77—V Pilatovi sodni dvorani

Temeljno besedilo: Mt 27,2.11-31; Mr 15,1-20; Lk 23,1-25; Jn 18,28 do 19,16

Kristus je zvezan kot zapornik stal v sodni dvorani rimskega upravitelja Pilata. Okrog njega je stala vojaška straža, dvorana pa se je hitro polnila z opazovalci. Tik pred vhodom so stali sodniki Velikega zbora, duhovniki, poglavarji, starešine in sodrga.JZ 635.1

Po Jezusovi obsodbi so se člani Velikega zbora podali k Pilatu, da bi obsodbo potrdil in izvršil. Toda judovski uradniki niso hoteli stopiti v rimsko sodno dvorano. Po njihovi obredni postavi bi se s tem oskrunili in se ne bi mogli udeležiti praznovanja pashe. V svoji zaslepljenosti niso razumeli, da je njihovo morilsko sovraštvo oskrunilo njihovo srce. Niso dojeli, da je Kristus pravo pashalno Jagnje. Ker pa so ga zavrgli, je tudi veliki praznik zanje izgubil svoj pomen.JZ 635.2

Ko so Zveličarja pripeljali v sodno dvorano, ga Pilat ni pogledal z naklonjenostjo. Rimskega upravitelja so v naglici poklicali iz spalnice, zato se je hotel tega primera rešiti kar se da hitro. S tem zapornikom je bil pripravljen ravnati z uradno strogostjo. Z resnim obrazom se je obrnil, da bi si ogledal moža, ki ga bo zaslišal in zaradi katerega je bil poklican od svojega počitka ob tako zgodnji uri. Vedel je, da mora to biti kdo, za katerega so vsi judovski poglavarji želeli, da bi bil hitro zaslišan in kaznovan.JZ 635.3

Pilat je pogledal može, ki so Jezusa tožili, nato pa se je njegov preiskujoč pogled ustavil na njem. Imel je že opravke z različnimi hudodelci, toda še nikoli mu niso pripeljali človeka, ki bi kazal takšno dobroto in plemenitost. Na njegovem obrazu ni opazil nobenega znamenja krivde, nobenega izražanja strahu, predrznosti ali kljubovalnosti. Videl je moža, ki je bil miren in dostojanstven, čigar obraz ni kazal značilnosti hudodelca, temveč pečat nebes.JZ 635.4

Kristusov videz je naredil na Pilata dober vtis. Zbudila se je boljša stran njegove narave. Slišal je za Jezusa in njegova dela. Tudi njegova žena mu je povedala marsikaj o čudovitih delih galilejskega preroka, ki je ozdravljal bolne in obujal mrtve. Vse to je sedaj v njegovih mislih oživelo kakor v sanjah. Spomnil se je govoric, ki jih je slišal z raznih strani. Odločil se je vprašati Jude, kakšne obtožbe imajo proti temu jetniku.JZ 636.1

»Kdo je ta mož in zakaj ste ga pripeljali?” jih je vprašal. »Česa ga obtožujete?” Judje so se zmedli. Ker so dobro vedeli, da ne morejo dokazati svojih obtožb proti Kristusu, niso želeli javne preiskave. Odgovorili so, da je goljuf, imenovan Jezus iz Nazareta.JZ 636.2

Pilat je še enkrat vprašal: »Kakšno tožbo imate zoper tega člo-veka?” (Jn 18,29) Duhovniki niso odgovorili na njegovo vprašanje, toda njihove besede: »Ko ne bi bil hudodelec, bi ti ga ne izročili,” (Jn 18,30) so kazale, da so razdraženi. Če ti člani Velikega zbora, prvaki naroda, pripeljejo človeka, za katerega menijo, da si je zaslužil smrt, ali je treba spraševati po obtožbi proti njemu? Upali so, da bodo s svojo pomembnostjo na Pilata naredili vtis in ga tako napeljali, da bo privolil v njihove zahteve brez pripravljalnih postopkov. Prizadevali so si za hitro potrditev njihove obsodbe, kajti vedeli so, da bi lahko ljudje, ki so bili priče Kristusovim čudežem, povedali popolnoma drugačno zgodbo od njihovih sedaj naštetih izmišljotin.JZ 636.3

Duhovniki so menili, da bodo s popustljivim in neodločnim Pilatom brez težav uresničili svoje namere. Doslej je hitro podpisoval smrtne obsodbe ter izročal v smrt ljudi, za katere so vedeli, da si ne zaslužijo takšne kazni. Življenje zapornika zanj ni imelo velike vrednosti; ali je bil kdo kriv ali nedolžen, ni bilo posebno pomembno. Duhovniki so upali, da bo Pilat sedaj tudi Jezusu brez zaslišanja prisodil smrtno kazen. To so prosili kot blagohotnost na njihov veliki ljudski praznik.JZ 636.4

Toda v zaporniku je bilo nekaj, kar je Pilata zadrževalo pred tem. Tega si ni upal storiti. Spoznal je tudi namere duhovnikov. Spomnil se je, da je ta Jezus pred kratkim obudil Lazarja, moža, ki je bil mrtev že štiri dni. Zato se je odločil najprej ugotoviti, česa ga obtožujejo in ali je to obtožbo mogoče dokazati, preden bo podpisal obsodbo.JZ 636.5

»Če je vaša obsodba dovolj,” je rekel, »zakaj ste zapornika pripeljali k meni? ‘Vzemite ga in ga sodite po svoji postavi’ (Jn 18,31).” Duhovniki so se znašli v stiski, zato so dejali, da so ga že obsodili, njihova obsodba pa mora dobiti še Pilatovo potrditev, da bi bila pravnomočna. »Kako se glasi vaša obsodba?« jih je vprašal Pilat. Nato so mu odgovorili, da so ga obsodili na smrt, vendar jim po zakonu ni dovoljeno usmrtiti nikogar. Prosili so ga, naj se zanese na njihovo besedo o Kristusovi krivdi in potrdi njihovo obsodbo. Odgovornost za izid bodo prevzeli nase.JZ 637.1

Pilat ni bil niti pravičen niti vesten sodnik, toda čeprav je bil še tako moralno slab, ni hotel izpolniti te zahteve. Jezusa ni hotel obsoditi, dokler ne bo proti njemu podana obtožba.JZ 637.2

