Temeljno besedilo: Mt 11,1-11; 14,1-11; Mr 6,17-28; Lk 7,19-28
Janez Krstnik je bil prvi, ki je oznanjal Kristusovo kraljestvo, in tudi prvi, ki je trpel zanj. Po prostem oznanjanju v puščavi in veliki množici, ki je napeto poslušala njegove besede, so ga sedaj obdajali zidovi zaporniške celice. Bil je jetnik v trdnjavi Heroda Antipa. Janez je preživel velik del svoje službe na področju vzhodno od Jordana, ki je bilo pod Antipovo upravo. Sam Herod je poslušal njegove pridige. Samopašni kralj je trepetal zaradi vabila k spokorjenju. »Herod se je bal Janeza, vedoč, da je pravičen in svet mož, ... in marsikaj je storil, kakor mu je on rekel, in rad ga je poslušal.” (Mr 6,20 CHR) Janez je bil pošten do njega in ga grajal zaradi njegove nezakonite zveze s Herodiado, ženo njegovega brata. Herod je nekaj časa zaman poskušal raztrgati okove poželenja, ki so ga vezali, toda Herodiada ga je še bolj zapletla v svojo mrežo, Janezu pa se je maščevala tako, da je Heroda nagovorila, da ga je vrgel v ječo. JZ 177.1
Janezovo življenje je bilo življenje marljivega dela, zato sta ga hudo težila otožnost in brezdelje zaporniškega življenja. Ko je mineval teden za tednom brez kakršne koli spremembe, je postal malodušen in začel dvomiti. Njegovi učenci niso pozabili nanj. Bilo jim je dovoljeno priti v ječo, da so mu poročali o Jezusovih delih. Pripovedovali so, kako se ljudstvo zbira okrog njega. Toda spraševali so se, zakaj ta novi učitelj, če je Mesija, ničesar ne ukrene za Janezovo izpustitev. Kako lahko dopusti, da je njegov zvesti glasnik ob svobodo in bo morda ob življenje? JZ 177.2
Ta vprašanja niso ostala brez učinka. Janeza so spodbudila k dvomom, ki se sicer nikoli ne bi pojavili. Satan se je veselil, ko je poslušal te besede učencev in videl, kako so ranile dušo Gospodovega poslanca. O, kolikokrat se ti, ki se imajo za prijatelje nekega dobrega človeka in mu želijo pokazati svojo zvestobo, izkažejo za najbolj nevarne sovražnike! Kako pogosto njihove besede povzročijo potrtost in malodušnost, namesto da bi krepile njegovo vero! JZ 178.1
Kakor Zveličarjevi učenci tako tudi Janez Krstnik ni dojel narave Kristusovega kraljestva. Pričakoval je, da bo Jezus zasedel Davidov prestol. Ko pa je čas mineval, Zveličar pa ni zahteval nobene kraljevske oblasti, je Janez postal zmeden in vznemirjen. Ljudstvu je oznanjal, da se mora Izaijevo prerokovanje uresničiti, da bi se pripravila pot Gospodu. (Iz 40,3) Gore in hribi se morajo znižati, krivo se mora zravnati in neravna področja morajo postati ravna. Pričakoval je, da se bodo znižale višine človeškega ponosa in moči. Kazal je na Mesija kot tistega, ki ima velnico v svoji roki, da bo temeljito očistil svoje gumno ter pospravil pšenico v žitnico, pleve pa sežgal z neugasljivim ognjem. Pričakoval je kakor prerok Elija, v čigar duhu in moči je prišel k Izraelu, da se bo Gospod razodel kot Bog, ki odgovarja z ognjem. JZ 178.2
