65—Ponovno čiščenje templja

Temeljno besedilo: Mt 21,12-16.23-46; Mr 11,15-19.27 do 12,12; Lk 19,45 do 20,19

V začetku svoje službe je Kristus izgnal iz templja tiste, ki so ga oskrunjali z nesveto trgovino. Njegova stroga in božanska drža je tedaj vlila strah v srca nepoštenih trgovcev. Na koncu svojega poslanstva je spet prišel v tempelj in ga našel prav tako oskrunjenega kakor prej. Razmere so bile celo še slabše. Zunanje tempeljsko dvorišče je bilo podobno velikemu živinskemu sejmu. Glasovi jeznega prepiranja prodajalcev in kupcev so se mešali z mukanjem živali in žvenketom denarja, med njimi pa so se slišali glasovi ljudi pri sveti službi. Tudi tempeljski dostojanstveniki so se ukvarjali s kupovanjem, prodajanjem in menjavanjem denarja. Prevelika pohlepnost jih je tako prevzela, da v Božjih očeh niso bili nič boljši kakor tatovi.JZ 514.1

Duhovniki in poglavarji sploh niso razumeli svečanosti službe, ki so jo opravljali. Pri vsaki pashi in prazniku šotorov je bilo zaklanih na tisoče živali, duhovniki pa so prestregli njihovo kri in jo izlili na oltar. Krvne daritve so Judom postale tako običajne, da so skoraj pozabili na dejstvo, da je vse to prelivanje krvi potrebno zaradi njihovih grehov. Niso razumeli, da je to ponazarjalo kri ljubljenega Božjega Sina, ki bo morala biti prelita za življenje sveta, darovanje daritev pa bi moralo ljudi usmeriti na križanega Odrešenika.JZ 514.2

Jezus je opazoval te nedolžne žrtve; videl je, da so Judje iz teh velikih shodov naredili prizore prelivanja krvi in krutosti. Namesto da bi se ponižno spokorili za grehe, so množili živalske dari tve, kakor da bi lahko Boga častili z neko brezsrčno službo. Srce duhovnikov in poglavarjev je zakrknilo zaradi njihove sebičnosti in lakomnosti. Iz pravih simbolov, ki so kazali na Božje Jagnje, so naredili sredstva za bogatenje. Tako je bila svetost daritvene službe v očeh ljudstva v veliki meri uničena. To je izzvalo Jezusovo jezo. Vedel je, da duhovniki in starešine prav tako ne bodo cenili njegove krvi, ki bo kmalu prelita za grehe sveta, kakor ne cenijo živalske krvi, ki jo stalno prelivajo.JZ 514.3

Proti taki navadi je Kristus govoril že po prerokih. Samuel je rekel: »So žgalne in klavne daritve Gospodu všeč bolj kakor poslu-šnost Gospodovemu glasu? Glej, poslušnost je boljša od klavne daritve, pokorščina boljša od maščobe ovnov.« (1 Sam 15,22) Ko je Izaija v preroškem videnju videl odpadništvo Judov, jih je ogovoril kot sodomske in gomorske poglavarje: »‘Čujte Gospodovo besedo, sodomski knezi, prisluhni postavi našega Boga, gomorsko ljudstvo! Čemu mi je obilica vaših klavnih daritev?’ govori Gospod. ‘Naveličal sem se žgalnih daritev ovnov in tolšče pitane živine; krvi bikov, jagnjet in kozlov ne maram. Ko prihajate gledat moje obličje, kdo terja od vas, da teptate moje dvore? Umijte se, očistite se, odpravite svoja hudobna dejanja izpred mojih oči, nehajte s hudobijami! Učite se dobro delati, skrbite za pravico, pomagajte zatiranemu, pravico prisojajte siroti, branite pravdo vdove!’« (Iz 1,10-12.16.17 EKU)JZ 515.1

On, ki je sam dal ta prerokovanja, je sedaj zadnjič ponovil opo-min. Ljudstvo je izpolnilo prerokovanje, tako da je razglasilo Jezusa za Izraelovega kralja. On je sprejel njihovo spoštovanje in kraljevsko čast. Kot takšen je moral ukrepati. Vedel je, da si bo zaman prizadeval za poboljšanje pokvarjene duhovščine, vendar je moral opraviti svojo nalogo. Nevernemu ljudstvu je moral dati dokaze svojega božanskega poslanstva.JZ 515.2