Duhovniki so se znašli v zadregi. Dojeli so, da morajo svojo hinavščino še spretneje prikriti. Nikakor niso smeli dovoliti, da se izkaže, da je bil Kristus prijet zaradi verskih razlogov. Ko bi to podali za vzrok, njihov sodni postopek za Pilata ne bi imel vre-dnosti. Morajo dokazati, da se je Jezus pregrešil proti državljanskim zakonom; tedaj bi bil lahko obsojen kot politični prestopnik. Nemiri in vstaje proti rimski oblasti so se pri Judih kar vrstili. S temi upori so Rimljani ravnali zelo neusmiljeno. Bili so stalno na preži, da bi zadušili vse, kar bi lahko pripeljalo do vstaje.JZ 637.3

Le nekaj dni pred tem so farizeji poskušali Kristusa ujeti v past z vprašanjem: »Ali smemo cesarju dajati davek ali ne?” (Lk 20,22) On pa je razkril njihovo hinavščino. Navzoči Rimljani so videli popoln neuspeh zarotnikov in njihovo razočaranje nad njegovim odgovorom: »Dajte torej cesarju, kar je cesarjevega.« (Lk 20,25)JZ 637.4

Sedaj so duhovniki hoteli dokazati, da je Kristus v tem dogodku učil to, za kar so pričakovali, da bo učil. V svojem obupu so poklicali na pomoč lažne priče, da so ga začele tožiti: »Tega smo zalotili, da zavaja naš narod in brani cesarju dajati davke ter pravi, da je Mesija, kralj.« (Lk 23,2) Tri obtožbe in vse tri so bile neutemeljene. Duhovniki so to vedeli, toda bili so pripravljeni krivo priseči, samo da bi dosegli svoj cilj.JZ 637.5

Pilat je spregledal njihov namen. Ni verjel, da se je zapornik zarotil proti vladi. Njegov krotek in ponižen videz se sploh ni ujemal z obtožbo. Pilat je bil prepričan, da gre za nizkotno zaroto, načrtovano, da bi bil umorjen nedolžen človek, ki je bil napoti judovskim dostojanstvenikom. Obrnil se je k Jezusu in ga vprašal: »Si ti judovski kralj?« Zveličar pa je odgovoril: »Ti praviš.” (Mt 27,11) Pri teh besedah se je njegov obraz zablestel, kakor da ga je obsijal sončni žarek.JZ 638.1

Ko so Kajfa in njegovi spremljevalci slišali ta odgovor, so Pilata poklicali za pričo, da je Jezus priznal zločin, katerega so ga obtožili. Duhovniki, pismouki in poglavarji so z glasnimi vzkliki zahtevali smrtno obsodbo. Tem vzklikom se je pridružila drhal in nastalo je oglušujoče vpitje. To je Pilata zmedlo. Ko je videl, da Jezus ne odgovarja tožnikom, mu je rekel: “‘Nič ne odgovarjaš? Poglej, koliko reči te obtožujejo.’ Jezus pa ni nič več odgovoril.« (Mr 15,4.5)JZ 638.2

Kristus, ki je stal za Pilatom pred očmi vseh v sodni dvorani, je slišal obrekovanje, vendar z nobeno besedo ni odgovoril na lažne obtožbe. Njegova celotna drža je pričala, da se je zavedal svoje nedolžnosti. Neomajno je stal pred razbesnelimi valovi, ki so butali vanj. Kazalo je, kakor da se močni valovi jeze dvigujejo vedno više in se kakor valovi razburkanega oceana razbijajo okrog njega, vendar se ga ne dotikajo. Stal je molče, toda njegov molk je bil zgovoren; bil je kakor luč, ki izžareva iz notranjosti navzven.JZ 638.3

Pilat je osupnil nad Jezusovo držo. »Ali se ta mož ne meni za potek preiskave, ker si noče rešiti življenja?« se je spraševal. Ko je opazoval Jezusa, ki na zasmehovanje in žalitve ni odgovoril z enako mero, je menil, da Jezus ni tako krivičen in nepošten, kakor ti hrupni duhovniki. V upanju, da bo od njega zvedel resnico in se izognil uporu množice, je poklical Jezusa na stran in ga znova vprašal: »Si ti judovski kralj?« (Jn 18,33)JZ 638.4

Jezus ni naravnost odgovoril na to vprašanje. Vedel je, da na Pilata deluje Sveti Duh, zato mu je dal priložnost, da bi potrdil svoje prepričanje. Vprašal ga je: »Ali praviš to sam od sebe, ali so ti o meni drugi povedali?” (Jn 18,34 EKU) Z drugimi besedami: Ali so to Pilatovo vprašanje spodbudile obtožbe duhovnikov ali želja, da bi dobil spoznanje od Kristusa? Pilat je dojel pomen Kristusovega vprašanja, toda v njegovem srcu se je zbudil ponos. Ni hotel priznati prepričanja, ki mu ni dalo miru. Rekel je: »Sem mar Jud? Tvoj narod in veliki duhovniki so te izročili meni. Kaj si storil?” (Jn 18,35)JZ 638.5

Pilatova zlata priložnost je minila. Vendar ga Jezus ni pustil brez dodatnega spoznanja. Čeprav ni naravnost odgovoril na Pilatovo vprašanje, mu je jasno razložil svoje poslanstvo. Pilatu je dal vedeti, da si ni prizadeval za zemeljski prestol.JZ 639.1

Dejal je: “‘Moje kraljestvo ni od tega sveta. Ko bi bilo moje kraljestvo od tega sveta, bi se moji služabniki bojevali, da ne bi bil izročen Judom, toda moje kraljestvo ni od tod.’ Pilat mu je rekel: ‘Torej si ti vendarle kralj?’ Jezus je odgovoril: ‘Ti praviš, da sem kralj. Jaz sem zato rojen in sem zato prišel na svet, da pričujem za resnico. Kdor je iz resnice, posluša moj glas.’« (Jn 18,36.37)JZ 639.2

Kristus je zatrdil, da je njegova beseda sama po sebi ključ, ki odklepa skrivnost tem, ki so jo pripravljeni sprejeti. Vsebuje namreč lastno notranjo moč, v tem pa leži skrivnost, da se je Kristusovo kraljestvo resnice lahko tako zelo razširilo. Želel je, da bi Pilat dojel, da se lahko njegova uničena narava obnovi samo, če bo resnico sprejel in jo udejanjal.JZ 639.3

