Poglavje 13—Nizozemska in Skandinavija

Na Nizozemskem je papeško nasilje zelo zgodaj izzvalo odločen odpor. Sedemsto let pred Lutrovim časom sta dva škofa, ki sta bila poslana v Rim, neustrašno obtožila rimskega papeža. Spoznala sta pravi značaj svetega sedeža. “Bog je za svojo kraljico in zaročenko - cerkev in za njeno družino pripravljen neprestano skrbeti z vso plemenitostjo. Zagotovil ji je doto, ki ne poide in se ne pokvari. Izročil ji je večno krono in žezlo ... Vse te dobrine si jemlješ kakor tat. Postavil si se v Božji tempelj; namesto pastirja si postal volk svoji čredi. ... Rad bi, da verujemo vate kot najvišjemu škofu, a se obnašaš kot tiran. ... Moral bi biti služabnik služabnikov, kakor se imenuješ, pa hočeš postati gospod gospodov. ... Zaničuješ Božje zapovedi. ... Sveti Duh je zidar vseh cerkev po vsem svetu. ... Mesto našega Boga, katerega meščani smo, sega do vseh nebeških predelov. Večje je kakor mesto, katerega so sveti preroki imenovali Babilon; kajti to mesto je zaslepljeno - razglaša se za božansko mesto, povišuje se do nebes in trdi, da je njegova modrost nesmrtna. Poleg vsega tega pa brez dokazov trdi, da je ne-zmotljivo, se nikoli ni zmotilo in se tudi nikoli ne more.” ^{1Gerard Brandt, History of the Reformation in and About the Low Countries, b. I, str. 6}VS 153.1

V naslednjih stoletjih so tudi drugi po-navljali ta protest. Ti prvi učitelji so pre-potovali različne dežele in bili znani pod različnimi imeni. Njihov značaj je bil po-doben značaju valdenžanskih misijonarjev; povsod so razširili znanje o evangeliju ter tako prodrli na Nizozemsko. Njihov nauk se je hitro razširil. Valdenžansko Sveto pismo so v verzih prevedli v nizozemščino. Povedali so, “da je v njem velika vrednost; ne vsebuje šal, pravljic, ničevosti niti prevar, temveč samo besede resnice; res je, da se lahko v njem naleti tudi na kakšno trdo lupino, vendar je možno zlahka priti do jedra in sladkosti tega, kar je dobro in sveto”. ^{2Ibid., b. I, ch. 14.} Tako so pisali prijatelji stare vere v XII. stoletju.VS 154.1

Tedaj so se začela rimska preganjanja. Kljub grmadam in mučenju se je število vernikov vse bolj množilo. Odločno so iz-javljali, da je Sveto pismo edina nezmotljiva verska veljava in da “se nikogar ne sme prisiliti k verovanju, temveč se ga mora za resnico pridobiti z oznanjevanjem”. ^{3Martyn, op. cit., b. II, str. 87.}VS 154.2

Lutrovi nauki so na Nizozemskem našli rodovitna tla; resni in zvesti ljudje so vstali in oznanjali evangelij. Iz Nizozemske pokrajine Frizije je prišel Menno Simons. Vzgojen je bil v Rimokatoliški cerkvi in posvečen za duhovnika. Ni poznal Svetega pisma; pravzaprav se ga je bal brati, da ne bi bil zapeljan v krivoverstvo. Ko je začel dvomiti v nauk o spremembi kruha v Kristusovo telo, je menil, da ga skuša Satan. Z molitvijo in spovedjo se je boril proti dvomu, vendar zaman. Bil je zmeden zaradi prizorov razuzdanosti. Želel je utišati opominjajoči glas vesti, vendar je bil tudi pri tem neuspešen. Čez nekaj časa je začel proučevati Novi zakon, kar ga je skupaj z Lutrovimi spisi privedlo do sprejema reformirane vere. Kmalu zatem je v sosednji vasi videl, kako so umorili človeka, ker se je drugič krstil. Odločil se je raziskati, kaj pravi Sveto pismo glede krsta otrok. V njem ni našel nikakršnega dokaza v korist temu. Spoznal pa je, da se spokorjenje in vera povsod zahtevata kot pogoj za sprejem krsta.VS 154.3

