Novice o preroku iz puščave in njegovem čudovitem oznanilu so se razširile po Galileji. Sporočilo je prišlo do kmetov v najbolj odročnih hribovskih krajih in ribičev ob jezeru ter v njihovem preprostem in iskrenem srcu zbudilo najpristnejši odziv. O njem se je govorilo tudi v Nazaretu in Jožefovi delavnici. Jezus je prepoznal klic. Napočil je njegov čas. Pustil je svoja vsakdanja opravila, se poslovil od matere in šel za svojimi rojaki, ki so se zgrinjali proti Jordanu.JZ 82.1

Jezus in Janez Krstnik sta bila sorodnika in medsebojno tesno povezana z razmerami svojega rojstva. Kljub temu se osebno nista poznala. Jezus je dotlej živel v Nazaretu, v Galileji, Janez pa v Judejski puščavi. Živela sta vsak zase v različnih okoljih in nista imela medsebojne zveze. Tako je določila previdnost. Ni smelo biti nobenega povoda za sum, da sta se dogovorila podpirati trditve drug drugega.JZ 82.2

Janez je bil seznanjen z dogodki, ki so spremljali Jezusovo rojstvo. Slišal je tudi za Jezusov obisk v Jeruzalemu, ko je bil še otrok, in kaj se je dogajalo v rabinski šoli. Poznal je njegovo brezgrešno življenje in veroval, da je Mesija, vendar o tem ni imel zanesljivega zagotovila. Dejstvo, da je Jezus toliko let živel zakotno, ne da bi podal posebnega dokaza o svojem poslanstvu, je dalo povod za dvom o tem, ali je zares Obljubljeni. Toda Janez Krstnik je s polnim zaupanjem čakal, da bo Bog ob svojem času vse razkril. Bilo mu je razodeto, da se bo Mesija želel krstiti po njegovih rokah in da bo tedaj dano znamenje o njegovem božanskem dostojanstvu. Tako bo dobil priložnost, da ga predstavi ljudstvu.JZ 82.3

Ko se je Jezus prišel krstit, je Janez v njem prepoznal takšno čistost značaja, kakršne dotlej ni zaznal pri nobenem človeku. Samo ozračje njegove navzočnosti je bilo sveto in je vlivalo globoko spoštovanje. Med množico, ki je prišla k Janezu ob Jordanu, je poslušal zgodbe o hudodelstvih in srečeval ljudi, ki so bili potrti zaradi bremena svojih številnih grehov. Toda nikoli ni prišel v stik s človeškim bitjem, iz katerega bi izžareval tolikšen božanski vpliv. Vse to se je ujemalo s tem, kar mu je bilo razodeto o Mesiju. Vendar se je obotavljal izpolniti Jezusovo prošnjo. Kako lahko on, grešnik, krsti Brezgrešnega? In zakaj naj bi se ta, ki ni potreboval spokorjenja, podvrgel obredu, ki je pomenil priznanje krivde, katera se mora oprati?JZ 83.1

Ko je Jezus zaprosil za krst, se je Janez odmaknil in dejal: »Meni je treba, da me ti krstiš, pa hodiš ti k meni?” (Mt 3,14 CHR) Jezus je odgovoril z odločno, vendar plemenito oblastjo: »Pusti zdaj, kajti spodobi se nama, da tako izpolniva vso pravičnost.” (Mt 3,15) Potem je Janez popustil, popeljal Zveličarja v Jordan in ga potopil v vodo. »Po krstu je Jezus takoj stopil iz vode, in glej, odprla so se mu nebesa. Videl je Božjega Duha, ki se je spuščal kakor golob in prihajal nadenj.” (Mt 3,16)JZ 83.2

Jezus ni sprejel krsta kot priznanja svoje osebne krivde. Izenačil se je z grešniki in naredil korake, ki jih moramo narediti tudi mi, in opravil nalogo, ki jo moramo opraviti mi. Njegovo življenje trpljenja in potrpežljive vztrajnosti po njegovem krstu sta tudi zgled za nas.JZ 83.3