Jezusov predirljiv pogled je še enkrat preletel oskrunjeno tempeljsko dvorišče. Oči vseh so bile uprte vanj. Duhovniki in poglavarji, farizeji in pogani so z osuplostjo in strahospoštovanjem opazovali njega, ki je stal pred njimi v veličanstvu nebeškega kralja. Božanstvo se je zablestelo skozi človeško naravo in obdalo Kristusa z dostojanstvom in slavo, ki je nikoli prej ni razodel. Ti, ki so stali blizu njega, so se umaknili, kolikor je dovoljevala množica. Zveličar je stal sam z nekaj učenci. Vse je utihnilo. Globoka tišina se je zdela neznosna. Kristus je spregovoril z močjo, ki je ljudstvo pretresla kakor mogočen vihar: »Pisano je: Moja hiša naj se imenuje hiša molitve, vi pa ste iz nje naredili razbojniško jamo.” (Mt 21,13) Njegov glas je v templju odmeval kakor glas trobente. Nezadovoljstvo na njegovem obrazu se je zdelo kakor požirajoč ogenj. Oblastno je ukazal: »Spravite proč vse to!” (Jn 2,16)JZ 515.3

Pred tremi leti so se poglavarji templja sramovali, ker so na Jezusov ukaz zbežali iz templja. Odtlej so se čudili svojemu stra hu in brezpogojnemu uboganju enega samega ponižnega Moža. Menili so, da je nemogoče, da bi se jim takšna nečastna vdaja ponovila. Toda sedaj so bili še bolj prestrašeni kakor takrat, njegov ukaz pa so ubogali še z večjo naglico. Nihče si ga ni upal vprašati o njegovi oblasti. Duhovniki in trgovci so zbežali pred njim, pred seboj pa so gnali svojo živino.JZ 516.1

Ko so odhajali iz templja, so srečali množico z bolniki, ki so spraševali po Vzvišenem Zdravniku. Zaradi sporočila teh, ki so bežali, so se nekateri obrnili. Strah jih je bilo srečati se z njim, čigar pogled je iz svoje navzočnosti pregnal duhovnike in poglavarje. Toda mnogi so se prerivali skozi hitečo množico, ker so hrepeneli priti do njega, ki je bil njihovo edino upanje. Ko je množica zbežala iz templja, so mnogi vendar ostali. Ti so se pridružili prišlecem. Tempeljsko dvorišče je bilo spet polno bolnikov in umirajočih, Jezus pa jim je še enkrat pomagal.JZ 516.2

Čez nekaj časa so se duhovniki in poglavarji spet upali vrniti v tempelj. Ko je popustil njihov strah, so bili radovedni, kaj bo Jezus še naredil. Pričakovali so, da bo zasedel Davidov prestol. Ko so se skrivaj vrnili v tempelj, so slišali odrasle in otroke hvaliti Boga. Pri vstopu v tempelj jih je presunil čudovit prizor. Videli so ozdravljene bolnike, slepe, ki jim je bil vrnjen vid, gluhe, ki so dobili sluh, in hrome, ki so poskakovali od veselja. Najglasneje so se veselili otroci. Jezus je ozdravil njihove bolezni, jih vzel v naročje in prejemal njihove poljube prisrčne hvaležnosti; nekateri izmed njih so v njegovem naročju zaspali, medtem ko je poučeval ljudi. Potem so ga znova slavili z veselimi glasovi. Ponavljali so hvalnice kakor prejšnji dan in zmagoslavno mahali s palmovimi vejami pred Zveličarjem. V templju je odmevalo njihovo vzklikanje: »Blagoslovljen, ki prihaja v Gospodovem imenu! Glej, tvoj kralj pride k tebi: pravičen je in rešitelj. Hosana Davidovemu Sinu.” (Ps 118,26; Zah 9,9 CHR; Mt 21,9)JZ 516.3

