Prispodoba

Dve veliki načeli Božjega zakona sta ljubiti Boga nad vsem drugim in nesebično ljubiti bližnje. Prve štiri in zadnjih šest zapovedi stoji na teh dveh načelih in izhaja iz njiju. Kristus je učitelju postave razložil, kdo je njegov bližnji, z zgodbo o možu, ki so ga na poti iz Jeruzalema v Jeriho napadli razbojniki, ga oropali, pretepli in pustili napol mrtvega. Duhovnik in levit sta videla trpljenje tega človeka, vendar se njuno srce ni odzvalo na njegove potrebe. Izognila sta se mu tako, da sta prešla na drugo stran. Mimo je šel Samarijan in ko je videl, da tujec potrebuje pomoč, se ni spraševal, ali je ta njegov sorodnik, rojak ali sovernik: trpinu je pomagal zato, ker je šlo za nalogo, ki jo je bilo treba opraviti. Pomagal mu je, kolikor je lahko, ga posadil na svoje živinče in peljal do gostišča ter na svoj račun poskrbel za njegove potrebe.KS 197.2

»Ta Samarijan,« pravi Kristus, »je bil bližnji njemu, ki je naletel na razbojnike.” Levit in duhovnik predstavljata vrsto vernikov, ki so brezbrižni do tistih, ki potrebujejo njihovo sočutje in pomoč. Takšni so kljub svojemu položaju v cerkvi prestopniki zakona. Samarijan predstavlja prave Kristusove sodelavce, ki posnemajo njegov zgled v delanju dobrega.KS 197.3

Tiste, ki sočustvujejo z nesrečnimi, slepimi, hromimi, trpečimi, sirotami in vdovami, Kristus imenuje za izvrševalce njegovih zapovedi, ki bodo dobili večno življenje. ... Vsako dejanje usmiljenja, dobrote in skrbi za nesrečne, slepe, hro me, bolne, vdove in sirote šteje, kakor da je narejeno njemu; ta dela se hranijo v nebeških poročilih in bodo nagrajena. Po drugi strani bo v knjigi zapisano tudi poročilo zoper tiste, ki kažejo brezbrižnost duhovnika in levita do nesrečnika, in zoper tiste, ki se kakor koli okoriščajo z nesrečo drugih ter povečujejo njihovo trpljenje zaradi svojih sebičnih koristi. Bog bo gotovo kaznoval vsa nepravična dejanja, brezbrižnost in zanemarjanje trpečih v naši sredi. Vsakdo bo na koncu prejel plačilo po svojih delih. /T III, str. 511-513/KS 198.1