Po svojem krstu je Jezus pripognil glavo v molitvi na rečnem bregu. Pred njim se je odprlo novo in pomembno obdobje. Sedaj je začel svoj življenjski boj na širšem odru. Čeprav je bil Knez miru, je njegov prihod pomenil izdiranje meča. Kraljestvo, ki ga je prišel vzpostavit, je bilo v nasprotju s tem, kar so si želeli Judje. Njega, ki je bil temelj vsega izraelskega obredja in ureditve, bodo imeli za sovražnika in uničevalca. On, ki je na Sinaju razglasil zakon, bo obsojen kot prestopnik. On, ki je prišel stret Satanovo silo, bo razglašen za Belzebuba. Nihče na svetu ga ni razumel, zato je med svojo službo hodil sam. Njegova mati in bratje vse njegovo življenje niso dojeli njegovega poslanstva. Celo njegovi učenci ga niso razumeli. Prebival je v večni svetlobi kot ta, ki je eno z Bogom; toda svoje zemeljsko življenje je preživljal v osamljenosti.JZ 83.4

Kakor eden izmed nas je moral nositi breme naše krivde in gorja. Brezgrešni je moral občutiti sramoto greha. Miroljubni je moral živeti s spopadi, resnica je morala prebivati z neresnico, čistost s podlostjo. Vsak greh, vsako neskladje in oskrunjajoče poželenje, ki ga je povzročal prestopek, je pomenilo mučenje za njegovega duha.JZ 84.1

Sam je moral utreti pot; sam je moral nositi breme. Na njem, ki je zapustil svojo božansko slavo in privzel slabosti človeške narave, mora počivati odkup sveta. Vse to je videl in čutil, a je njegova odločitev vendar ostala trdna. Od njegove rane je bilo odvisno zveličanje padlega človeškega rodu, zato je iztegnil roko, da bi se oprijel roke Ljubezni Vsemogočnega.JZ 84.2

Zdelo se je, kakor da je Zveličarjev pogled prodrl v nebesa, medtem ko je svojo dušo izlival v molitvi. Dobro je vedel, kako je greh zakrknil človeška srca in kako težko bodo dojeli njegovo poslanstvo in sprejeli dar zveličanja. Očeta je prosil za moč, da bi odpravil njihovo nevero, da bi zlomil okove, s katerimi jih je Satan zasužnjil, in bi zanje premagal pogubnika. Iskal je dokaz, da Bog sprejema človeštvo v svojem Sinu.JZ 84.3

Še nikoli poprej angeli niso slišali takšne molitve. Svojemu Poveljniku so želeli prinesti spodbudno in tolažilno sporočilo. Vendar se to ni zgodilo; sam Oče je hotel odgovoriti na prošnjo svojega Sina. Naravnost od Božjega prestola so prišli žarki njegove slave. Nebesa so se odprla in na Zveličarjevo glavo se je v podobi goloba spustila najčistejša svetloba, ki je bila primeren simbol za Krotkega in Ponižnega.JZ 84.4

Poleg Janeza je med veliko množico samo malo ljudi videlo nebeško vizijo. Vendar je nad zbranimi počivala slovesnost Božje navzočnosti. Ljudje so molče stali in opazovali Kristusa. Njegova postava se je kopala v svetlobi, ki vedno obdaja Božji prestol. Njegov navzgor obrnjen obraz je bil poveličan, česar še nikoli poprej niso videli na nobenem človeškem obrazu. Iz odprtih nebes se je slišal glas: »Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje.« (Mt 3,17)JZ 84.5

Te besede priznanja so bile namenjene opazovalcem tega pri-zora, da bi jih navdihnile z vero in Zveličarja okrepile za njegovo poslanstvo. Ne glede na to, da so bili nanj položeni grehi sveta, ne glede na ponižanje zaradi sprejetja naše padle narave, ga je glas iz nebes razglasil za Sina večnega Boga.JZ 85.1

