Loading...
Larger font
Smaller font
Copy
Print
Contents

Veliki Spopad

 - Contents
  • Results
  • Related
  • Featured
No results found for: "".
  • Weighted Relevancy
  • Content Sequence
  • Relevancy
  • Earliest First
  • Latest First
    Larger font
    Smaller font
    Copy
    Print
    Contents

    Poglavje 23—Kaj je svetišče?

    Temelj in glavni steber adventistične vere je besedilo: ‘Do dva tisoč tristo večerov in juter; potem bo svetišče očiščeno.” (Dan 8,14 CHR) Te besede so bile dobro znane vsem, ki so verovali v skorajšnji Gospodov prihod. Tisoče ust je ponavljalo to prerokovanje kot geslo svoje vere. Vsi so čutili, da so od teh napovedanih dogodkov odvisna njihova najlepša pričakovanja in njihovo najdražje upanje. Pokazano je bilo, da se ti preroški dnevi končujejo jeseni leta 1844. Adventisti so tedaj z vsem krščanskim svetom vred menili, da je svetišče zemlja ali pa kakšen njen del. Razumeli so, da je čiščenje svetišča čiščenje zemlje z ognjem na zadnji veliki dan, torej na dan Kristusovega drugega prihoda. Od tod izvira tudi sklep, da se bo vrnil na zemljo leta 1844.VS 262.1

    Toda napovedani čas je minil, Gospod pa ni prišel. Verniki so vedeli, da se Božja beseda ne more zmotiti in da je najbrž napačna njihova razlaga prerokovanj. A kje je napaka? Mnogi so takoj presekali vozel s tem, da so zanikali izpolnitev dva tisoč tristo dni v letu 1844. Vendar za to niso mogli podati nikakršnega dokaza, razen da Kristus ni prišel ob pričakovanem času. Tako so sklepali, da bi Kristus že prišel očistit svetišče - očistit zemljo z ognjem - če bi se 2300 dni izpolnilo leta 1844. Ker do takrat še ni prišel, se tudi preroški dnevi še niso končali.VS 262.2

    Sprejeti ta sklep bi pomenilo opustiti dotedanje računanje preroških obdobij. Dognano je bilo, da se je 2300 dni začelo, ko je začel veljati Artakserksov odlok o obnovitvi in ponovnem zidanju Jeruzalema, torej jeseni 457 pred Kristusom. Če to letnico vzamemo za izhodišče, se razlaga vseh dogodkov, ki so označeni v Dan 9,2527, popolnoma ujema. Devetinšestdeset tednov je prvih 483 let od obdobja 2300 let; ta čas je moral seči do Mesije, Maziljenca. To prerokovanje se je natančno izpolnilo s Kristusovim krstom in maziljenjem s Svetim Duhom, in sicer v 27. letu po Kristusu. V sredini 70. tedna je moral biti Mesija iztrebljen. Tri leta in pol po krstu, pomladi leta 31, je bil Kristus križan. Sedemdeset tednov ali 490 let je moralo pripadati posebej Judom. Na koncu tega preroškega obdobja, leta 34 po Kristusu, so Judje zapečatili svoje odklanjanje Kristusa s preganjanjem njegovih učencev; tako so apostoli pričeli delovati med pogani. Torej je od 2300 let minilo prvih 490 let; ostalo jih je še 1810. Angel je rekel: “Potem bo svetišče očiščeno.” Vse, kar je bilo navedeno v prerokovanju, se je izpolnilo ob natančno določenem času.VS 263.1

    Pri tem izračunu je bilo vse jasno in skladno. Še vedno pa so se spraševali, ali se je v letu 1844 izpolnil kakšen dogodek, ki bi pomenil čiščenje svetišča. Zanikanje, da so se preroški dnevi iztekli leta 1844, bi pomenilo neujemanje v celotni razlagi in opustitev stališča, ki je temeljilo na nedvomnih izpolnitvah prerokovanja.VS 263.2