Janez je opravljal svoje poslanstvo tako, da je neustrašno grajal krivico visokih in nizkih slojev. Upal si je priti pred kralja Heroda z odkrito grajo zaradi greha. Niti svojemu življenju ni prizanašal, da bi lahko izpolnil nalogo, ki mu je bila določena. Sedaj pa je v ječi čakal na Leva iz Judovega rodu, ki bo podrl zatiralčevo ošabnost in osvobodil uboge in stokajoče. Kazalo je, da se je Jezus zadovoljil s tem, da je okrog sebe zbiral učence ter zdravil in poučeval ljudi. Jedel je pri mizi cestninarjev, medtem ko je rimski jarem iz dneva v dan vedno huje pritiskal Izraela in sta kralj Herod in njegova pokvarjena ljubica izvrševala svojo voljo, vpitje ubogih in trpečih pa se je dvigalo k nebu. JZ 178.3
Za preroka iz puščave je vse to bila skrivnost, ki je presegala njegovo moč dojemanja. Bili so trenutki, v katerih so prišepetavanja demonov mučila njegovega duha in se je nad njim zgrinjala senca groznega strahu. Ali je mogoče, da se tako dolgo pričakovani Osvoboditelj še ni pojavil? Kaj je potem pomenilo sporočilo, ki ga je bil poklican oznaniti? Janez je bil grenko razočaran nad izidom svojega poslanstva. Pričakoval je, da bo Božje sporočilo imelo enak učinek, kakor javno branje postave v Josijevem in Ezrovem času (2 Let 34; Neh 8; 9) ter ga bo spremljalo globoko spokorjenje in spreobrnitev h Gospodu. Vse življenje je posvetil uspehu poslanstva. Ali je bilo to zaman? JZ 178.4
Janez je bil zaskrbljen, ko je videl, da so njegovi učenci zaradi ljubezni do njega gojili nezaupanje v Jezusa. Ali je bil njegov trud zanje brezuspešen? Ali je nezvesto opravljal svoje poslanstvo, da je bil zdaj izločen iz dela? Ali ne bi Jezus sedaj strmoglavil oblasti tlačiteljev in rešil svojega glasnika, če je obljubljeni Osvoboditelj prišel in se je Janez izkazal zvestega svojemu poklicu? JZ 179.1
Toda Janez Krstnik se ni odpovedal svoji veri v Kristusa. Spomin na glas iz nebes in prihod goloba na Jezusovo neomadeževano čistost, na moč Svetega Duha, ki je počivala na Janezu, ko je prišel v Zveličarjevo bližino, in pričevanje preroških spisov vse to je dokazovalo, da je Jezus iz Nazareta Obljubljeni. JZ 179.2
Janez ni hotel s prijatelji govoriti o svojih dvomih in skrbeh. Odločil se je poslati poizvedovalno sporočilo Jezusu. To je zaupal dvema izmed svojih učencev. Upal je, da bo njun pogovor z Zveličarjem okrepil njuno vero in prinesel gotovost njunim bratom. Tudi sam je hrepenel po kakšni njemu namenjeni besedi iz Kristusovih ust. JZ 179.3
Učenca sta prišla k Jezusu s sporočilom: »Ali si ti tisti, ki mora priti, ali naj čakamo drugega?« (Mt 11,3) JZ 179.4
Malo časa je minilo od tedaj, ko je Janez pokazal na Jezusa in oznanil: »Glejte, Božje Jagnje, ki odvzema greh sveta! Tisti, ki pride za menoj, in jaz nisem vreden, da bi mu odvezal jermen na sandali.« (Jn 1,29.27) Sedaj pa sprašuje: »Ali si ti tisti, ki mora priti?« Za človeško naravo je bilo to izredno grenko in razočarajoče. Če sam Janez, zvesti pripravljalec poti, ni mogel pravilno dojeti Kristusovega poslanstva, kako bi se potem to lahko pričakovalo od sebične množice? JZ 179.5
