Ko je bil Jezus med praznikom v Jeruzalemu, so ga spremljali vohuni. Dan za dnem so ga poskušali utišati. Duhovniki in po-glavarji so prežali nanj, da bi ga ujeli v past. Nameravali so ga ustaviti s silo. To pa ni bilo vse. Tega galilejskega Učitelja so želeli ponižati pred ljudstvom.JZ 397.1

Prvi dan njegove navzočnosti na prazniku so poglavarji prišli k njemu in ga vprašali, s čigavo oblastjo uči. Želeli so odvrniti pozornost od njega na vprašanje o njegovi pravici, da poučuje, s tem pa tudi na svojo pomembnost in oblast.JZ 397.2

Jezus jim je odgovoril: »Moj nauk ni moj, ampak tistega, ki me je poslal. Če hoče kdo uresničevati njegovo voljo, bo spoznal glede nauka, ali je od Boga ali pa jaz govorim sam od sebe.” (Jn 7,16.17) Na vprašanje teh dlakocepcev se ni odzval zbadljivo, temveč jim je odkril resnico, ki je življenjsko pomembna za človekovo zveličanje. Rekel je, da je dojemanje in upoštevanje resnice manj odvisno od uma kakor od srca. Resnico moramo sprejeti v srce, to pa zahteva podrejanje volje. Če bi bila resnica predložena samo razumu, ošabnost ne bi bila ovira za njen sprejem. Toda sprejmemo jo lahko samo zaradi delovanja milosti na srce. Zato jo lahko sprejmemo, če opustimo vsak greh, ki ga odkriva Božji Duh. Čeprav so človekove prednosti za pridobivanje spoznanja o resnici še tako velike, mu ne bodo koristile, dokler srce ne bo dovzetno za njen sprejem in ne bo zavestno premagana vsaka navada in običaj, ki nasprotujeta njenim načelom. Vsem, ki se podredijo Bogu z resnično željo, da spoznajo njegovo voljo in jo izpolnjujejo, se jim bo razodela kot Božja moč za njihovo zveličanje. Ti bodo lahko razlikovali, ali kdo govori od Boga ali le sam od sebe. Farizeji niso podredili svoje volje Božji. Niso želeli spoznati resnice, marveč najti izgovor, da bi se ji izognili. Kristus jim je pokazal, da zaradi tega niso razumeli njegovega nauka.JZ 397.3

Potem je podal preskus, po katerem je mogoče razlikovati med pravim učiteljem in goljufom: »Kdor govori sam od sebe, išče svojo slavo, kdor pa išče slavo tistega, ki ga je poslal, je resničen in v njem ni krivice.« (Jn 7,18) Kdor išče svojo osebno slavo, govori sam od sebe. Duh sebičnosti izdaja svoj izvor. Kristus pa je iskal Božjo slavo. Govoril je Božje besede. To je bil dokaz njegove veljave kot učitelja resnice.JZ 398.1

Jezus je rabinom dal dokaz o svojem božanstvu, ko je pokazal, da bere njihova srca. Od ozdravljenja v Betezdi so stalno kovali zarote za njegovo smrt. S tem so prestopali zakon, za katerega so trdili, da ga branijo. Vprašal jih je: »Ali vam ni Mojzes dal postave? Vendar je nobeden med vami ne uresničuje. Zakaj me hočete umoriti?« (Jn 7,19)JZ 398.2

Te Jezusove besede so kakor nenaden blisk svetlobe odkrile rabinom brezno pogube, v katero bodo strmoglavili. Za trenutek jih je prevzel strah. Uvideli so, da se bojujejo z Neskončno močjo. Toda niso hoteli sprejeti opozorila. Da bi ohranili svoj vpliv med ljudstvom, so morali prikriti svoje zločinske načrte. Izognili so se Jezusovemu vprašanju, tako da so zavpili: »Demona imaš. Kdo te hoče umoriti?« (Jn 7,20) Nakazali so, da je Jezusova čudovita dela spodbujal hudobni duh.JZ 398.3

Jezus se ni oziral na ta podtikanja. Trudil se je pokazati, da je bilo njegovo delo ozdravljenja v Betezdi v skladnosti z zapovedjo o soboti in da ga opravičuje sama judovska razlaga te zapovedi. Rekel je: »Mojzes vam je dal obrezo ... in vi obrezujete v soboto.” (Jn 7,22) Po postavi je moral biti vsak otrok obrezan osmi dan. Če je določen čas prišel na soboto, je moral biti tedaj obred opravljen. Koliko bolj je torej v skladnosti z duhom zapovedi, da je »v soboto ozdravil celega človeka«. (Jn 7,23) Opozoril jih je: »Ne sodite po videzu, ampak sodite s pravično sodbo.« (Jn 7,24) JZ 398.4