    Toda Bog je vodil svoje ljudstvo v velikem adventnem gibanju in s svojo močjo in slavo spremljal njihovo delo. Ni dovolil, da bi se končalo v temi in razočaranju, niti da bi prišlo na slab glas kot lažno in fanatično vznemirjenje. Prav tako ni mogel dopustiti, da bi ljudje dvomili v njegovo besedo in jo imeli za nezanesljivo. Mnogi so opustili svoje prejšnje računanje preroških obdobij in zanikali pravilnost gibanja, ki je bilo zasnovano na njem. Vendar so bili tudi takšni, ki niso hoteli opustiti starih verskih točk in izkušenj, potrjenih s Svetim pismom in pričevanjem Božjega Duha. Verovali so, da so v svojem proučevanju prerokovanj sprejeli zdrava načela razlage in so dolžni trdno ohraniti do sedaj sprejete resnice ter dalje proučevati Sveto pismo. Z resno molitvijo so znova preiskali svoje stališče in proučevali Sveto pismo, da bi odkrili napako. Ker pa je v računanju preroških obdobij niso mogli najti, so začeli globlje preiskovati pomen svetišča.VS 263.3

    Ob preiskovanju so ugotovili, da Sveto pismo ne potrjuje razširjenega mnenja o tem, da je zemlja svetišče. V Božji besedi so našli popolno razlago svetišča, njegovih značilnosti, prostora in službe v njem. Pričevanje Svetega pisma je bilo tako jasno in obširno, da je bil izključen sleherni nadaljnji dvom. Pavel pravi: “Imela je pač tudi prva zaveza predpise za Božjo službo in pozemeljsko svetišče. Šotor namreč je bil napravljen - prvi, v katerem so bili svečnik in miza in razpostava kruhov; ta se imenuje sveto. Za drugim zagrinjalom pa je bil šotor, imenovan najsvetejše, imajoč zlato kadilnico in skrinjo zaveze, od vseh strani z zlatom okovano, v kateri je bil zlati vrč z mano in zeleneča Aronova palica in plošči zaveze, nad njo pa keruba slave, obsenčujoča pokrov sprave.” (Heb 9,1-5 CHR)VS 263.4

    Svetišče, o katerem govori apostol, meri na shodni šotor, ki ga je Mojzes naredil po Božjem ukazu za zemeljsko prebivališče Najvišjega. “In narede naj mi svetišče, da bom prebival med njimi,” (2 Moj 25,8 CHR) se je glasilo navodilo, ki je bilo dano Mojzesu, ko je bil z Bogom na gori. Tedaj so Izraelci potovali skozi puščavo, zato je bil shodni šotor narejen tako, da se je lahko prenašal s prostora na prostor. Kljub temu je bil veličasten. Stene so bile iz pokončnih pozlačenih desk, ki so bile pritrjene s srebrnimi podstavki. Streha je bila narejena iz različnih tkanin. Zunanja pregrinjala so bila narejena iz usnja, notranja pa iz finega platna s čudovito izvezenimi kerubi. Poleg dvorišča, na katerem je stal oltar za žgalne daritve, je bil shodni šotor, narejen iz dveh oddelkov - iz svetega in najsvetejšega. Ločena sta bila z dragoceno in čudovito zaveso; podobna zavesa je zapirala tudi vhod šotora.VS 263.5

    Sveti del je ponoči in podnevi razsvetljeval sedmerokraki svečnik, ki je stal na južni strani. Na severni strani je bila miza s tako imenovanimi hlebi obličja. Pred zaveso, ki je ločevala sveto od najsvetejšega, je stal zlat kadilni oltar, s katerega se je vsak dan dvigal k Bogu oblak dišečega kadila z Izraelovimi molitvami.VS 264.1