Zveličar ni takoj odgovoril na vprašanje učencev. Medtem ko sta stala začudena nad njegovim molkom, so k njemu prihajali bolni in trpeči, da bi jih ozdravil. Slepi so tipaje šli skozi množico; bolni iz vseh slojev so se hlepeče prerivali v Jezusovo bližino, ne-kateri sami, druge pa so nosili prijatelji. Glas mogočnega Zdravnika je predrl gluho uho. Ena beseda, en dotik njegove roke sta odpirala slepe oči, da so zagledale dnevno svetlobo, prizore narave, obraze svojih prijateljev in obličje svojega Osvoboditelja. Jezus je odpravljal bolezen in izganjal mrzlico. Njegov glas je prišel v ušesa umirajočih, ki so vstali zdravi in močni. Obsedeni so poslušali njegovo besedo, obsedenost jih je zapustila, in so ga častili. Medtem ko je zdravil njihove bolezni, je poučeval ljudstvo. Revni kmetje in delavci, ki so se jih rabini izogibali kot nečistih, so se gnetli okrog njega, On pa jim je govoril besede večnega življenja. JZ 179.6
Tako je minil dan, Janezova učenca pa sta vse to videla in slišala. Končno ju je Jezus poklical k sebi in jima naročil, naj gresta in Janezu poročata, kar sta doživela, ter pristavil: »Blagor mu, kdor se ne pohujša nad menoj.« (Mt 11,6 CHR; Lk 7,23 CHR) Dokaz o njegovem božanstvu se je videl v prilagajanju potrebam trpečega človeštva. Njegova slava se je razodevala v njegovi blagohotnosti do našega nizkega položaja. JZ 180.1
Učenca sta prenesla sporočilo, in to je zadoščalo. Janez se je spomnil prerokovanja o Mesiju: »Gospod me je mazilil. Poslal me je, da oznanim blagovest ubogim, da povežem strte v srcu, da okličem jetnikom prostost, zapornikom osvoboditev, da oznanim leto Gospodove milosti.« (Iz 61,1.2) Kristusova dela niso samo oznanila, da je On Mesija, temveč so tudi pokazala, kako mora biti ustanovljeno njegovo kraljestvo. Janezu je bila razodeta ista resnica kakor nekoč Eliju v puščavi, ko je »močan veter podiral gore in razbijal skale pred Gospodom; a Gospoda ni bilo v vetru. Za vetrom pa pride potres, a Gospoda ni v potresu. In za potresom ogenj, a Gospoda ni v ognju.« (1 Kr 19,11.12 CHR) Toda po ognju je Gospod govoril preroku s tihim, milim glasom. Prav tako naj bi Jezus opravil svoje delo; ne z rožljanjem orožja in s podiranjem prestolov in kraljestev, temveč z nagovarjanjem človeškega srca, z življenjem usmiljenja in požrtvovalnosti. JZ 180.2
Samoodpoved, ki je bilo načelo Janezovega življenja, je bilo načelo Mesijevega kraljestva. Janez je dobro vedel, kako tuje je bilo vse to načelom in upom Izraelovih voditeljev. Kar je bilo zanj prepričljiv dokaz o Kristusovem božanstvu, zanje ni bil nikakršen dokaz. Pričakovali so Mesija, ki ni bil obljubljen. Janez je razumel, da lahko Zveličarjevo poslanstvo pri njih izzove le sovraštvo in obsodbo. On, znanilec, mora piti iz keliha, ki ga bo Kristus moral izpiti do dna. JZ 180.3
Zveličarjeve besede: »Blagor mu, kdor se ne pohujša nad menoj,« (Mt 11,6 CHR; Lk 7,23 CHR) SO pomenile blago grajo za Janeza. Vendar niso bile zaman. Ker je sedaj jasneje razumel naravo Kristusovega poslanstva, se je izročil Bogu za življenje ali smrt, kakor bo pač najbolj koristilo njegovemu ljubljenemu delu. JZ 181.1
Potem ko sta odposlanca odšla, je Jezus govoril ljudstvu o Janezu. Zveličarjevo srce, ki je bilo polno sočutja, ga je vleklo k zvesti priči, ki je zdaj ležala v Herodovi ječi. Ni hotel, da bi ljudje sklepali, da je Bog pozabil nanj ali da je njegova vera opešala v trenutku preizkušnje. Vprašal jih je: »Kaj ste šli gledat v puščavo? Trst, ki ga veter maje?” (Lk 7,24) JZ 181.2
