Poglavje 5—John Wyclif

Pred reformacijo je obstajalo le nekaj izvodov Svetega pisma, vendar Bog ni dopustil, da bi bile njegove besede popolnoma uničene. Njegove resnice niso smele biti za vedno skrite. Besede življenja je osvobodil zatiranja, kakor je to večkrat storil svojim služabnikom, ko je pred njimi odpiral železna vrata ječe. V različnih državah Evrope je Sveti Duh spodbudil ljudi, da so preiskovali resnico kakor skriti zaklad. Božja previdnost jih je usmerjala k svetim spisom, ki so jih proučevali z velikim zanimanjem. Bili so pripravljeni sprejeti luč za vsako ceno. Čeprav niso razumeli čisto vsega, so bili usposobljeni dojemati dolgo skrite resnice. Kakor neustavljivi poslanci nebes so razkrivali ljudem zmote in praznoverja ter vzpodbujali zasužnjene, naj vstanejo in zahtevajo pravico do svobode.VS 55.1

Božja beseda je bila povsod razen pri Valdenžanih dolga stoletja zapisana v jezikih, ki so jih znali samo šolani ljudje. Toda nastopil je čas, ko naj bi bila prevedena in dana ljudem različnih dežel v njihovem jeziku. Svet je prekoračil polnoč. Ure teme so minile in v mnogih krajih so se pojavili znaki prihajajoče zarje.VS 55.2

V XIV. stoletju je v Angliji vstala “jutranja zvezda reforma-cije” - John Wyclif(m). Bil je razglaševalec reforme ne samo za Anglijo, ampak tudi za vse krščanstvo. Veliki ugovor proti Rimu, ki si ga je upal izreči, ni bil nikoli več utišan. Ta ugovor je povzročil spopad, katerega izid je bila osamosvojitev posameznikov, cerkva in narodov.VS 55.3

John Wyclif je bil vzgajan v svobodomi-selnem duhu. Zanj je bil vir modrosti Go-spodov strah. Na šoli je bil znan tako po goreči pobožnosti kakor tudi po izredni na-darjenosti in globoki učenosti. Želel si je pridobiti znanje na vseh področjih znanosti. Bil je izobražen v klasični filozofiji, cerkvenih predpisih in državnem pravu, zlasti v pravu svoje države. Ta zgodnja izobrazba je vidna tudi v njegovih kasnejših delih. Temeljita seznanitev s čisto teoretično filozofijo njegovega časa ga je usposobila za razkrinkavanje njenih zmot. Študij državnega in cerkvenega prava ga je pripravil k sodelovanju v velikem spopadu za državno in versko svobodo. Ker je dobro poznal Božjo besedo, si je pridobil umsko disciplino, razumel pa je tudi taktiko srednjeveških učiteljev, ki so poučevali na vseučiliščih. Zaradi njegove nadarjenosti in širokega, temeljitega znanja so ga spoštovali prijatelji in sovražniki. Njegovi somišljeniki so bili zadovoljni, da je njihov zagovornik na-jodličnejši med vodilnimi misleci naroda. Njegovo znanje in vpliv pa sta sovražnikom preprečila spraviti dela reformacije na slab glas.VS 56.1

Wyclif je že v šoli začel proučevati Sveto pismo. V tistem času je Sveto pismo obstajalo samo v starodavnih jezikih, zato so pot k izviru resnice lahko našli samo izobraženi ljudje, neizobraženim pa je ostala zaprta. Tako je bila Wyclifu pripravljena pot za reformatorsko delo. Izobraženi ljudje so proučevali Božjo besedo. V njej so našli vzvišeno resnico o brezplačni milosti, ki so jo širili na svojih predavanjih. Tako so tudi druge spodbujali, da so se vrnili k živim Božjim razodetjem.VS 56.2

Ko se je Wyclif posvetil proučevanju Svetega pisma, je bil temeljit kakor pri učenju drugih študijskih predmetov. Do tedaj je čutil veliko praznino, ki je nista mogla zapolniti ne sholastični ne cerkveni nauk. V Božji besedi je našel to, kar je prej zaman iskal. Spoznal je načrt zveličanja in Kristusa kot edinega posrednika za človeka. Posvetil se je Kristusovi službi in sklenil objaviti resnice, ki jih je našel.VS 56.3