Janez je bil globoko ganjen, ko je videl Jezusa sklonjenega kot ponižnega molivca, ki je s solzami prosil Očeta za pritrdilno zna-menje. Ko ga je obdala Božja slava in je zaslišal glas iz nebes, je Janez prepoznal znamenje, ki ga je obljubil Bog. Sedaj je bil prepričan, da je krstil Odkupitelja sveta. Na njem je počival Sveti Duh, z iztegnjeno roko proti Jezusu pa je vzkliknil: »Glejte, Božje Jagnje, ki odvzema greh sveta!« (Jn 1,29)JZ 85.2

Nihče od poslušalcev z govornikom vred ni dojel pravega pomena besed »Božje Jagnje«. Na gori Moriji je Abraham slišal vprašanje svojega sina: »Oče,... kje ... je jagnje za žgalno daritev?« Oče mu je odgovoril: »Bog si bo preskrbel jagnje za žgalno daritev, moj sin.« (1 Mz 22,7.8) V ovnu, ki ga je Bog priskrbel namesto Izaka, je Abraham videl simbol njega, ki bo umrl za grehe ljudi. Sveti Duh je po Izaiju uporabil to prispodobo v prerokovanju o Zveličarju: »Kakor jagnje, ki ga peljejo v zakol. Gospod pa je nanj naložil krivdo nas vseh.” (Iz 53,7.6) Toda izraelski narod ni razumel tega nauka. Mnogi izmed njih so gledali na daritve za greh kakor pogani na svoje kakor na darove, s katerimi si lahko pridobijo naklonjenost Božanstva. Bog pa je želel Izraelce poučiti, da dar, po katerem jih spravlja s seboj, izhaja iz njegove ljubezni.JZ 85.3

Besede, ki so bile izgovorjene Jezusu ob Jordanu: »Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje,« (Mt 3,17) zajemajo ves človeški rod. Bog je spregovoril Jezusu kot našemu predstavniku. Kljub vsem našim grehom in slabostim nismo zavrženi kot brezvredni. »Pomilostil nas je v svojem Ljubljencu.” (Ef 1,6 CHR)JZ 85.4

Slava, ki je počivala na Kristusu, je jamstvo Božje ljubezni do nas. Govori nam tudi o moči molitve kako lahko naš glas pride do Božjega ušesa in kako so lahko naše prošnje sprejete v nebeških dvorih. Greh je odtrgal zemljo od nebes in jo ločil iz njihovega občestva; Jezus pa jo je zopet povezal s področjem slave. Njegova ljubezen obdaja človeka in sega do najvišjih nebes. Svetloba, ki je iz odprtih nebes sijala na Zveličarjevo glavo, bo sijala tudi na nas, kadar bomo resno prosili za pomoč, da bi se uprli skušnjavi. Glas, ki je govoril Jezusu, govori vsakemu verujočemu človeku: »Ta je moj ljubljeni otrok, nad katerim imam veselje!«JZ 85.5

»Preljubi, zdaj smo Božji otroci in se še ni pokazalo, kaj bomo. Vemo, da bomo, ko se prikaže, njemu podobni, ker ga bomo gledali, kakršen je.” (1 Jn 3,2 EKU) Naš Odrešenik je odprl pot, da lahko najde dostop k Očetu tudi najbolj grešen, najrevnejši, najbolj zatiran in najbolj zaničevan človek. Vsi lahko imajo dom v slavnih prebivališčih, ki jih je Jezus šel pripravit. »To govori Sveti, Resnični, On, ki ima Davidov ključ: če odpre, ne bo nihče zaprl, če pa zapre, ne bo nihče odprl. ... Glej, pred tabo sem na stežaj odprl vrata, ki jih nihče ne bo mogel zapreti.« (Raz 3,7.8) JZ 86.1

10—Glas v puščavi

12—Skušanje