Visoko trsje, ki je raslo ob Jordanu, se je ob vsakem vetriču majalo sem in tja, zato je bilo dobra prispodoba za rabine, ki so se postavili za presojevalce in sodnike Janezovega poslanstva. Ob vsakem vetru priljubljenega mnenja so se majali zdaj v eno, zdaj v drugo smer. Niso se hoteli ponižati in sprejeti Janezovega sporočila, ki je preiskovalo njihovo srce, vendar si zaradi strahu pred ljudstvom niso upali niti odkrito nasprotovati njegovemu delu. Toda Božji poslanec ni bil takšnega strahopetnega duha. Ob Kristusu zbrana množica je bila priča Janezovemu delu. Slišali so, kako neustrašno je grajal greh. Enako odkrito je govoril samopravičnim farizejem, nadutim saducejem, kralju Herodu in njegovemu dvoru, knezom, vojakom, cestninarjem in kmetom. Ni bil podoben zibajočemu se trsu, ki ga maje veter človeške hvale ali predsodkov. Tudi v ječi je ostal enako zvest Bogu in goreč za pravičnost, kakor je bil pri oznanjevanju Božjega sporočila v puščavi. Njegova zvestoba načelom je bila trdna kakor skala. JZ 181.3
Jezus je nadaljeval: »Ali kaj ste šli gledat? Človeka oblečenega v mehka oblačila? Glejte, kateri nosijo mehka oblačila, so v kraljevih hišah.« (Mt 11,8 EKU) Janez je bil poklican grajati grehe in nezmernost svojega časa. Njegovo skromno oblačilo kakor tudi življenje samoodpovedi se je ujemalo z značajem njegovega poslanstva. Bogata oblačila in razkošno življenje ne ustrezata Božjemu služabniku, temveč njim. ki živijo v »kraljevih hišah«, vladarjem tega sveta, ki imajo moč in bogastvo. Jezus je želel opozoriti na razliko med Janezovimi oblačili ter tistimi, ki so jih nosili duhovniki in poglavarji. Ti dostojanstveniki so se oblačili v razkošna oblačila in nosili drage okraske. Radi so se razkazovali in upali, da bodo s tem zaslepili ljudstvo in tako izsilili večje spo-štovanje. Bolj so skrbeli za to, da bi jih občudovali ljudje, kakor pa da bi pridobili čisto srce, ki je po volji Bogu. S tem so razodevali, da niso vdani Bogu, temveč kraljestvu tega sveta. JZ 181.4
Jezus je nadaljeval: »Kaj torej ste šli gledat? Preroka? Da, povem vam, več kot preroka. Ta je tisti, o katerem je pisano: Glej, jaz pošiljam svojega glasnika pred tvojim obličjem, ki bo pripravil tvojo pot pred teboj. Resnično povem vam: Med rojenimi od žena ni bil obujen večji od Janeza Krstnika.” (Mt 11,9-11) Ko je angel duhovniku Zahariju napovedal Janezovo rojstvo, je rekel: »Velik bo pred Gospodom.” (Lk 1,15 CHR) Kaj pa je veličina po nebeški oceni? Ne to, kar ima svet za veličino; ne bogastvo, položaj, plemeniti rod ali umska nadarjenost sama po sebi. Če je umska veličina brez višjih moralnih vzgibov vredna spoštovanja, potem moramo izkazati spoštovanje Satanu, s čigar umsko močjo se ne more kosati noben človek. Čim večji dar uporabljamo za ugajanje sebi, v toliko večje prekletstvo se sprevrže. Bog ceni moralno vrednost. Ljubezen in čistost sta čednosti, ki ju najbolj ceni. V Gospodovih očeh je bil Janez velik, ko pred odposlanci Velikega zbora, ljudstvom in svojimi učenci ni zahteval nobene časti zase, temveč je vse usmerjal na Jezusa kot Obljubljenega. Njegovo nesebično veselje v službi za Kristusa predstavlja najvišjo obliko plemenitosti, ki jo lahko razodeva človek. JZ 182.1