Kakor poznejši reformatorji tudi Wyclif na začetku svojega dela ni vedel, kam ga bo to pripeljalo. Nehote je nasprotoval Rimu. Vdanost resnici ga je privedla v spopad z zmoto. Kolikor jasneje je spoznaval zablode papeštva, toliko bolj goreče je razlagal svetopisemski nauk. Dojel je, da je Rim za-pustil Božjo besedo zaradi človeškega izročila. Brez strahu je ošteval duhovnike, ker so odtujili Sveto pismo. Zahteval je, da se ga vrne ljudem, da bi se njegova veljava v cerkvi ponovno vzdignila. Bil je sposoben in goreč učitelj ter zgovoren pridigar. Njegovo vsakdanje življenje je pričalo v korist resnicam, ki jih je oznanjal. Njegovo poznanje Svetega pisma, moč njegovega razsojanja, čistost njegovega življenja, njegov neomahljiv pogum in poštenost so mu zagotovili splošno spoštovanje in zaupanje. Mnogi izmed ljudstva so bili nezadovoljni s svojo dotedanjo vero. Poznali so krivičnost, ki vlada v Rimski cerkvi, zato so z veseljem sprejemali resnice, ki jim jih je razodeval Wyclif. Njegov vse večji vpliv je papeževe vodje navdajal z besom. Wyclif je bil spreten odkrivalec zmot in je odločno napadal mnoge zlorabe, ki jih je odobravala rimska oblast. Kot kraljevski kaplan je pogumno nastopil proti plačevanju davka, ki ga je papež zahteval od angleškega kralja. Dokazal je, da papeževo prisvajanje oblasti nad svetovnimi vladarji nasprotuje ne samo razumu, ampak tudi razodetju. Papeževe zahteve so v Angliji izzvale veliko ogorčenje. Wyclifovi nauki so imeli na narodne voditelje močan vpliv. Kralj in plemiči so se enotno odpovedali vrhovni oblasti papeža in mu niso hoteli plačati davka. Tako je papeška nadoblast dobila v Angliji učinkovit udarec.VS 56.4

Drugo zlo, zoper katero se je reformator dolgo in odločno boril, je bil beraški meniški red. Ti redovniki so preplavili Anglijo in ovirali velikost in napredek naroda. Njihov škodljiv vpliv se je čutil v proizvodnji, vzgoji in morali. Meniško življenje lenosti in beračenja ni bilo samo težko breme za narodni dohodek, ampak je izzvalo tudi prezir do koristnega dela. Mladina je izgubila prave vrednote in se pokvarila. Pod vplivom menihov so mnogi odšli v samostane in se posvetili meniškemu življenju, in sicer brez odobritve staršev, brez njihove vednosti in proti njihovi volji. Eden od očetov rimske cerkve je bil prepričan, da ima meniško življenje prednost pred otrokovo dolžnostjo, da ljubi in posluša svoje starše. Izjavil je: “Če bi tvoj oče ležal pred tvojimi vrati, jokal in vpil, ali če se tvoja mati ne bi imela s čim obleči in bi kazala telo, ki te je nosilo, in prsi, ki so te dojile, se ne obotavljaj odriniti ju in oditi naravnost h Kristusu.” “Ta strašna nečlovečnost,” kakor jo je pozneje imenoval Luter, “ki je značilna za zveri ali tirane in nikakor za kristjane in ljudi, je zakrknila srca otrok do staršev.” ^{1Barnas Sears, The Life of Luther, str. 70. 69.} Tako so papeževi voditelji kot nekoč farizeji razveljavljali Božje zapovedi zaradi svojega izročila. Domovi so ostajali pusti, starši pa brez podpore sinov in hčera.VS 57.1

Celo študentje na vseučiliščih so bili za-peljani z lažnimi predstavami menihov in spodbujeni, naj stopijo v njihov red. Mnogi so se kasneje, ko so videli, da so izgubili osebno srečo in razžalostili starše, skesali. Toda ko so bili enkrat ujeti v zanko, je bila zanje svoboda nedosegljiva. Mnogi starši niso poslali svojih sinov na univerzo, ker so se bali vpliva menihov. Zaradi tega je število študentov v velikih središčih učenosti upadlo. Šole so se redčile, prevladovalo pa je neznanje.VS 57.2