Pilat je želel spoznati resnico. Njegov um je bil zmeden. Željno se je oprijel Zveličarjevih besed. Njegovo srce je hrepenelo spoznati, kaj je pravzaprav resnica in kako bi jo lahko dosegel. Vprašal je: »Kaj je resnica?« (Jn 18,38) Ampak ni počakal na odgovor. Zunanji hrup ga je spomnil na trenutne obveznosti, kajti duhovniki so glasno zahtevali takojšnjo odločitev. Zato je odšel ven k Judom in s poudarkom povedal: »Jaz ne najdem na njem nobene krivde.” (Jn 18,38)JZ 639.4

Te besede poganskega sodnika so bile huda obtožba zahrbtnosti in hinavščine izraelskih poglavarjev, ki so tožili Zveličarja. Ko so duhovniki in voditelji slišali Pilatove besede, sta njihova jeza in razočaranje prestopila vse meje. Dolgo so kovali načrte in čakali na takšno priložnost. Ker so videli, da bi Jezus utegnil biti izpuščen, bi ga najraje raztrgali na koščke. Pilata so glasno obtoževali in mu grozili, da ga bodo tožili rimski oblasti. Očitali so mu, da ni hotel obsoditi Jezusa, za katerega so trdili, da se je uprl cesarju.JZ 639.5

Jezni glasovi so postajali vse glasnejši. Zatrjevali so, da je Jezusov uporniški vpliv znan po vsej deželi. Duhovniki so vpili: »Ljudstvo hujska, ko uči po vsej Judeji, od Galileje, kjer je začel, pa vse do sem.« (Lk 23,5)JZ 640.1

Ta čas Pilat ni nameraval Jezusa obsoditi. Vedel je, da so ga Judje obtožili zaradi sovraštva in predsodkov. Poznal je svojo dolžnost. Pravičnost je zahtevala, da Kristusa takoj izpusti. Toda Pilat se je bal slabe volje ljudstva. Če ne bo hotel izročiti Jezusa v njihove roke, se bo množica uprla, tega pa se je bal. Ko je slišal, da je Kristus iz Galileje, se je odločil, da ga bo poslal k Herodu, upravitelju te pokrajine. Ta se je tedaj mudil v Jeruzalemu. Menil je, da bo na ta način preložil odgovornost za sodno obravnavo s sebe na Heroda. Poleg tega pa je v tem videl dobro priložnost, da zgladi neki stari prepir med seboj in Herodom. Tako se je tudi zgodilo. Upravitelja sta prek sojenja Zveličarju sklenila prijateljstvo.JZ 640.2

Pilat je Jezusa zopet izročil vojakom, da so ga sredi posme-hovanja in zasramovanja drhali hitro odvedli v Herodovo sodno dvorano. »Ko je Herod zagledal Jezusa, se je zelo razveselil.” (Lk 23,8) Še nikoli se ni srečal z Zveličarjem, zato »ga je zdavnaj želel videti, ker je mnogo slišal o njem in se je nadejal, da ga bo videl storiti kak čudež«. (Lk 23,8 EKU) Ta Herod si je omadeževal roke s krvjo Janeza Krstnika. Ko je prvič slišal za Jezusa, je zgrožen dejal: »Janez, ki sem ga ... dal obglaviti, je vstal. Zato delujejo v njem čudežne moči.” (Mr 6,16 CHR; Mt 14,2 CHR) Kljub temu je želel videti Jezusa. Sedaj se je kralju ponudila priložnost, da reši življenje tega preroka. Zato je upal, da bo za vedno pregnal iz svojega spomina krvavo glavo, ki so mu jo prinesli na pladnju. Poleg tega je želel zadovoljiti svojo radovednost. Menil pa je, da bo Kristus naredil vse, kar bo zahteval od njega, če mu bo dano kakšno upanje na izpustitev.JZ 640.3

Velika skupina duhovnikov in voditeljev je Kristusa spremljala k Herodu. Ko so Zveličarja privedli v palačo, so ga ti dostojanstveniki razburjeno obtoževali. Toda Herod se ni oziral na njihove ob-tožbe. Ukazal je tišino, ker je sam hotel izprašati Kristusa; ukazal je, naj ga razvežejo. Njegovim sovražnikom je očital, da so grobo ravnali z njim. Poln sočutja je opazoval mirni obraz Odrešenika sveta in v njem videl samo modrost in čistost. Kakor Pilat je bil tudi sam zadovoljen, da so Kristusa obtožili iz zlobe in zavisti.JZ 640.4

Herod je Kristusu zastavil mnogo vprašanj, Zveličar pa je ves čas ostal popolnoma tih. Po kraljevem naročilu so pripeljali bolne in slabotne, Kristusu pa so ukazali, naj svoje trditve dokaže s čudežem. Herod mu je rekel: »Ljudje govorijo, da lahko ozdraviš bolne. Zelo rad bi videl, da tvoj razvpiti sloves ne temelji na laži.«JZ 641.1

Jezus mu ni ničesar odgovoril, zato je Herod še naprej pritiskal na Jezusa. »Če lahko za druge delaš čudeže, potem ga naredi sedaj zase; to ti bo koristilo.« Spet je ukazal: »Pokaži nam kakšno zna-menje, da imaš moč, ki ti jo pripisujejo.« Toda zdelo se je, kakor da Kristus ničesar ne sliši in ne vidi. Božji Sin je nase vzel človeško naravo. Moral je ravnati, kakor se vedejo ljudje v takšnih okoli-ščinah. Zato ni hotel narediti čudeža, da bi se izognil trpljenju in ponižanju, ki jih morajo zdržati ljudje, kadar se znajdejo v podob-nih razmerah.JZ 641.2

Herod je Kristusu obljubil, da bo izpuščen, če bo pred njim naredil kakšen čudež. Kristusovi tožniki so s svojimi očmi videli mogočna dela, narejena z njegovo močjo. Slišali so, da je ukazal grobovom, naj izročijo svoje mrtve. Videli so, da so mrtvi ubogali njegov glas in prišli ven. Popadel jih je strah, da bi utegnil sedaj naredil kakšen čudež. Ničesar se niso bali bolj kakor razkazovanja njegove moči. Takšen dokaz moči bi zadal smrtni udarec njihovim načrtom in jih morda stal življenja. Duhovniki in voditelji so zelo zaskrbljeni znova začeli obtoževati Jezusa. Glasno so vpili: »On je izdajalec, bogokletnik! Svoje čudeže dela z močjo, ki jo dobi od Belzebuba, kneza hudičev.« V dvorani je zavladala zmešnjava; nekateri so vpili eno, drugi pa drugo.JZ 641.3

