljo podredili Bogu in se zanašali na njegovo moč in modrost, nas bo vodil po varnih stezah, da bomo izpolnili svoj del njegovega vzvišenega načrta. Kdor pa se zanaša na svojo modrost in moč, se loči od Boga. Namesto da deluje v skladnosti s Kristusom, uresničuje namene Božjega in človekovega sovražnika. JZ 171.2
Zveličar je nadaljeval: »Kar namreč dela On (Oče), dela tudi Sin enako. Kakor namreč Oče obuja mrtve in jim daje življenje, tako tudi Sin daje življenje, komur hoče.” (Jn 5,19.21) Saduceji so menili, da ni vstajenja mesa, Jezus pa jim je povedal, da je obujanje mrtvih eno najmogočnejših del njegovega Očeta in da ima tudi sam moč opravljati to delo. »Pride ura in je že zdaj, ko bodo mrtvi slišali glas Božjega Sina, in kateri ga bodo slišali, bodo živeli.” (Jn 5,25) Farizeji so verovali v vstajenje mrtvih. Kristus jim je razložil, da je moč, ki podarja mrtvim življenje, prav sedaj med njimi in da bodo videli njeno delovanje. To je ista moč vstajenja, ki podarja življenje človeku, mrtvemu »zaradi svojih prestopkov in grehov«. (Ef 2,1) Ta duh življenja v Jezusu Kristusu, »moč njegovega vsta jenja«, (Flp 3,10) osvobaja človeka »postave greha in smrti”. (Rim 8,2) Vladavina zla je uničena, po veri pa je človek obvarovan pred grehom. Kdor odpre svoje srce Kristusovemu Duhu, postane deležen te silne moči, ki bo dvignila njegovo telo iz groba. JZ 171.3
Ponižni Nazarečan je potrdil svoje pravo dostojanstvo. Dvignil se je nad vse človeško, odložil preobleko greha in sramote ter se razodel On, ki ga častijo angeli, Božji Sin, eno s Stvarnikom vesolja. Njegovi poslušalci so bili očarani. Nihče ni kdaj govoril takšnih besed kakor On in kazal takšne kraljevske dostojanstvene drže. Njegove besede so bile razumljive in jasne; popolnoma so razodele njegovo poslanstvo in dolžnost sveta. »Kajti Oče nikogar ne sodi, ampak je dal vso sodbo Sinu, da bi vsi častili Sina, kakor častijo Očeta. Kdor ne časti Sina, tudi ne časti Očeta, ki ga je poslal. Kakor ima namreč Oče življenje v sebi, tako je dal tudi Sinu, da ima življenje v sebi. Oblast mu je dal, da sodi, ker je Sin človekov.” (Jn 5,22.23.26.27) JZ 172.1
Duhovniki in poglavarji so se postavili za sodnike, da bi obsodili Kristusovo delo, toda On se je razodel kot njihov sodnik in tudi sodnik vse zemlje. Svet je bil zaupan Kristusu in po njem padlemu človeštvu prihajajo vsi Božji blagoslovi. Bil je Odrešenik tako pred učlovečenjem kakor tudi po njem. Brž ko se je pojavil greh, se je pojavil tudi Zveličar. Vsem daje luč in življenje. Ljudje bodo sojeni po količini dane luči. On, ki je podaril luč ter vsakega človeka spremlja s prisrčnimi prošnjami in si ga prizadeva pripeljati iz greha v svetost, je tudi njegov zagovornik in sodnik. Satan je od začetka velikega spopada v nebesih ohranjal svoje delo s prevaro. Kristus si je prizadeval razkriti Satanove načrte in uničiti njegovo moč. On, ki se je spopadel z goljufom in si je skozi vse veke prizadeval iztrgati ujetnike greha iz njegove oblasti, bo tudi izrekel sodbo vsakemu človeku. JZ 172.2
Bog mu je dal oblast soditi, »ker je Sin človekov”. (Jn 5,27) Izkusil je najhujše človeško trpljenje in preizkušnje ter spoznal človeške slabosti in grehe. Zaradi nas se je zmagoslavno uprl Sa-tanovim skušnjavam in bo pravično in nežno ravnal z ljudmi, za katerih rešitev je prelil svojo kri. Zaradi vsega tega je Sin človekov določen, da bo sodil. JZ 173.1