Menno je zapustil rimsko cerkev in posvetil svoje življenje poučevanju resnic, ki jih je sprejel. Tudi na Nizozemskem so se kakor v Nemčiji pojavili skrajneži; širili so lažne in zapeljive nauke. S svojo nespo-dobnostjo so kršili red ter zbujali nasilje in vstajo. Menno je prepoznal strašne posledice, ki jih bodo povzročila ta gibanja, zato se je z vso močjo uprl zmotnim naukom in nevarnim spletkam skrajnežev. Bilo je veliko takšnih, ki so bili zapeljani, a tudi takšnih, ki so se odpovedali pogubnim zmotam. Nekateri so bili potomci starodavnega krščanstva - sadovi valdenžanskih naukov. Med njimi je vneto Mennovo delo naletelo na uspeh.VS 154.4

Petindvajset let je potoval z ženo in otroki, trpel utrujenost in pomanjkanje, pogosto pa je bil tudi v smrtni nevarnosti. Prepotoval je Nizozemsko in severno Nemčijo, deloval v glavnem med nižjimi sloji, a vendar širil daljnosežen vpliv. Po naravi je bil zgovoren in kljub skromni izobrazbi človek neomahljivega poštenja, ponižnega duha in nežnega vedenja. Bil je iskreno in resno pobožen. Živel je po načelih, ki jih je oznanjal. Tako si je pridobil zaupanje ljudi. Njegovi sledilci so bili razkropljeni in zatirani. Nekateri so trpeli tudi zato, ker so jih zamenjali za skrajniške münzerite. Veliko se jih je spreobrnilo ravno zaradi njegovega dela.VS 154.5

Nikjer niso bili reformirani nauki tako splošno sprejeti kakor na Nizozemskem, hkrati pa je bilo malo dežel, v katerih bi njeni pristaši trpeli strašnejše preganjanje. Karel V. je v Nemčiji prepovedal reformacijo in bi ga zelo veselilo, če bi bili vsi njeni pristaši postavljeni na grmado. Toda knezi so vstali in zajezili njegovo nasilje. Na Nizozemskem je imel kralj veliko moč, zato so odloki za preganjanje prihajali hitro drug za drugim. Brati Sveto pismo, pridigati iz njega, ga poslušati ali celo samo govoriti o njem se je štelo za hudodelstvo, ki si zasluži smrt na grmadi. Na skrivaj moliti Bogu, izogibati se čaščenju podob ali peti psalme je pomenilo izpostavljati se smrtni kazni. Celo moške, ki so se odpovedali svojim zmotam, so obsodili na smrt z mečem, ženske pa so žive pokopali. Na tisoče jih je pomrlo pod vlado Karla V. in Filipa II.VS 155.1

Nekoč je bila pred inkvizitorje pripeljana vsa družina. Obtožili so jih, ker se niso udeležili maše, ampak so imeli bogoslužje doma. Pri zasliševanju so jih vprašali, kako opravljajo skrivno bogoslužje. Najmlajši sin je odgovoril: “Pokleknemo in v molitvi prosimo Boga, naj razsvetli naš um in nam odpusti grehe. Potem molimo za vladarja, da bi lahko uspešno vladal in bil srečen v življenju. Molimo za naše oblasti, da bi jih Bog lahko obvaroval.” ^{4Wylie, op. cit., b. XVIII, ch. 6} Nekateri sodniki so bili globoko ganjeni. Kljub temu so očeta in enega sina obsodili na grmado.VS 155.2

Jeza preganjalcev se je primerjala z vero mučencev. Neomajnega poguma niso kazali samo možje, ampak tudi nežne ženske in dekleta. “Žene so stale ob grmadah, na katerih so plameni ovijali njihove može, in jih tolažile ali razveseljevale s petjem psalmov. Dekleta so legla v svoj živi grob, kot da bi odšla spat v svojo spalnico; za odhod na morišče so se oblekla v svoja najlepša oblačila, kakor da gredo na poroko.”^{5Ibid., b. XVIII, ch. 6} Prelita krščanska kri je postala seme; podobno je bilo v tistih dneh, ko si je poganstvo prizadevalo uničiti evangelij. ^{6Glej Tertullian, Apology, par. 50.} Preganjanje je povečevalo število prič za resnico. Kralj je leto za letom opravljal surovo delo, ker ga je jezila nezlomljiva odločnost ljudi, vendar zaman. Revolucija pod vodstvom Viljema Oranskega je Nizozemski končno prinesla svobodo čaš-čenja Boga.VS 155.3