Herodova vest je bila sedaj precej manj občutljiva kakor takrat, ko je trepetal ob Herodiadini zahtevi glave Janeza Krstnika. Nekaj časa ga je hudo mučila slaba vest zaradi tega strašnega dejanja, toda zaradi njegovega razuzdanega življenja je vse bolj otopel njegov čut za moralo. Sedaj je bilo njegovo srce tako zakrknjeno, da se je lahko celo hvalil s kaznijo, ki jo je dosodil Janezu, ker si ga je drznil karati. Jezusu je pretil in mu vedno znova ponavljal, da ga ima oblast izpustiti ali obsoditi. Toda Jezus z ničimer ni pokazal, da je slišal eno samo besedo.JZ 641.4

Ta molk je Heroda razjezil. Kazalo je, da se sploh ne meni za njegovo veljavo. Za nečimrnega in domišljavega kralja bi bila odkrita graja manj žaljiva kakor takšno neupoštevanje. Zopet je jezno zagrozil Jezusu On pa je ostal miren in tih.JZ 642.1

Kristusovo poslanstvo na tem svetu ni bilo zadovoljevati prazno radovednost. Prišel je zdravit ranjena srca. Če bi lahko izgovoril kakšno besedo, da bi ozdravil rane ljudi, bolnih od greha, ne bi molčal. Ampak nič ni imel povedati njim, ki bi resnico poteptali s svojimi brezbožnimi nogami.JZ 642.2

Kristus bi lahko Herodu povedal marsikaj, kar bi predrlo ušesa zakrknjenega kralja. Če bi mu razodel krivičnosti njegovega življenja in grozo bližajoče se obsodbe, bi ga navdal s strahom in trepetom. Toda Kristusov molk je bila najhujša graja, ki jo je lahko podal. Herod je zavrgel resnico, ki mu jo je povedal največji izmed prerokov, zato zdaj ni bilo več nobenega sporočila. Veličanstvo nebes ni več imelo zanj niti ene besede. Ušesa, ki so bila stalno odprta za človeško trpljenje, niso poslušala Herodovih ukazov. Oči, ki so bile polne sočutne ljubezni, stalno obrnjene k spokorjenemu grešniku, niso imele nobenega pogleda za Heroda. Ustnice, ki so oznanjale najveličastnejše resnice in se milo proseč potegovale za najbolj grešne in pokvarjene, so ostale zaprte za ošabnega kralja, ki ni čutil nikakršne potrebe po Zveličarju.JZ 642.3

Herodov obraz je potemnel od jeze. Obrnil se je k množici in z jeznim glasom obtožil Jezusa kot sleparja. Potem pa mu je rekel: »Če nočeš dokazati svojih trditev, te bom izročil vojakom in ljudstvu, morda te bodo ti pripravili, da boš govoril. Če si goljuf, potem je smrt od njihovih rok edina obsodba, ki si si jo zaslužil; če pa si Božji Sin, se reši tako, da narediš čudež.«JZ 642.4

Takoj po teh Herodovih besedah se je drhal zagnala v Kristusa. Množica se je vrgla na plen kakor divje zveri. Jezusa so vlekli sem ter tja, drhali pa se je pridružil tudi Herod, da bi ponižal Božjega Sina. Če ne bi ukrepali rimski vojaki in odgnali pobesnele množice, bi Zveličarja razkosali.JZ 642.5

»Herod ga je skupaj s svojimi vojaki zasramoval, ga v posmeh ogrnil v bleščeče oblačilo in poslal nazaj k Pilatu.” (Lk 23,11) Rimski vojaki so se pridružili temu mučenju. Zveličarja so obsipali z vsem, kar so si lahko izmislili ti pokvarjeni in hudobni vojaki ob podpori Heroda in judovskih dostojanstvenikov. Kljub temu njegova božanska potrpežljivost ni prenehala.JZ 643.1

Kristusovi mučitelji so skušali presoditi njegov značaj po svo-jem. Prikazali so ga prav tako nizkotnega, kakor so bili sami. Toda za vsem tem, kar so gledali tedaj, so mnogi videli drugačen prizor prizor, ki ga bodo nekoč zagledali v vsej njegovi slavi. Nekateri med množico so v Kristusovi navzočnosti začeli trepetati. Medtem ko se je groba drhal zasmehljivo klanjala pred njim, so se nekateri, ki so prišli z enakim namenom, obrnili prestrašeni in obnemeli.JZ 643.2

Herod je bil prepričan. Zadnji žarki milostne luči so obsijali nje-govo srce, ki je bilo zakrknjeno zaradi grehov. Čutil je, da ne gre za navadnega človeka, kajti božanstvo je zasijalo skozi človeško naravo. Ravno v trenutku, ko so Kristusa obdajali zasmehovalci, prešuštniki in morilci, je Herod čutil, da gleda Boga na prestolu.JZ 643.3

Čeprav je bil Herod tako brezčuten, si ni upal potrditi Kristu-sove obsodbe. Hotel se je rešiti te strašne odgovornosti, zato je Jezusa zopet poslal nazaj v rimsko sodno dvorano.JZ 643.4

Pilat je bil razočaran in zelo nezadovoljen. Ko so se Judje vrnili s svojim zapornikom, jih je nepotrpežljivo vprašal, kaj še želijo, da bi storil zanje. Spomnil jih je, da je Jezusa že zaslišal in na njem ni našel nobene krivde. Povedal jim je, da so podali svojo obtožbo zoper njega, ne morejo pa dokazati niti ene točke zanjo. Jezusa je poslal k Herodu, četrtnem oblastniku Galileje, pripadniku nji-hovega naroda, toda niti on ni našel na njem nič, kar bi zaslužilo smrt. Pilat se je odločil: »Kaznoval ga bom torej in izpustil.” (Lk23,16)JZ 643.5