    V najsvetejšem je bila postavljena skrinja zaveze iz pozlačenega dragocenega lesa. V njej sta ležali dve kamniti plošči, na katere je Bog napisal zakon - deset zapovedi. Skrinjo je pokrival pokrov - prestol milosti; veličastno delo iz zlata. Nad njim sta se dvigala dva zlata keruba, vsak na enem koncu pokrova. Med njima se je razodevala Božja navzočnost v oblaku slave.VS 264.2

    Ko so se Judje naselili v Kanaanu, so shodni šotor zamenjali s Salomonovim templjem. V njem se je ohranil isti načrt in enaka urejenost, čeprav je bil nepremičen in večji. Svetišče je - razen v Danielovem času, ko je ležalo v ruševinah - bilo iste oblike vse dotlej, ko so ga razdejali Rimljani leta 70 po Kristusu.VS 264.3

    To je edino svetišče, ki je kdaj koli obstajalo na svetu; podatki o njem so zapisani v Svetem pismu. Pavel ga imenuje svetišče prve zaveze. Ali to pomeni, da je nova zaveza brez svetišča? VS 264.4

    Ko so raziskovalci resnice znova začeli proučevati list Hebrejcem, so ugotovili, da je obstoj drugega ali novozaveznega svetišča zajet v naslednjih besedah apostola Pavla: “Imela je pač tudi prva zaveza (stari zakon) predpise za Božjo službo in pozemeljsko svetišče.” Uporaba členka “tudi” kaže na to, da je Pavel svetišče omenil že prej. Ko so se vrnili na začetek prejšnjega poglavja, so brali: “Poglavitno pa pri tem, o čemer govorimo, je to: takega imamo velikega duhovnika, ki je sedel na desnico prestola veličastva v nebesih in je oskrbnik pravega svetišča in prostora, ki ga je postavil Gospod in ne človek.” (Heb 8,1.2 CHR) Tukaj je razodeto svetišče nove zaveze. Svetišče prve zaveze je naredil človek; postavil ga je Mojzes. Drugo svetišče je naredil Gospod, in ne človek. V prvem so opravljali službo zemeljski duhovniki, v drugem jo opravlja Kristus, naš Veliki duhovnik, in sicer na Božji desnici. Prvo svetišče je bilo na zemlji, a drugo je v nebesih.VS 265.1

    Svetišče, ki ga je postavil Mojzes, je bilo narejeno po določenem vzorcu. Gospod mu je rekel: “Kakor ti kažem vzorec prebivališča in vzorce vse njegove oprave, prav tako naredite.” (2 Mz 25,9 CHR) Znova mu je bilo ukazano: “Glej pa, da narediš vse reči po njih vzorcu, ki ti je bil pokazan na gori.” (Vr 40) Pavel razlaga, da je bilo prvo svetišče “podoba za sedanjo dobo; v katerem se darujejo darovi in žrtve”; da so bili sveti prostori v šotoru “podobe nebeških stvari”; da so duhovniki, ki so po postavi prinašali daritve, služili “podobi in senci nebeških stvari” in da “Kristus ni šel v svetišče, z roko narejeno, ki je le pravega svetišča podoba, temveč v sama nebesa, da se sedaj kaže Božjemu obličju za nas”. (Heb 9,9.23; 8,5; 9,24 CHR)VS 265.2

    Nebeško svetišče, v katerem Kristus služi za nas, je vzvišeni izvirnik, a svetišče, ki ga je postavil Mojzes, je samo kopija. Bog je izdelovalce pozemskega svetišča navdihnil s svojim Duhom. Pri postavljanju svetišča so prišle do izraza številne sposobnosti in občutek za umetnost, kar je v resnici bilo razodetje Božje modrosti. Zidovi so bili videti, kakor da so narejeni iz samega zlata. Na vse strani so odsevali luč, ki je prihajala s sedmerokrakega svečnika. Miza za hlebe obličja in kadilni oltar sta se svetila kakor zglajeno zlato. Lepoto prizora je povečalo še bogato blago, iz katerega je bil narejen strop. Na njem so bile izvezene podobe angelov v modri, vijoličasti in rdeči barvi. Za zaveso je bila sveta Šekina, vidno razodetje Božje slave, pred katero je smel stopiti samo veliki duhovnik.VS 265.3