Papež je dal tem menihom pravico spo-vedovati grehe in dajati odpuščanje. To je postalo vir velikega zla, saj so zaradi želje po še večjem dobičku odpustke prodajali brez zadržkov. K njim so po odpuščanje prihajali zlikovci vseh vrst, zato so se hitro začele množiti strašne pregrehe. Bolni in revni so bili prepuščeni trpljenju, ker so se sredstva, s katerimi bi lahko zadovoljili njihove potrebe, iztekala k redovnikom, ki so z grožnjami izsiljevali miloščino. Za brezbožne so razglasili vse, ki niso hoteli darovati za njihov red. Kljub navidezni revščini se je bogastvo teh beraških redov povečevalo. V primerjavi z njihovimi veličastnimi palačami in razkošnimi pojedinami je bila iz dneva v dan naraščajoča revščina ljudstva še bolj očitna. Čas so preživljali v razkošju in veseljačenju, med ljudstvo pa pošiljali neizobražene ljudi, da bi jih zabavali z lepimi, a varljivimi zgodbami, legendami in šalami. Beraški redovi so med praznoverno množico širili verovanje, da je vsa njihova verska dolžnost, ki jim zagotavlja prostor v nebesih, priznavanje vrhovne oblasti papeštva, spoštovanje svetnikov in dajanje miloščine menihom. Učeni in pobožni ljudje so si zaman prizadevali reformirati ta meniški red. Wyclif je zaradi svoje izredne dovzetnosti spoznal korenino zla. Izjavil je, da je meniški red napačno organiziran in ga je potrebno ukiniti. Nastale so razprave in vprašanja. Mnogi, ki so videli menihe hoditi okrog po svetu in prodajati papeževe odpustke, so začeli dvomiti o tem, da bi se odpuščanje lahko kupilo za denar. Spraševali so se, ali ni potrebno za odpuščanje prositi Boga in ne rimskega škofa.(h) Zgražali so se nad to nenasitno lakomnostjo. Govorili so: “Rimski menihi in duhovniki nas raz-jedajo kakor rak. Bog nas mora rešiti, sicer bo ljudstvo propadlo.” ^{2Merle D'Aubigne, op. cit., b. XVII, ch. 7.} Menihi berači so hoteli opravičiti svojo nenasitnost z izjavo, da se ravnajo po zgledu Zveličarja, ki je s svojimi učenci živel od radodarnosti ljudi. Ta trditev jim ni bila v korist, ker je mnoge spodbudila k proučevanju Svetega pisma. V njem so sami spoznali resnico, to pa je bilo zadnje, kar si je želel Rim. Ljudje so bili opozorjeni na Vir resnice, ki ga je Rim hotel skriti.VS 57.3

Wyclif je začel pisati in objavljati razprave proti menihom, pa ne zato, da bi se z njimi prepiral, temveč da bi usmeril pozornost ljudi na nauk Svetega pisma in njegovega pisca. Izjavil je, da papež nima večje oblasti pri dajanju odpustkov ali izključitvi iz cerkve kakor duhovniki in da nihče ne more biti veljavno izključen, če ni sam priklical nase Božje obsodbe. Na ta način se je uspešno lotil podiranja ogromne stavbe duhovne in posvetne oblasti, ki jo je postavil papež in je držala v sužnosti milijone ljudi.VS 58.1

Wyclifa so znova poklicali braniti pravice angleške krone pred rimskim vmešavanjem. Kot kraljevski poslanec je preživel dve leti na Nizozemskem, kjer se je pogajal z rimskimi predstavniki. Tam se je seznanil z duhovščino Francije, Italije in Španije. Videl je, kaj se dogaja za kulisami, in spoznal mnogo stvari, ki bi mu v Angliji ostale skrite. Naučil se je marsičesa, kar mu je pomagalo v njegovem poznejšem delu. Po predstavnikih papeškega dvora je lahko spoznal pravo naravo in cilje hierarhije. Vrnil se je v Anglijo in začel oznanjati bolj odkrito in še z večjo gorečnostjo. Izjavil je, da so lakomnost, ošabnost in goljufija rimski bogovi.VS 58.2

V neki svoji razpravi je takole povedal o papežu in njegovih pobiralcih davka: “Iz naše dežele odnašajo sredstva, ki so namenjena siromakom. Letno odide na tisoče mark kraljevega denarja za zakramente in duhovne stvari. To trgovanje cerkve je prekleto krivoverstvo, ki so ga razširili po celotnem krščanstvu. Če bi naša kraljevina imela veliko goro zlata, in od nje ne bi jemal nihče drug razen izterjalci ošabnega in posvetnega pontifeksa, bi bila čez nekaj časa porabljena. Iz naše dežele namreč jemljejo vsak dinar, ne dajo pa nam ničesar drugega razen Božjega prekletstva zaradi trgovanja z duhovnimi stvarmi.” ^{3John Lewis, History of the Life and Sufferings of J. Wiclif, str. 37. (m)}VS 58.3

Kmalu zatem, ko se je Wyclif vrnil v Anglijo, ga je kralj imenoval za župnika v Lutterworthu. To je bil dokaz, da kralj ni bil niti najmanj nezadovoljen z njegovim go-vorom. Wyclifov vpliv se je čutil pri odlo-čitvah dvora in v oblikovanju narodne vere.VS 59.1

Sedaj je papež usmeril nanj svojo moč. V Anglijo je poslal tri svoje poslanice: univerzi, kralju in višjim duhovnikom. Vse tri so ukazovale, da se takoj odločno ukrepa in zapre usta učitelju krivoverstva. ^{4Augustus Neander, General History of the Christian Religion and Church, period 6, sec. 2, pt. I, par. 8.} Pred prihodom teh poslanic so škofje v svoji go-rečnosti povabili Wyclifa, naj pride prednje na zaslišanje. Na sodišče sta ga spremljala dva najbolj vplivna kneza v kraljestvu. Okoli stavbe se je zbralo ljudstvo. Vdrlo je v sodno dvorano in tako prestrašilo sodnike, da je bila preiskava ustavljena, Wyclif pa je smel mirno oditi. Kmalu zatem je umrl Edvard III., ki so ga škofje v njegovi starosti ščuvali proti reformatorju, kraljev prestol pa je zasedel nekdanji Wyclifov varuh.VS 59.2