Poslušalci njegovega pričevanja za Jezusa so po njegovi smrti pričali zanj takole: »Janez ni storil nobenega čudeža, toda vse, kar je rekel Janez o njem, je bilo resnično.” (Jn 10,41 EKU) Ni mu bilo dano, da bi kakor Elija priklical ogenj z neba ali obujal mrtve ali da bi kakor Mojzes v Božjem imenu vihtel palico moči. Bil je poslan napovedat prvi Zveličarjev prihod in povabit ljudstvo, da se pripravi zanj. Svoje poslanstvo je opravil tako zvesto, da so ljudje ob spominu na to, kar jih je učil o Jezusu, lahko rekli: »Vse, kar koli je rekel Janez o njem, je bilo resnično.” Tako bi moral pričati za Kristusa vsak Učiteljev učenec. JZ 182.2
Janez je bil kot Mesijev glasnik več kakor prerok. Preroki so gledali prvi Kristusov prihod od daleč, Janezu pa je bilo dano, da ga je videl, slišal nebeško pričevanje Jezusovega mesijanstva in ga Izraelu predstavil kot poslanega od Boga. Vendar je Jezus rekel: »Najmanjši v nebeškem kraljestvu je večji od njega.« (Mt 11,11 CHR) JZ 183.1
Prerok Janez je bil vezni člen med dvema ureditvama. Kot Božji predstavnik je nastopil, da bo pokazal odnos postave in prerokov do krščanske ureditve. Bil je manjša luč, za katero bo prišla večja. Janezov um je bil razsvetljen s Svetim Duhom, da je lahko razsvetljeval svoje ljudstvo; toda nobena druga luč ni in ne bo nikoli svetila na padle ljudi tako jasno kakor ta, ki je izhajala iz Jezusovega nauka in zgleda. Kristus in njegovo poslanstvo sta bila le nejasno dojeta po daritvenih simbolih, ki so bili njuna senca. Celo sam Janez ni popolnoma dojel prihodnjega nesmrtnega življenja po Zveličarju. JZ 183.2
Poleg veselja, ki ga je Janez našel v svojem poslanstvu, je bilo njegovo življenje trpljenje. Njegov glas se je redko slišal kje drugod kakor v puščavi. Živel je osamljen. Ni mu bilo dano, da bi videl sadove svojega dela. Ni imel prednosti biti s Kristusom in postati priča razodevanja božanske moči, ki so spremljala Večjo Luč. Ni mogel videti, kako je bil slepim povrnjen vid, kako so bili bolni ozdravljeni in mrtvi obujeni v življenje. Ni gledal luči, ki je izžarevala iz vsake Kristusove besede in s slavo osvetljevala preroške obljube. Najmanjši učenec, ki je videl Kristusova mogočna dela in slišal njegove besede, je v tem smislu imel prednost pred Janezom Krstnikom. Zaradi tega je Jezus rekel, da je večji od njega. JZ 183.3
Velike množice, ki so poslušale Janezove pridige, so njegov sloves razširile po vsej deželi. Ljudje so se globoko zanimali za razplet njegovega ujetništva. Njegovo neoporečno življenje in močna podpora javnega mnenja sta še vedno spodbujala prepričanje, da se proti njemu ne bo ukrepalo nasilno. JZ 183.4
Herod je veroval, da je Janez Božji prerok, in se je trdno name nil, da ga bo izpustil. Vendar je prelagal svojo namero iz strahu pred Herodiado. JZ 184.1
Herodiada je vedela, da na neposreden način nikoli ne bo dosegla Herodove privolitve v Janezovo smrt, zato se je odločila doseči svoj cilj z zvijačo. Za kraljev rojstni dan bodo priredili praznovanje za državne uradnike in dvorjane, kjer se bodo gostili in popivali. Ker Herod ne bo tako oprezen, bo lahko vplivala nanj, da bo naredil, kar ona hoče. JZ 184.2