    Nepopisni sijaj zemeljskega šotora je ra-zodeval človeškim očem slavo nebeškega templja, v katerem naš zastopnik Kristus služi za nas pred Božjim prestolom. To je prostor kjer prebiva Kralj kraljev in kjer mu služijo tisoči in deset tisoč jih stoji pred njim. (Dan 7,10) Nebeški tempelj je poln slave večnega prestola. Tu njegovi sveti čuvaji - serafi - zakrivajo svoj obraz, ko se mu klanjajo. V zgolj slabem odsevu svoje velikosti in slave se je nebeški tempelj razodel v tej prekrasni stavbi, ki so jo postavile človeške roke. Zemeljsko svetišče in njegova služba sta kljub temu oznanjevala vzvišene resnice o nebeškem svetišču in o pomembnem delu, ki se tam opravlja za zveličanje človeka.VS 265.4

    Sveti nebeški prostori so prikazani z obema deloma pozemskega svetišča. Ko je bilo apostolu Janezu v prikazni dovoljeno pogledati v nebeški tempelj, je videl, da “sedem ognjenih bakel gori pred prestolom”. (Raz 4,5 CHR) Videl je angela, ki je imel “zlato kadilnico; in mu je bilo dano mnogo kadil, da jih daruje z molitvami vseh svetih na zlatem oltarju pred prestolom”. (Raz 8,3 CHR) Tedaj je bilo preroku dovoljeno videti prvi del nebeškega svetišča. V njem je videl sedem ognjenih bakel in zlati oltar; ti so v pozemskem svetišču bili predstavljeni z zlatim svečnikom in kadilnim oltarjem. Potem je videl, da se je odprlo “Božje svetišče, ki je v nebesih”. (Raz 11,19 CHR) Pogledal je v notranjost za drugo zaveso - v najsvetejše. Tam je videl skrinjo zaveze. To je predstavljala sveta skrinja, ki jo je naredil Mojzes, da bi se v njej shranile Božje zapovedi.VS 266.1

    Tako so proučevalci Svetega pisma našli neovrgljive dokaze o obstoju svetišča v nebesih. Mojzes je naredil zemeljsko svetišče po vzorcu, ki mu je bil pokazan. Pavel nas uči, da je bil vzorec narejen po zgledu pravega svetišča, ki je v nebesih; Janez pa priča, da ga je tudi videl.VS 266.2

    V nebeškem templju - tam, kjer prebiva Bog - je Božji prestol utrjen na pravičnosti in sodbi. V najsvetejšem so njegove zapovedi, veliko merilo pravičnosti, po katerem bodo preizkušeni vsi ljudje. Skrinja zaveze, v kateri sta shranjeni kamniti plošči Božjih zapovedi, je pokrita s pokrovom milosti. Pred njo se Kristus zaradi svoje krvi zavzema za grešnikovo korist. Načrt odrešitve človeštva je s tem predstavljen kot zveza pravičnosti in milosti. Takšno združitev je lahko načrtovala samo neskončna modrost in jo izpeljala samo neskončna moč. Zaradi tega so vsa nebesa napolnjena z občudovanjem in spoštovanjem. Keruba, ki spoštljivo gledata na pokrov milosti v zemeljskem svetišču, predstavljata sočutje, s katerim nebeška vojska opazuje reševanje človeštva. Skrivnost milosti, ki jo želijo opazovati angeli, se razodeva v delovanju Boga, ki lahko ostane pravičen, ko opravičuje spokorjenega grešnika; v njegovem iskanju padlega rodu; v ponižanju Kristusa, da bi rešil pred pogubo nešteto množico in jo oblekel v čista oblačila svoje pravičnosti in v njegovi želji, da združi rešene z angeli, ki nikoli niso padli, in jim omogoči večno življenje v Božji navzočnosti.VS 266.3