Papeževa poslanica je pozivala Anglijo, naj ujame in zapre krivoverca.(n) Ti ukrepi so vodili naravnost na grmado. Kazalo je, da bo Wyclif kmalu postal žrtev maščevalnega Rima. Toda tisti, ki je nekoč rekel: “Ne boj se ... jaz sem tvoj ščit,” je spet iztegnil svojo roko, da bi zaščitil svojega služabnika. (1 Mz 15,1) Smrt ni doletela reformatorja, temveč papeža, ki je ukazal Wyclifa usmrtiti. Gregor IX. je umrl, a duhovniki, ki so se zbrali, da bi usmrtili Wyclifa, so se razšli.VS 59.3

Božja previdnost je še naprej nadzorovala dogodke, ki so pospeševali reformacijo. Po Gregorjevi smrti sta bila izvoljena dva papeža - tekmeca. Predstavljala sta dve nasprotujoči si moči. Obe sta se imeli za nezmotljivi in sta zahtevali poslušnost.(b) Vsak papež je vabil verne, naj mu pomagajo v boju proti nasprotniku. Svoje zahteve je podkrepil s strašnim prekletstvom proti nasprotniku in obljubljal nebeško nagrado vsem svojim pomočnikom. Ta dogodek je zelo oslabil papeško oblast. Nasprotujoči si stranki sta bili zaposleni z medsebojnim bojem, Wyclif pa je nekaj časa imel mir. Prekletstva in medsebojne obtožbe so letele z enega na drugega in potoki krvi so bili preliti v boju za zmago njunih nasprotujočih si koristi. Cerkev so zajeli škandali in hudodelstva. Reformator pa je marljivo delal v tišini svoje župnije v Lutterworthu, da bi preusmeril pozornost ljudi na Jezusa, Kneza miru.VS 59.4

Cerkev je bila razdvojena. Nenehni prepiri in podkupovanja so pripravili pot reformaciji ter omogočil ljudstvu spoznati pravo naravo papeštva. Wyclif je v svoji razpravi z naslovom O razdoru papežev povabil ljudi, naj presodijo, ali ne govorita oba papeža resnice, ko drug drugega imenujeta antikrist. Rekel je: “Bog ni mogel več prenašati, da bi sovražnik vladal samo po enem takem duhovniku ... zato je oblast razdelil med dva, da bi ju verni v Kristusovem imenu laže premagali.” ^{5R. Vaughan, Life and Opinions of John de Wycliffe, vol. 2, str. 6.}VS 59.5

Wyclif je kakor njegov Učitelj oznanjal evangelij revežem, vendar pa ni bil za-dovoljen, da bi se luč resnice širila samo po skromnih domovih njegove župnije v Lutterworthu. Odločil se je, da jo ponese po vsej Angliji. Organiziral je skupino pridigarjev, preproste in pobožne ljudi, ki so ljubili resnico in hrepeneli po njeni razširitvi. Razkropili so se na vse strani in jo oznanjevali po trgih, ulicah velikih mest in vaseh. Obiskovali so stare, revne in bolne ter jim oznanjali vesela sporočila Božje milosti.VS 59.6

Wyclif je kot profesor teologije v Oxfordu oznanjal Božjo besedo v vseučiliščnih dvoranah. Tako zvesto je podajal resnico svojim študentom, da so ga imenovali doktor evangelija. Največje delo njegovega življenja pa je prevod Svetega pisma v angleščino. V svojem delu O resnici in pomenu Svetega pisma je izjavil, da ga ima namen prevesti. Tako bo lahko vsak Anglež v svojem jeziku bral o čudovitih Božjih delih.VS 60.1

Nenadoma pa se je njegovo delovanje ustavilo. Čeprav še ni dopolnil 60 let, je za-radi neprestanega dela, učenja in sovražni-kovih napadov, ki so ga oslabili, predčasno ostarel. Zbolel je za hudo boleznijo. Novica o tem je razveselila menihe. Mislili so, da se bo grenko skesal za zlo, ki ga je naredil cerkvi, zato so pohiteli, da bi slišali njegovo spoved. Štirje verski redi so poslali k njemu svoje poslance skupaj s štirimi posvetnimi uslužbenci. Bili so prepričani, da leži na smrtni postelji, zato so mu prigovarjali: “Pred smrtjo ste. Skesajte se za svoje grehe in v naši navzočnosti prekličite vse, kar ste govorili zoper nas.” Reformator je mirno poslušal. Zaprosil je svojega služabnika, naj ga nekoliko dvigne, nato pa se je odločno zazrl vanje, ki so čakali na njegov preklic. Z močnim in odločnim glasom, ki jih je pogosto prisilil k trepetanju, je dejal: “Ne bom umrl, temveč bom še živel in naprej žigosal vaša hudobna dela.” ^{6D'Aubigne, b. XVII, ch. 7.} Menihi so zmedeni in osupli pohiteli iz sobe.VS 60.2