Zvok teh srečnih in neprisiljenih glasov je žalil tempeljske poglavarje. Lotili so se naloge, da ustavijo takšen množičen nastop. Ljudstvu so pojasnjevali, da otroške noge in veseli vzkliki oskrunjajo Božjo hišo. Ko so dojeli, da njihove besede ne vplivajo na ljudi, so ogovorili Kristusa: »Slišiš, kaj ti pravijo?« Jezus jim je dejal: »Seveda! Ali niste nikdar brali: Iz ust otročičev in dojenčkov si sebi pripravil hvalo?« (Mt 21,16) Prerokovanje je napovedalo, da bo Kristus razglašen za kralja, ta beseda pa se je morala izpolniti. Izraelovi duhovniki in poglavarji niso hoteli razglasiti njegove slave, zato je Bog spodbudil otroke, da bodo njegove priče. Če bi utihnili njihovi glasovi, bi tempeljski stebri oznanjali Zveličarjevo slavo.JZ 517.1

Farizeji so bili hudo zmedeni in vznemirjeni. Ta, ki ga niso mogli zastrašiti, je sedaj ukazoval. Jezus je prevzel položaj tem-peljskega varuha. Nikoli prej ni razodel takšne kraljevske oblasti.JZ 517.2

Nikoli prej niso njegove besede in dela kazale take moči. Delal je čudežna dela v Jeruzalemu, toda še nikoli tako slovesno in pre-pričljivo. V navzočnosti ljudstva, ki je bilo priča njegovim veliča-stnim delom, si duhovniki in poglavarji sedaj niso upali pokazati svojega odkritega sovraštva do njega. Čeprav so bili jezni in zme-deni zaradi njegovega odgovora, tisti dan ničesar več niso mogli ukreniti proti Jezusu.JZ 517.3

Naslednje jutro se je Veliki zbor spet posvetoval, kaj naj ukrene proti Jezusu. Pred tremi leti so od njega zahtevali znamenje njegovega mesijanstva. Od tistega časa je delal mogočna dela po vsej deželi. Zdravil je bolne, čudežno je nahranil na tisoče ljudi, hodil je po valovih in pomiril razburkano jezero. Mnogokrat je bral človeška srca kakor odprto knjigo, izganjal hudobne duhove in obujal mrtve. Poglavarji so pred seboj imeli dokaze o njegovem mesijanstvu. Sedaj so se odločili, da od njega ne bodo zahtevali nobenega znamenja njegove oblasti, temveč da bodo iz njega izmamili priznanje ali izjavo, po kateri bi ga lahko obsodili.JZ 517.4

Vrnili so se v tempelj, kjer je Jezus poučeval, in ga vprašali: »S kakšno oblastjo to delaš? Kdo ti je dal to oblast?” (Mt 21,23) Pričakovali so, da bo povedal, da je njegova oblast od Boga. Takšno trditev so nameravali zanikati. Jezus je nastopil proti njim z vprašanjem, ki se je na videz nanašalo na drugo temo. Preden pa je odgovoril, je zahteval njihov odgovor na svoje vprašanje: »Od kod je bil Janezov krst? Iz nebes ali od ljudi?« (Mt 21,25)JZ 518.1

Duhovniki so dojeli, da so se znašli v zadregi, iz katere jih ne bo rešila nikakršna pretkanost. Če bi rekli, da je Janezov krst iz nebes, bi njihovo nasprotovanje postalo očitno. Kristus bi jih vprašal: »Zakaj mu torej niste verjeli?« (Mt 21,25) Janez je pričal za Kri stusa: »Glejte, Božje Jagnje, ki odvzema greh sveta.« (Jn 1,29) Če duhovniki verjamejo Janezovemu pričevanju, kako lahko zanikajo Kristusovo mesijanstvo? Če bi povedali svoje dejansko mnenje, da je bila Janezova služba od ljudi, bi si nakopali burjo ogorčenosti, kajti ljudstvo je bilo prepričano, da je bil Janez prerok.JZ 518.2

Množica je z velikim zanimanjem pričakovala odločitev. Poznali so trditev duhovnikov, da priznavajo Janezovo službo, zato so pričakovali, da bodo brez omahovanja potrdili, da je bil Janez poslan od Boga. Ampak duhovniki so se po medsebojnem tajnem posvetovanju odločili, da ne bodo povedali svojega mnenja. Hina-vsko so se naredili nevedneže in dejali: »Ne vemo!” Kristus pa jim je odgovoril: »Tudi jaz vam ne povem, s kakšno oblastjo to delam.« (Mt 21,27)JZ 518.3