Ko je prišel pomemben dan in je Herod s svojimi velikaši jedel in pil, je Herodiada poslala v slovesno dvorano svojo hčer, da bi za zabavo plesala pred gosti. Saloma je bila v mladostni bujnosti svoje ženskosti in njena poltena lepota je prevzela ponosne veseljake. Ni bilo v navadi, da se na takih slovesnostih pojavijo tudi dvorne dame, zato so Herodu laskali s pokloni, ko je ta hči izraelskih duhovnikov in knezov plesala za zabavo njegovih gostov. JZ 184.3
Kralj je bil omamljen od vina. Strast je zavladala, razum pa je bil vržen s prestola. Videl je samo slavnostno dvorano z razuzdanimi gosti, bogato obloženo mizo, iskreče se vino, lesketajoče se luči in mlado dekle, ki je plesalo pred njim. V trenutku nepremišljenosti je hotel narediti nekaj, kar bi ga poveličalo pred velikimi ljudmi njegovega kraljestva. S prisego je obljubil dati Herodiadini hčeri, kar koli bo zaprosila, celo do polovice svojega kraljestva. JZ 184.4
Saloma je odhitela k materi, da bi zvedela, za kaj naj prosi. Od-govor je bil pripravljen glavo Janeza Krstnika. Saloma ni vedela za hlepenje po maščevanju v materinem srcu, zato se je zgrozila pred to zahtevo, toda Herodiadina odločnost je zmagala. Dekle se je vrnilo s strašno prošnjo: »Hočem, da mi nemudoma daš na pladnju glavo Janeza Krstnika.” (Mr 6,25) JZ 184.5
Herod je bil osupel in zbegan. Bučno veselje je prenehalo, na prizorišče zabave je padla zlovešča tišina. Kralj je bil navdan z grozo ob misli, da bi umoril Janeza. Ampak zastavil je svojo besedo in ni hotel, da bi bil videti omahljiv ali da se je prenaglil. Zaprisego je izgovoril v čast svojih gostov. Če bi kdo izmed njih dvignil glas proti izpolnitvi njegove obljube, bi preroku zelo rad prizanesel. Dal jim je priložnost spregovoriti v ujetnikovo korist. Pripotovali so od daleč, da bi poslušali Janezovo pridiganje. Po-znali so ga kot pravičnega moža in Božjega služabnika. Toda če-prav so se zgražali nad dekletovo zahtevo, so bili preveč pijani, da bi ugovarjali. Ni se dvignil noben glas, da bi rešil življenje nebeškega poslanca. Ti ljudje so bili na visokih zaupnih položajih v narodu in na njih je počivala velika odgovornost, vendar so se vdali veseljačenju in popivanju, vse dokler njihova čutila niso bila zamegljena. Vrtoglavi prizori glasbe in plesa so zmešali njihov razum in uspavali njihovo vest. S svojim molkom so izrazili smrtno obsodbo nad Božjim prerokom, da bi nasitili maščevalnost razvratne ženske. JZ 184.6
Herod je zaman čakal, da bi bil osvobojen svoje prisege. Ne-jevoljno je izdal ukaz za prerokovo usmrtitev. Kmalu zatem so prinesli Janezovo glavo pred kralja in njegove goste. Usta, ki so Heroda zvesto opominjala, da se odvrne od svojega grešnega ži-vljenja, so bila za vedno zaprta. Nikoli več ne bo mogoče slišati tega glasu, ki vabi ljudi k spokorjenju. Veseljačenje ene noči je stalo življenje enega največjih prerokov. JZ 185.1