Wyclifove besede so se izpolnile. Živel je še naprej, da bi svojim someščanom izročil najmočnejše orožje proti Rimu - Sveto pismo, dano iz nebes, ki osvobaja, razsvetljuje in spreobrača ljudi. Pred Wyclifom so bile ogromne ovire. Zelo je oslabel in zavedal se je, da mu je za delo ostalo samo še nekoliko let. Vedel je, da se bo moral soočiti z nasprotovanjem, toda hrabrile so ga obljube Božje besede, zato je šel pogumno naprej. Posebna Božja previdnost mu je ohranila umsko moč in ga na podlagi njegovih dragocenih izkušenj pripravila za to največjo nalogo. Medtem ko je v vsem krščanstvu vladal nemir, se je reformator v župniji v Lutterworthu posvetil svojemu izvoljenemu delu in ni več posvečal pozornosti zunanjemu dogajanju.VS 60.3

Končno je bilo delo opravljeno. Prvi prevod Svetega pisma v angleščino je bil dokončan. Božja beseda je bila dostopna Angliji. Reformator se sedaj ni bal ne zapora ne grmade. V roke angleškemu ljudstvu je izročil luč, ki nikoli ni smela ugasniti. Rojaki so bili osvobojeni neznanja in zmot. To delo je za osvoboditev in povzdignjenje naroda naredilo več kot vse najslavnejše zmage na bojiščih.VS 60.4

Novi prepisi Svetega pisma so se lahko dobili samo s počasnim in napornim delom, saj tiskanja še niso poznali. Zanimanje za to knjigo je bilo tako veliko, da so se mnogi prostovoljno posvetili prepisovanju, a kljub temu niso mogli ustreči vsem. Nekateri bogatejši kupci so hoteli imeti celotni prepis Svetega pisma. Drugi so kupovali samo posamezne dele Božje besede. Pogosto se je združilo nekoliko družin, da so si kupili skupni izvod. Tako je Wyclifov prevod Svetega pisma hitro našel pot v domove ljudstva.VS 60.5

Sklicevanje na zdrav človeški razum je prebudilo ljudstvo iz njegove nedejavne podrejenosti papeškim naukom. Wyclif je oznanjal značilni protestantski nauk: zve-ličanje je možno samo z vero v Kristusa in samo Sveto pismo je nezmotljivo. Pridigarji, ki jih je pošiljal na delo, so razširjali Sveto pismo in reformatorske spise s takim uspehom, da je novo vero sprejela skoraj polovica Angležev.VS 60.6

Pojav Svetega pisma je prestrašil cerkvene voditelje. Sedaj so se srečali z močnejšim nasprotnikom od samega Wyclifa - z nasprotnikom, proti kateremu njihovo orožje ni dosti koristilo. Tisti čas v Angliji ni obstajal zakon, ki bi prepovedoval Sveto pismo, ker še nikoli ni bilo objavljeno v ljudskem jeziku. Takšne zakone so izdajali pozneje in jih dosledno izvajali. Dotlej pa je bilo obdobje priložnosti, ko se je Božja beseda širila, četudi so temu nasprotovali duhovniki.VS 61.1

Papeški vodje so znova načrtovali utišati reformatorjev glas. Trikrat zaporedoma so ga klicali pred sodišče na zaslišanje, vendar zaman. Najprej je škofovski zbor razglasil njegove spise za krivoverske. Nato je pridobil zase mladega kralja Richarda II. in dosegel, da je bil izdan kraljevski odlok, po katerem se morajo zapreti vsi, ki se držijo obsojenih naukov.VS 61.2

Wyclif se je po tem zasedanju škofovskega zbora obrnil na parlament. Pred ljudskim zborom je neustrašno obtožil hierarhijo in zahteval reformo mnogih zlorab, ki jih je odobravala cerkev. S prepričljivo močjo je opisal nasilje in pokvarjenost papeštva. Sovražniki so se zmedli. A ker so Wyclifove prijatelje in pomočnike prisilili k umiku, so pričakovali, da se bo tudi sam reformator poklonil združeni oblasti kraljevske krone in papeževega prestola, še posebej sedaj, ko je bil star, sam in brez prijateljev. Toda namesto tega so bili premagani rimski pristaši. Parlament je bil ganjen nad Wyclifovim pozivom, zato je umaknil odlok o njegovem preganjanju. Tako se je reformator znova znašel na svobodi.VS 61.3

