Vzgojni ustroj, ki je bil vzpostavljen v Edenu, je slonel na družini. Adam je bil Božji sin, (Lk 3,38) otroci Najvišjega pa so se učili ravno od Očeta. Šlo je za družinsko šolo v pravem pomenu.Vz 31.1

Po božanskem načrtu vzgoje, prilagojenem človekovim razmeram po padcu v greh, je Kristus Očetov predstavnik, vez med Bogom in človekom. On je veliki učitelj človeštva, ljudi pa je določil za predstavnike. Družina je bila šola in starši so bili učitelji.Vz 31.2

V obdobju očakov je prevladovala vzgoja, ki je slonela na družini. V tako ustanovljenih šolah je Bog zagotovil najugodnejše možnosti za razvoj značaja. Ljudje, ki jih je On vodil, so še vedno upoštevali življenjski načrt, ki ga je On določil na začetku. Tisti, ki so zapustili Boga, so si zgradili mesta, se v njih shajali in uživali v blišču, razkošju in razvratnosti, kar iz današnjih mest dela ponos in prekletstvo sveta. Toda ljudje, ki so se trdno držali Božjih načel za življenje, so prebivali 34 na poljih in v hribih. Bili so poljedelci in pastirji. V tem neodvisnem, samostojnem življenju, ki je nudilo priložnost za delo, učenje in premišljevanje, so spoznavali Boga ter otroke učili o njegovih delih in poteh.Vz 31.3

Takšen način vzgoje je Bog želel ustanoviti v Izraelu. Toda ko jih je izpeljal iz Egipta, je bilo malo Izraelcev pripravljenih sodelovati z njim pri vzgoji otrok. Sami starši so bili potrebni pouka in discipline. Kot žrtve dosmrtne sužnosti so bili nevedni, nevzgojeni in izprijeni. Imeli so malo znanja o Bogu in malo vere vanj. Bili so zbegani zaradi lažnih naukov in nemoralni zaradi dolgega stika s poganstvom. Bog jih je želel dvigniti na višjo moralno raven, v ta namen pa si jim je prizadeval dati spoznanje o sebi.Vz 32.1

Bog si je v vsem svojem ravnanju s popotniki v puščavi, v vsem njihovem korakanju sem in tja, v izpostavljanju lakoti, žeji in utrujenosti, v nevarnosti zaradi poganskih sovražnikov in v razodetju njegove previdnosti za njihovo rešitev prizadeval okrepiti njihovo vero, tako da jim je odkrival moč, ki je stalno delovala v njihovo korist. Ko jih je tako navajal zaupati v njegovo ljubezen in moč, jim je nameraval s predpisi zakona predstaviti merilo značaja, ki naj bi ga dosegli po njegovi milosti.Vz 32.2

Izrael je med potovanjem pri Sinaju dobil dragocene nauke. To je bil čas posebne priprave za dedovanje Kanaana. Okolica je bila ugodna za uresničitev Božjega namena. Na vrhu Sinaja, ki se je dvigal nad ravnino, kjer si je ljudstvo postavilo šotore, je počival oblakov steber, ki jih je vodil na potovanju. Ponoči jim je kot ognjeni steber zagotavljal Božjo zaščito. Med njihovim mirnim spanjem je na njihov tabor tiho padal nebeški kruh. Na vseh straneh so ogromni skalnati vrhovi v slovesni veličini pričali o večnosti in veličastnosti. Človek se je moral počutiti nevednega in šibkega v navzočnosti njega, ki je »s tehtnico odtehtal gore in s skodelicama griče«. (Iz 40,12 ssp) Tukaj je Bog z razodetjem svoje slave želel na Izraelce narediti globok vtis o svetosti svojega značaja in svojih zahtev ter o čezmerni grešnosti prestopka.Vz 32.3

Toda ljudstvo je bilo počasno za sprejemanje nauka. Ker so bili v Egiptu navajeni materialne upodobitve božanstva, in sicer najbolj ponižujoče narave, jim je bilo težko dojeti obstoj oziroma značaj Nevidnega. Iz usmiljenja do njihove slabosti jim je Bog zagotovil simbol svoje navzočnosti. Naročil je: »Postavijo naj mi svetišče, da bom prebival med njimi.«(2 Mz 25,8 ssp)Vz 33.1

Mojzesu je bilo naročeno, naj pri gradnji svetišča kot Božjega prebivališča, vse naredi po nebeškem vzorcu. Bog ga je poklical na goro in mu pokazal nebeške reči, temu podobno pa je bilo narejeno svetišče in vsa pripadajoča oprema.Vz 33.2

