55—Brez zunanjega blišča

Temeljno besedilo: Lk 17,20-22

Nekateri izmed farizejev so prišli Jezusa vprašat: »Kdaj pride Božje kraljestvo?” (Lk 17,20) Minila so več kakor tri leta, odkar je Janez Krstnik oznanil sporočilo, ki je kakor glas trobente odmevalo po deželi: »Približalo se je nebeško kraljestvo.” (Mt 3,2) Ti farizeji pa dotlej niso videli nobenega znamenja o ustanavljanju kraljestva. Mnogi teh, ki so zavrnili Janeza in na vsakem koraku nasprotovali Jezusu, so namigovali, da je njegovo poslanstvo propadlo.JZ 443.1

Jezus jim je odgovoril: »Božje kraljestvo ne pride tako, da bi vzbujalo pozornost. Tudi ne bodo govorili: ‘Glejte, tukaj je’ ali Tam je.’ Kajti glejte, Božje kraljestvo je med vami.” (Lk 17,20.21) Božje kraljestvo se začne v srcu. Ne pričakujte razkazovanja zemeljske moči, ki bo označila njegov prihod.JZ 443.2

Nato se je obrnil k učencem in dejal: »Prišli bodo dnevi, ko boste želeli videti enega izmed dni Sina človekovega, pa ga ne boste videli.” (Lk 17,22) »Ker mojega poslanstva ne spremlja zemeljski blišč, ste v nevarnosti, da ne boste spoznali njegove slave. Ne za-vedate se, kolikšna je vaša sedanja prednost, ker imate med seboj njega, ki je življenje in luč ljudem, četudi je oblečen v človeškost. Prišli bodo dnevi, ko se boste hrepeneče spominjali priložnosti, ki jih sedaj uživate, namreč da hodite in se pogovarjate z Božjim Sinom.”JZ 443.3

Niti Jezusovi učenci niso mogli razumeti duhovne slave, ki jim jo je želel razodeti, ker so bili sebični in meseni. Šele po Kristusovi vrnitvi k Očetu in izlivanju Svetega Duha na vernike so popolnoma spoznali Zveličarjev značaj in njegovo poslanstvo. Ko so bili krščeni s Svetim Duhom, so začeli dojemati, da so živeli v neposredni navzočnosti Gospoda slave. Ko so se spomnili Kri-stusovih besed, so bili zmožni razumeti prerokovanje in čudeže, ki jih je naredil. Ko so se čudeži njegovega življenja vrstili pred njimi, so bili kakor ljudje, ki so se zbudili iz spanja. Dojeli so, da je Beseda postala meso in je prebivala med njimi (in videli so njeno slavo, slavo kakor edinorojenega od Očeta), polna milosti in resnice. (Jn 1,14 prirejeno po CHR) Kristus je resnično prišel od Boga na grešni svet rešit padle Adamove sinove in hčere. Sedaj se učenci niso imeli za tako pomembne kakor poprej. Niso se naveličali pripovedovati o njegovih besedah in dejanjih. Njegovi nauki, ki so jih prej dojemali nejasno, so bili zanje kakor sveže razodetje. Pisma so zanje postala nova knjiga.JZ 443.4

Učenci so bili s preiskovanjem prerokovanj, ki so pričala o Kristusu, pripeljani v občestvo z Božanstvom. Učili so se od njega, ki je odšel v nebesa, da bi dokončal delo, ki ga je začel na zemlji. Dojeli so, da v njem prebiva spoznanje, ki ga brez božanske pomoči ne more razumeti nobeno človeško bitje. Potrebovali so pomoč njega, ki so ga napovedali kralji, preroki in pravični možje. Osupli so vedno znova prebirali preroške spise o njegovem značaju in delu. Kako nejasno so razumeli preroške spise! Kako počasi so dojemali vzvišene resnice, ki so pričale o Kristusu! Ko so ga gledali ponižanega, kako hodi kot človek med ljudmi, niso razumeli skrivnosti njegovega učlovečenja in dvojnega značaja njegove narave. Njihove oči so bile zaprte, tako da niso mogli popolnoma spoznati božanske narave v človeški. Ko pa jih je razsvetlil Sveti Duh, so hrepeneli, da bi ga lahko zopet videli in sedeli pri njegovih nogah. Kako zelo so si želeli, da bi lahko prišli k njemu, da bi jim pojasnil Svete spise, ki jih niso mogli razumeti! Kako pozorno bi poslušali njegove besede! Kaj neki je Kristus imel v mislih, ko je rekel: »Še veliko vam imam povedati, a zdaj ne morete nositi.” (Jn 16,12) Kako so si želeli vse vedeti! Bili so žalostni, ker je bila njihova vera tako slabotna in ker so bile njihove zamisli tako zgrešene, da jim ni uspelo razumeti resničnosti.JZ 444.1