    Zaharija je s čudovitim prerokovanjem predstavil Kristusovo delo; On je človekov posrednik in je v tem prerokovanju imenovan “Mladika”. Prerok pravi: “In On sezida Gospodov tempelj in On bo nosil veličastvo ter sedel in gospodoval na svojem prestolu in bo duhovnik na svojem prestolu, in sklep miru bo med njima obema.” (Zah 6,12.13 CHR)VS 267.1

    “On sezida Gospodov tempelj.” Zaradi svoje daritve in posredovanja je Kristus temelj in zidar Božje cerkve. Apostol opozarja nanj kot na vogalni kamen, “v katerem je vse poslopje točno sestavljeno in raste v svet tempelj v Gospodu, v katerem se tudi vi z drugimi vred vzidavate v Božje bivališče v Duhu.” (Ef 2,20-22 CHR)VS 267.2

    “On bo nosil veličastvo.” Slava za odrešenje padlega človeštva pripada Kristusu. Odrešeni bodo skozi vse čase večnosti peli: “Njemu, ki nas ljubi in nas je umil naših grehov v svoji krvi ... slava in moč na vekov veke!” (Raz 1,5.6 CHR)VS 267.3

    “Sedel in vladal bo na njegovem prestolu. Tudi duhovnik bo na svojem prestolu ... “Ni še čas, da bi zasedel prestol svoje slave, kajti kraljestvo slave še ni vzpostavljeno. Šele ko bo opravil svoje delo kot posrednik, mu bo Bog dal prestol njegovega očeta Davida - kraljestvo, ki mu ne bo konca. (Lk 1,32.33) Kristus sedaj sedi kot duhovnik z Očetom na njegovem prestolu. (Raz 3,21) Na prestolu z Večnim, ki ima v sebi življenje, sedi ta, ki “je nosil naše bolezni in si je naložil naše bolečine; izkušan je v vsem kakor mi, a brez greha; tudi more pomagati izkušanim. Če pa se kdo pregreši, imamo zastopnika pri Očetu.” (Iz 53,4; Heb 4,15; 2,18; 1 Jn 2,1) Za nas je posredoval s prebodenim in strtim telesom in brezmadežnim življenjem. Ranjene roke, prebodene prsi in pribite noge se potegujejo za padlega človeka. Njegovo zveličanje je odkupljeno z neizmerno ceno.VS 267.4

    “Sklep miru bo med njima obema.” Očetova ljubezen ni nič manjši vir zveličanja za padli človeški rod kakor Sinova. Jezus je učencem pred odhodom dejal: “Ne pravim vam, da bom jaz prosil Očeta za vas. Zakaj Oče sam vas ljubi.” (Jn 16,26.27 CHR) “Bog je namreč bil v Kristusu in je svet spravil s seboj.” (2 Kor 5,19 CHR) V službi nebeškega svetišča pa je sklep miru med obema. “Kajti tako je Bog ljubil svet, da je dal svojega edinorojenega Sina, da se ne pogubi, kdor koli veruje vanj, temveč da ima večno življenje.” (Jn 3,16)VS 267.5

    Na vprašanje: Kaj je svetišče? Sveto pismo daje jasen odgovor. Izraz svetišče, kakor se uporablja v Svetem pismu, se najprej nanaša na shodni šotor, ki ga je Mojzes postavil po vzorcu nebeškega svetišča; potem pa na pravi šotor v nebesih, na katerega je kazalo zemeljsko svetišče. S Kristusovo smrtjo se je prenehala simbolična služba. Pravi šotor v nebesih je novozavezno svetišče. Ker pa se je prerokovanje iz Dan 8,14 izpolnilo v novi zavezi, mora biti tudi svetišče, na katero se nanaša, novozavezno svetišče. Na koncu 2300 dni, se pravi leta 1844, na svetu že mnogo sto-letij ni bilo nikakršnega svetišča. Zato se prerokovanje: “Do 2300 večerov in juter, potem bo svetišče očiščeno,” brez dvoma nanaša na nebeško svetišče.VS 268.1