Pismarji, duhovniki in poglavarji so bili utišani. Zbegani in razočarani so stali povešenih obrazov in se niso upali Kristusu za-staviti novih vprašanj. Zaradi svoje strahopetnosti in neodločnosti so izgubili precej spoštovanja ljudstva, ki ga je zdaj zabavalo, ko je ošabne in samopravične ljudi videlo poražene.JZ 518.4

Vse te Kristusove besede in dejanja so bile pomembne, njihov vpliv pa se bo v vedno večji meri čutil po njegovem križanju in vstajenju. Mnogi izmed teh, ki so nestrpno pričakovali izid tega izpraševanja Jezusa, so nazadnje postali njegovi učenci, prvič pa so jih pritegnile k njemu besede tega pomembnega dne. Dogodek na tempeljskem dvorišču ni nikoli izginil iz njihovega spomina. Nasprotje med Jezusom in velikim duhovnikom, ko sta se pogo-varjala, je bilo izrazito. Ošabni tempeljski dostojanstvenik je bil oblečen v bogata, draga oblačila. Na glavi je imel sijajno tiaro. Njegova drža je bila dostojanstvena, njegova skodrana brada in lasje so se srebrili zaradi let njegov celoten videz je opazovalcem vlival spoštovanje. Pred tem vzvišenim človekom je stalo Veličanstvo nebes brez slehernega okrasa ali razkošja. Na njegovi obleki so bile še sledi potovanja; njegov obraz je bil bled in je izražal potrpežljivo žalost. Kljub temu je kazal dostojanstvo in do-brohotnost, ki je bila v očitnem nasprotju z ošabnim, samozave-stnim in jeznim videzom velikega duhovnika. Mnogi izmed teh, ki so bili priče Jezusovim besedam in dejanjem v templju, so ga od tedaj sprejeli v svoje srce kot Božjega preroka. Toda medtem ko se je razpoloženje ljudstva obračalo v njegovo korist, se je stopnjevalo sovraštvo duhovnikov zoper Jezusa. Modrost, s katero se je izogibal pastem duhovnikov, je bila še en dokaz njegovega božanstva, ki je dolivala olje na ogenj njihove jeze.JZ 518.5

Kristus s svojimi spori ni nameraval ponižati svojih nasprotni-kov. Nikakor se ni veselil tega, da jih je videl v težavnem položaju. Podal jim je samo pomemben nauk. Svoje sovražnike je ponižal tako, da je dovolil, da so se zapletli v mrežo, ki so jo nastavili njemu. Njihovo priznanje, da ne poznajo narave Janezovega krsta, mu je ponudilo priložnost spregovoriti, izkoristil pa jo je tako, da jim je pokazal njihovo pravo stanje in številnim opominom dodal še enega.JZ 519.1

Dejal je: »Kaj se vam zdi? Nekdo je imel dva sina. Stopil je k pr-vemu in rekel: ‘Sin, pojdi danes delat v vinograd!’ Ta je odgovoril: ‘Nočem.’ Toda pozneje se je premislil in šel. Stopil je k drugemu in rekel isto. Ta je odgovoril: ‘Grem, gospod,’ vendar ni šel. Kateri od teh dveh je izpolnil očetovo voljo?« (Mt 21,28-31)JZ 519.2

S tem nepričakovanim vprašanjem je presenetil svoje poslu-šalce. Pozorno so poslušali to priliko in takoj odgovorili: »Prvi.« Jezus jih je resno pogledal ter strogo in dostojanstveno odgovoril: »Resnično, povem vam: Cestninarji in vlačuge pojdejo pred vami v Božje kraljestvo. Janez je namreč prišel k vam na poti pravičnosti in mu niste verjeli, cestninarji in vlačuge pa so mu verjeli. Vi ste to videli in se tudi potlej niste skesali, da bi mu verjeli.« (Mt 21,31.32)JZ 519.3