Poglavarji so umolknili, mnogi med množico pa so rekli: »Ali ni ta tisti, ki ga hočejo umoriti? In glejte, očitno govori, pa mu nič ne rečejo. ... Ali so morda voditelji res spoznali, da je On Kristus?« (Jn 7,25.26 EKU)JZ 399.1

Mnogi med Kristusovimi poslušalci, ki so prebivali v Jeruzalemu in so vedeli za zarote poglavarjev proti njemu, so čutili, da jih k njemu priteguje neustavljiva moč. Prepričanje, da je On Božji Sin, jim ni dalo miru. Toda Satan je bil pripravljen spodbuditi jih k dvomu, kar so mu omogočale njihove napačne zamisli o Mesiju in njegovem prihodu. Splošno mnenje je bilo, da se bo Kristus rodil v Betlehemu, vendar bo čez nekaj časa izginil, ko pa se bo znova pojavil, ne bo nihče vedel, od kod je prišel. Mnogi so trdili, da Mesija ne bo imel nobene naravne zveze s človeštvom. Ker pa se ta priljubljena predstava o Mesijevi slavi ni ujemala z Jezusom iz Nazareta, so mnogi sprejeli napeljevanje: »O njem vemo, od kod je: kadar pa pride Mesija, nihče ne bo vedel, od kod je.” (Jn 7,27)JZ 399.2

Medtem ko so tako omahovali med dvomom in vero, je Jezus razumel njihove misli in jim odgovoril: »Vi me poznate in tudi veste, od kod sem. Nisem prišel sam od sebe. Toda tisti, ki me je poslal, je resničen, in vi ga ne poznate.« (Jn 7,28) Trdili so, da poznajo Kristusov izvor, v resnici pa ga sploh niso poznali. Če bi živeli v skladnosti z Božjo voljo, bi prepoznali njegovega Sina, ko se jim je razodel.JZ 399.3

Poslušalci so lahko razumeli Kristusove besede. Jasno so ponovile trditev, ki jo je več mesecev prej podal pred Velikim zborom, ko se je razglasil za Božjega Sina. Kakor so ga poglavarji tedaj hoteli umoriti, tako so ga tudi zdaj hoteli prijeti, to pa jim je preprečila nevidna sila, ki je omejila njihovo jezo ter jim dejala: »Do sem pojdeš, naprej pa ne.” (Job 38,11)JZ 399.4

Mnogi izmed ljudstva so verovali vanj, zato so dejali: »Bo mar Kristus, kadar pride, storil več čudežev, kakor jih je storil ta?” (Jn 7,31 EKU) Vodje farizejev, ki so zaskrbljeno spremljali potek dogodkov, so opazili izražanje naklonjenosti množice. Pohiteli so k velikim duhovnikom in jim podali svoje načrte, da bi ga prijeli. Nameravali so ga prijeti šele tedaj, ko bo sam, tega si namreč niso upali narediti vpričo ljudstva. Jezus je zopet pokazal, da bere njihove namere: »Še malo časa sem z vami in nato pojdem k njemu, ki me je poslal. Iskali me boste in me ne boste našli; in tja, kjer sem jaz, vi ne morete priti.« (Jn 7,33.34) Kmalu bo našel zatočišče zunaj dosega njihovega zasmehovanja in sovraštva. Odšel bo k Očetu, da ga bodo angeli zopet častili. Tja pa njegovi morilci nikoli ne bodo mogli priti.JZ 399.5

Rabini so se posmehujoče spraševali: »Kam namerava iti ta, da ga ne bomo našli? Ali namerava iti k razkropljenim med Grke in bo učil Grke?” (Jn 7,35) Ti dlakocepci se niso zavedali, da so s svojimi posmehljivimi besedami opisali Kristusovo poslanstvo! Zveličar je ves dan stegoval roke k neposlušnemu in upornemu ljudstvu. Toda našli ga bodo ti, ki ga niso iskali, in razodel se bo njim, ki niso spraševali po njem. (Rim 10, 20.21)JZ 400.1