    Ostaja nam še, da odgovorimo na naj-pomembnejše vprašanje: Kaj je čiščenje svetišča? Starozavezni spisi potrjujejo, da je takšna služba obstajala v zvezi s pozemskim svetiščem. Toda ali je v nebesih sploh kaj, kar je treba očistiti? Heb 9 jasno uči o čiščenju pozemskega in nebeškega svetišča. “In s krvjo se skoraj vse očišča po postavi, in brez prelitja krvi se ne zgodi odpuščanje. Potrebno je torej bilo, da se ‘podobe nebeških stvari’ čistijo s takimi, nebeške stvari same pa z boljšimi žrtvami mimo teh” (Heb 9,22.23 CHR) - se pravi z dragoceno Kristusovo krvjo.VS 268.2

    Čiščenje v simbolični in dejanski službi mora biti opravljeno s krvjo: v zemeljskem svetišču z živalsko krvjo, v nebeškem pa s Kristusovo. Pavel navaja razlog, zakaj se mora to čiščenje opraviti s krvjo: brez prelitja krvi ni odpuščanja. Odpuščanje ali odstranitev grehov je delo, ki ga je treba opraviti. Toda kako je greh lahko povezan s svetiščem, bodisi z nebeškim ali pozemskim? To lahko spoznamo po simbolični službi, kajti duhovniki, ki so opravljali službo na zemlji, so služili “podobi in senci nebeških stvari”. (Heb 8,5 CHR)VS 268.3

    Služba pozemskega svetišča je bila iz dveh delov. Duhovniki so vsak dan služili v svetišču, a veliki duhovnik je enkrat na leto opravljal v najsvetejšem posebno delo sprave za očiščenje svetišča. Spokorjeni grešniki so vsak dan vodili svoje daritve pred vrata shodnega šotora, položili roke na glavo daritvene živali in priznavali svoje grehe. Tako so jih simbolično prenesli s sebe na nedolžno daritev. Potem je bila žival zaklana. Apostol pravi: “Brez prelitja krvi se ne zgodi odpuščanje. Zakaj duša mesa je v krvi.” (Heb 9,22; 3 Mz 17,11 CHR) Kršitev Božjih zapovedi je zahtevala prestopnikovo življenje. Kri je predstavljala grešnikovo življenje. Njegovo krivdo je nosila daritvena žival. Duhovnik jo je odnesel v svetišče in z njo poškropil pred zaveso; za njo je stala skrinja zaveze, v njej pa zapovedi, ki jih je grešnik prekršil. Greh je bil s tem obredom simbolično prenesen v svetišče. V nekaterih primerih je bil postopek drugačen. Tedaj je duhovnik jedel meso daritve, kakor je Mojzes naučil Aronove sinove, rekoč: “... in dal vama jo je,” (za jed) “da odvzameta krivdo skupnosti.” (3 Mz 10,17 CHR) Oba obreda sta predstavljala prenos grehov s spokorjenca na svetišče.VS 268.4

    To se je opravljalo vsak dan skozi vse leto. Ker so bili grehi Izraelcev preneseni v svetišče, jih je bilo potrebno odstraniti, in sicer na poseben način. Bog je ukazal, da se očisti vsak del svetišča. “Tako naj opravi spravo za svetišče zaradi nečistosti Izraelovih sinov in zaradi njihovih hudodelstev, zaradi vseh njihovih grehov. Prav tako naj stori za shodni šotor, ki je v njihovi sredi, sredi njihovih nečistosti.” Spravna daritev se je morala opraviti tudi za oltar. “Očisti ga in posveti od nečistosti Izraelovih sinov.” (3 Mz 16,16.19) Enkrat na leto, na veliki spravni dan, je stopil veliki duhovnik v najsvetejše, da bi očistil svetišče. S tem dejanjem je bila sklenjena letna služba. Na spravni dan so pred vrata shodnega šotora pripeljali dva kozla. Med njima so žrebali: “En žreb za GOSPODA in drug žreb za Azazela.” (3 Mz 16,8) Kozel, ki je bil izžreban za Gospoda, je moral biti darovan za ljudstvo kot daritev za greh. Duhovnik je odnesel njegovo kri za zaveso in z njo poškropil po pokrovu milosti in pred njim. S krvjo je bilo treba poškropiti tudi kadilni oltar, ki je stal pred zaveso.VS 269.1