Tako je Bog Izraelcem, sredi katerih je želel bivati, razodel svoj ideal značaja. Vzorec je bil pokazan na gori, ko jim je bil s Sinaja dan zakon in ko je Bog šel mimo Mojzesa ter govoril: »Gospod, Gospod, mogočni Bog, poln usmiljenja in milostljiv; počasen za jezo in obilen v milosti in resnici.« (2 Mz 34,6)Vz 33.3

Ampak tega ideala sami niso mogli doseči. Razodetje pri Sinaju jih je samo prepričalo o njihovi potrebi in nemoči. Svetišče bi jih z daritveno službo moralo naučiti še nečesa - nauka o odpuščanju greha in o moči, da bomo poslušni za življenje, ki nam je zagotovljena po Zveličarju.Vz 33.4

V Kristusu se je izpolnil namen, ki ga je simbolično po-nazarjalo svetišče - ta veličastna zgradba s stenami iz bleščečega zlata, ki je odsevalo mavrične barve zagrinjala, na katerem so bile izvezene podobe kerubov; z dišavo kadila, ki je stalno gorelo in prežemalo ves prostor; z duhovniki, oblečenimi v snežno belino in z globoko skrivnostjo notranjosti; s slavo najsvetejšega nad prestolom milosti, med podobama dveh kerubov, priklonjenih v češčenju. Bog je želel, da bi njegovo ljudstvo iz vsega tega razbralo njegov namen za človeka. Gre za isti namen, ki ga je mnogo pozneje razložil apostol Pavel, ko je govoril navdihnjen s Svetim Duhom:Vz 33.5

»Ne veste, da ste Božji tempelj in da Božji Duh prebiva v vas? Če kdo pokvari Božji tempelj, tega pogubi Bog; zakaj Božji tempelj je svet, kateri ste vi.« (1 Kor 3,16.17)Vz 33.6

Izraelcem je bila izkazana velika prednost in čast, da so lahko postavili svetišče, bila pa je tudi velika odgovornost. Ljudstvo, ki je bilo pravkar rešeno sužnosti, je moralo v puščavi postaviti zgradbo neprimerljive lepote, ki je zahtevala najdražje materiale in največjo umetniško spretnost. Vendar je ta, ki je dal načrt za gradnjo, obljubil, da bo sodeloval z graditelji.Vz 34.1

»Gospod je govoril Mojzesu, rekoč: Poglej, poklical sem po imenu Bezalela, sina Urija, Hurovega sina, iz Judove rodovine, in sem ga napolnil z Božjim duhom, ki se kaže v modrosti in razumnosti in znanosti in v vsakršni spretnosti. ... Dal sem mu tudi Oholiaba, Ahisamakovega sina, iz Danove rodovine; in modrost sem del v srce vsem, ki so modrega srca, da delajo vse, kar sem ti zapovedal.« (2 Mz 31,1-6)Vz 34.2

Kakšna obrtna šola v puščavi, s Kristusom in njegovimi angeli kot učitelji!Vz 34.3

Pri pripravah za postavitev svetišča in opreme naj bi sodelovali vsi. Delo je zahtevalo roke in um. Treba je bilo priskrbeti mnogo različnega materiala, vsi pa so bili povabljeni prispevati, kakor jih je spodbujalo srce.Vz 34.4

Pri delu in dajanju so se učili sodelovati z Bogom in drug z drugim. Sodelovati pa so morali tudi pri pripravi duhovne zgradbe - Božjega templja v srcu.Vz 34.5

Od začetka potovanja iz Egipta so prejemali nauke o vzgoji in disciplini. Celo pred izhodom iz Egipta so se morali začasno organizirati in razvrstiti v skupine pod vodstvom imenovanih voditeljev. Pod Sinajem je bila organiziranost dovršena. Red, ki se tako osupljivo kaže v vseh Božjih delih, je bil viden tudi v judovski ureditvi. Bog je bil središče oblasti in vlade. Mojzes je kot njegov predstavnik upravljal v njegovem imenu. Potem je določil svet sedemdesetih ter duhovnike in kneze, pod temi je postavil »tisočnike, stotnike, petdesetnike, desetnike in nadzornike po . rodovih«, (4 Mz 11,16.17; 5 Mz 1,15 ssp) in nazadnje uslužbence za posebne dolžnosti. Tabor je bil natančno urejen: v sredini je stalo svetišče, Božje prebivališče, okrog njega pa šotori duhovnikov in levitov. Za temi se je vsak rod utaboril ob svojem praporu.Vz 34.6