Mnoge, ki so bili prepričani, da je Jezus Božji Sin, so zapeljale napačne razlage duhovnikov in rabinov. Ti učitelji so zelo poudarjeno ponavljali prerokovanja, po katerih bo Mesija »kraljeval na gori Sionu in v Jeruzalemu, in pred njegovimi starešinami bo slava. Gospodoval bo od morja do morja, od veletoka do koncev zemlje.” (Iz 24,23 CHR; PS 72,8 EKU) Potem so ta opis slave zaničljivo primerjali s skromnim Jezusovim videzom. Jasne preroške besede so tako popačili, kakor da bi podpirale zmoto. Če bi ljudje resnično proučevali Božjo besedo, ne bi bili zapeljani. Besedilo v Iz 61 priča, da naj bi Kristus delal prav to, kar je tudi delal; Iz 53 opisuje njegovo zavrnitev in trpljenje na svetu, Iz pa značaj duhovnikov in rabinov.JZ 400.2

Bog ne sili ljudi, da se odpovedo svoji neveri. Pred njimi sta svetloba in tema, resnica in zmota. Sami pa se morajo odločiti, kaj bodo sprejeli. Človekov razum je obdarjen s sposobnostjo razsojanja med dobrim in slabim. Božji namen je, da se ljudje ne odločajo po trenutnih vzgibih, temveč na temelju tehtnih dokazov, ki jih najdejo, ko skrbno primerjajo svetopisemska besedila. Če bi Judje zavrgli svoje predsodke in primerjali napisana prerokovanja z dejstvi, ki so označevala Jezusovo življenje, bi zaznali čudovito skladnost med prerokovanji in njihovo izpolnitvijo v življenju in službi ponižnega Galilejca.JZ 400.3

Mnogi so danes prevarani na enak način kakor so bili Judje. Verski učitelji berejo Sveto pismo v luči lastnega razumevanja in izročil, ljudje pa ne preiskujejo Svetega pisma zase in ne presojajo zase, kaj je resnica, temveč se podvržejo presojanju svojih voditeljev in jim zaupajo svojo dušo. Oznanjevanje in poučevanje Božje besede je eno od sredstev, ki jih je Bog določil za širjenje luči, toda nauk vsakega človeka moramo preizkusiti s Svetim pismom. Kdor z molitvijo proučuje Sveto pismo, ker želi spoznati resnico, da bi se ravnal po njej, bo dobil božansko razsvetljenje. Razumel bo Pismo. »Če hoče kdo izpolnjevati njegovo voljo, bo spoznal... nauk.” (Jn 7,17 EKU)JZ 401.1

Služabniki, ki so jih duhovniki in poglavarji poslali prijet Jezusa, so se zadnji dan praznika vrnili brez njega. Jezno so jih vprašali: »Zakaj ga niste privedli?” Ti pa so odgovorili z resnimi obrazi: »Še nikoli ni nihče tako govoril.« (Jn 7,45.46)JZ 401.2

Kristusove besede so omehčale njihovo trdo srce. Ko je govoril v tempeljskem preddverju, so se prikradli blizu, da bi slišali kaj, kar bi lahko uporabili proti njemu. Med poslušanjem pa so pozabili, čemu so bili poslani. Ostali so prevzeti. Kristus se je razodel njihovemu srcu. Videli so to, česar duhovniki in poglavarji niso želeli videti človeško naravo preplavljeno z božansko slavo. Vrnili so se tako prežeti s to mislijo in tako prevzeti z njegovimi besedami, da so na vprašanje: »Zakaj ga niste pripe-ljali?« lahko odgovorili samo: »Še nikoli ni nihče tako govoril.”JZ 401.3

Duhovniki in poglavarji so bili enako prepričani ob svojem prvem stiku s Kristusom. Njihova srca so bila globoko ganjena in vsiljevala se jim je misel: »Nikoli noben človek ni tako govoril.« Toda zadušili so to prepričanje Svetega Duha. Sedaj so, besni, ker so tudi uslužbenci zakona dovolili, da je nanje vplival ta osovraženi Galilejec, zavpili: »Ali ste tudi vi zapeljani? Ali je kdo izmed prvakov ali izmed farizejev sprejel vero vanj? Ampak ta drhal, ki ne pozna zakona; prekleti so.” (Jn 7,47-49 CHR)JZ 401.4

