37—Prvi evangelisti

Temeljno besedilo: Mt 10; Mr 6,7-11; Lk 9,1-6

Apostoli so bili člani Jezusove družine in so ga spremljali, ko je peš potoval po Galileji. Z njim so delili napore in težave, ki so jih doletele. Poslušali so njegove pridige, potovali so in se pogovarjali z Božjim Sinom. Iz njegovih vsakdanjih naukov so se učili, kako naj delajo za oplemenitenje človeštva. Medtem ko je Jezus stregel ogromni množici, ki se je zbirala okrog njega, so bili učenci v pripravljenosti, ker so želeli izvršiti njegove ukaze in olajšati njegovo delo. Pomagali so pri razvrščanju ljudstva, pri vodenju bolnikov k Zveličarju in pri zagotavljanju večje udobnosti za vse.JZ 301.1

Čakali so na poslušalce, ki so se zanimali, in jim razlagali Pisma ter na različne načine delali za njihovo duhovno korist. Kar so se naučili od Jezusa, so prenašali na druge in si vsak dan nabirali bogate izkušnje. Potrebovali pa so tudi izkušnjo v samostojnem delu. Naučiti so se morali še veliko naukov, potrpežljivosti in ne-žnosti. Dokler je bil Zveličar osebno z njimi in jih je lahko opozarjal na napake ter jim svetoval in jih popravljal, jih je odposlal kot svoje predstavnike.JZ 301.2

Dokler so bili učenci z njim, so jih pogosto begali duhovniški in farizejski nauki. Vendar so s temi težavami prihajali k Jezusu. On jim je podajal resnice iz Pisma v nasprotju z izročilom. Na ta način je utrjeval njihovo zaupanje v Božjo besedo in jih precej osvobodil strahu pred rabini in sužnjevanjem izročilu. Pri poučevanju učencev je bil zgled Zveličarjevega življenja učinkovitejši od katerega koli golega bogoslovnega pouka. Ko so odšli od njega, so se spominjali vsakega pogleda, barve glasu in vsa ke besede. Med spopadanjem s sovražniki evangelija so pogosto ponavljali njegove besede in so se zelo veselili, ko so videli svoj vpliv na ljudstvo.JZ 301.3

Ko je Jezus poklical dvanajsterico k sebi, jim je naročil, naj gredo po dva in dva skozi mesta in vasi. Nihče ni bil poslan sam, temveč se je brat pridružil bratu in prijatelj prijatelju. Tako so si lahko pomagali in spodbujali drug drugega, se posvetovali in molili skupaj, da bi moč enega dopolnjevala slabost drugega. Enako je Jezus pozneje poslal tudi sedemdeseterico. Zveličarjev namen je bil, da bodo evangeljski poslanci združeni na ta način. V našem času bi bilo evangeljsko delo mnogo bolj uspešno, če bi se dosledneje ravnali po tem vzorcu.JZ 302.1

Sporočilo učencev je bilo isto kakor sporočilo Janeza Krstnika in samega Kristusa: »Približalo se je nebeško kraljestvo.” Niso smeli razpravljati z ljudstvom o tem, ali je Jezus iz Nazareta Mesija, temveč so morali v njegovem imenu opravljati enaka dela usmiljenja, kakor jih je On. Naročil jim je: »Bolnike ozdravljajte, mrtve obujajte, gobavce očiščujte, demone izganjajte. Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte.« (Mt 10,8)JZ 302.2