Postavljeni so bili strogi higienski predpisi. Ukazani so jim bili ne samo kot nujni zaradi zdravja, marveč tudi kot pogoj za ohranitev navzočnosti Svetega med njimi. Mojzes jim je z Božjo oblastjo razglasil: »Gospod, tvoj Bog, hodi po tvojem taborišču, da bi te reševal; . zato naj bo tvoje taborišče sveto.« (5 Mz 23,15)Vz 35.1

Vzgoja Izraelcev se je nanašala na vse njihove življenjske navade. Vse, kar je zadevalo njihov blagor, je bilo predmet božanske pozornosti in urejeno z božanskim zakonom. Bog si je celo pri preskrbi njihove hrane prizadeval za njihovo najvišjo blaginjo. Mana, s katero jih je hranil v puščavi, je imela takšne lastnosti, da je krepila telesne, umske in moralne moči. Čeprav so se mnogi upirali prehranskim omejitvam in hrepeneli po vrnitvi v čas, ko so, kot so rekli, »sedeli pri loncih mesa in jedli kruh dosita«, (2 Mz 16,3) se je vendar Božja modrost pri izbiri hrane zanje pokazala na način, ki ga niso mogli zanikati. Ne glede na težave puščavskega življenja, ni bilo niti enega oslabelega med vsemi njihovimi rodovi.Vz 35.2

Na vseh potovanjih je vedno šla pred njimi skrinja, v kateri je bil Božji zakon. Kraj, kjer naj bi se utaborili, je bil naznanjen s spuščanjem oblakovega stebra. Dokler koli je oblak počival nad svetiščem, so ostali v taboru. Ko se je dvignil, so nadaljevali potovanje. Postanek in odhod sta bila označena s slovesno prošnjo: »Kadar je skrinja šla na pot, je dejal Mojzes: ›Vstani, o Gospod, in naj se razkrope tvoji sovražniki.‹...Vz 35.3

Kadar pa je počivala, je dejal: ›Vrni se, o Gospod, k miriadam Izraelovih tisočev!‹ « (4 Mz 10,35.36)Vz 35.4

Ko je ljudstvo potovalo po puščavi, je bila pesem sredstvo, po katerem so se mnogi dragoceni nauki vtisnili v njihove misli. Po rešitvi pred faraonovo vojsko se je vsa množica Izraelcev pridružila pesmi zmage. Daleč po puščavi in morju je odmeval radostni pripev, gore pa so odmevale poudarjanje hvale: »Pojte Gospodu, ker se je slavno poveličal.« (2 Mz 15,21) Med potovanjem je ta pesem, ki so jo pogosto ponavljali, razveseljevala srce in podžigala vero popotnikov. V pesmi so bile po Božjem navodilu opevane Božje zapovedi, dane na gori Sinaj, obljube o Božji naklonjenosti in poročila o njegovih čudovitih delih za njihovo rešitev. Ljudstvo je te pesmi pelo ob spremljavi inštrumentalne glasbe in tako držalo korak, združeno v pesmi hvale.Vz 35.5

Tako so se njihove misli dvignile nad preizkušnje in težave na poti, nezadovoljni in vzkipljivi duhovi so bili potolaženi in pomirjeni, načela resnice so se vtisnila v spomin, vera pa se je okrepila. Ta skupna dejavnost jih je učila reda in enotnosti, ljudje pa so bili pripeljani v tesnejši odnos z Bogom in drug z drugim.Vz 36.1

Mojzes je o Božjem ravnanju z Izraelom med štiridesetletnim potovanjem po puščavi povedal: »Spoznaj torej v svojem srcu, da te strahuje Gospod, tvoj Bog, kakor strahuje mož svojega sina; da bi te ponižal in izkusil, da spozna, kaj je v tvojem srcu, ali boš držal njegove zapovedi ali ne.« (5 Mz 8,5.2) Vz 36.2

»Našel ga je v deželi puščave, v pustinji, v tuljenju divjega kraja; obdal ga je, pazil je nanj, varoval ga je kakor punčico svojega očesa. Kakor orel spodbuja k letanju svoje gnezdnike in nad svojimi mladiči leta, razprostira svoje peruti, jih nanje jemlje in jih nosi na svojih krilih: tako ga je Gospod sam vodil in ni bilo z njim nobenega tujega boga.« (5 Mz 32, 10-12)Vz 36.3

»Ker se je spominjal besede svoje svetosti in Abrahama, svojega hlapca. Zato je izpeljal svoje ljudstvo z veseljem, s petjem svoje izvoljence, in dal jim je dežele poganov in pridelke ljudstev v last, da se naj drže njegovih postav in hranijo njegove zakone.« (Ps 105,42-45)Vz 36.4

