Prenosniki luči in blagoslova

Verniki bi morali biti posvečeni prenosniki, po katerih bi nebeško življenje teklo k drugim. Sveti Duh bo očistil in trdno združil srca ter tako poživil in prežel vso cerkev. /T IX, str. 20/KS 19.3

Vsak Jezusov sledilec ima delo, ki ga mora opraviti kot misijonar za Kristusa v svoji družini, soseščini in kraju, v katerem živi. Vsi, ki so se posvetili Bogu, so prenosniki luči. Bog jih je naredil za orodja pravičnosti, da bi drugim prinesli luč resnice. /T II, str. 632/KS 20.1

Sad Jezusovega dela, ko je utrujen in lačen sedel pri vodnjaku, se je vse bolj širil v blagoslov. Oseba, ki si jo je prizadeval rešiti, je postala sredstvo za doseganje drugih in njihova pot k Zveličarju. Na ta način bo Božje delo napredovalo. Vaša luč naj gori, pa se bodo prižgale tudi druge. /GW, str. 195/KS 20.2

Mnogi menijo, da so za svojo luč in izkušnje odgovorni le Kristusu, neodvisno od njegovih priznanih sledilcev na zemlji. Jezus je prijatelj grešnikov, zato njihova nesreča prizadene njegovo srce. Čeprav ima vso oblast v nebesih in na zemlji, spoštuje pomočnike, ki jih je posvetil za razsvetljevanje in zveličanje ljudi; grešnike pošilja v cerkev, ki jo je postavil za prenosnika luči svetu. /AA, str. 122; DAp, str. 80/KS 20.3

Prvi cerkvi je bilo zaupano delo, ki se je neprestano širilo - to je bilo ustanavljanje središč luči in blagoslova povsod, kjer živijo pošteni ljudje, ki so se pripravljeni posvetiti Kristusovi službi. /AA, str. 90; DAp, str. 60/KS 20.4

Kakor sončni žarki prodirajo v najbolj oddaljene kotičke zemlje, tako Bog načrtuje, da luč evangelija prispe do vsakega človeka na planetu. Če bi Kristusova cerkev uresničevala namen našega Gospoda, bi luč zasvetila vsem, ki sedijo v temi in smrtni senci. /MB, str. 42; MGB, str. 54/KS 20.5

Prednost vsakogar je biti živ posrednik, po katerem lahko Bog svetu razdaja zaklade svoje milosti, neizčrpno Kristusovo bogastvo. Kristus ne želi ničesar bolj kakor predstavnikov, ki bodo svetu predstavljali njegovega Duha in njegov značaj. Ni stvari, ki bi jo ta svet bolj potreboval kakor izkazovanje Zveličarjeve ljubezni po človeštvu. Vsa nebesa čakajo na posrednike, po katerih se lahko izliva sveto olje, ki prinaša blagoslov in veselje človeškemu srcu. /COL, str. 419; KP, str. 293/KS 20.6

Slava Božje cerkve se kaže v pobožnosti njenih vernikov; v tem se skriva Kristusova moč. Vpliv pristnih Božjih otrok se morda zdi nepomemben, vendar se bo sčasoma občutil in se popolnoma razodel na dan nagrade. Luč pravega kristjana, ki žari s stanovitno pobožnostjo in neomajno vero, bo svetu nazorno pokazala moč živega Zveličarja. Kristus bo v svojih sledilcih razodet kot izvir vode, ki teče v večno življenje. Kljub temu da so komaj znani, so Božje posebno ljudstvo, njegove izvoljene posode zveličanja in prenosniki luči svetu. (Rim 9,22-23; 2 Kor 4,7; 2 Tim 2,20-21) /RH, 24. 3. 1891/KS 21.1

Naj vaša luč gori! Vaši glasovi naj se slišijo v ponižnih molitvah, v pričanju proti nezmernosti, neumnosti in zabavam tega sveta ter v oznanjanju resnice za ta čas. Vaš glas, vaš vpliv in čas - to so Božji darovi, ki morajo biti uporabljeni za pridobivanje ljudi za Kristusa. /T IX, str. 38/KS 21.2

Pokazano mi je bilo, da so Kristusovi učenci njegovi pred-stavniki na tem svetu. Božji namen je, da bodo luči v moralni temi tega sveta posejane po vsej deželi, v mestih, vaseh in velemestih. To je »prizor, ki ga gledajo svet, angeli in ljudje«. (1 Kor 4,9)/T II, str. 631/KS 21.3

Kristusovi sledilci morajo biti luč svetu, vendar jim Bog ne ukazuje, naj se potrudijo svetiti. Ne odobrava nobenega samohvalnega prizadevanja, s katerim bi pokazali svojo večvrednost. Želi si, da bi bili prežeti z nebeškimi načeli in da bi tako ob stiku s svetom pokazali luč, ki je v njih. Njihova neomajna zvestoba bo svetila z vsemi dejanji. /MH, str. 36; ZDR, str. 20/KS 21.4

Ko se je Savlu sredi njegove zaslepljenosti z zmoto in predsodki razodel Kristus, kogar je preganjal, ga je neposredno povezal s cerkvijo, ki je luč svetu. V tem primeru Ananija predstavlja Kristusa in obenem njegove duhovnike na zemlji, ki so določeni delovati namesto Kristusa. Namesto Kristusa se je Ananija dotaknil Savlovih oči, da je spregledal. Namesto Kristusa je položil roke na Savla, da je prejel Svetega Duha. Vse je bilo narejeno v Kristusovem imenu in z njegovo oblastjo. Kristus je temelj; cerkev pa je posrednik zveze. /AA, str. 122; DAp, str. 80/KS 21.5