Še tretjič so ga poklicali na zaslišanje in sicer pred najvišje cerkveno sodišče v državi. Pristaši papeštva so bili prepričani, da tam ne bo nikakršne milosti za krivoverstvo. Zmagal bo Rim in reformatorjevo delo bo ustavljeno. Ko bodo dosegli svoj cilj, se bo Wyclif moral odpovedati svojemu nauku ali pa bo moral zapustiti sodno dvorano in oditi na grmado.VS 61.4

Vendar Wyclif ni ničesar preklical; ni bil hinavec. Pogumno je zagovarjal svoj nauk in spodbijal obtožbe svojih preganjalcev. Pozabil je nase, na svoj položaj in potrebe. Svoje poslušalce je vabil na Božjo sodbo ter tehtal njihove prevare in zvijače na tehtnici večne resnice. V sodni dvorani se je čutil vpliv Svetega Duha. Božja moč je očarala poslušalce. Zdelo se jim je, da ne morejo zapustiti tega prostora. Reformatorjeve besede so prebijale njihova srca kot puščice z Gospodovega loka. Sedaj so se obtožbe o krivoverstvu prepričljivo usmerile na njegove sovražnike. Navzoče je vprašal; “Zakaj ste si upali širiti svoje zmote? Ali zaradi zaslužka, da bi trgovali z Božjo milostjo?”VS 61.5

Nazadnje jih je vprašal: “Kaj mislite, s kom se bojujete, mar s starčkom, ki je z eno nogo že v grobu? Ne, ampak z Resnico, in sicer z Resnico, ki je močnejša od vseh vas in bo zmagala!” ^{7Wylie, b. II, ch. 13.} S temi besedami se je umaknil iz sodne dvorane, in nihče od njegovih sovražnikov si ga ni upal ustaviti.VS 61.6

Wyclifovo delo je bilo skoraj končano. Zastava resnice, ki jo je tako dolgo nosil, bo kmalu padla iz njegovih rok. Vendar je moral še enkrat pričati za evangelij. Resnica se je morala oznaniti v sami trdnjavi zmote. Poklicali so ga na razpravo pred papeževo sodišče v Rimu, ki je tako pogosto prelivalo kri svetih. Reformator se je zavedal, kakšna nevarnost mu preti. Kljub temu se je želel odzvati pozivu, a mu je paraliza onemogočila potovanja. Odločil se je, da bo Rimu spregovoril po pismu. Poslal ga je iz svoje župnije v Lutterworthu in ga naslovil na papeža. Bilo je napisano vljudno in v krščanskem duhu, vendar je pomenilo oster opomin proti nečimrnosti in ošabnosti papeškega prestola. VS 61.7

Pisal je: “Zares me veseli, da smem vsakemu človeku, a zlasti rimskemu škofu, objaviti in razodeti vero, ki jo imam za zdravo in resnično. Prepričan sem, da bo on pripravljen potrditi vero, ki jo podajam, ali pa jo popraviti, če je napačna.VS 62.1

Prvič, menim, da Kristusov evangelij za-vzema celotne Božje zapovedi. ... Sodim, da je rimski škof, če se ima za Kristusovega namestnika na svetu, bolj kakor kdor koli drug zavezan zakonu evangelija. Velikost Kristusovih učencev ni bila v posvetnem dostojanstvu in časti, temveč v popolnem in natančnem zgledovanju po Kristusovem življenju in vedenju. ... Kristus je bil v času življenja na zemlji najrevnejši človek, ki je zavračal in odklanjal sleherno posvetno oblast in čast. ...VS 62.2

Noben vernik se ne sme zgledovati po papežu ali svetniku, razen v tem, v čemer se ti zgledujejo po Gospodu Jezusu Kristusu. Peter in Zebedejeva sinova so bili v zmoti, ker so hrepeneli po posvetni časti in niso šli po Kristusovih stopinjah. Zato se jih v tej napaki ne sme posnemati. ...VS 62.3

Papež mora pozemsko gospostvo in vladanje prepustiti svetovni oblasti. Na to mora opozarjati tudi svojo duhovščino in jo spodbujati k temu. Tako je namreč delal Jezus in zlasti njegovi apostoli. Če se motim v kateri koli od teh točk, bom ponižno sprejel grajo, pa tudi smrt, če bo potrebno. Ko bi lahko ravnal po svoji volji in željah, bi zagotovo prišel pred rimskega škofa. Toda Gospod mi je svetoval drugače in me naučil, naj njega bolj poslušam kakor ljudi.”VS 62.4