Bog je Izraela obdal z vsemi ugodnostmi in jim dal vse prednosti, da bi bili lahko v čast njegovemu imenu in v blagoslov okoliškim narodom. Če bi hodili po poti poslušnosti, je obljubil, da jih bo povzdignil »visoko v hvali, imenu in sijaju nad vse narode. Vsa ljudstva na zemlji bodo videla, da je nad teboj razglašeno Gospodovo ime, in se te bodo bala. ... Ljudstva, ki bodo slišala o vseh teh zakonih, bodo rekla: ›Resnično, ta veliki narod je modro in razumno ljudstvo.‹ « (5 Mz 26,19 ssp; 28,10 ssp; 4,6 ssp)Vz 36.5

V zakonu, ki je bil izročen Izraelu, so bila dana jasna na-vodila glede vzgoje. Bog se je Mojzesu na Sinaju razodel kot »Gospod, mogočni Bog, poln usmiljenja in milostljiv, počasen za jezo in obilen v milosti in resnici«. (2 Mz 34,6) Ta načela, zapisana v njegovem zakonu, bi morali izraelski očetje in matere učiti otroke. Mojzes jim je po Božjem navodilu povedal: »Te besede, ki ti jih danes zapovedujem, naj bodo v tvojem srcu. In marljivo jih uči svoje otroke ter govori o njih, sedeč v svojem domu in hodeč po poti, ko ležeš in ko vstaneš!« (5 Mz 6,6.7)Vz 37.1

Teh naukov se ni smelo poučevati kot suhoparno teorijo. Ti, ki učijo o resnici, morajo sami udejanjati njena načela. Na druge lahko vplivajo, samo če s poštenim, plemenitim in nesebičnim življenjem odsevajo Božji značaj.Vz 37.2

Prava vzgoja ni vsiljevanje nauka nepripravljenemu in nedovzetnemu umu. Morajo se spodbuditi umske moči in zbuditi zanimanje. Božja metoda poučevanja to zagotavlja.Vz 37.3

On, ki je ustvaril razum in določil njegove zakonitosti, je poskrbel za njegov razvoj v skladnosti z njimi. Doma in v svetišču, po naravi in umetnosti, pri delu in praznovanju, po sveti zgradbi in spomenikih, po številnih obredih in simbolih je Bog Izraelcem dajal nauke, ki so ponazarjali njegova načela in ohranjali spomin na njegova čudovita dela. Potem ko se prebudi zanimanje, podan nauk vpliva na um in srce.Vz 37.4

V določilih za vzgojo izvoljenega ljudstva je jasno pokazano, da je polno le tisto življenje, v katerega središču je Bog. On poskrbi, da je zadovoljena vsaka želja, ki jo vsadi v človekovo srce, prizadeva si razviti vsako sposobnost, ki jo podari.Vz 37.5

Stvarnik vse lepote, ki je tudi sam ljubitelj lepega, je tudi otrokom vcepil ljubezen do lepega. Poskrbel je za družabne potrebe, za prijetna in koristna druženja, ki mnogo prispevajo k razvoju medsebojnega razumevanja, življenje pa naredijo vedrejše in prijetnejše.Vz 37.6

Izraelski prazniki so kot vzgojno sredstvo zasedali pomembno mesto. V vsakodnevnem življenju je družina služila kot šola in cerkev, starši so bili učitelji na posvetnem in verskem področju. Trikrat na leto pa je bil določen čas za druženje in češčenje. Najprej so se zbirali v Silu, nato v Jeruzalemu. Navzočnost je bila obvezna samo za očete in sinove; ampak nihče ni želel zamuditi priložnosti za praznovanje in če je bilo le mogoče, je na zborovanje prišla vsa družina. Z njimi so prišli tudi tujci, leviti in revni ter uživali njihovo gostoljubnost.Vz 38.1

Potovanje v Jeruzalem na preprost starosveten način, sredi pomladnih lepot, poletnega bogastva ali jesenskega zrelega sijaja, je pomenilo pravo zadovoljstvo. Prišli so z darovi hvaležnosti, od sivolasih mož do majhnih otrok, da bi se srečali z Bogom v njegovem svetem prebivališču. Med potovanjem so izraelskim otrokom pripovedovali dogodke iz preteklosti, ki jih še vedno imajo radi stari in mladi. Peli so pesmi, ki so nekoč vedrile potovanje po puščavi. Prepevali so o Božjih zapovedih, ki so se zaradi blagoslovljenega vpliva narave in prisrčnega medsebojnega druženja za vedno vtisnile v spomin mnogih otrok in mladih.Vz 38.2