Jezus je med svojim delom posvetil več časa zdravljenju bolnih kakor pridiganju. Njegovi čudeži so pričali o resničnosti njegovih besed, da ni prišel pogubljat, temveč rešit. Njegova pravičnost je šla pred njim, Gospodova slava pa je bila njegova zadnja straža. Kamor koli se je podal, so pred njim šle novice o njegovi milosti. Kjer koli je potoval, so se tisti, katerim je izkazal svoje sočutje, veselili v zdravju in preizkušali svojo znova pridobljeno moč. Množica se je zbirala okrog njih, da bi iz njihovih ust slišala o dejanjih, ki jih je naredil Gospod. Njegov glas je bil prvi zvok, ki so ga mnogi sploh kdaj slišali, njegovo ime prva beseda, ki so jo sploh kdaj izgovorili, njegov obraz pa prvi, ki so ga sploh kdaj zagledali. Zakaj naj ne bi ljubili Jezusa in mu peli hvalnice? Ko je potoval skozi kraje in mesta, je bil kakor oživljajoč tok, ki je podeljeval življenje in širil veselje, kamor koli je prišel.JZ 302.3

Kristusovi sledilci morajo delati, kakor je delal On. Moramo hraniti lačne, obleči gole in tolažiti nesrečne in žalostne. Pomagati moramo potrtim in navdihniti z upanjem obupance. Tedaj se bo tudi za nas uresničila obljuba: »Pred teboj pojde tvoja pravičnost, Gospodova slava bo tvoja zadnja straža.” (Iz 58,8 CHR) Kristusova ljubezen, pokazana v nesebični službi, bo dejavnejša pri spreminjanju grešnika kakor meč ali sodna dvorana. To dvoje je nujno pri ustrahovanju prestopnikov, toda ljubeči misijonar lahko naredi več kakor to. Zaradi karanja srce pogosto zakrkne, toda Kristusova ljubezen ga bo omehčala. Misijonar ne sme zdraviti samo telesnih bolezni, temveč mora tudi popeljati grešnika k vzvišenemu Zdravniku, ki lahko očisti dušo gobavosti greha. Božji namen je, da bolni, nesrečni in obsedeni s hudimi duhovi slišijo njegov glas po njegovih služabnikih. Po svojih človeških predstavnikih želi biti Tolažnik, kakršnega svet ne pozna.JZ 302.4

Učenci so morali na svojem prvem misijonskem potovanju iti samo k »izgubljenim ovcam Izraelove hiše”. (Mt 10,6) Če bi tedaj oznanjali evangelij poganom in Samarijanom, bi zapravili svoj vpliv med Judi. Z izzivanjem farizejskih predsodkov bi se zapletli v spore, ki bi jim vzeli pogum na začetku njihovega dela. Celo apostoli so počasi dojemali, da je treba evangelij odnesti vsem narodom. Dokler sami niso razumeli te resnice, niso bili pripra-vljeni delati za pogane. Če bi Judje hoteli sprejeti evangelij, bi jih Gospod naredil za svoje poslance med pogani. Zato so morali prvi slišati sporočilo.JZ 303.1

Na celotnem polju Kristusovega dela so živeli ljudje, ki so se zavedali svoje potrebe ter bili lačni in žejni resnice. Prišel je čas, da se tem hrepenečim srcem pošlje sporočilo o njegovi ljubezni. Učenci so morali iti k vsem takim kot njegovi predstavniki. Verniki so bili na ta način spodbujeni imeti jih za učitelje, ki jih je imenoval Bog. Tako ne bodo ostali brez učitelja, ko bo Zveličar vzet od njih.JZ 303.2

Učenci so morali na svojem prvem potovanju iti samo v kraje, kjer je Jezus že hodil pred njimi in si pridobil prijatelje. Njihova priprava za pot je morala biti najpreprostejša. Nič ni smelo odvrniti njihovih misli od njihovega velikega dela ali na kateri koli način povzročiti nasprotovanje in zapreti vrata nadaljnjemu delu. Niso smeli biti oblečeni kakor verski učitelji ali se po svojem videzu razlikovati od skromnih kmetovalcev. Niso smeli hoditi v shodnice in vabiti ljudi na javna bogoslužja. Svoja prizadevanja so morali usmeriti na delo od hiše do hiše. Niso smeli izgubljati časa za nepotrebno pozdravljanje ali hoditi iz hiše v hišo zaradi pogostitve. Povsod pa so morali sprejeti gostoljubnost tistih, ki so bili vredni in so jih prisrčno sprejeli, kakor da bi gostili samega Kristusa. V domove so morali stopiti s čudovitim pozdravom: »Mir tej hiši!” (Lk 10,5) Ta dom je bil blagoslovljen z njihovimi molitvami, hvalnicami in z odpiranjem Svetih spisov v družinskem krogu.JZ 303.3