Bog je poslal glasnika oznanit Kristusov prihod in usmerit pozornost judovskega naroda in sveta na njegovo poslanstvo, da bi se ljudje lahko pripravili za njegov sprejem. Čudovita osebnost, ki jo je napovedal Janez, je med njimi živela več kakor trideset let, a je v resnici niso spoznali kot poslano od Boga. Učenci so se kesali, ker so dovolili prevladujoči neveri vplivati tudi na njihovo mnenje in zamegliti njihovo razumevanje. Luč tega temačnega sveta je svetila v temi, vendar niso dojeli, od kod prihajajo njeni žarki. Spraševali so se, zakaj so se vedli tako, da jih je moral Kristus grajati. Mnogokrat so ponavljali njegove besede in dejali: »Zakaj smo dovolili, da so nas posvetne misli in nasprotovanje duhovnikov in rabinov zmedli tako, da nismo dojeli, da je prebival med nami večji od Mojzesa in nas je učil modrejši od Salomona? Kako gluha so bila naša ušesa in kako zanikrno naše dojemanje!”JZ 445.1

Tomaž ni hotel verovati, dokler ni položil svojega prsta v rano, ki so jo povzročili rimski vojaki. Peter ga je zatajil, ko je bil ponižan in zavržen. Ti boleči spomini so se razločno pojavili pred njimi. Bili so z njim, vendar ga niso prepoznali in cenili. Kako je to pretreslo njihovo srce, ko so dojeli svojo nevero!JZ 445.2

Ko so se duhovniki in poglavarji zedinili proti njim in so bili peljani pred sodišča in vrženi v ječe, so se veselili, »da so bili spoznani za vredne trpeti sramoto za njegovo ime”. (Apd 5,41 CHR) Veselili so se, da lahko pred angeli in ljudmi dokažejo, da so spoznali Kristusovo slavo in želijo hoditi za njim, četudi izgubijo vse, kar imajo.JZ 445.3

Tudi danes je tako, kakor je bilo v apostolskih časih, da človek brez razsvetljenja z božanskim Duhom ne more prepoznati Kristusove slave. Krščanstvo, ki ljubi svet in ubira srednjo pot, ne more ceniti Božje resnice in njegovega dela. Na stezah udobja, zemeljske slave in prilagajanja svetu ni najti Učiteljevih sledilcev. Hodijo daleč spredaj po stezi truda, ponižanja in zasmehovanja ter so na čelu boja »proti vladarstvom, proti oblastem, proti svetovnim gospodovalcem te mračnosti, proti zlohotnim duhovnim silam v nebeških področjih”. (Ef 6,12) Tudi danes jih napačno razumejo, prezirajo in zatirajo, kakor so jih duhovniki in farizeji v Kristusovih dneh.JZ 445.4

»Božje kraljestvo ne pride tako, da bi vzbujalo pozornost.« (Lk 17,20) Evangelij Božje milosti s svojim duhom samoodpovedi ne more nikoli biti v skladnosti z duhom tega sveta. Ti dve načeli sta si nasprotni. »Posvetni človek ne sprejema tega, kar prihaja iz Božjega Duha. Zanj je to norost in tega ne more spoznati, ker se to presoja duhovno.« (1 Kor 2,14)JZ 446.1