Duhovnikom in poglavarjem ni preostalo nič drugega, kakor da pravilno odgovorijo na Kristusovo vprašanje; tako si je zagotovil njihovo mnenje v prid prvega sina. Ta je predstavljal cestninarje, nje, ki so jih farizeji prezirali in sovražili. Cestninarji so bili zelo nepošteni. Bili so resnično prestopniki Božjih zapovedi. V svojem življenju so kazali popolno nasprotovanje njegovim zahtevam. Bili so tudi nehvaležni in malopridni. Ko jim je bilo naročeno, naj gredo delat v Gospodov vinograd, so prezirljivo odklonili. Toda ko je prišel Janez ter je oznanjal spokorjenje in krst, so sprejeli njegovo sporočilo in se krstili.JZ 520.1

Drugi sin je predstavljal vodilne ljudi judovskega naroda. Nekaj farizejev se je spokorilo in sprejelo Janezov krst, toda voditelji niso hoteli priznati, da je bil ta poslan od Boga. Njegovi opomini in javne obtožbe jih niso spodbudile, da se spremenijo. Oni »so se uprli namenu, ki ga je imel Bog z njimi, kajti niso se mu dali krstiti«. (Lk 7,30) Njegovo sporočilo so zaničevali. Kakor drugi sin, ki je rekel, ko je bil poslan na delo: »Grem, gospod,” a ni šel, so tudi duhovniki in poglavarji trdili, da so poslušni, vendar so se vedli neposlušno. Bahali so se z izjavami o pobožnosti, trdili so, da spoštujejo Božji zakon, kazali pa so le lažno poslušnost. Cestninarje so farizeji obtoževali in sramotili kot nevernike, vendar so ti s svojo vero in deli pokazali, da gredo v nebeško kraljestvo pred temi samopravičnimi ljudmi, ki so prejeli veliko luč, njihova dela pa se niso ujemala z njihovimi izjavami o pobožnosti.JZ 520.2

Duhovniki in poglavarji niso bili pripravljeni trpeti predirljivih resnic. Molčali so in upali, da bo Jezus povedal kaj, kar bi lahko uporabili proti njemu; toda morali so zdržati še več.JZ 520.3

Kristus je dejal: »Poslušajte drugo priliko! Bil je hišni gospodar, ki je zasadil vinograd, ga obdal z ograjo, izkopal v njem stiskalnico in sezidal stolp; in dal ga je v najem viničarjem ter odpotoval. Ko se je približal čas trgatve, je poslal svoje služabnike k viničarjem, da bi dobili njegov pridelek. Viničarji pa so njegove služabnike zgrabili in enega pretepli, drugega ubili in spet drugega kamnali. Nato je poslal druge služabnike, več kakor prej, in storili so z njimi prav tako. Nazadnje je poslal svojega sina, rekoč. ‘Mojega sina bodo spoštovali.’ Ko pa so viničarji zagledali sina, so sami pri sebi rekli: Ta je dedič. Dajmo, ubijmo ga in se polastimo njegove dediščine!’ Zgrabili so ga, vrgli iz vinograda in ubili. Ko bo torej prišel gospodar vinograda, kaj bo storil s temi viničarji?« (Mt 21,33-40)JZ 520.4

Jezus je nagovoril vse navzoče, toda duhovniki in poglavarji so odgovorili. »Hudobneže bo kruto pokončal, vinograd pa dal v najem drugim viničarjem, ki mu bodo ob svojem času dajali pridelek.” (Mt 21,41) Govorniki sprva niso dojeli, kam meri ta prilika, nato pa so spoznali, da so si sami izrekli obsodbo. V priliki gospodar predstavlja Boga, vinograd judovski narod, ograja pa božanski zakon, ki je bil njihova zaščita. Stolp je bil simbol templja. Gospodar vinograda je naredil vse, kar je bilo potrebno, da bi bil vinograd rodoviten. Vprašal je: »Kaj sem mogel še storiti svojemu vinogradu, pa mu nisem storil?” (Iz 5,4) Tako je bila predstavljena Božja neutrudna skrb za Izraela. Kakor so morali vinogradniki vrniti gospodarju določen delež pridelka iz vinograda, tako bi moral Boga častiti njegov narod z življenjem, ki bi ustrezalo njihovim svetim prednostim. Toda kakor so vinogradniki ubili hlapce, ki jih je gospodar poslal k njim po pridelek, tako so Judje ubijali preroke, ki jih je Bog pošiljal k njim, da bi jih poklical k spokorjenju. Poslanec za poslancem je bil ubit. Do tod ni bilo vprašljivo, na kaj se nanaša prilika, kar pa je sledilo, ni bilo nič manj očitno. V ljubljenem sinu, ki ga je gospodar vinograda poslal na koncu k neposlušnim delavcem, ti pa so ga prijeli in ubili, so duhovniki in poglavarji videli jasno sliko Jezusa in njegove neizbežne usode. Že so načrtovali ubiti njega, ki jim ga je Oče poslal kot zadnje vabilo. Kazen, ki je bila določena neusmiljenim vinogradnikom, je opisala usodo ljudi, ki bodo umorili Kristusa.JZ 521.1