S tem je Pilat pokazal svojo slabost. Izjavil je, da je Jezus nedolžen, a vendar ga je bil pripravljen bičati, da bi pomiril njegove tožnike. Bil je pripravljen žrtvovati načela in pravičnost, da bi se sporazumel z drhaljo. To ga je spravilo v neugoden položaj. Tolpa je računala z njegovo neodločnostjo, zato je še glasneje zahtevala zapornikovo življenje. Če bi bil Pilat od začetka odločen in ne bi hotel obsoditi človeka, za katerega je ugotovil, da je nedolžen, potem bi pretrgal usodno verigo, ki ga je za vse življenje okovala v slabo vest in krivdo. Če bi od začetka ravnal, kakor je bil prepričan, da je prav, Judje ne bi postali tako predrzni, da bi mu ukazovali. Kristus bi bil usmrčen, toda krivda ne bi ostala na Pilatu. Toda on je postopoma teptal svojo vest. Ni ravnal pravično in nepristransko, zato se je zdaj znašel skoraj nemočen v rokah duhovnikov in voditeljev. Njegova omahljivost in neodločnost sta ga spravili v pogubo.JZ 643.6

Ampak Pilatu celo sedaj ni bilo dopuščeno ravnati nepremišljeno. Sporočilo od Boga ga je svarilo pred dejanjem, ki ga je nameraval storiti. Kot odgovor na Kristusovo molitev je bil k Pilatovi ženi poslan nebeški angel. V sanjah je videla Zveličarja in se pogovarjala z njim. Pilatova žena ni bila Judinja. Ko pa je v sanjah videla Jezusa, ni niti najmanj dvomila o njegovem položaju ali poslanstvu. V njem je prepoznala Božjega Kneza. Videla ga je pri zaslišanju v sodni palači. Videla je njegove roke, zvezane kakor roke kakega zločinca. Videla je, kako Herod in njegovi vojaki opravljajo svoje strašno delo. Slišala je z zavistjo in zlobo prežete duhovnike in poglavarje, kako ga besno obtožujejo. Slišala je besede: »Mi imamo Postavo in po Postavi mora umreti.” (Jn 19,7) Videla je, da ga je Pilat dal bičati, potem ko je izjavil: »Jaz ne najdem na njem nobene krivde.” (Jn 18,38) Slišala je Pilata izrekati obsodbo in videla, kako ga je izročil morilcem. Videla je križ na Golgoti in zemljo, ovito v temo, ter slišala skrivnosten krik: »Dopolnjeno je!” (Jn 19,30 CHR) Nato je zagledala še drug prizor. Videla je Kristusa sedeti na velikem belem oblaku, medtem ko se je zemlja majala sem ter tja v vesolju, njegovi morilci pa so bežali pred prizorom njegove slave. Zbudila se je s krikom groze in Pilatu nemudoma napisala opozorilo.JZ 644.1

Medtem ko je Pilat še omahoval, kaj naj naredi, se je skozi množico prerinil sel in mu izročil ženino pismo, v katerem je pisalo: »Nič ne imej s tem pravičnim, kajti danes sem v sanjah veliko trpela zaradi njega.« (Mt 27,19)JZ 644.2

Pilat je prebledel. Bil je zbegan zaradi svojih nasprotujočih si čustev. Med njegovim obotavljanjem pa so duhovniki in poglavarji podpihovali vznemirjenje ljudstva. Pilat je bil prisiljen ukrepati. Tedaj se je spomnil običaja, ki bi lahko pomagal h Kristusovi izpustitvi. Običaj je bil, da se za praznik pashe izpusti en zapornik, ki ga je lahko izbralo ljudstvo. Ta običaj je izviral iz poganstva. V njem ni bilo niti sence pravičnosti, vendar so ga Judje zelo cenili.JZ 645.1

V tistem času so Rimljani imeli na smrt obsojenega hudodelca, ki se je imenoval Baraba. Izdajal se je za Mesija. Trdil je, da je pooblaščen vzpostaviti drugačen red in popraviti svet. Satan ga je zapeljal, da je trdil, da mu pripada vse, kar si pridobi s krajo in ropom. S Satanovo pomočjo je delal osupljive reči. Med ljudstvom je pridobil privržence in zanetil vstajo proti rimski oblasti. Pod plaščem verskega zanosa se je skrival zakrknjen in drzen podlež, nagnjen k uporu in nasilju. Pilat je dal ljudstvu možnost izbire med tem možem in nedolžnim Zveličarjem, da bi spodbudil njihov čut za pravičnost. Upal je, da bo kljub nasprotovanju duhovnikov in poglavarjev pridobil njihovo sočutje do Jezusa. Zato se je obrnil k množici in zelo resno rekel: »Katerega hočete, da vam izpustim: Baraba ali Jezusa, ki se imenuje Kristus?« (Mt 27,17)JZ 645.2

Odgovor drhali je bil kakor rjovenje divjih zveri: »Izpusti nam Baraba!” (Lk 23,18) Vpitje: »Baraba! Baraba!” je postajalo vedno glasnejše. Misleč, da ljudstvo ni razumelo njegovega vprašanja, je Pilat vprašal še enkrat: »Hočete torej, da vam izpustim judovskega kralja?” Toda zopet so zavpili: »Ne tega, ampak Baraba.” (Jn 18,39.40) Pilat pa jih je vprašal: »Kaj naj storim z Jezusom, ki se imenuje Kristus?« Razburjena množica je zopet zavpila kakor hudobni duhovi. Sami hudobni duhovi v človeški podobi so bili med zbranimi. Kako bi potem lahko pričakovali drugačen odgovor kakor: »Križaj ga!” (Mt 27,22)JZ 645.3

Pilat je bil zbegan. Ni si mislil, da se bo to zgodilo. Bal se je iz-ročiti nedolžnega človeka najsramotnejši in najkrutejši smrti. Ko se je vpitje malo poleglo, se je obrnil k množici z vprašanjem: »Kaj pa je hudega storil?” (Mt 27,23 CHR) Toda stvar je šla predaleč, da bi obveljali dokazi. Množica ni zahtevala dokazov o Kristusovi nedolžnosti, temveč njegovo obsodbo.JZ 645.4

Pilat si ga je še vedno prizadeval rešiti. Še tretjič jih je vprašal: »Kaj pa je vendar hudega storil? Ničesar, kar bi zaslužilo smrt, ni sem našel na njem; kaznoval ga bom torej in izpustil.” (Lk 23,22) Toda že sama omemba njegove izpustitve je izzvala desetkratni bes množice. Vpili so: »Križaj ga! Križaj ga!” (Mr 15,13.14) Nevihta, ki jo je Pilat sprožil s svojo neodločnostjo, se je stopnjevala in postajala vedno bolj hrupna.JZ 646.1