Na koncu pisma je zapisal: “V molitvi prosimo Boga za našega papeža Urbana VI., da bi vplival nanj in se s svojo duhovščino zgledoval po Gospodu Jezusu Kristusu v življenju in vedenju in da bi njihov zdrav nauk vzpodbujal ljudi in bi tudi oni hodili po njegovih stopinjah.” ^{8John Foxe, Acts and Monuments, vol. Ill, str. 49. 50.9.}VS 62.5

Tako je Wyclif pokazal papežu in njegovim kardinalom Kristusovo blagost in ponižnost. Njim in vsemu krščanstvu je odkril razliko med Učiteljem in njimi, ki se imajo za njegove predstavnike.VS 62.6

Wyclif je bil prepričan, da bo svojo zvestobo plačal z življenjem. Kralj, papež in škofje so se združili, da bi ga pogubili. Kazalo je, da bo čez nekaj mesecev končal svoje življenje na grmadi. Toda njegov pogum je bil neomajen. Zavedal se je, da ni potrebno iti kam daleč, da bi trpel za Kristusa. Le njegov evangelij moraš oznanjati ošabnim škofom in doleti te mučeniška smrt. Dejal je: “Kaj, da živim in molčim? ... Nikakor ne! Udarec naj pade! Čakam ga!” ^{9Merle D’Aubigne, op. cit., b. XVII, ch. 8.}VS 62.7

Božja previdnost pa je še vedno ščitila svojega služabnika, ki je vse življenje stal in pogumno zagovarjal resnico. Njegovo življenje je bilo stalno v nevarnosti, vendar ni smel pasti v roke sovražnikov. Wyclif nikoli ni poskušal zaščititi samega sebe. Njegov zaščitnik je bil Bog. Sovražniki so sedaj verjeli, da jim žrtev ne bo ušla, toda Božja roka ga je umaknila njihovemu dosegu. V svoji lutterworthski cerkvi se je pripravljal na Gospodovo večerjo. Nenadoma je zaradi paralize padel na tla in čez nekaj trenutkov umrl.VS 62.8

Bog je določil Wyclifu svoje delo. Razodel mu je besedo resnice in ga varoval, da bi ta lahko prišla med ljudstvo. Njegovo življenje je bilo zaščiteno in njegovo delo podaljšano, dokler ni bil postavljen temelj velikega dela reformacije.VS 63.1

Wyclif je prišel iz teme srednjega veka. Nihče pred njim ni s svojimi deli spodbujal k reformatorskemu delu. Nastopil je kakor Janez Krstnik, da bi opravil posebno pos-lanstvo in bil glasnik nove dobe. Sistem resnice, ki ga je podajal, je bil enoten in popoln, tako da ga kasnejši reformatorji, tudi po stotih letih, niso prekosili niti dosegli. Položil je tako širok in globok temelj, postavil tako trden in zanesljiv oder, da ga njegovim naslednikom ni bilo treba več postavljati.VS 63.2

Veliko gibanje, ki ga je Wyclif začel za osvoboditev uma in vesti ter reševanje ljudstva izpod Rima, je imelo svoj temelj v Svetem pismu. V njem je bil vir vseh bla-goslovov, ki so kakor reka življenja od XIV. stoletja tekli skozi vsa naslednja obdobja. Wyclif je imel Sveto pismo za navdihnjeno razodetje Božje volje, za edino pravilo vere in življenja. Zaradi svoje izobrazbe naj bi spoštoval rimsko cerkev kot Božjo ustanovo, verjel v njeno oblast kot nezmotljivo ter v slepem zaupanju sprejemal njene dolgo veljavne nauke in navade. Vendar je vse to zapustil, da bi poslušal Božjo sveto besedo. Ljudi je opozarjal, naj sprejmejo Sveto pismo za vrhovno veljavo. Ni poslušal glasu cerkve, po kateri je govoril papež. Zanj je bila edina oblast Božji glas, ki govori ljudem po svoji besedi. Učil je, da je Sveto pismo popolno razodetje Božje volje, da je Sveti Duh njegov edini razlagalec in da mora vsakdo z osebnim proučevanjem njegovega nauka spoznati svoje dolžnosti. Tako je vodil srca ljudi od papeža in cerkve k Božji besedi.VS 63.3

Wyclif je bil eden največjih reformatorjev. Malo jih je, ki so ga dosegli v umskih sposobnostih, v jasnosti misli, v trdnosti, s katero se je držal resnice, in v pogumu, s katerim jo je zagovarjal. Čistost življenja, neutrudljiva marljivost v proučevanju in delu, neoporečno poštenje, ljubezen, podobna Kristusovi, in zvestoba v službi so bile lastnosti tega prvega reformatorja. Razvil jih je kljub duhovni temi in moralni pokvarjenosti obdobja, v katerem je nastopil.VS 63.4