Kolikokrat je bilo žrtvovano življenje nedolžnih zaradi nez-mernosti njih, ki bi morali biti varuhi pravice! Kdor prinaša opojno pijačo k svojim ustom, postane odgovoren za vso krivico, ki jo lahko povzroči pod njenim omamljajočim vplivom. Ker ohromi njegove čute, ga onesposobi trezno presojati in razlikovati med pravilnim in napačnim. Satanu omogoči, da po njem zatira in pokončuje nedolžne. »Zasmehovalec je vino, razgrajač opojna pijača, kdor koli se z njo omamlja, ni moder.« (Prg 20,1 EKU) Tako je »pravica ... potisnjena nazaj. ... Kdor se ogiba hudega, se izroča v plenjenje.« (Iz 59,14.15) Ljudje, ki so pristojni za življenje svojih bližnjih, morajo biti spoznani za krive hudodelstva, če popuščajo nezmernosti. Kdor koli postavlja zakon, se mora ravnati po njem. JZ 185.2
Imeti mora oblast nad samim seboj. Potrebuje popoln nadzor nad svojimi telesnimi, duhovnimi in moralnimi močmi, da bi imel prodoren um in visok čut za pravičnost. JZ 185.3
Glavo Janeza Krstnika so prinesli Herodiadi, ki jo je sprejela z zlobnim zadovoljstvom. Vzklikala je v svojem maščevanju in si domišljala, da se Herodova vest ne bo več vznemirjala. Vendar ji njen greh ni prinesel sreče. Njeno ime je postalo razvpito in zaničevano, medtem ko je Heroda slaba vest mučila bolj kakor prerokova svarila. Vpliv Janezovih naukov nikakor ni bil utišan, temveč se bo razširil med vse rodove do konca časa. JZ 186.1
Herodu je bil njegov greh stalno pred očmi. Stalno se je poskušal osvoboditi obtožb svoje slabe vesti. Njegovo zaupanje do Janeza je ostalo neomajno. Kadar se je spominjal njegovega življenja samoodpovedi, njegovih svečanih in resnih vabil, preudarnih nasvetov, in se potem spomnil tega, kako je prišlo do njegove smrti, ni mogel najti miru. Pri svojih državniških poslih, ko je sprejemal spoštovanje ljudi, je kazal nasmejan obraz in dostojanstveno držo, obenem pa je prikrival zaskrbljeno srce, ki ga je stalno težil strah, da na njem leži prekletstvo. JZ 186.2
Na Heroda so naredile globok vtis Janezove besede, da pred Bogom ne ostane nič skrito. Bil je prepričan, da je Bog povsod navzoč, torej je bil tudi priča veseljačenju v slavnostni dvorani, slišal je ukaz za Janezovo obglavljenje in videl Herodiadino veselje kakor tudi sramotenje odsekane glave njenega svarilca. Mnogo tega, kar je Herod slišal iz prerokovih ust, je sedaj njegovi vesti govorilo veliko jasneje kakor pri njegovi pridigi v pu-ščavi. JZ 186.3
Ko je slišal za Kristusova dela, je bil hudo zaskrbljen. Menil je, da je Bog obudil Janeza od mrtvih in ga poslal s še večjo močjo obsojat greh. Živel je v stalnem strahu, da se bo Janez maščeval za svojo smrt, tako da bo obsodil njega in njegov dom. Herod je žel, kar je Bog rekel, da je posledica greha »trepetajoče srce, pešajoče oči in obupano dušo. Tvoje življenje bo viselo pred teboj na nitki, noč in dan se boš tresel in ne boš zaupal vanj. Zjutraj boš rekel: ‘O da bi bil že večer!’ in zvečer boš rekel: ‘O da bi bilo že jutro!’ To bo zaradi trepetanja tvojega srca od strahu in zaradi tega, kar bodo videle tvoje oči.« (5 Mz 28,65-67) Grešnikov tožnik so njegove misli, zato ni hujšega mučenja od žela slabe vesti, ki mu ne da miru ne podnevi ne ponoči. JZ 186.4
Za mnoge je usoda Janeza Krstnika globoka skrivnost. Spra-šujejo se, zakaj neki je moral hirati in umreti v ječi. Naš človeški pogled ne more prodreti v skrivnost nerazumljive previdnosti, vendar ne more omajati našega zaupanja v Boga, če pomislimo na to, da je bil Janez zgolj sodeležnik Kristusovega trpljenja. Vsi njegovi sledilci bodo nosili krono žrtvovanja. Sebični ljudje jih bodo gotovo napačno razumeli in bodo tarča Satanovih silovitih napadov. Njegovo kraljestvo je ustanovljeno, da bi uničilo to načelo požrtvovalnosti, zato se bo bojeval proti njemu, kjer koli se bo pokazalo. JZ 187.1