Izčrpanega, slabotnega in ranjenega Jezusa so zgrabili in bičali pred očmi množice. »Vojaki so ga odpeljali na dvorišče ... sodne hiše in sklicali vso četo. Ogrnili so ga v škrlat, spletli krono iz trnja in mu jo nadeli. Začeli so ga pozdravljati: ‘Pozdravljen, judovski kralj!’... pljuvali vanj, poklekovali pred njim in se mu priklanjali do tal.« (Mr 15,16-19) Občasno so kakšne hudobne roke zagrabile trst, ki so mu ga dali v roko, in ga tolkle z njim po kroni na njegovi glavi, da se mu je trnje zarilo v sence in je kri kapljala po njegovem obrazu in bradi.JZ 646.2

Čudite se, nebesa! In osupni, zemlja! Glejte zatiralce in zatiranca! Pobesnela množica je obdala Zveličarja sveta. Porog in posmeh sta se mešala z grobimi psovkami bogokletja. Brezčutna drhal je dajala pripombe na račun njegovega preprostega izvora in skromnega življenja. Posmehovali so se njegovim besedam, da je Božji Sin. Od ust do ust so krožile prostaške šale in žaljivo roganje.JZ 646.3

Satan je spodbujal kruto drhal, da je neusmiljeno zmerjala Zveličarja. Njegov namen je bil, če bi bilo mogoče, izzvati ga, da se maščuje, ali ga spodbuditi, da bi za svojo izpustitev naredil čudež in tako uničil načrt zveličanja. En sam madež na njegovem človeškem življenju, ena sama napaka njegove človeške narave pri prenašanju te strašne preizkušnje, in Božje Jagnje bi postalo nepopolna daritev, človekovo odrešenje pa polomija. Ampak ta, ki bi lahko z enim samim ukazom pripeljal na pomoč nebeške čete, ta, ki bi lahko z bliskom svojega nebeškega veličanstva pregnal prestrašeno drhal, se je popolnoma mirno podredil najsurovejšim žalitvam in nasilju.JZ 646.4

Kristusovi sovražniki so za dokaz njegovega božanstva zahtevali čudež. Imeli pa so dokaz, ki je bil veliko večji od česar koli, kar so zahtevali. Kakor je njegove mučitelje njihova krutost poni-žala pod raven človeka do podobnosti Satanu, tako sta ga njegova krotkost in potrpežljivost povišali nad vse človeško in razodeli njegovo sorodnost z Bogom. Njegovo ponižanje je bilo jamstvo njegovega povišanja. Kaplje krvi hudega trpljenja, ki so z njegovih ranjenih senc tekle po licih in bradi, so bile jamstvo njegovega maziljenja z »oljem veselja” (Heb 1,9) za našega velikega duhovnika.JZ 646.5

Satan se je hudo jezil, ko je videl, da vse sramotitve, ki so jih prizadeli Zveličarju, niso izsilile iz njegovih ust niti najmanjšega godrnjanja. Čeprav je prevzel človeško naravo, ga je podpirala božanska moralna trdnost, zato se niti najmanj ni oddaljil od Očetove volje.JZ 647.1

Ko je Pilat Jezusa izročil bičanju in zasmehovanju, je menil, da bo s tem vzbudil sočutje množice. Upal je, da se bodo odločili, da to kaznovanje zadostuje. Menil je, da bo s tem zadovoljena tudi zloba duhovnikov. Toda Judje so ostroumno opazili slabost v takem kaznovanju človeka, ki je bil razglašen za nedolžnega. Spoznali so, da Pilat poskuša zaporniku rešiti življenje, zato so se trdno odločili preprečiti Jezusovo izpustitev. Menili so, da ga je Pilat dal bičati zato, da bi jim ugodil in jih zadovoljil. Če si bodo odločno prizadevali za cilj, ga bodo zagotovo dosegli.JZ 647.2

Pilat je nato ukazal v sodno palačo pripeljati Baraba. Potem je oba zapornika predstavil drugega ob drugem, pokazal na Zveli-čarja in s slovesnim glasom rotil: »Glejte, človek! ... Glejte, pripeljem vam ga ven, da boste spoznali, da ne najdem na njem nobene krivde.” (Jn 19,5.4)JZ 647.3

Pred njimi je stal Božji Sin oblečen v sramotilno oblačilo in s trnovo krono. Bil je gol do pasu, njegov hrbet pa je kazal dolge strašne rane, iz katerih je tekla kri. Njegov okrvavljeni obraz je kazal znamenja trpljenja in izčrpanosti; toda še nikoli ni bil videti lepši kakor sedaj. Zveličarjev obraz ni bil spačen pred njegovimi sovražniki. Vsaka poteza je izražala blagost in skrušenost ter najnežnejše usmiljenje do svojih krutih sovražnikov. V njegovi drži ni bilo strahopetne slabosti, temveč moč in dostojanstvo potrpe-žljivosti. Zapornik ob njem je bil osupljivo drugačen. Vsaka poteza Barabovega obraza ga je razglašala za zakrknjenega nasilneža, kar je tudi bil. Ta razlika je pričala vsem opazovalcem. Nekateri med njimi so jokali. Ko so opazovali Jezusa, je bilo njihovo srce polno sočutja. Celo duhovniki in voditelji so se prepričali, da je vse to, kar je trdil, da je.JZ 647.4

Rimski vojaki, ki so bili okrog Kristusa, niso bili vsi zakrknjeni. Nekateri so resno opazovali njegov obraz, da bi našli dokaz, da gre za zločinca ali nevarnega človeka. Občasno so se obrnili in zaničljivo pogledali Baraba. Ni bilo potrebno globoko poznavanje, da bi ga prebrali do dna. Potem pa so se spet obrnili proti njemu, kateremu so sodili. Božanskega trpina so opazovali z globokim sočutjem. Prizor Kristusove tihe ponižnosti se je vtisnil v njihov spomin tako globoko, da nikoli več ne bo izbrisan, dokler ga ne bodo sprejeli za Mesija ali ga zavrgli in s tem zapečatili svojo usodo.JZ 648.1