Zveličar jih je opazoval poln sočutja, ko je nadaljeval: »Ali niste nikoli brali v pismu: Kamen, ki so ga zidarji zavrgli, je postal vogelni kamen; Gospod je to naredil in je čudovito v naših očeh. Zatorej vam pravim, da se vam bo Božje kraljestvo vzelo in dalo ljudstvu, ki bo dajalo njegove sadove. In kdor pade na ta kamen, se bo razbil; in na kogar on pade, ga bo strl.” (Mt 21,42-44 EKU)JZ 521.2

To prerokovanje so Judje pogosto ponavljali v shodnicah in ga uporabljali za Mesija, ki bo prišel. Kristus je bil vogelni kamen judovske ureditve in celotnega načrta zveličanja. Ta vogelni kamen so judovski zidarji, duhovniki in poglavarji v Izraelu, sedaj zavrgli. Zveličar je usmeril njihovo pozornost na prerokovanja, ki bi jim lahko pokazala na nevarnost, ki jim preti. Z vsemi sredstvi, ki jih je imel na voljo, jim je poskušal pojasniti naravo dejanja, ki so ga nameravali storiti.JZ 522.1

Njegove besede so imele tudi drug namen. Z vprašanjem: »Ko bo torej prišel gospodar vinograda, kaj bo storil s temi viničarji?« (Mt 21,40) je Kristus hotel, da bi farizeji odgovorili tako, kakor tudi so. Nameraval je, da sami sebe obsodijo. Njegovi opomini, ki jih niso spodbudili k spokorjenju, bodo zapečatili njihovo usodo, zato je želel, da bi uvideli, da so si sami priklicali pogubo. Hotel jim je pokazati Božjo pravičnost v tem, da jim bodo odtegnjene njihove narodove prednosti, kar se je že začelo, končalo pa se bo ne le z uničenjem njihovega templja in mesta, temveč tudi z razkropitvijo naroda.JZ 522.2

Poslušalci so razumeli opomin. Kljub obsodbi, ki so si jo du-hovniki in poglavarji sami izrekli, so bili pripravljeni izpolniti nazoren opis, rekoč: »‘Ta je dedič. Dajmo, ubijmo ga.’ Poskušali so ga zgrabiti, pa so se zbali množice,« (Mt 21,38.46) ker mu je bilo ljudstvo naklonjeno.JZ 522.3

Kristus je z navedbo prerokovanja o zavrženem kamnu omenil resnični dogodek iz izraelske zgodovine. Zgodil se je pri zidanju prvega templja. Čeprav se je posebej nanašal na prvi Kristusov prihod in bi moral zelo močno pritegniti Jude, vsebuje nauk tudi za nas. Pri zidanju Salomonovega templja so ogromne kamne za zidove in temelj popolnoma obdelali že v kamnolomu. Ko so jih spravili na gradbišče, jih niso več smeli obdelovati z nobenim orodjem, temveč so jih delavci samo polagali na predvideni prostor. Za temelj je bil pripeljan kamen nenavadne velikosti in oblike, delavci pa niso našli prostora zanj in ga zato niso vgradili. Ker je tako neuporabljen ležal na gradbišču, je bil delavcem napoti. Dolgo je ležal tako zavržen. Toda ko so zidarji začeli zidati vogal, so dolgo iskali primeren kamen, ki bi bil dovolj velik in močan ter ustrezne oblike, da bi zasedel ta posebni položaj in zdržal veliko breme, ki bo počivalo na njem. Če bi za ta pomembni položaj izbrali napačni kamen, bi bila ogrožena varnost celotne stavbe. Morali so najti kamen, ki bo lahko kljuboval vplivu sonca, mraza in burje. Izbrali so že različne kamne, toda pod pritiskom ogromnega bremena so se sesuli na kosce. Nekateri niso zdržali preizkušnje naglih vremenskih sprememb.JZ 522.4