Ti učenci so morali biti glasniki resnice, da bi pripravili pot za prihod svojega Učitelja. Sporočilo, ki so ga morali oznanjati, je bila beseda večnega življenja. Usoda ljudi pa je bila odvisna od tega, ali so poslušalci sprejeli ali zavrgli to blagovest. Da bi Jezusovi učenci z njeno resnostjo naredili vtis na ljudi, jim je naročil: »Če vas kdo ne sprejme in vaših besed ne posluša, pojdite iz tiste hiše ali tistega mesta in si otresite prah z nog. Resnično, povem vam: Laže bo na sodni dan sodomski in gomorski deželi kakor tistemu mestu.« (Mt 10,14.15)JZ 304.1

Sedaj je Zveličarjevo oko prodiralo v prihodnost. Videl je širša področja, na katerih bodo morali učenci po njegovi smrti pričati zanj. Njegov preroški pogled je spremljal doživetja njegovih slu-žabnikov skozi vse čase, dokler ne bo drugič prišel. Svoje sledilce je opozarjal na nasprotovanja, s katerimi se bodo morali spoprijeti. Razodel jim je naravo in načrt boja in odkrito napovedal nevarnosti, s katerimi se bodo srečevali, ter samoodpoved, ki se bo zahtevala. Želel je, da izračunajo ceno, da jih sovražnik ne bi presenetil. Njihovo bojevanje ne bo »zoper kri in meso, ampak zoper vladarstva, zoper oblasti, zoper svetovne gospodovalce te teme, zoper hudobne duhove pod nebom”. (Ef 6,12 EKU) Bojevati se bodo morali z nadnaravnimi silami, toda zagotovljena jim je tudi nadnaravna pomoč. V tej vojski so vsa nebeška duhovna bitja. Tudi večji od angelov so v njenih vrstah. Sveti Duh, ki je zastopnik Poveljnika Gospodove vojske, bo prišel vodit boj. Lahko imamo veliko slabosti, naši grehi in napake so lahko hudi, ampak Božja milost je namenjena vsem, ki prosijo zanjo s ponižnim srcem. Moč Vsemogočnega je zagotovljena njim, ki zaupajo v Boga.JZ 304.2

Jezus je rekel: »Glejte, pošiljam vas kakor ovce med volkove. Bodite torej previdni kakor kače in preprosti kakor golobje.« (Mt 10,16 EKU) Sam Kristus ni nikoli zamolčal nobene besede resnice, vedno pa jo je povedal z ljubeznijo. V svojem stiku z ljudmi je kazal izredno tankočutnost ter skrbno in prijazno pozornost. Nikoli ni bil grob, nikoli ni brez potrebe izgovoril ostre besede, nikoli ni po nepotrebnem prizadel občutljive duše. Ni obsojal človeške slabosti. Neustrašno je žigosal hinavščino, nevero in krivičnost, vendar je bilo v njegovem glasu čutiti žalost, ko je izgovarjal svoje ostre graje. Jokal je nad Jeruzalemom, mestom, ki ga je ljubil, ker ni hotel sprejeti njega Pot, Resnico in Življenje. Čeprav so ga zavrgli kot svojega Zveličarja, jih je opazoval z nežnim sočutjem in tako globoko žalostjo, da mu je strla srce. Vsak človek je bil dragocen v njegovih očeh. Čeprav je bila njegova drža vedno božansko dostojanstvena, se je z najnežnejšo pozornostjo sklonil k vsakemu članu Božje družine. V vseh ljudeh je videl padla bitja, ki naj bi jih odrešil s svojim poslanstvom.JZ 305.1