Danes v verskem svetu mnogi menijo, da delajo za vzpostavitev Kristusovega kraljestva kot posvetne in zemeljske vladavine. Našega Gospoda bi radi naredili za vladarja kraljestev tega sveta, v njihovih dvorih in na bojiščih, v sodnih dvoranah, v njihovih palačah in trgih. Pričakujejo, da bo vladal z zakonskimi uredbami, ki jih je vsilila človeška oblast. Ker Kristus ne živi tukaj v človeški podobi, poskušajo sami vladati namesto njega in izvajati zakone njegovega kraljestva. Vzpostavitev takšnega kraljestva so si želeli tudi Judje v Kristusovem času. Jezusa bi sprejeli, če bi bil pripravljen ustanoviti posvetno kraljestvo, uveljaviti to, kar so sami imeli za Božje zakone, nje pa bi določil za izvršitelje svoje volje in predstavnike svoje oblasti. Toda Jezus je rekel: »Moje kraljestvo ni od tega sveta.« (Jn 18,36) Jezus ni hotel sprejeti zemeljskega prestola.JZ 446.2

Oblast, pod katero je živel Jezus, je bila pokvarjena in zatiralska. Povsod so bile zlorabe, kakršne so izsiljevanje, nestrpnost in zatiralska surovost. Kljub temu se Zveličar ni lotil družbenih sprememb. Ni napadal žalitev judovskega naroda, niti obsojal njegovih sovražnikov. Ni se vmešaval v oblast ali upravo vladajočih. On, ki je bil naš zgled, se je držal stran od posvetnih oblasti. Tako pa ni ravnal, ker bi bil ravnodušen do človeških potreb, temveč zato, ker zdravila ni najti v zunanjih in človeških ukrepih. Da bi bilo zdravljenje uspešno, mora vplivati na človeka kot posameznika in obnoviti njegovo srce.JZ 446.3

Kristusovo kraljestvo se ne vzpostavlja s sklepi na zborovanjih, ne na zakonodajnih skupščinah, ne pod pokroviteljstvom veljakov tega sveta, temveč z vcepitvijo Kristusove narave v človeško, po delovanju Svetega Duha. »Vsem pa, kateri so ga sprejeli, je dal pravico, da postanejo Božji otroci; njim, ki vanj verujejo, ki se niso rodili iz krvi, ne iz poželenja mesa, ne iz volje moža, ampak iz Boga.” (Jn 1,12.13 EKU) To je edina moč, ki lahko oplemeniti človeštvo. Človekova naloga pri opravljanju tega dela je spoznati in udejanjati Božjo besedo.JZ 446.4

Ko je apostol Pavel začel svojo službo v Korintu, v tem oblju-denem, bogatem, pokvarjenem in z mnogimi poganskimi pregre-hami omadeževanem mestu, je rekel: »Sklenil sem namreč, da med vami ne bom vedel za nič drugega kakor za Jezusa Kristusa, in sicer križanega.« (1 Kor 2,2) Ko je pozneje pisal nekaterim, ki so bili okuženi z najhujšimi grehi, je lahko rekel: »Toda bili ste umiti, posvečeni ste bili, opravičeni ste bili v imenu Gospoda Jezusa Kristusa in v Duhu našega Boga. Vedno se ... zahvaljujem svojemu Bogu za Božjo milost, ki vam je bila dana v Kristusu Jezusu.” (1 Kor 6,11; 1,4)JZ 447.1

Kakor v Kristusovem času tako tudi danes vzpostavljanje Bož-jega kraljestva ne počiva na njih, ki iščejo priznanje in podporo posvetnih oblastnikov in človeških zakonov, temveč na njih, ki v njegovem imenu oznanjajo ljudem duhovne resnice, kakršne bodo pri njih, ki jih bodo sprejeli, povzročile Pavlovo izkušnjo: »Skupaj s Kristusom sem križan; ne živim več jaz, ampak Kristus živi v meni.” (Gal 2,19.20) Tedaj bodo delali za blagor človeštva, kakor je delal apostol Pavel, ki pravi: »Namesto Kristusa smo poslani, kakor da Bog opominja po nas. Prosimo v imenu Kristusa: Spravite se z Bogom.« (2 Kor 5,20 EKU) JZ 447.2