Tisti, katerim se oznanja resnica, redko vprašajo: »Ali je to res?« ampak: »Kdo jo zagovarja?« Množice jo presojajo po številu teh, ki jo sprejmejo, še vedno pa se sliši vprašanje: »Ali je kdo izmed šolanih ljudi ali verskih voditeljev sprejel vero?” Danes ljudje niso nič bolj naklonjeni pravi pobožnosti, kakor so bili v Kristusovem času. Tako vneto si prizadevajo za pozemske dobri ne, da zanemarijo večne zaklade. Zato dejstvo, da večina ljudi ni pripravljena sprejeti resnice ali da je ne sprejemajo veliki ljudje v svetu ali celo verski voditelji, ni nikakršen dokaz proti njej.JZ 401.5

Duhovniki in poglavarji so znova kovali načrte, da bi prijeli Jezusa. Govorili so, da bo odvrnil ljudstvo od priznanih voditeljev, če ga bodo še naprej pustili na svobodi, zato je edina zanesljiva pot, da ga brez odlašanja utišajo. Ko so bile njihove razprave na višku, so bili nenadoma prekinjeni. Nikodem je vprašal: »Ali naša postava koga sodi, če ga prej ne zasliši in ne spozna, kaj dela?” (Jn 7,51) Na zbor se je spustila tišina. Nikodemove besede so prodrle do njihove vesti. Nikogar ne smejo obsoditi brez zaslišanja. Ošabni poglavarji pa niso umolknili zgolj zaradi tega, medtem ko so nepremično zrli vanj, ki si je drznil spregovoriti v prid pravice. Bili so osupli in razočarani, da je na enega izmed njih toliko vplival Jezusov značaj, da je spregovoril v njegovo obrambo. Ko so si opomogli od presenečenja, so zajedljivo vprašali Nikodema: »Kaj si tudi ti iz Galileje? Preišči in spoznaj, da iz Galileje ne vstane noben prerok.” (Jn 7,52 EKU)JZ 402.1

Nikodemovo vprašanje je prekinilo razpravo Velikega zbora. Poglavarji niso mogli uresničiti svojega namena in Jezusa obsoditi brez zaslišanja. Ker so bili za nekaj časa poraženi, »so odšli vsak na svoj dom. Jezus pa je šel na Oljsko goro.” (Jn 7,53 do 8,1 EKU) Jezus si je daleč od mestnega vrveža in hrupa ter radovedne množice in zvitih rabinov poiskal mir v oljčnem gaju, kjer je lahko bil sam z Bogom. Toda zgodaj zjutraj se je spet vrnil v tempelj. Ko se je ljudstvo zbralo okrog njega, je sedel in jih začel učiti.JZ 402.2

Kmalu je bil prekinjen. Bližala se mu je skupina farizejev in pismarjev ter privlekla neko prestrašeno žensko, ki so jo z jeznimi in grozečimi glasovi obtoževali, da je prekršila sedmo zapoved. Porinili so jo pred Jezusa in mu s hlinjenim spoštovanjem dejali: »Mojzes nam je v postavi ukazal take kamnati. Kaj pa ti praviš?” (Jn 8,5)JZ 402.3

Za njihovim hlinjenim spoštovanjem se je skrivala skrbno sko-vana zarota za njegovo uničenje. To priložnost so hoteli izkoristiti, da bi si zagotovili njegovo obsodbo. Menili so, da bodo ne glede na njegovo odločitev našli vzrok za obtožbo. Če bo žensko branil, ga lahko obtožijo, da zaničuje Mojzesovo postavo. Če jo bo razglasil za vredno smrti, bi ga lahko obtožili Rimljanom, da si prisvaja oblast, ki pripada samo njim.JZ 402.4

Jezus je za trenutek opazoval ta prizor osramočeno trepetajočo žrtev in dostojanstvenike surovega videza, brez trohice človeškega usmiljenja. Njegov brezmadežno čist duh se je zgrozil nad tem prizorom. Dobro je vedel, s katerim namenom so mu privlekli ta primer. Bral je njihova srca, poznal je značaj in življenje vsakega, ki je stal pred njim. Ti lažni varuhi pravičnosti so svojo žrtev sami zapeljali v greh, da bi lahko Jezusu nastavili past. On pa se je pripognil, kakor da ni slišal njihovega vprašanja, in s pogledom, uprtim v tla, začel pisati po prahu.JZ 403.1

Tožilci, nepotrpežljivi zaradi njegovega odlašanja in očitne ravnodušnosti, so se mu še bolj približali in ga opozarjali na za-devo. Ko pa so sledili Jezusovemu pogledu in zagledali tlak ob njegovih nogah, so njihovi obrazi prebledeli. Tam pred njimi so bili napisani skrivni grehi njihovega življenja. Ljudstvo, ki jih je opazovalo, je videlo to naglo spremembo njihovega videza, zato so se prerivali bliže, da bi odkrili, zakaj so postali tako osupli in osramočeni.JZ 403.2