Kristusovi služabniki ne smejo delati po ukazih svojega srca. Potrebujejo tesno občestvo z Bogom, da se, kadar so izzvani, njihov »jaz« ne bi dvignil in bi izgovorili ploho neprimernih besed, ki ne bi bile kakor rosa ali tihi dež, ki osvežuje uvele rastline. To je tisto, kar si Satan želi, da bi delali, kajti to je njegov način dela.JZ 305.2

Zmaj se jezi. Satanov duh se razodeva v jezi in obtoževanju. Božji služabniki pa morajo biti predstavniki Boga. Njegova želja je, da bi ravnali samo po nebeških načelih, po resnici, ki ima njegovo podobo in napis. Moč, s katero morajo premagati zlo, je Kristusova. Njegova slava je njihova krepkost. Svoj pogled morajo usmeriti na njegovo ljubkost. Tedaj bodo lahko oznanjali evangelij z božansko obzirnostjo in uglajenostjo. Duh, ki ostane vljuden, tudi ko je izzvan, bo mnogo bolj uspešno govoril v prid resnici kakor kateri koli še tako močan dokaz.JZ 305.3

Tisti, ki se spopadajo s sovražnikom resnice, se morajo srečati ne le z ljudmi, temveč tudi s Satanom in njegovimi pomočniki. Spomnijo naj se Zveličarjevih besed: »Pošiljam vas kakor jagnjeta med volkove.« (Lk 10,3) Naj počivajo v Božji ljubezni, in njihov duh bo ostal miren tudi tedaj, ko jih bodo sramotili. Gospod jih bo odel z vso božansko bojno opremo. Njegov Sveti Duh bo vplival na um in srce, tako da njihov glas ne bo podoben zavijanju volkov.JZ 305.4

Nato je Jezus poučil učence: »Varujte pa se ljudi.« (Mt 10,17) Niso smeli slepo zaupati tistim, kateri jim ponujajo nasvete, a ne poznajo Boga, kajti to bi zagotovilo prednost Satanovim predstavnikom. Človeške zamisli pogosto nasprotujejo Božjim načrtom. Tisti, ki gradijo Božji tempelj, morajo zidati po vzorcu, ki je bil pokazan na gori po božanski podobi. Kadar Božji služabniki zaupajo nasvetom ljudi, ki jih ne vodi Sveti Duh, je Bog osramočen, evangelij pa izdan. Posvetna modrost je neumnost pred Bogom. Tisti, ki se zanašajo nanjo, bodo zanesljivo zašli na krive poti.JZ 306.1

»Izročali vas bodo sodiščem. ... In pred poglavarje in kralje vas bodo vlačili zaradi mene, v pričevanje njim in poganom.« (Mt 10,17.18 EKU) Preganjanje bo širilo luč. Kristusovi služabniki bodo odpeljani pred velike ljudi tega sveta, ki sicer ne bi nikoli slišali za evangelij. Tem ljudem je bila resnica napačno predstavljena. Poslušali so lažne obtožbe glede vere Kristusovih učencev. Pogosto je pričanje tistih, ki so pripeljani na sodišče zaradi svoje vere, edini način, da spoznajo pravi značaj evangelija. Med zasliševanjem se od obtoženih zahteva, da odgovarjajo, njihovi sodniki pa morajo poslušati dano pričevanje. Božja milost bo podarjena njegovim služabnikom za spopad s težavami. Jezus pravi: »Tisto uro vam bo dano, kaj naj bi govorili. Ne boste namreč govorili vi, temveč Duh vašega Očeta bo govoril v vas.« (Mt 10,19.20) Ko Božji Duh razsvetli um njegovih služabnikov, bo resnica podana v svoji božanski moči in popolnosti. Tisti, ki bodo zavrgli resnico, bodo vstali ter obtoževali in tlačili učence. Ampak kljub izgubi in trpljenju ter celo smrti morajo Gospodovi otroci razodevati krotkost svojega božanskega Vzornika. Na ta način se bo videla razlika med Satanovimi pomočniki in Kristusovimi predstavniki. Zveličar bo poveličan pred vladarji in ljudstvom.JZ 306.2

