Božanska ljubezen se je zaradi ljudi razvnela do neizmerljivih globin, angeli pa se čudijo, ko vidijo, da so tisti, ki jim je izkazana ta vzvišena ljubezen, tako malo hvaležni. Čudijo se, kako ljudje malo cenijo Božjo ljubezen. Nebesa žali malomarnost, ki se kaže do ljudi. Ali bi radi zvedeli, kako Kristus gleda na to? Kako neki bi se počutila oče in mati, ko bi zvedela, da so šli mimo njunega otroka v mrazu in snegu ljudje, ki bi ga lahko rešili, a so ga pustili umreti? Ali ne bi bila strašno žalostna in skrajno ogorčena? Ali ne bi teh morilcev obtožila z jezo, ki je vroča kakor njune solze in silovita kakor njuna ljubezen? Trpljenje vsakega človeka je trpljenje Božjih otrok, kdor pa ne ponudi svoje roke umirajočemu sočloveku, izziva njegovo pravično jezo. /DA, str. 825; JŽ, str. 725/ KS 96.1
Brala sem o človeku, ki je nekega zimskega dne med po-tovanjem skozi visoke snežne zamete postal omrtvičen zaradi mraza, ki je skoraj neopazno izčrpal njegove življenjske moči. Ko je premražen že skoraj umiral in nameraval opustiti bitko za življenje, je zaslišal ječanje nekega drugega popot nika, ki je prav tako umiral od mraza. Sočutje ga je gnalo, da ga reši. Podrgnil je ledene ude nesrečnega človeka in ga s precejšnimi napori dvignil na noge; ker pa ni mogel stati, ga je na rokah sočutno nesel skozi zamete, za katere je prej mislil, da jih sam nikoli ne bo zmogel prehoditi. Ko je svojega sopotnika spravil na varno, je njegove misli prešinila resnica, da je s tem, ko je rešil tega človeka, rešil tudi sebe. Njegova resna prizadevanja, da ga reši, so pospešila pretok njegove krvi in v telesu ustvarila blagodejno toploto. Te nauke moramo neprestano ponavljati mladim vernikom ne samo z besedo, marveč tudi z zgledom, da bi v svoji krščanski izkušnji dosegli enake sadove. /T IV, str. 319-320/ KS 96.2
Ne smete se zapreti vase in biti zadovoljni, ker ste prejeli blagoslov spoznanja resnice. Kdo vam je oznanil resnico? Kdo vam je odkril luč Božje besede? Bog vam ni dal svoje luči, da bi jo postavili pod mernik. Brala sem o odpravi, ki je bila poslana iskat gospoda Johna Franklina. Pogumni možje so zapustili svoje domove in tavali po Severnem morju v pomanjkanju, lakoti, mrazu in nevarnosti. Čemu vse to? Samo zaradi časti, da bodo našli trupla raziskovalcev ali, če bo mogoče, rešili nekatere izmed njih pred strašno smrtjo, ki bi jih zanesljivo doletela, če pomoč ne bi prišla pravočasno. Če bi samo enega moža rešili pred smrtjo, bi bilo njihovo trpljenje dobro poplačano. To bi odtehtalo vse njihovo odrekanje udobju in zadovoljstvom. KS 97.1
Premislite o tem in pretehtajte, kako malo smo mi pripravljeni žrtvovati za rešitev dragocenih ljudi okoli nas. Da bi rešili življenje umirajočih smrtnikov, nismo prisiljeni zapustiti doma in se podati na dolgo in utrudljivo potovanje. Pred našim pragom, vsepovsod okoli nas so ljudje, ki jih moramo rešiti, ljudje, ki umirajo - moški in ženske brez upanja in brez Boga. Kljub temu smo ravnodušni in če ne z besedami, s svojimi dejanji govorimo: »Sem mar jaz varuh svojega bra-ta?” (1 Mz 4,9) Svet kot junake in mučence poveličuje tiste, ki so izgubili svoje življenje, da bi rešili druge. Kako bi se morali počutiti mi, ki pričakujemo večno življenje, če ne naredimo malih žrtev, ki jih Bog zahteva od nas, da bi se ljudje rešili? /RH, 14. 8. 1888/ KS 97.2
V nekem mestu v Novi Angliji so kopali vodnjak. Ko je bilo delo že skoraj končano, eden mož pa je bil še vedno na dnu, se je zemlja zrušila in ga pokopala. Nemudoma so sprožili preplah, strojniki, kmetje, rokodelci in sodniki pa so, zadržujoč dih, hiteli na pomoč. Pridne roke so prinesle vrvi, lestve in lopate. »Rešite ga! Rešite ga!” so vpili. KS 97.3
Možje so se trudili do te mere, da so potne kaplje oblivale njihov obraz, njihove roke pa so drhtele od napora. V zemljo so porinili cev, skozi katero so vprašali moža, ali je živ. Mož je odgovoril: »Živ sem, vendar pohitite, tukaj je grozno!” Z radostnimi vzkliki so podvojili svoje napore in končno prišli do njega ter ga rešili. Zdelo se je, da so njihovi vzkliki dosegli nebesa. »Rešen je!” je odmevalo po vseh mestnih ulicah. KS 97.4
Ali so bili ti ljudje preveč vneti in zavzeti? Ali so pokazali preveč navdušenja, da bi rešili enega človeka? Zagotovo ne; kaj pomeni izguba zemeljskega življenja v primerjavi z izgubo duše? Če grozeča izguba življenja v človeških srcih zbudi tako močna čustva, ali naj ne bi izguba duše prebudila še globljo vznemirjenost v njih, ki se zavedajo, kakšna nevarnost preti tem, ki so ločeni od Kristusa? Božji služabniki bi morali pokazati isto gorečnost pri delu reševanja ljudi, kakor je bila pokazana v boju za življenje človeka, zasutega z zemljo. /GW, str. 31-32/ KS 98.1