Ampak Kristusovo poslanstvo ni bilo soditi, temveč zveličati. »Bog namreč ni poslal svojega Sina na svet, da bi svet sodil, marveč da se svet po njem zveliča.« (Jn 3,17 CHR) Pred Velikim zborom pa je Jezus dejal: »Kdor posluša mojo besedo in veruje temu, ki me je poslal, ima večno življenje, in ne pride na sodbo, temveč je že prešel iz smrti v življenje.« (Jn 5,24 CHR) JZ 173.2
Kristus je poslušalce povabil, naj se ne čudijo, in pred njimi še natančneje razodel skrivnost prihodnosti: »Ne čudite se temu; kajti pride ura, ob kateri zaslišijo vsi, ki so v grobovih, njegov glas in pridejo ven: kateri so delali dobro, na vstajenje življenja, in kateri so delali hudo, na vstajenje sodbe.« (Jn 5,28.29 CHR) JZ 173.3
Na to jamstvo večnega življenja je Izrael tako dolgo čakal in upal, da ga bo dobil ob Mesijevem prihodu. Obsijala jih je edina luč, ki lahko razsvetli grobno temo. Toda samovoljnost je slepa. Jezus je prekršil rabinska izročila in ni upošteval njihove oblasti, zato niso hoteli verovati. JZ 173.4
Čas, kraj, dogodek in globoki občutki, ki so preželi zbrane, vse to je povzročilo, da so Jezusove besede pred Velikim zborom naredile še večji vtis. Najvišji verski narodni dostojanstveniki so stregli po življenju njemu, ki se je sam razglasil za obnovitelja Izraela. Gospodar sobote je bil postavljen pred zemeljsko sodišče, da bi se zagovarjal zaradi obtožbe, da je prestopil zapoved o soboti. Medtem ko je pogumno razlagal svoje poslanstvo, so ga njegovi sodniki opazovali z osuplostjo in besom; ampak njegovih besed niso mogli ovreči. Niso ga mogli obsoditi. Duhovnikom in rabinom je zanikal pravico, da ga zaslišujejo ali se vtikajo v njegovo delo. Niso imeli takšnega pooblastila. Njihove trditve so izhajale iz ošabnosti in domišljavosti. Ni hotel priznati krivde, za katero so ga obtoževali, niti dovoliti, da bi ga poučevali v verskih zadevah. JZ 173.5
Namesto da bi se Jezus zagovarjal za delo, nad katerim so se pritoževali, ali pojasnjeval svoj namen z njim, se je uprl pogla-varjem, obtoženec pa je postal tožnik. Grajal jih je zaradi njihove trdosrčnosti in nepoznavanja Svetih spisov. Povedal je, da so zavrgli Božjo besedo, ker so zavrgli njega, ki ga je poslal Bog. »Preiskujete pisma, ker mislite, da imate v njih večno življenje, a prav ta pričujejo o meni.” (Jn 5,39) JZ 174.1
Vsaka stran zgodovinskih, poučnih ali preroških knjig Stare zaveze je obsijana s slavo Božjega Sina. Kolikor koli je bil ves judovski ustroj božanska ustanova, je bil jedrnato prerokovanje o evangeliju. O Kristusu »pričujejo vsi preroki«. (Apd 10,43) Od obljube, ki je bila dana Adamu, do očakov in dajanja obredne postave je sijajna nebeška luč odkrivala Odrešenikove stopinje. Vid ci so videli betlehemsko zvezdo, Šilo (poslanca miru), ki bo prišel, medtem ko so se prihodnji dogodki skrivnostno vrstili pred njihovimi očmi. Kristusova smrt je bila oznanjana v vsaki daritvi. Z vsakim dimom kadilne daritve se je dvigala njegova pravičnost. Z vsako trobento se je v milostnem letu naznanjalo njegovo ime. (3 Mz 25,12.13 CHR) Njegova slava je prebivala v strašni skrivnosti najsvetejšega. JZ 174.2
Judje so imeli Svete spise, zato so menili, da bodo dobili večno življenje zaradi samega razumskega poznavanja Božje besede. Toda Jezus je rekel: »Nimate njegove besede, da bi prebivala v vas.« (Jn 5,38 CHR) Ker so zavrgli Kristusa v njegovi besedi, so ga zavrgli tudi kot osebnost. »Nočete priti k meni,” je dejal, »da bi imeli življenje.« (Jn 5,40) JZ 174.3