V piemontskih planinah, v francoskih ravninah in na nizozemskih obalah je bil napredek evangelija zaznamovan s krvjo njegovih učencev. V severnih deželah je njegov sprejem bil mirnejši. Wittenberški študentje so se vrnili domov v Skandinavijo in prinesli s seboj reformirano vero. Tiskanje Lutrovih spisov je pomagalo širiti luč. Preprosti in močni narodi severa so zapustili rimsko pokvarjenost, razkošje in praznoverje ter sprejeli svetopisemsko čistost, preprostost in zveličavno resnico.VS 155.4

Danski reformator Tausen je bil kmečki sin. Zgodaj je pokazal svojo umsko nadar-jenost; hrepenel je po izobrazbi. Siromašni starši mu niso mogli omogočiti šolanja, zato je stopil v samostan. S svojim čistim živ-ljenjem, marljivostjo in vdanostjo je pridobil predstojnikovo naklonjenost. Pri izpitu se je odkrila njegova posebna nadarjenost, ki je obetala cerkvi korist. Odločeno je bilo, da ga bodo poslali na šolanje na nemško ali nizozemsko vseučilišče. Dovolili so mu, da si šolo izbere sam, vendar z eno izjemo - ne sme oditi v Wittenberg. Menihi so sklenili, da se učenec cerkve ne sme izpostavljati krivoverskemu strupu.VS 156.1

Tausen je odšel v Köln, ki je bil že tedaj rimska trdnjava. Kmalu se mu je uprl mi-sticizem njegovih učiteljev. Ob istem času je dobil v roke Lutrove spise. Bral jih je z občudovanjem in navdušenjem. Zelo si je želel doživeti osebno reformatorjevo pre-davanje. Da bi uresničil željo, je moral tvegati zamero pri samostanskem predstojniku in odpoved njegove podpore. Kmalu se je odločil in se vpisal na wittenberško vseučilišče.VS 156.2

Po vrnitvi na Dansko se je vrnil v samo-stan. Nihče ga ni osumil luteranstva. Ni takoj razodel svoje skrivnosti, temveč si je brez predsodkov prizadeval popeljati svoje tovariše k čistejši veri in svetejšemu življenju. Razlagal jim je Sveto pismo in jim pojasnil njegov pravi pomen. Nato jim je oznanil Kristusa kot grešnikovo pravičnost in edino upanje v zveličanje. Samostanski predstojnik se je zelo razjezil nanj; upal je, da bo postal mogočen branilec Rima. Na lepem so ga premestili v drug samostan, kjer so ga varovali v celici pod strogim nadzorstvom.VS 156.3

Njegovi novi varuhi so se zgrozili, ko se je nekaj menihov spreobrnilo v protestantizem. Tausen jih je pripeljal do spoznanja resnice skozi rešetke svoje celice. Če bi ti danski očetje poznali cerkveni načrt za ravnanje s krivoverci, se Tausnov glas nikoli več ne bi slišal. Namesto da bi živega pokopali v neko podzemno ječo, so ga izgnali iz samostana. Kasneje niso mogli več ukrepati, saj je bil izdan kraljevski odlok, ki je zagotavljal zaščito oznanjevalcem novega nauka. Tausen je začel oznanjevati. Cerkve so bile odprte; ljudstvo se je gnetlo, da bi ga poslušalo. Tudi drugi so oznanjali Božjo besedo. V danščino preveden Novi zakon je bil razširjen vsepovsod. Papeževi pristaši so si prizadevali preprečiti to delo, vendar so ga samo pospeševali. Danska je izjavila, da sprejema reformirano vero.VS 156.4

Tudi Švedska je bila deležna vode življenja; prinesli so ji jo mladeniči, ki so se napojili na wittenberškem studencu. Dva vodja švedske reformacije, Olaf in Laurencij Petri, sina orebrskega kovača, sta študirala pri Lutru in Melanchthonu; kasneje sta marljivo poučevala resnice, ki sta se jih naučila. Olaf je prebujal ljudstvo z gorečnostjo in zgovornostjo kakor veliki reformator, medtem ko je bil Laurencij učen, vdan razmišljanju in tih kakor Melanchthon. Oba sta bila zelo pobožna, visoko teološko izobražena in neomahljivo pogumna v širjenju resnice. Vendar pa ni šlo brez nasprotovanja papeževih pristašev. Katoliški duhovniki so vznemirili neizobraženo in praznoverno ljudstvo. Množica je večkrat napadla Olafa Petrija; njegovo življenje je bilo pogosto v smrtni nevarnosti. Kljub temu sta oba reformatorja uživala kraljevo naklonjenost in zaščito.VS 157.1