Pilat je osupnil nad Zveličarjevo potrpežljivostjo brez pritože-vanja. Ni dvomil o tem, da bo videz tega Človeka v nasprotju z Barabom spodbudil naklonjenost Judov. Toda ni razumel slepega sovraštva duhovnikov do njega, ki je kot Luč sveta razkrinkal njihovo temo in zmoto. Ti so razdražili drhal, zato so duhovniki, poglavarji in množica znova začeli vpiti: »Križaj ga! Križaj ga!” Na koncu je Pilat zgubil potrpežljivost zaradi njihove slepe krutosti in obupan zavpil: »Vzemite ga vi in ga križajte, kajti jaz ne najdem krivde na njem.” (Jn 19,6)JZ 648.2

Čeprav je bil rimski upravitelj navajen na krute prizore, ga je ganilo sočutje do trpečega zapornika, ki je, obsojen, bičan, s krvavečim čelom in ranjenim hrbtom, še vedno ohranil držo kralja na svojem prestolu. Ampak duhovniki so izjavili: »Mi imamo Postavo in po Postavi mora umreti, ker se je delal Božjega Sina.” (Jn 19,7)JZ 648.3

Pilat se je zgrozil. Ni imel prave predstave o Kristusu in njegovem poslanstvu, toda nejasno je veroval v Boga in bitja, ki so več kakor ljudje. Misel, s katero se je nekoč že ukvarjal, je sedaj dobila določen obris. Spraševal se je, ali morda pred njim ne stoji božansko bitje, oblečeno v škrlatno obleko posmeha in kronano s trnjem.JZ 648.4

Znova je odšel v sodno palačo in vprašal Jezusa: »Od kod si ti?” (Jn 19,9) Toda Jezus mu ni odgovoril. Zveličar je odkrito govoril s Pilatom in mu pojasnil svoje poslanstvo kot priče za resnico, am-pak Pilat je luč prezrl. Zlorabil je svoj visoki sodniški položaj, ko je svoja načela in veljavo podredil zahtevam drhali. Jezus ni imel zanj nove resnice. Jezen zaradi Jezusovega molka mu je ošabno rekel:JZ 649.1

»Z mano ne govoriš? Ne veš, da imam oblast, da te oprostim, in imam oblast, da te križam?” (Jn 19,10)JZ 649.2

Jezus mu je odgovoril: »Nobene oblasti ne bi imel nad menoj, če bi ti ne bilo dano od zgoraj. Zato ima večji greh tisti, ki me je tebi izročil.« (Jn 19,11)JZ 649.3

Tako je, kolikor je bilo mogoče, usmiljeni Zveličar sredi svojega največjega trpljenja in bridkosti opravičil ravnanje rimskega upravitelja, kateri ga je izročil križanju. Kakšen prizor, ki ga je bilo treba zapustiti svetu za vse čase! V kakšni luči kaže značaj njega, ki je Sodnik vsega sveta!JZ 649.4

Jezus je dejal: »Zato ima večji greh tisti, ki me je tebi izročil.« (Jn 19,11) S tem je mislil na Kajfa, ki je kot veliki duhovnik predstavljal judovski narod. Duhovniki so poznali načela, ki so veljala za rimske oblastnike. Poznali so prerokovanja, ki so pričala o Kristusu, imeli pa so tudi pričevanje njegovih naukov in čudežev. Judovski sodniki so imeli jasne dokaze o božanstvu njega, ki so ga obsodili na smrt. Po svojem spoznanju bodo tudi sojeni.JZ 649.5

Največja krivda in najtežja odgovornost leži na njih, ki zasedajo najvišje položaje v narodu, na varuhih svetega oskrbništva, ki so ga tako sramotno izdali. Pilat, Herod in rimski vojaki so o Jezusu vedeli sorazmerno malo. Menili so, da bodo ugodili duhovnikom in poglavarjem s tem, ko so ga trpinčili. Niso imeli spoznanja, ki je bilo judovskemu ljudstvu dano tako obilno. Ko bi bilo spoznanje dano vojakom, ne bi ravnali s Kristusom tako surovo, kakor so.JZ 649.6

Pilat je še enkrat predlagal Zveličarjevo izpustitev. »Judje pa so vpili: ‘Če tega oprostiš, nisi cesarjev prijatelj.’« (Jn 19,12) Tako so se ti hinavci pretvarjali, da so zaskrbljeni za cesarjev ugled. Judje so bili najbolj ogorčeni izmed vseh nasprotnikov rimske oblasti. Kadar so to lahko počeli brez nevarnosti, so najokrutneje uveljavljali svoje narodnostne in verske zahteve. Kadar pa so hoteli doseči kakšen surov cilj, so poveličevali cesarjevo oblast. Da bi dosegli Kristusovo usmrtitev, so hlinili svojo vdanost tuji sili, ki so jo sovražili.JZ 649.7

Dodali so še: »Kdor se dela kralja, nasprotuje cesarju.« (Jn 19,12) Te besede so Pilata prizadele na najbolj občutljivi točki. Bil je sumljiv rimski oblasti, vedel je, da bi ga takšna tožba uničila. Zavedal se je, da se bo jeza Judov obrnila proti njemu, če se jim bo uprl. Storili bodo vse, da bi se maščevali. Pred seboj je imel ljudi, ki so trmasto zahtevali življenje njega, ki so ga sovražili brez razloga.JZ 650.1

Pilat je zopet sedel na svoj sodni stol in Jezusa še enkrat predstavil ljudstvu, rekoč: »Glejte, vaš kralj!« Zopet se je zaslišalo besno vpitje: »Proč z njim, proč z njim, križaj ga!” Pilat je vprašal tako glasno, da so ga lahko slišali vsi: »Vašega kralja naj križam?” Iz brezbožnih in bogokletnih ust pa je prišel odgovor: »Nimamo kralja razen cesarja.« (Jn 19,14.15)JZ 650.2

S tem ko so si Judje izbrali poganskega vladarja, so se odpo vedali Božji vladavini. Zavrgli so Boga kot svojega kralja. Odtlej niso imeli nobenega osvoboditelja. Niso imeli nobenega kralja razen cesarja. Tako daleč so duhovniki in učitelji postave pripeljali ljudstvo. Bili so odgovorni za to in za vse strašne posledice. Verski voditelji so bili krivi za greh in propad celotnega naroda.JZ 650.3