Janezovo otroštvo, mladost in zrela doba so se odlikovali s stanovitnostjo in moralno močjo. Ko se je v puščavi zaslišal njegov glas: »Pripravite Gospodovo pot, zravnajte njegove steze,« (Mt 3,3) se je Satan zbal za varnost svojega kraljestva. Pregrešnost greha se je razodela na takšen način, da so ljudje trepetali. Strta je bila Satanova moč nad mnogimi ljudmi, ki so bili dotlej pod njegovo oblastjo. Neutrudno si je prizadeval odvrniti Janeza Krstnika od njegovega življenja brezpogojne podrejenosti Bogu, toda ni mu uspelo. Tudi Jezusa ni mogel premagati. Skušanje Jezusa v puščavi je pomenilo Satanov poraz, zato se je hudo razjezil. Odločil se je Kristusa prizadeti z usmrtitvijo Janeza. Njemu, ki ga ni mogel zapeljati v greh, je hotel povzročiti trpljenje. JZ 187.2
Jezus ni ukrenil ničesar, da bi rešil svojega služabnika. Vedel je, da bo Janez zdržal preizkušnjo. Zveličar si je želel oditi k njemu, da bi s svojo navzočnostjo razsvetlil temačnost ječe. Toda ni smel priti v roke sovražnikov in tako ogroziti svojega poslanstva. Rad bi osvobodil svojega zvestega služabnika. Ampak zaradi tisočev, ki bodo v prihodnjih letih morali prestati ječo in smrt, je moral Janez izpiti kelih mučeništva. Ko bodo Jezusovi sledilci navidezno zapuščeni od Boga in ljudi propadali v osamljenih celicah ali umirali od meča, mučenja ali na grmadi, bodo njihova srca okrepljena zaradi misli, da je Janez Krstnik, o čigar zvestobi je pričal sam Kristus, doživel enako usodo! JZ 187.3
Satanu je bilo dovoljeno skrajšati zemeljsko življenje Božjega poslanca. Vendar življenja, ki »je skrito s Kristusom v Bogu”, (Kol 3,3) pokončevalec ni mogel doseči. Veselil se je, da je Kristusu prizadejal bolečino. Ampak Janeza ni mogel premagati. Smrt ga je le za vselej postavila zunaj dosega moči skušnjave. V tej vojni je Satan razodel svoj značaj. Pred pričujočim vesoljem je pokazal svoje sovraštvo do Boga in človeka. JZ 187.4
Čeprav Janez ni dočakal čudežne osvoboditve, ni bil pozabljen. Stalno je bil v družbi nebeških angelov, ki so mu razkrili preroko-vanja o Kristusu in dragocene obljube Pisma. Ta so bila njegova opora, kakor bodo opora tudi Božjemu ljudstvu v prihodnosti. Janezu Krstniku in vsem, ki so prišli za njim, je bilo dano zagotovilo: »Glejte: jaz sem z vami vse dni do konca sveta.« (Mt 28,20) JZ 188.1
Bog nikoli ne vodi svojih otrok drugače, kakor bi si vodstvo izbrali sami, ko bi lahko že od začetka videli konec in spoznali slav ni namen, ki ga bodo izpolnili kot Božji sodelavci. Niti Enoh, ki je bil prenesen v nebesa, niti Elija, ki se je tja odpeljal v ognjenem vozu, nista bila večja ali bolj spoštovana od Janeza Krstnika, ki je osamljen umrl v ječi. »Vam je bilo ... dano, ne samo da verujete v Kristusa, ampak da zanj tudi trpite.” (Flp 1,29) Od vseh darov, ki jih nebesa lahko podarijo ljudem, dar občestva s Kristusom v trpljenju pomeni največje zaupanje in najvišjo čast. JZ 188.2