Učenci niso bili obdarjeni z mučeniškim pogumom in trdnostjo, vse dokler jim takšna milost ni bila potrebna. Tedaj se je izpolnila Zveličarjeva obljuba. Ko sta Peter in Janez pričala pred Velikim zborom, so se zbrani »čudili. Spoznali so ju, da sta bila z Jezusom«. (Apd 4,13 EKU) O Štefanu je zapisano, da so vsi, ki so sedeli v Velikem zboru, videli, »da je njegov obraz kakor angelov”. Ljudje »se niso mogli ustavljati modrosti in Duhu, v katerem je govoril«. (Apd 6,15.10) Ko Pavel piše o svojem sojenju na cesarskem sodišču, pravi: »Ko sem se prvikrat zagovarjal, mi ni nihče prišel na pomoč, ampak so me vsi zapustili. ... Gospod pa mi je pomagal in dal moč, da bi se po meni oznanjevanje dopolnilo in bi ga slišali vsi narodi; rešil me je levu iz žrela.« (2 Tim 4,16.17 EKU)JZ 306.3

Kristusovim služabnikom ni bilo treba vnaprej pripravljati govora, ki bi ga podali, ko jih pripeljejo pred sodišče. Njihova priprava se je morala opravljati tako, da so dan za dnem zbirali dragocene resnice Božje besede in svojo vero krepili z molitvijo. Ko so bili pripeljani pred sodišče, jih je Sveti Duh spomnil prav teh resnic, ki so jih potrebovali.JZ 307.1

Vsakdanje resno prizadevanje spoznati Boga in Jezusa Kristusa, ki ga je On poslal, bo dalo človeku moč in sposobnost. Znanja, ki je pridobljeno z marljivim preiskovanjem Pisem, se bodo bliskovito spomnili pravi čas. Kdor pa zanemari seznaniti se s Kristusovimi besedami in v težavah nikoli ni preizkusil moči njegove milosti, ne more pričakovati, da ga bo Sveti Duh spomnil na te besede. Vsak dan moramo služiti Bogu z nerazdeljeno ljubeznijo, nato pa zaupati vanj.JZ 307.2

Sovraštvo proti evangeliju bo tako ogorčeno, da bodo prezrte tudi najnežnejše zemeljske vezi. Kristusove učence bodo izdali v smrt njihovi družinski člani. »Vsi vas bodo sovražili zaradi mojega imena,« je rekel Jezus. Vendar je dodal: »Kdor pa bo vztrajal do konca, bo rešen.« (Mr 13,13) Naročil pa jim je tudi, naj se ne izpo-stavljajo preganjanju po nepotrebnem. Jezus je pogosto zapustil katero področje dela in odšel v drugo, da bi se izognil tistim, ki so mu stregli po življenju. Ko so ga zavrgli v Nazaretu in so ga njegovi someščani poskušali ubiti, je odšel v Kafarnaum, tam pa so ljudje strmeli »nad njegovim naukom, kajti njegova beseda je bila izrečena z oblastjo«. (Lk 4,32) Tako njegovi služabniki ne smejo izgubiti poguma zaradi preganjanja, temveč morajo poiskati kraj, kjer bodo lahko še naprej delali za zveličanje ljudi.JZ 307.3