Končno pa je njihovo pozornost pritegnil kamen, ki je tako dolgo ležal odvržen. Izpostavljen je bil mrazu, soncu in nevihtam, a ni kazal niti najmanjše razpoke. Zidarji so ga preizkusili. Zdržal je vse preizkušnje razen ene. Če bo zdržal tudi velik pritisk, ga bodo vzeli za vogelnik. Naredili so preizkus; kamen so sprejeli, ga spravili na prostor, ki mu je bil določen, in ugotovili, da se popolnoma prilega. Izaiju je bilo v preroškem videnju pokazano, da je ta kamen predstavljal Kristusa. Pravi:JZ 523.1

»Gospoda nad vojskami imejte za svetega, On naj bo vaš strah, On naj bo vaš preplah. On bo svetišče, kamen spotike in skala pohujšanja, za obe Izraelovi hiši, zanka in zadrga za prebivalce Jeruzalema. Mnogi se bodo ob njem spotaknili in padli, se razbili, zapletli in ujeli.« (Iz 8,13-15) V preroškem videnju o prvem Kristusovem prihodu je bilo preroku pokazano, da bo Kristus moral zdržati nadloge in preizkušnje, ki so simbolično prikazane z obremenitvijo glavnega vogelnika v Salomonovem templju.JZ 523.2

»Zato tako govori Gospod Bog: ‘Glej, utemeljil bom na Sionu ka-men, preizkušen kamen, dragocen vogalni kamen, utemeljeni te-melj; kdor se nanj opre, ne bo omahnil.’” (Iz 28,16)JZ 523.3

Bog je v svoji neskončni modrosti izbral vogelnik in ga sam postavil. Pravi, da je »najtrdnejši temelj”. (CHR) Ves svet lahko položi nanj svoja bremena in gorja zdržal bo vse. Na njem se lahko zida popolnoma varno. Kristus je »preizkušen kamen”. Njih, ki zaupajo vanj, ne bo nikoli razočaral. Zdržal je vse preizkušnje. Zdržal je breme Adamove krivde in krivde njegovega potomstva ter izšel več kakor zmagovalec nad silami zla. Nosi breme, ki ga nanj položi vsak spokorjeni grešnik. Grešno srce najde v Kristusu počitek, kajti On je zanesljiv temelj. Vsi, ki se zanašajo nanj, poči-vajo v popolni varnosti.JZ 523.4

V Izaijevem prerokovanju je napovedano, da bo Kristus kot trdno utemeljen kamen in kot kamen spotike. Apostol Peter, ki je pisal navdihnjen s Svetim Duhom, je jasno povedal, komu je Kristus temeljni kamen, komu pa kamen spotike.JZ 524.1

»K njemu stopite, k živemu kamnu, ki so ga sicer ljudje zavrgli, a je pri Bogu izbran in dragocen. Saj ste vendar živi kamni. Zato se vgrajujte v duhovno stavbo, tako da boste sveto duhovništvo in boste darovali duhovne žrtve, ki bodo po Jezusu Kristusu prijetne Bogu. V Pismu namreč beremo: Glej, na Sionu polagam kamen, izbran in dragocen vogalni kamen; in kdor veruje vanj, ne bo osramočen. Vam torej, ki verujete, čast, tistim pa, ki ne verujejo: Kamen, ki so ga zidarji zavrgli, je postal vogalni kamen in kamen spotike in skala pohujšanja. Ker niso pokorni besedi, se spotikajo; in prav za to so bili postavljeni.« (1 Pt 2,3-8)JZ 524.2