    “Aron naj položi obe roki živemu kozlu na glavo in naj nad njim prizna vse krivde in hudodelstva Izraelovih sinov, vse njihove grehe, in jih naloži kozlu na glavo. Potem naj ga po pripravljenem možu pošlje v puščavo.” (3 Mz 16,21.22) Azazelov kozel za greh se ni več vrnil v Izraelovo taborišče. Človek, ki ga je odpeljal, se je moral pred vrnitvijo v taborišče skopati in oprati oblačila.VS 269.2

    Obred je vseboval določen namen, in sicer osvestiti Izraelce o tem, da je Bog svet in da sovraži greh. Prav tako jim je bilo pokazano, da je nemogoče priti v stik z grehom in ostati neoskrunjen. Med opravljanjem tega spravnega dela se je moral spokoriti vsak človek. Vsa dela so morala biti ustavljena. Ves Izraelov zbor je moral ta dan preživeti v slovesnem spokorjenju pred Bogom - v molitvi, postu in globokem preiskovanju srca.VS 269.3

    Ta simbolična služba uči pomembne resnice o spravi. Namesto grešnika je sprejeta njegova zamenjava. Vendar s krvjo daritvene živali greh ni bil uničen. Bila je zgolj sredstvo, ki je pokazalo, kako se bo greh prestavil v svetišče. Grešnik je z darovanjem krvi priznal oblast zapovedim. Priznal je tudi svojo krivdo zaradi prestopka, izrazil željo po odpuščanju in vero v prihodnjega Odrešenika. Vendar še ni bil popolnoma prost prekletstva zapovedi. Na spravni dan je veliki duhovnik, potem ko je od ljudstva vzel daritev, stopil s krvjo v najsvetejše. Poškropil je pokrov milosti nad samimi zapovedmi v skrinji, da bi zadostil njihovim zahtevam. Tedaj je kot posrednik sprejel nase grehe in jih odnesel iz svetišča. Položil je roke na glavo živega kozla, priznal nad njim vse grehe in jih tako s sebe simbolično prestavil nanj. Kozel jih je potem odnesel v puščavo. To je pomenilo, da so za vedno odvzeti ljudstvu.VS 269.4

    Takšna služba je bila podoba in senca nebeških stvari. To, kar se je v zemeljskem svetišču dogajalo v simbolih, se dejansko dogaja v službi nebeškega svetišča. Naš Zveličar je po svojem vnebohodu začel svojo službo kot naš veliki duhovnik. Pavel pravi: “Kristus namreč ni stopil v svetišče, ki bi ga naredila roka in bi bilo le odtis resničnega, ampak v sama nebesa, da se je zdaj za nas pojavil pred Božjim obličjem.” (Heb 9,24)VS 270.1

    Delo, ki ga je Kristus začel po svojem vnebohodu, je bilo predstavljeno s celoletno službo duhovnika, ki se je dogajala v prvem delu svetišča; torej znotraj za zaveso, ki je služila kot vrata in je ločevala svetišče od dvorišča. Duhovnikovo delo ob vsakdanji službi je bilo prinašati pred Boga kri daritve za greh in kadilo, ki se je dvigalo z molitvami Izraelcev. Tako je Kristus prinašal pred Očeta zasluge svoje krvi za rešitev grešnikov in mu z dragocenim kadilom svoje lastne pravičnosti posredoval molitve spokorjenih vernikov. To je bila služba v prvem delu nebeškega svetišča.VS 270.2