Služabnik ni večji od svojega gospodarja. Nebeškega Kneza so imenovali Belzebub, zato bodo enako napačno predstavljali tudi njegove učence. Toda ob kakršni koli nevarnosti morajo Kristusovi sledilci javno priznati svoja načela. Prikrivanje morajo prezirati. Ne morejo ostati neopredeljeni, dokler se ne prepričajo, da lahko varno izpovedujejo resnico. Postavljeni so za čuvaje, da posvarijo ljudi pred nevarnostjo. Resnica, ki je sprejeta od Kristusa, se mora oznanjati vsem brezplačno in odkrito. Jezus je rekel: »Kar vam pravim v temi, povejte na svetlobi; in kar slišite na uho, oznanite na strehah.« (Mt 10,27)JZ 307.4

Sam Jezus ni nikoli kupoval miru z ubiranjem srednje poti. Njegovo srce je prekipevalo od ljubezni do vseh ljudi, toda nikoli ni bil prizanesljiv do njihovih grehov. Bil je njihov prevelik prijatelj, da bi molčal, če so hodili po poti, ki bo uničila njihovo dušo dušo, ki jo je odrešil s svojo krvjo. Trudil se je, da bi bil človek zvest sebi in svoji višji in večni blaginji. Kristusovi služabniki so poklicani na isto delo, zato se morajo varovati, da ne bi žrtvovali resnice, medtem ko si prizadevajo preprečiti neslogo. Težiti morajo k temu, »kar je v p id miru«. (Rim 14,19) Pravega miru se nikoli ne more zagotovit i z ogrožanjem načel. Noben človek ne more ostati zvest načelom, ne da bi izzval nasprotovanje. Otroci neposlušnosti bodo nasprotovali pobožnemu krščanstvu. Jezus pa je naročil učencem: »Ne bojte se tistih, ki umorijo telo, duše pa ne morejo umoriti.« (Mt 10,28) Zvesti Bogu nimajo vzroka, da bi se bali človeške moči ali Satanovega sovraštva. V Kristusu jim je zagotovljeno večno življenje. Bati se morajo le tega, da se ne bi odpovedali resnici in tako izdali zaupanje, s katerim jih je Bog počastil.JZ 308.1

Satanovo delo je prežeti človeška srca z dvomom. Navaja jih k temu, da gledajo na Boga kot na strogega sodnika. Zapeljuje jih v greh, potem pa jih prepriča, da so skrajno nevredni, da bi se lahko približali nebeškemu Očetu ali zbudili njegovo usmiljenje. Gospod vse to razume. Jezus zagotavlja svojim učencem, da Bog sočustvuje z njimi v njihovih potrebah in slabostih. Noben vzdih se ne sliši, nobena bolečina se ne čuti, nobena žalost ne prizadene duše, ne da bi zatrepetalo Očetovo srce.JZ 308.2

Sveto pismo nam ne opisuje Boga na njegovem vzvišenem in svetem prostoru nedejavnega ali v tišini in samoti, temveč obdanega z desettisočkrat deset tisoč in tisočkrat tisoč svetih bitij, ki čakajo, da bi izvršili njegovo voljo. S posredniki, ki jih mi ne mo-remo videti, vzdržuje stalno zvezo z vsemi deli svojega kraljestva. Vendar je njegovo zanimanje in zanimanje vseh nebes usmerjeno na majhno piko sveta, na ljudi, za katere je dal svojega edinorojenega Sina. Bog se nagiblje s svojega prestola, da bi slišal klic zatiranih. Na vsako iskreno molitev odgovarja: »Tukaj sem.« Dviga žalostne in prezrte. V vsaki naši žalosti je tudi On žalosten. V vsaki skušnjavi in preizkušnji je blizu angel njegove navzočnosti, da bi nas rešil.JZ 308.3

Niti vrabec ne pade na tla, ne da bi Oče to opazil. Satana njegovo sovraštvo do Boga napeljuje, da sovraži vse, za kar Zveličar skrbi. Poskuša uničiti Božja dela in uživa celo v uničevanju nemih stvarstev. Edino Božja zaščitna skrb ohranja ptice, da nas razveseljujejo s svojimi veselimi pesmimi. Pri tem ne pozabi niti na vrabce. »Ne bojte se torej! Vi ste vredni več kakor veliko vrabcev.« (Mt 10,31)JZ 309.1