Greh prevladuje vsepovsod. Veliki sovražnik ljudi zbira svoje sile. Uporablja vsa sredstva, da bi zmedel misli ljudi z varljivim sijajem greha in jih tako uničil. Tisti, katerim je Bog zaupal zaklade svoje resnice, morajo poskrbeti, da luč sveti sredi moralne teme. /HS, str. 290/KS 22.1

Bog zahteva od svojega ljudstva, da sveti kot luč na svetu. K temu niso poklicani samo pridigarji, marveč vsi Kristusovi učenci. Njihovi pogovori bi morali biti nebeški. Zaradi občestva z Bogom si bodo želeli družbe svojih bližnjih. Z besedami in dejanji jim bodo izrazili Božjo ljubezen, ki je poživila njihovo srce. Na ta način se bodo na svetu prižigale luči; svetloba, ki jo prenašajo, ne bo ugasnila ali izginila. /T II, str. 122-123/KS 22.2

Kristusovi sledilci morajo biti orodja pravičnosti, delavci, živi kamni in žareče luči, da bi lahko priklicali navzočnost nebeških angelov. Od njih se zahteva, da so prenosniki duha resnice in pravičnosti. /T II, str. 126-127/KS 22.3

Gospod je svojo cerkev določil za središče božanskega vpliva. Nebesa čakajo na vernike, da bi postali prenosniki, po katerih bi tok življenja tekel v svet, da bi se mnogi lahko spreobrnili in tudi oni postali prenosniki, po katerih se bo Kristusova milost razlila na suhe dele njegovega vinograda. /BE, 12. 8. 1901/KS 22.4

Kdor je združen z Bogom, bo prenašal luč drugim. Če kdo nima luči, da bi jo podelil, je to zaradi tega, ker ni povezan z njenim Virom. /HS, str. 291/KS 22.5

Bog je določil, da njegovi otroci prenašajo luč ljudem. Če tega ne naredijo in pustijo ljudi v temi greha, ker so zanemarili opraviti to, kar bi lahko, ko jih je spodbujal Sveti Duh, bodo odgovorni pred Bogom. Iz teme smo bili poklicani v čudovito luč, da bi oznanili Kristusove odlike. /RH, 12. 12. 1893/ Vsi, ki so posvečeni Bogu, bodo prenosniki luči. Bog jih naredi za svoje predstavnike, da druge seznanijo z bogastvom njegove milosti. ... Naš vpliv na druge ni toliko odvisen od tega, kar rečemo, kakor od tega, kar smo. Ljudje lahko nasprotujejo in kljubujejo našemu dokazovanju, lahko se upirajo našim vabilom, toda življenje nesebične ljubezni je dokaz, ki ga ne morejo zanikati. Dosledno življenje, ki ga označuje Kristusova krotkost, pomeni moč v tem svetu. /DA, str. 141-142; JŽ, str. 112/KS 22.6

Tisti, ki bi morali biti luč svetu, oddajajo samo slabotne in blede žarke. Kaj je luč? Luč pomeni pobožnost, dobroto, usmiljenje in ljubezen. Pomeni tudi, da z značajem in življenjem razodevamo resnico. Moč evangelija je odvisna od osebne pobožnosti vernikov. Bog je po smrti svojega ljubljenega Sina omogočil, da bo lahko vsak človek temeljito pripravljen za vsako dobro delo. (2 Tim 3,17) Vsako srce mora biti svetla in sijajna luč, ki oznanja odlike njega, ki nas je poklical iz teme v svojo čudovito luč. »Božji sodelavci smo.« (1 Kor 3,9 eku) Da, sodelavci; to pomeni opravljati resno službo v Gospodovem vinogradu. Okoli nas so ljudje, ki jih moramo rešiti - v naših cerkvah, v naših sobotnih šolah in v našem kraju. /RH, 24. 3. 1891/KS 23.1

Če delamo za druge, bomo svojo dušo ohranili pri življenju. Če bomo postali Jezusovi sodelavci, bomo v naših cerkvah videli luč, ki vedno bolj sveti in pošilja svoje žarke, da bi osvetlila temo. /HS, str. 291/KS 23.2

»Vi ste luč svetu.« (Mt 5,14 chr) Judje so nameravali prednosti zveličanja omejiti samo na svoj narod, Kristus pa jim je pokazal, da je zveličanje kakor sončna svetloba. Pripada vsemu svetu. /DA, str. 306; JŽ, str. 260/KS 23.3

Srce, ki je pod vplivom Svetega Duha, je struga, po kateri teče Božji blagoslov. Če bi bili ti, ki služijo Bogu, odstranjeni s sveta in bi se njegov Duh umaknil izmed ljudi, bi bil svet prepuščen pustošenju in uničenju, ki sta posledica Satanove vladavine. Četudi grešniki tega ne vedo, se za blagoslove življenja na tem svetu imajo zahvaliti navzočnosti Božjega ljudstva, ki ga prezirajo in zatirajo. Toda če so kristjani to samo po imenu, potem so sol, ki je izgubila svoj okus. V svetu nimajo nikakršnega vpliva na dobro. Če napačno predstavljajo Boga, so hujši kakor neverniki. /DA, str. 306; JŽ, str. 259-260/KS 23.4