Ti rabini so kljub vsem svojim besedam spoštovanja postave kršili njene predpise s tem, ko so to žensko obtožili prešuštva. Pravni postopek proti njej bi moral sprožiti njen mož, oba pre-stopnika pa bi morala biti enako kaznovana. Ravnanje tožilcev je bilo torej popolnoma nezakonito. Jezus je opravil z njimi, tako da je uporabil njihovo orožje. Za kaznovanje s kamnanjem je zakon zahteval, da priče prve vržejo kamen. Jezus se je vzravnal, uprl svoj pogled v starešine, ki so skovali to zaroto, in rekel: »Kdor izmed vas je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo.« (Jn 8,7) Potem se je spet sklonil in naprej pisal po tleh.JZ 403.3

Jezus ni razveljavil postave, ki je bila dana po Mojzesu, niti ni prekršil rimskega zakona. Tožniki so bili poraženi. Sedaj so v svojih raztrganih oblačilih lažne pobožnosti stali krivi in obsojeni pred Neskončno Čistostjo. Trepetali so, da bi se skriti grehi njihoVega življenja razodeli ljudstvu. Drug za drugim so se sklonjenih glav in povešenih pogledov kradoma oddaljili, svojo žrtev pa pustili samo z usmiljenim Zveličarjem.JZ 403.4

Jezus se je vzravnal, pogledal žensko in rekel: “‘Kje so, žena? Te ni nihče obsodil?’ Rekla je: ‘Nihče, Gospod.’ In Jezus ji je dejal: ‘Tudi jaz te ne obsojam. Pojdi in odslej ne greši več.’” (Jn 8,10.11)JZ 404.1

Ženska je stala pred Jezusom in trepetala od strahu. Njegove besede: »Kdor izmed vas je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo,« (Jn 8,7) je poslušala kot svojo smrtno obsodbo. Ni si upala pogledati Zveličarjevega obraza, temveč je molče čakala svojo kazen. Z osuplostjo je opazovala, kako so njeni tožniki brez besed in osramočeni drug za drugim odhajali, potem pa je njeno uho slišalo besede upanja: »Tudi jaz te ne obsojam. Pojdi in odslej ne greši več.« (Jn 8,11) Njeno srce je bilo ganjeno, vrgla se je k Jezusovim nogam, med ihtenjem je izražala svojo hvaležno ljubezen in z grenkimi solzami priznala svoje grehe.JZ 404.2

To je bil zanjo začetek novega življenja, življenja čistosti in miru, posvečenega službi Bogu. S tem ko je Jezus pomagal tej padli duši, je naredil večji čudež kakor z ozdravitvijo najhujše telesne bolezni. Ozdravil je duhovno bolezen, ki vodi v večno smrt. Ta spokorjena ženska je bila odtlej ena njegovih najzvestejših sledilk. S požrtvovalno ljubeznijo in vdanostjo je nadomeščala njegovo odpuščajočo milost.JZ 404.3

Ko je Jezus odpustil tej ženski in jo spodbudil k boljšemu življenju, je njegov značaj zablestel z lepoto popolne pravičnosti. Čeprav ne prikriva greha in ne zmanjšuje občutka krivde, ne želi obsoditi, temveč rešiti. Svet je imel za to grešno žensko samo zaničevanje in prezir, Jezus pa ji je spregovoril besede tolažbe in upanja. Brezgrešni je imel sočutje do slabosti te grešnice, zato ji je ponudil roko pomoči. Hinavski farizeji so jo obtoževali, Jezus pa ji je rekel: »Pojdi in odslej ne greši več.« (Jn 8,11)JZ 404.4

Kdor odvrača svoj pogled od tavajočih in jih pusti, da neovirano hodijo po svoji poti navzdol, ni Kristusov sledilec. Ti, ki so prvi pri obsojanju drugih in vneti, da jih spravijo pred sodišče, so mnogokrat v svojem življenju bolj krivi od njih. Ljudje sovražijo grešnika, a ljubijo greh. Kristus sovraži greh, vendar ljubi grešni ka. Takšnega duha morajo pokazati vsi njegovi sledilci. Krščanska ljubezen je počasna za obsojanje, hitra, da zazna spokorjenje, pripravljena odpustiti, spodbujati, postaviti tavajočega na pot svetosti in ga obdržati na njej.JZ 404.5

49—Na prazniku šotorov

51—Luč življenja