Judovski poglavarji so proučevali preroške nauke o Mesijevem kraljestvu, ampak ne z iskrenim namenom, da bi spoznali resnico, temveč da bi našli dokaze, ki bi podprli njihove častihlepne upe. Ko je Kristus prišel na način, ki je bil v nasprotju z njihovimi pričakovanji, ga niso hoteli sprejeti. Da bi opravičili sebe, so poskušali dokazati, da je slepar. Ko pa so se podali na to pot, Satanu ni bilo težko okrepiti njihovega nasprotovanja Kristusu. Ravno besede, ki bi jih morali sprejeti kot dokaz njegovega božanstva, so razlagali proti njemu. Tako so Božjo resnico spremenili v laž. Kolikor bolj neposredno jim je Zveličar govoril s svojimi deli usmiljenja, toliko odločneje so nasprotovali luči. JZ 174.4
Jezus je rekel: »Ne sprejemam slave od ljudi.« (Jn 5,41) Ni si želel niti podpore niti odobritve Velikega zbora. Njegovo odobravanje mu ne bi moglo zagotoviti spoštovanja. Spoštovala in pooblastila so ga nebesa. Če bi hotel, bi prišli angeli in ga častili, Oče pa bi znova potrdil njegovo božanstvo. Toda zaradi njih samih in zaradi naroda, katerega vodje so bili, je želel, da bi spoznali njegov pravi položaj in prejeli blagoslove, ki jim jih je prišel podarit. JZ 175.1
»Prišel sem v imenu svojega Očeta in me ne sprejmete. Če pride kdo drug v svojem imenu, ga boste sprejeli.” (Jn 5,43) Jezus je prišel z Božjim pooblastilom, nosil je njegovo podobo, izpolnjeval je njegovo besedo in si prizadeval za njegovo slavo. Vendar ga Izraelovi poglavarji niso sprejeli. Ko pa so prišli drugi in si lastili Kristusovo dostojanstvo, ravnali pa po svoji volji in zahtevali čast zase, te so sprejeli. Zakaj? Ker ta, ki zahteva čast zase, podžiga željo po samopoviševanju v drugih. Takšnim vabilom bi se Judje odzvali. Sprejeli bi lažnega učitelja, ker bi odobraval njihova priljubljena mnenja in izročila ter tako laskal njihovemu ponosu. Toda Kristusov nauk se ni ujemal z njihovimi zamislimi. Bil je du hovne narave in zahteval žrtvovanje svojega jaza, zaradi tega ga niso sprejeli. Niso poznali Boga, in ko jim je govoril po Kristusu, je bil to zanje tujčev glas. JZ 175.2
Ali se to ne ponavlja v našem času? Ali niso srca mnogih vo-dilnih ljudi, celo verskih voditeljev, zakrknjena za Svetega Duha in se tako sami onesposobijo, da bi prepoznali Božji glas? Ali ne zavračajo Božje besede zaradi svojih izročil? JZ 175.3
»Če bi namreč verjeli Mojzesu,« je rekel Jezus, »bi verjeli tudi meni, saj je pisal o meni. Če pa ne verjamete njegovim spisom, kako boste verjeli mojim besedam?« (Jn 5,46.47) Prav Kristus je Izraelcem govoril po Mojzesu. Če bi poslušali božanski glas, ki je govoril po njihovem velikem vodju, bi ga prepoznali v Kristusovih naukih. Če bi verjeli Mojzesu, bi verjeli tudi njemu, o komer je pisal. JZ 175.4
Jezus je vedel, da so se duhovniki in rabini odločili, da mu bodo vzeli življenje. Kljub temu jim je jasno razložil svojo edinost z Bogom in svoj odnos do sveta. Dojeli so, da je bilo njihovo nasprotovanje proti njemu neopravičljivo; vendar njihovo krvi žejno sovraštvo ni popuščalo. Zajel jih je strah, ko so bili priče njegove prepričevalne moči, ki je spremljala njegovo delo, ampak uprli so se njegovemu vabilu in se oklenili teme. JZ 176.1
Pri ljudeh jim ni uspelo spodkopati Jezusovega ugleda ali odvrniti njihovega spoštovanja in pozornosti, kajti mnoge so njegove besede prepričale. Celo same voditelje je hudo pekla vest, ko jih je prepričal o njihovi krivdi, vendar so zaradi tega postali še bolj ogorčeni nad njim. Odločili so se ga umoriti. Po vsej deželi so razposlali sle, ki so ljudi svarili pred Jezusom kot sleparjem. Razposlali so tudi vohune, da bi prežali nanj in jim poročali, kaj govori in dela. Dragi Zveličar je odslej bolj zanesljivo stal v križevi senci. JZ 176.2