Ljudstvo je ječalo pod upravo rimske cerkve; postajalo je vse bolj siromašno. Bili so brez Svetega pisma. Njihova vera je bila samo niz obredov in ceremonij, ki ne morejo razsvetliti duha. Vrnili so se k praznovernim naukom in malikovalskim običajem svojih poganskih prednikov. Ljudstvo se je razdelilo v dve sovražni stranki, ki sta v medsebojnem boju samo povečevali bedo vseh. Ker se je kralj odločil izpeljati obnovo v cerkvi in državi, je za boj proti Rimu z dobrodošlico sprejel dva sposobna pomočnika.VS 157.2

V navzočnosti kralja in prvakov Švedske je Olaf Petri zelo spretno branil nauk re-formirane vere pred rimskimi zagovorniki. Povedal je, da je treba nauke očetov sprejeti samo, če se ujemajo s Svetim pismom. Najnujnejši verski nauki so razodeti v Svetem pismu jasno in preprosto, da jih lahko razumejo vsi ljudje. Kristus je rekel: “Moj nauk ni moj, temveč tistega, ki me je poslal.” (Jn 7,16) Pavel pravi, da mora biti preklet, če bo oznanjeval kateri koli drug evangelij poleg tistega, ki ga je sprejel. (Gal 1,8) Reformator je vprašal: “Kako se potem drugi upajo oznanjati nauke po lastnih željah in jih vsiljevati kot nekaj, kar je nujno za zveličanje?” ^{7Wylie, op. cit. b. X, ch. 4.} Pokazal je, da cerkveni odloki nimajo veljave, če nasprotujejo Božjim zapovedim, in poudaril, da je vzvišeno protestantsko načelo “Sveto pismo in samo Sveto pismo” merilo vere in življenja.VS 157.3

Čeprav je ta boj potekal na sorazmerno majhnem prizorišču, nam kaže, “kakšna vrsta ljudi je sestavljala čete reformatorske vojske. To niso bili neizobraženci, sektaši, hrupni prepirljivci - daleč od tega. Bili so možje, ki so proučevali Božjo besedo in znali uporabljati orožje, s katerim jih je opremila svetopisemska orožarna. Bili so najbolj izobraženi ljudje svojega časa. Če opazujemo samo sijajna središča znanosti, kakršna sta bila Wittenberg in Zurich, in svetla imena, kakršna so bila Luter, Melanchthon, Zwingli in Ökolampad, potem lahko rečemo, da so se ti vodje reformacije odlikovali po naravi s talenti in z izrednim znanjem. Vendar pa niso bili takšni tudi njihovi nasledniki. Toda kaj najdemo, če se obrnemo k odročnemu prizorišču Švedske, kjer imamo skromni imeni Olafa in Laurencija Petrija, in če se od velikih učiteljev vrnemo k učencem? ... Najdemo znanstvenike in teologe; ljudi, ki popolnoma poznajo sistem evangeljskih resnic ter z lahkoto premagujejo sholastike in rimske dostojanstvenike.” ^{8Ibid., b. X, ch. 4.}VS 157.4

Zaradi te razprave je švedski kralj sprejel protestantsko vero. Kmalu potem se je zanjo opredelila še ljudska skupščina. Olaf Petri je prevedel Novi zakon v švedščino in na kraljevo željo sta brata prevzela prevod celotnega Svetega pisma. Tako je švedski narod prvič sprejel Božjo besedo v svojem ljudskem jeziku. Državni svet je odločil, da naj pridigarji po vsem kraljestvu razlagajo Sveto pismo in naj se ga otroci naučijo brati v šoli.VS 158.1

Blažena luč evangelija je odločno in zanesljivo razganjala temo nevere in praznoverja. Ljudstvo se je osvobojeno papeškega nasilja okrepilo in povišalo do take višine, kakršne nikoli prej ni doseglo. Švedska je postala protestantska trdnjava. Stoletje pozneje, v času velike nevarnosti, je bil majhen in do tedaj slaboten narod edini v vsej Evropi, ki si je upal priskočiti na pomoč Nemčiji v strašni tridesetletni vojni. Kazalo je, da bo vsa severna Evropa znova padla pod papeško nasilje. Švedska vojska je pomagala Nemčiji odbiti katoliško napredovanje in izbojevati strpnost za protestante - kalviniste in luterane - in povrniti svobodo vesti deželam, ki so sprejele reformacijo.VS 158.2