Jezus je nadaljeval: »Kakor vi mene priznavate pred ljudmi, tako bom tudi jaz priznal vas pred Bogom in svetimi angeli. Biti morate moje priče na svetu, pot, po kateri bo lahko posredovana moja milost za rešitev sveta. Jaz bom vaš predstavnik v nebesih. Oče ne gleda vašega grešnega značaja, temveč vas vidi oblečene v mojo popolnost. Jaz sem posrednik, po katerem bodo prišli nebeški blagoslovi na vas. Vsak, ki me priznava s svojim sodelovanjem v moji daritvi za izgubljene, bo priznan kot sodeležnik v slavi in veselju odrešenih.«JZ 309.2

Kristus mora prebivati v njem, kateri ga želi priznati. Nihče ne more dati drugim tega, česar ni prejel. Učenci lahko zgovorno razlagajo nauk, lahko ponavljajo besede samega Kristusa, toda če nimajo krotkosti in ljubezni, ki je podobna Kristusovi, ga ne pri-znajo. Duh, ki je nasproten Kristusovemu duhu, ga taji, kar koli že izpoveduje. Ljudje se lahko odrečejo Kristusu z obrekovanjem in praznimi pogovori, z neresničnimi in neprijaznimi besedami. Lahko ga zatajijo z opuščanjem življenjskih dolžnosti in s težnjo po grešnih zadovoljstvih. Lahko ga zatajijo s prilagajanjem svetu, z nevljudnim vedenjem, z ljubeznijo do svojih mnenj, z opravičevanjem svojega jaza, z negovanjem dvoma, ko po nepotrebnem skrbijo in živijo v temi. Z vsem tem govorijo, da Kristus ne živi v njih. »Kdor pa bo mene zatajil pred ljudmi,” je rekel Jezus, »ga bom tudi jaz zatajil pred svojim Očetom, ki je v nebesih.« (Mt 10,33)JZ 309.3

Zveličar je povedal učencem, naj ne pričakujejo, da bo sovraštvo sveta do evangelija premagano in bo čez nekaj časa prenehalo njegovo nasprotovanje. Dejal je: »Nisem prišel, da prinesem mir, ampak meč.« (Mt 10,34) Tega spopada ne povzroča evangelij, temveč nasprotovanje evangeliju. Od vseh nadlog je najtežje trpeti razhajanje v domu in odtujitev od najdražjih zemeljskih prijateljev. Vendar Jezus pravi: »Kdor ima rajši očeta ali mater kakor mene, ni mene vreden, in kdor ima rajši sina ali hčer kakor mene, ni mene vreden. Kdor ne sprejme svojega križa in ne hodi za menoj, ni mene vreden.” (Mt 10,37.38)JZ 310.1

Poslanstvo Kristusovih služabnikov pomeni visoko čast in sveto zaupanje. On je rekel: »Kdor sprejme vas, sprejme mene, in kdor sprejme mene, sprejme tistega, ki me je poslal.” (Mt 10,40) Nobeno dobro delo, ki jim je storjeno v Jezusovem imenu, ne bo ostalo nepriznano in nenagrajeno. V to prisrčno priznanje Jezus prišteva najšibkejše in najnižje v Božji družini, ko pravi: »Kdor da komu teh malih,« tistim, ki so še otroci v svoji veri in poznanju Kristusa, »piti le čašo hladne vode, ker je moj učenec, resnično, povem vam ne bo izgubil svojega plačila”. (Mt 10,42 EKU)JZ 310.2

Tako je Zveličar sklenil svoje poučevanje. V Kristusovem imenu je izbrana dvanajsterica odšla, kakor je tudi On šel, oznanit »blagovest ubogim, ... jetnikom prostost in slepim vid,« izpuščat »zatirane na prostost« in razglasit »leto, ki je ljubo Gospodu«. (Lk 4,18; 4,19 CHR) JZ 310.3