    Ko je Kristus odšel v nebesa pred očmi svojih učencev, so ga ti z vero spremljali ravno v ta del svetišča. Tukaj najdemo središče njihovega upanja, kakor pravi Pavel: “To upanje je za nas kakor varno in zanesljivo sidro duše, ki sega v notranjost, za zagrinjalo, kamor je za nas kot predhodnik vstopil Jezus, ki je postal véliki duhovnik na veke. ... Ne s krvjo kozlov in juncev, temveč s svojo krvjo, in dosegel večno odkupljenje.” (Heb 6,19.20; 9,12)VS 270.3

    Ta služba se je osemnajst stoletij opravljala v prvem oddelku svetišča. Kristusova kri je zastopala spokorjene grešnike, jim priskrbela odpuščanje in sprejem pri Očetu. Vendar so njihovi grehi še dalje ostali zapisani v spominskih knjigah. Kakor je bila v zemeljski službi na koncu leta opravljena sprava, tako mora biti pred dokončanjem Kristusovega odrešeniškega dela opravljeno spravno delo, da bi se odstranili grehi iz svetišča. To je tista služba, ki se je začela, ko se je izteklo 2300 dni. Tisti čas, kakor je napovedal prerok Daniel, je stopil naš veliki duhovnik v najsvetejše opravit zadnji del svoje svečane službe - čiščenje svetišča.VS 270.4

    V starem času so bili grehi ljudstva z vero preneseni na daritev za greh; potem so po njeni krvi simbolično prišli v zemeljsko svetišče. Prav to se dogaja tudi v novi zavezi. Grehi tistih, ki se z vero spokorijo, se prenašajo na Kristusa, z njim pa v pravo nebeško svetišče. Čiščenje zemeljskega svetišča je bilo opravljeno z odstranitvijo grehov, ki so ga skrunili. Tako mora biti opravljeno tudi dejansko čiščenje nebeškega svetišča, in sicer z odstranitvijo ali brisanjem grehov, ki so tam zapisani. Preden se to lahko opravi, se morajo raziskati knjige. Ugotoviti se mora, kdo je s spokorjenjem in z vero v Kristusa dobil pravico do sprave. Zato čiščenje svetišča vsebuje preiskovalno delo - delo sodbe. Opravljeno mora biti prej, preden Kristus pride rešit svoje ljudstvo. Ko bo prišel, bo z njim prišlo tudi plačilo, da povrne vsake-mu, “po njegovem delu”. (Raz 22,12)VS 270.5

    Tisti, ki so hodili za lučjo Božje besede, so na ta način spoznali, da Kristus na koncu 2300 dni, to je leta 1844, ni prišel na zemljo, temveč je stopil v najsvetejše nebeškega svetišča opravljat končno spravno delo kot pripravo na svoj prihod.VS 270.6

    Razumeli so tudi, da je daritev za greh opozarjala na Kristusa kot daritev. Veliki duhovnik je tako predstavljal Kristusa kot posrednika, Azazel pa Satana, začetnika zla. Nanj bodo na koncu položeni grehi teh, ki so se iskreno spokorili. Ko je veliki duhovnik s krvjo daritve za greh odstranil grehe iz svetišča, jih je položil na Azazela. Ko pa bo Kristus na koncu svoje službe s svojo krvjo odstranil grehe svojega ljudstva iz nebeškega svetišča, jih bo odložil na Satana, ki bo moral zdržati končno kazen. Kozel za greh je bil odpeljan v puščavo, da se nikoli več ni približal Izraelcem. Tako bo Satan za vedno pregnan iz bližine Boga in njegovega ljudstva ter uničen v končnem uničenju greha in grešnikov.VS 271.1

    Larger font
    Smaller font
    Copy
    Print
    Contents