Obredi, povezani s pashalno službo, ki so se jih udeležili v Jeruzalemu - nočno zbiranje, možje z opasanimi ledji, z obuvali na nogah in palico v roki; v naglici použit obrok, jagnje, nekvašen kruh in grenka zelišča; v dostojanstveni tišini prikazano škropljenje podbojev s krvjo, prihod angela smrti in nepozaben izhod iz dežele sužnosti - vse to je razvnelo domišljijo in vplivalo na srce.Vz 38.3

Praznik šotorov ali praznik žetve z darovi iz sadovnjakov in polj, s celotedenskim taborjenjem pod listnatimi šotori, z družabnimi srečanji, s svetim spominskim bogoslužjem in velikodušno gostoljubnostjo do Božjih služabnikov, levitov v svetišču, ter njihovih otrok, tujcev in revnih, je dvignil misli vseh v hvaležnosti k njemu, ki je leto kronal »s svojimi dobrinami,« in čigar »steze kapljajo olje«. (Ps 65,12 ssp)Vz 38.4

Pobožni Izraelec je vsako leto tako preživel ves mesec. To je bilo obdobje brez skrbi in dela in skoraj popolnoma posvečeno vzgojnim ciljem v pravem pomenu besede.Vz 39.1

Ko je Bog svojemu ljudstvu določil dediščino, jih je s tem hotel naučiti, po njih pa še bodoče rodove, pravilnih načel o lastništvu zemlje. Kanaanska dežela je bila razdeljena med vse rodove, z izjemo levitov, ki so služili v svetišču. Čeprav je kdo za določen čas lahko prodal nekaj posestva, ni mogel zapraviti dediščine svojih otrok. Imel jo je pravico odkupiti, kadar koli je bil tega zmožen. Dolgove so brisali vsako sedmo leto, v petdesetem ali jubilejnem letu, pa je bila vsa zemlja povrnjena prvotnemu lastniku. Tako je bilo posestvo vsake družine zaščiteno, določeni pa so bili tudi zaščitni ukrepi pred pretiranim bogatenjem ali skrajno revščino.Vz 39.2

Ko je Bog razdelil zemljo Izraelcem, jim je s tem, enako kakor nekoč prebivalcema Edena, priskrbel zaposlitev, ki je najugodnejša za razvoj - skrb za rastline in živali. Dodaten vzgojni ukrep je bila ustavitev poljedelskih opravil vsako sedmo leto. Zemlja je ostala neobdelana, kar pa je samo zraslo, so pustili revnim. Tako so imeli priložnost za bolj poglobljeno proučevanje, druženje in češčenje ter za dobrodelnost, ki je bila tako pogosto zanemarjena zaradi vsakdanjih skrbi in opravil.Vz 39.3

Kako drugačne bi bile razmere, v katerih bi ljudje živeli, če bi se načela Božjega zakona o delitvi imetja upoštevala v današnjem svetu! Upoštevanje teh načel bi preprečilo mnogo hudega, ki je bilo v vseh zgodovinskih obdobjih posledica tega, da so bogati zatirali revne, revni pa sovražili bogate. Medtem ko bi to lahko oviralo kopičenje bogastva, bi tudi prispevalo k temu, da se prepreči nevednost in ponižanje tisočih, katerih slabo plačano delo drugim omogoča kopičiti ogromno bogastvo. To bi pomagalo najti mirno rešitev za težave, ki grozijo, da svet napolnijo z neredom in prelivanjem krvi.Vz 39.4

Ko je ljudstvo Bogu posvetilo desetino od vsega dohodka, bodisi od pridelkov iz sadovnjaka ali žetve s polja, od čred drobnice ali govedi, od umskega ali ročnega dela, ter je drugo desetino namenilo za pomoč revnim in za druge dobrodelne namene, je laže v spominu sveže ohranjalo resnico, da je Bog lastnik vsega in da imajo sami priložnost postati prenosniki njegovih blagoslovov. Namen takšne vzgoje je bil izkoreniniti vso ozkosrčno sebičnost in razvijati radodaren in plemenit značaj.Vz 40.1

Znanje o Bogu, občestvo z njim med proučevanjem in delom, podobnost njegovemu značaju - to bi moralo biti vir, sredstvo in cilj vzgoje Izraela - vzgoje, ki jo je Bog zaupal staršem, da jo izročijo otrokom.Vz 40.2

Ponazoritve

6—Preroške šole