Kristus je zanesljiv temelj za vse, ki verujejo. To so ti, ki padejo na Skalo in se razbijejo. To predstavlja podrejanje Kristusu in vero vanj. Pasti na Skalo in se razbiti pomeni odreči se svoji samopravičnosti in v otroški ponižnosti priti h Kristusu, se spo-koriti za svoje prestopke in verovati v njegovo odpuščajočo lju-bezen. Prav tako z vero in poslušnostjo zidamo na Kristusa kot naš temelj.JZ 524.3

Na tem živem kamnu lahko zidajo enako Judje in pogani. To je edini temelj, na katerega lahko zanesljivo zidamo. Je dovolj širok za vse in dovolj močan, da lahko zdrži težo in breme vsega sveta. Po zvezi s Kristusom, živim kamnom, postanejo živi kamni vsi, ki zidajo na tem temelju. Mnogi ljudje so se s svojimi prizadevanji sklesali, zgladili in okrasili, toda ne morejo postati »živi kamni”, ker niso povezani s Kristusom. Brez te zveze se ne more rešiti noben človek. Brez Kristusovega življenja v nas se ne moremo upreti nevihtam skušnjave. Naša večna varnost je odvisna od našega zidanja na zanesljivem temelju. Mnogi danes zidajo na nepreizkušenih temeljih. Ko pade dež in besni vihar ter pridere povodenj, se bo njihova hiša zrušila, ker ni utemeljena na večni Skali, glavnem vogelniku Kristusu Jezusu.JZ 524.4

Njim, ki »niso poslušni besedi”, je Kristus kamen spotike. Toda »kamen, ki so ga zidarji zavrgli, je postal vogalni kamen”. Kristusa so v njegovem zemeljskem poslanstvu zaničevali in sramotili kakor zavrženi kamen. »Zaničevan je bil in zadnji med ljudmi, mož bolečin, izkušen v trpljenju, ... preziran, da ga nismo čislali.« (Iz 53,3 EKU) Toda bližal se je čas njegovega poveličanja. Po vstajenju od mrtvih bo razglašen za »Božjega Sina v moči«. (Rim 1,4) Ob svojem drugem prihodu se bo razodel kot Gospod neba in zemlje. Ti, ki so se sedaj pripravljali, da ga križajo, bodo priznali njegovo veličino. Pred vesoljem zavrženi kamen bo postal glava voglu.JZ 525.1

»Na kogar On pade, ga bo strl.” (Mt 21,44 EKU) Ljudje, ki so zavrgli Kristusa, bodo kmalu videli uničenje svojega mesta in svojega naroda. Njihova slava bo uničena in razstresena kakor prah v vetru. Kaj pa je uničilo Jude? To je bila Skala, ki bi bila njihova varnost, če bi zidali na njej. To je bila Božja dobrota, ki so jo prezrli, pravičnost, ki so jo zavrgli, milost, ki so jo podcenjevali. Ljudje so nasprotovali Bogu, zato se je vse, kar je bilo za njihovo zveličanje, obrnilo v njihovo uničenje. Vse, kar je Bog določil za življenje, je bilo njim za smrt. S tem ko so Judje križali Kristusa, so povzročili razdejanje Jeruzalema. Kri, ki je bila prelita na Golgoti, je bila breme, ki jih je spravilo v pogubo za ta in prihodnji svet. Tako bo tudi na veliki poslednji dan, ko bo sodba doletela vse, ki so zavrgli Božjo milost. Kristus, njihov kamen spotike, se jim bo tedaj zdel kakor gora maščevanja. Slava njegovega obličja, ki je za pravične življenje, bo za hudobne uničujoč ogenj. Grešniki bodo uničeni, ker so zavrgli ljubezen in prezrli milost.JZ 525.2

Jezus je z mnogimi ponazoritvami in pogostimi svarili pokazal, kaj bodo doživeli Judje, ker so zavrgli Božjega Sina. Njegove besede veljajo tudi za ljudi vseh časov, ki ga nočejo sprejeti kot svojega odrešenika. Zanje veljajo vsi opomini. Oskrunjeni tempelj, neposlušni sin, nezvesti vinogradniki in zaničevalni zidarji imajo svojo vzporednico v tem, kar bo doživel vsak grešnik. Če se ne bo spokoril, ga bo doletela usoda, ki jo ti nakazujejo. JZ 525.3