»Ko je Pilat videl, da nič ne pomaga, ampak da hrup čedalje bolj narašča, je vzel vodo, si vpričo množice umil roke in rekel: ‘Nedolžen sem pri krvi tega človeka. Vi glejte!’” (Mt 27,24) S strahom in slabo vestjo je pogledal Zveličarja. V širokem morju obrazov, obrnjenih navzgor, je bil samo njegov miren. Zdelo se je, da okrog njegove glave sije blaga svetloba. Pilat je v svojem srcu dejal: »On je Bog.« Obrnil se je k množici in rekel: »Prost sem njegove krvi. Vzemite ga vi in križajte. Ampak zapomnite si, duhovniki in poglavarji, da sem ga razglasil za pravičnega. Ta, ki ga On imenuje za svojega Očeta, naj za dejanje tega dneva pokliče na odgovornost vas, ne pa mene.” Nato se je obrnil k Jezusu in rekel: »Odpusti mi to dejanje, toda ne morem te rešiti.” In potem, ko je Jezusa dal še enkrat bičati, ga je izročil križanju.JZ 650.4

Pilat je želel izpustiti Jezusa. Dojel je, da tega ne more narediti in hkrati ohraniti svoj položaj in čast. Raje je žrtvoval nedolžno ži-vljenje, kakor da bi izgubil posvetno moč. Koliko ljudi enako žrtvu-je načela, da bi se izognili trpljenju in izgubi. Vest in dolžnost kaže-ta eno pot, sebične želje pa drugo. Tok se močno premika v napačni smeri, kdor pa popušča zlu, bo potegnjen v gosto temo krivde.JZ 651.1

Pilat je popustil zahtevam drhali. Jezusa je raje izročil križanju, kakor pa da bi tvegal izgubo svojega položaja. Vendar ga je kljub njegovi previdnosti pozneje doletelo prav to, česar se je bal. Od-vzeta sta mu bila čast in visok položaj. Kmalu po Jezusovem križa-nju je končal svoje življenje s pekočo vestjo in ranjenim ponosom. Tako bodo vsi, ki popuščajo grehu, poželi samo žalost in pogubo. »Nekatera pot se zdi človeku prava, toda njen konec je pot v smrt.” (Prg 14,12 CHR)JZ 651.2

Ko je Pilat izjavil, da je nedolžen pri Kristusovi krvi, je Kajfa kljubovalno odgovoril: »Njegova kri na nas in na naše otroke!” (Mt 27,25) Te strašne besede so povzeli tudi duhovniki in voditelji, množica pa jih je ponavljala kakor nečloveško rjovenje. Vsi so vpili: »Njegova kri na nas in naše otroke.”JZ 651.3

Izraelski narod se je odločil. Pokazal je na Jezusa in vpil: »Proč s tem! Izpusti nam Baraba!” (Lk 23,18) Baraba, ropar in morilec, je bil Satanov predstavnik. Kristus pa je bil Božji predstavnik. Izbrali so si Baraba, Kristusa pa so zavrgli. Baraba bodo tudi imeli. S to izbiro so sprejeli njega, ki je bil od začetka lažnivec in morilec. Njihov vodja je bil Satan. Kot narod bodo izpolnjevali njegove ukaze. Delali bodo njegova dela. Prenašati bodo morali njegovo vladavino. Ljudstvo, ki si je izbralo Baraba namesto Kristusa, bo moralo do konca časa občutiti Barabovo krutost.JZ 651.4

Judje so gledali kaznovano Božje Jagnje in vpili: »Njegova kri na nas in na naše otroke!” (Mt 27,25) To strašno vpitje se je dvigalo do Božjega prestola. Ta obsodba, ki so si jo sami izrekli, je bila zapisana v nebesih. Ta prošnja je bila uslišana. Kri Božjega Sina je prišla nad njihove otroke in poznejše potomce kot večno prekletstvo.JZ 651.5

To prekletstvo se je grozljivo uresničilo ob razdejanju Jeruza-lema. Strašno se je pokazalo v stanju judovskega naroda v vseh stoletjih našega štetja. Bil je od vinske trte ločena mladika, odmrla, nerodovitna veja, ki bo sežgana. Iz dežele v deželo po vsem svetu, iz stoletja v stoletje mrtvi, mrtvi v prestopkih in grehih!JZ 651.6

Prav tako strašno bo ta prošnja uresničena na veliki sodni dan. Ko bo Kristus ponovno prišel na zemljo, ga ljudje ne bodo videli kot zapornika, ki ga obdaja drhal. Tedaj ga bodo spoznali kot nebeškega Kralja. Kristus bo prišel v svoji slavi, v slavi svojega Očeta in v slavi svetih angelov. Desettisočkrat deset tisoč in tisočkrat tisoč angelov, prekrasnih in zmagovitih Božjih sinov, neizrekljive ljubkosti in slave, ga bo spremljalo na njegovi poti. Tedaj bo sedel na prestol svoje slave, pred njim pa bodo zbrani vsi narodi. Videlo ga bo vsako oko, tudi tisti, »ki so ga prebodli”. (Raz 1,7) Namesto trnove krone bo imel krono slave, krono v kroni. Namesto pono-šenega škrlatnega kraljevskega plašča bo oblečen v bela oblačila, »kakor jih ne more ubeliti noben belivec na zemlji«. (Mr 9,3 CHR) Na njegovem oblačilu bo zapisano ime: »Kralj kraljev in Gospod gospodov.” (Raz 19,16) Tam bodo tudi tisti, ki so se mu posmehovali in ga tepli. Duhovniki in voditelji bodo ponovno videli prizor iz sodne dvorane. Vsi dogodki se bodo pojavili pred njimi, kakor da bi bili izpisani z ognjenimi črkami. Ti, ki so zahtevali: »Njegova kri na nas in naše otroke,” bodo končno dobili odgovor na svoje prošnje. Ves svet bo tedaj vedel in razumel. Spoznali bodo, proti komu so se bojevali kot bedna, slabotna in smrtna bitja. V smrtnem strahu in grozi bodo vpili goram in skalam: »Padite na nas in skrijte nas pred obličjem njega, ki sedi na prestolu, in pred Jagnjetovo jezo! Kajti prišel je veliki dan njune jeze in kdo bo mogel obstati?« (Raz 6,16.17) JZ 652.1