Wyclifov značaj je dokaz vzgojne in spreminjajoče moči Svetega pisma. Sveto pismo je naredilo iz njega to, kar je postal. Dojemanje vzvišenih resnic razodetja daje vsem sposobnostim svežino in moč. Razvija razum, izostruje duha in usmerja razsojanje. Proučevanje Svetega pisma plemeniti sleherno misel, vsako čustvo in vsako težnjo bolj kakor katero drugo proučevanje. Daje trdnost odločitvam, potrpežljivost, pogum in moralno moč; plemeniti značaj in posvečuje dušo. Resno in ponižno proučevanje Svetega pisma, ki pripelje preiskovalca v neposredno zvezo z neskončnim umom, vodi ljudi do boljšega in dejavnejšega razuma in plemenitejših načel. To zdaleč presega najboljšo izobrazbo, ki jo ponuja človeška filozofija. Psalmist pravi: “Komur se tvoja beseda razodene, prejme luč, in razumnost daje ona preprostim.” (Ps 119,130 CHR)VS 63.5

Resnice, ki jih je podajal Wyclif, so se širile dalje. Njegovi sledilci, imenovani viklifovci ali lolardi, so prepotovali ne samo Anglijo, ampak tudi druge dežele in oznanjali evangeljsko sporočilo. Po smrti svojega vodja so delali še bolj goreče kakor prej. Množice so prihajale poslušat njihov nauk. Med spreobrnjenimi je bilo nekaj knezov in sama kraljeva žena. Na mnogih krajih se je pri ljudeh opazila reforma v navadah; malikovalski simboli rimske cerkve so bili odstranjeni. Toda kmalu je neusmiljeno preganjanje doletelo tiste, ki so si upali živeti po Svetem pismu. Angleški kralji, ki so si želeli utrditi svoj prestol z rimsko podporo, se niso obotavljali pogubljati reformatorjev. Prvič v zgodovini Anglije je bila odrejena smrt na grmadi za učence evangelija. Mučeniške smrti so se vrstile. Zagovorniki resnice, preganjani in mučeni, so lahko dvignili svoj glas samo h Gospodu nad vojskami. Preganjani kot sovražniki cerkve in izdajalci kraljestva so dalje na skrivaj oznanjevali evangelij. Skrivali so se v skromnih prebivališčih revežev, a pogosto tudi v jamah in votlinah.VS 63.6

Kljub besnečemu preganjanju pa se je še nekaj stoletij nadaljeval miren, pobožen, resen in potrpežljiv odpor zoper prevladujočo pokvarjenost v veri. Kristjani tistega časa so samo delno poznali resnico, vendar so se naučili ljubiti Božjo besedo in živeti po njej, zato so potrpežljivo trpeli zanjo. Mnogi so žrtvovali za Kristusovo delo vse svoje imetje, kakor so to naredili učenci v apostolskih dneh. Tisti, ki niso bili pregnani s svojih domov, so veselo podpirali svoje brate v izgnanstvu. Ko pa so bili tudi sami pregnani, so se jim z veseljem pridružili. Tisoči so se sicer prestrašili besnečih preganjalcev. Svojo svobodo so plačali z zatajitvijo vere. Iz zapora so odhajali oblečeni v spokorniška oblačila, s čimer so potrdili svojo odločitev. Vendar pa je bilo od knežjega rodu do skromnejših slojev tudi veliko takšnih, ki so pogumno pričali za resnico v celicah zapora, v lolardskih stolpih, sredi muk in plamenov ter se veselili, da so bili vredni spoznati “delež pri njegovem trpljenju”. (Flp 3,10)VS 64.1

Rimski pristaši niso imeli priložnosti uresničiti svojih zlobnih namenov proti Wyclifu v času njegovega življenja. Sovraštvo pa je besnelo tudi takrat, ko je njegovo telo mirno ležalo v grobu. Na podlagi odločitve cerkvenega zbora v Konstanci so štirideset let po Wyclifovi smrti sežgali njegove kosti in pepel vrgli v bližnji potok. Neki stari pisatelj pravi: “Potok je odnesel njegov prah v Avon, Avon v Severn, Severn v Bristolski zaliv, ta pa v Atlantski ocean. Tako je Wyclifov pepel postal simbol njegovega nauka, ki se je razširil po vsem svetu.” ^{10T. Fuller, Church History of Britain, b. IV, sec. 2, par. 54.} Njegovi sovražniki so se premalo zavedali simbolike svojega zlobnega dejanja.VS 64.2

Na podlagi Wyclifovih spisov se je Čeh Jan Hus odpovedal mnogim zmotam rimske cerkve in začel delo reformacije. Tako je bilo posejano seme resnice v teh dveh med seboj precej oddaljenih deželah. Iz Češke se je delo razširilo v druge države. Pozornost ljudi je bila usmerjena na dolgo pozabljeno Božjo besedo. Božja roka je pripravljala pot veliki reformaciji.VS 64.3